Iz zgodovine Planinskega društva Celje

Celjski zbornik (1981, letnik 18, številka 1)

Planinsko društvo Celje, naslednik Savinjske podružnice Slovenskega planinskega društva, ustanovljene leta 1893, leta 1927 preimenovane v Celjsko podružnico Slovanskega planinskega društva, izza leta 1945 pa samostojno društvo, je obhajalo 1978. leta petinosemdesetletnico, hkrati pa je minilo sto petnajst let od rojstva Frana Kocbeka (1863—1930), »očeta« Savinjske podružnice SPD.
Objava tega prispevka naj velja tudi kot čestitka zvestemu sodelavcu in neumornemu zgodovinarju ob njegovi devetdesetletnici (10. decembra 1981).

Janko Orožen

Od ustanovitve do prve svetovne vojne (1893—1914)
Smisel za prirodo se je porodil šele, ko je človek v začetku novega veka jel intenzivneje opazovati bistvo svoje lastne narave in je polagoma odkrival svojo odvisnost od prirode in njenih pojavov. Spoznavanje je rodilo ljubezen. Planine same so bile poslednje, ki sta se nanje jela obračati človeško spoznanje in čustvo. Njih rastlinstvo in živalstvo je najprej priklenjalo nase človeški um in človeško srce. Potreben je bil samo še korak in planine so jele učinkovati z vsem svojim bistvom, z vso svojo prirodno lepoto in veličastnostjo. Izmed vseh planin so v Evropi najprej Alpe vzbujale človeško pozornost. življenje hribovcev je bilo sicer vedno z njimi zraslo, toda beli in skalni vrhunci ter slikoviti grebeni niti zanje niso bili dovolj privlačni. Izza konca XVIII. stoletja se pa javljajo pogumni, drzni in očarujoče planinske lepote žejni poedinci, ki začno naskakovati alpske vrhunce. Pričenja se včasih prav dramatično osvajanje veličastnega gorskega kraljestva. Med prvimi gorskimi trdnjavami, ki so padle, sta bila naš Grintavec (l. 1759), in Triglav (1778), precej pozneje jima je sledil ponosni Veliki Klek (Grossglockner, 1800).
Toda ti planinski čini so bili dobrih sto let delo navdušenih posameznikov. že sredi XVII. stoletja jih začno obiskovati Scopoli, Walfen in Hacqet, uslužbenci idrijskega rudnika, ki jih je privlačila zlasti alpska flora naših gora. V XIX. stoletju se je število obiskovalcev znanstvenikov še pomnožilo.
Razen botaniki posvečajo svojo pozornost tudi geologiji in zoologiji. Eden izmed njih, Francoz Ami Boue je opozoril svet na izredno lepoto Logarske doline in pravi o njej, da ne zaostaja za slovito pirenejsko ledeniško dolino Cirque de Gavarnie. Te tujce so vodili v gore naši hribovci, pastirji in divji lovci, med njimi Dolinar, Planinšek, Pečovnik, Plaznik.
Šele sredi XIX. stoletja se je začelo organizirano osvajanje planin, šele tedaj se je rodila prava planinska turistika. Njeni očetje so Angleži, ki jih je navezanost na morje zgodaj opozarjala tudi na lepoto nasprotnega elementa — planin. Leta 1857 so v Londonu ustanovili svoj alpski klub »The Alpin Club«, čigar član je lahko postal samo tisti, ki se je povzpel na goro, visoko najmanj 3570 m. Po zgledu tega kluba so v šestdesetih in sedemdesetih letih nastale slične združitve v Franciji, Italiji, Nemčiji in Avstriji.
Najmočnejše združenje, delujoče tudi na slovenskih tleh, je bilo Nemško in Avstrijsko alpsko društvo (Deutscher und Oesterreichischer Alpenverein), ki je nastalo leta 1874 iz nekaj let poprej ustanovljenih posebnih alpskih združenj, nemškega in avstrijskega. Nemško in Avstrijsko alpsko društvo je imelo mnogo sekcij, izmed katerih so imele svoje območje na slovenskih tleh celovška, beljaška, primorska, kranjska, celjska (1884) in graška akademska. Toda na našem ozemlju je dobilo delovanje tega društva kaj kmalu nemško — nacionalni značaj, njega ustanove naj bi ustvarjale videz nemškosti in širile nemški jezik. Tako so pravi cilji planinske turistike dobivali prav nevšečno barvo. Razen navedenih sekcij Nemškega in Avstrijskega alpskega društva sta posegala na naše ozemlje tudi Klub avstrijskih turistov (1869) — s sekcijo v železni Kaplji — in štajerska gorska družba (1868).
Ne motimo se, ako trdimo, da je te kroge prvi opozoril na lepoto Savinjskih Alp naš rojak iz Mozirja, učeni geolog in rudarski strokovnjak Marko Vincenc Lipoid (1816—1883). Leta 1862, ko Avstrijsko alpsko društvo se ni bilo združeno z nemškim, je imel v njem o Savinjskih Alpah zanimivo predavanje, ki ga je društvo objavilo v svojem Vestniku.
Na ta nemška združenja se je izprva opiralo delo idealnega in navdušenega planinca, graškega matematika in vseučiliškega profesorja doktorja Johanesa Frischaufa (1837—1924), ki je izza leta 1861 obiskoval naše planine in oral v njih turistično ledino. Frischauf je obiskoval Julijske Alpe in Karavanke, toda najbolj so mu bile pri srcu Savinjske planine ali Savinjske Alpe — izraz Kamniške Alpe je odklanjal — ki jih je od leta 1874 do leta 1878 sistematično preiskoval in turistično ter književno obdeloval. Ne samo da je v družbi domačih gorskih vodnikov premagal niz gorskih vrhuncev in slemen, ampak zgradil je tudi prve tri planinske koče, in sicer na Suhadolnikovi planini pod Kokrskim sedlom (1875), na Okrešlju (1876) in na Korošici (1875), ki so nudile vsaj skromno zavetje tedaj še nerazvajenim planincem ter odkril in markiral več poti n. pr. z Okrešlja preko Savinjskega sedla do Jezerskega, izpod katerih je za najnujnejše potrebe s pomočjo Janeza Piskernika, Primoža in Matija Podbrežnika ter Tomaža Fajona nadelal pot na Kamniško sedlo (1876). Istega leta je napravil tudi pot z Jezerskega na Mlinarico in vrh Grintavca. Kočo na Suhadolnikovi planini, ki se je po njem imenovala Fischaufova koča, je prevzela železnokapeljska sekcija Kluba avstrijskih turistov, kočo na Okrešlju in kočo na Korošici pa je dobila v upravo celjska sekcija Nemškega in Avstrijskega alpskega društva. Toda od teh združenj Frischauf ni dobival dovoljne podpore, mnogo je moral žrtvovati iz svojega žepa ali sam nabrati. Vrhu tega ga je kot pravičnega moža poštenjaka odbijala tudi nemško — nacionalna usmerjenost Nemškega in Avstrijskega alpskega društva, ki je tudi kaj kmalu pokazalo, da nima niti smisla za največjo nujnost Savinjskih Alp, za zgraditev potrebnih cest, ki jim je Frischauf v modri uvidevnosti prav tako posvečal veliko pozornost. Tako je veliki planinec radostno pozdravi? nastanek planinske organizacije med Slovenci, rojstvo »Slovenskega planinskega društva.« Razviti čut matematika — realista mu je gotovo dopovedoval, da domorodna planinska organizacija najbolje ustreza značaju slovenskih planin in jim najbolje služi. Isti čut ga je vodil, ko je dajal blagodejno pobudo početkom planinske turistike na Hrvatskem.
Med Slovenci je torej vzklila turistična misel in rodila plod že mnogo, prej so se planinski turistiki posvečali posamezni Slovenci. Znano je, da je Valentin Vodnik lazil po Julijskih Alpah, bil leta 1795 na Malem Triglavu in spesnil planinsko odo »Vršac«. Domače in tuje turistično slovstvo poroča o drznih podvigih Valentina Staniča, Vodnikovega gorskega sobrata in kulturnega sobojevnika, ki je premagal — često kot prvi — mnogo domačih in tujih vrhov; tako se je leta 1799 povzpel na Veliki Klek in leta 1808 na Triglav. Imeti moramo pred očmi, da tedaj še ni bilo nikakih planinskih potov razen tistih, ki so jih uporabljali domačini za zvezo doline z dolino. Naši javnosti niti ni neznano ime idealnega narodnega trgovca Franceta Kadilnika, ki je izza petdesetih let premagal vse naše najznamenitejše gorske velikane in bil devetnajstkrat na Triglavu. Vemo tudi, da so Slomška navdušile Solčavske planine — Savinjske Alpe in da je bil znani zgodovinar Ignacij Orožen leta 1854 na Ojstrici.
Toda konkretnejša in splošnejša je postajala pri nas turistična težnja šele proti koncu osemdesetih let, ko je že jela preprezati naše planine nemška turistična mreža. Tako se je turistična težnja združila z nacionalno mislijo in rodila plod.
V juliju 1892 se je na lepem Stolu vrh Karavank rodil prvi sklep v glavah mladih planincev. Nato so se vršili pogovori in sestanki, izvolil se je pripravljalni odbor in ko so bila pravila od vlade potrjena, se je vršil dne 27. februarja 1893 občni zbor, na katerem je bilo ustanovljeno »Slovensko planinsko društvo«. Načelnik mu je postal profesor Franc Orožen in za častnega člana izvoljeni Frischauf je bil društvu v marsikateri pereči zadevi dober svetovalec in vnet zagovornik. Tako je zaživela organizacija, ki je s svojo lastno močjo in notranjo solidarnostjo ustvarila v naslednjih desetletjih mnogo prekoristnih in lepih del.
Že v prvem letu svojega obstoja je dobilo Slovensko planinsko društvo dve podružnici. Kot prva je bila ustanovljena Kamniška podružnica, ki ji je priroda določila delokrog: turistično delovanje v Kamniških Alpah, t. j. na Kamniški strani pogorja.
Kamniški podružnici je sledila Savinjska podružnica.

* * *

Oče Savinjske podružnice je bil mladi gornjegrajski nadučitelj Franc Kocbek (rojen 26. januarja 1863 v Ločkem vrhu pri Sv. Benediktu v Slovenskih goricah, umrl 7. avgusta 1930 v Gornjem gradu,) ki je že bil občutil lepoto planinskega sveta in okusil slast turističnih zmag. Kocbek je v novinah čital, da se je ustanovilo Slovensko planinsko društvo. Ponudil je odboru svojo pomoč in dobival od njega pobudo, navodila za napise, markiranje in barvo. Stopil je tudi v stik s profesorjem Frischaufom, s katerim sta si kmalu postala iskrena prijatelja. Medtem je pridno delal — Nemci so se takoj razburili — pridobival somišljenike in snoval načrte.
Še istega leta, dne 20. avgusta 1893, je bil v Mozirju ustanovni občni zbor, na katerem je Kocbek že lahko poročal o opravljenem delu in načrtih za najbližjo bodočnost, pa tudi Mozirjani (pesnik Anton Aškerc, Leopold Goričar in dijak Vladimir Lipoid) so prišli na dan s svojimi predlogi. Občni zbor je sklenil, naj društvo v celoti prevzame pravila osrednjega društva in naj se imenuje »Savinjska podružnica Slovenskega planinskega društva s sedežem v Mozirju.« Tako je bilo za središče društvenega dela določeno prirodno izhodišče za prodiranje v Savinjske Alpe vzdolž reke Savinje, izhodišče, ki je že imelo živahno lesno trgovino ter je postajalo napreden letoviščarski kraj, domoljuben trg, ki je že imel svoje Sokolsko društvo, čitalnico in posojilnico ter je bil sedež politične ekspoziture (podružnice okrajnega glavarstva v Celju). Mozirje je bilo sprva močno zastopano tudi v društvenem odboru, saj sta bila dva izmed štirih članov Mozirjana: Leopold Goričar ter Anton Goričar.
V resnici je bilo že kar v začetku središče društvene uprave v Gornjem gradu, ker je tam prebival Fran Kocbek, redno voljeni društveni načelnik. Prvo leto je Kocbek opravljal tudi blagajniške in tajniške posle. Naslednje leto je Anton Goričar izstopil iz odbora in na njegovo mesto je prišel Anton Perne, notarski kandidat v Gornjem gradu, ki je prevzel tajniške posle. Tako je načelniku — v smislu pravil — poleg vrhovnega vodstva preostalo še blagajništvo.
Toda že leta 1896 je Anton Perne zaradi bolehnosti odložil tajniško mesto — umrl je maja 1897 — in njegovo mesto je zavzel gornjegrajski učitelj Ognjeslav (Ignacij) Šijanec, ki je postal Kocbeku zelo vnet pomočnik, Šijanec je vodil tajniške posle in se udejstvoval kot turistični organizator polnih 15 let. Leta 1911 je Vodil štiridnevni izlet učiteljev in učiteljic v Savinjske Alpe. Razgled z Brane je njegove tovariše in tovarišice tako navdušil, da so na mestu ustanovili turistični klub »Brano« in mu za načelnika izvolili Ignacija Šijanca. Toda že 26. decembra istega leta je Šijanec po kratki bolezni umrl. Bil je rojak iz Svetinj pri Ormožu. Kocbek mu je v Planinskem vestniku napisal topel nekrolog.
Drugi Mozirjan, Leopold Goričar, je zapustil odbor leta 1900. Na njegovo mesto je bil izvoljen gornjegrajski trgovec Jakob Božič, navdušen planinec. Božič je umrl v jeseni leta 1905 in naslednik mu je postal Franc Podbrežnik, tajnik gornjegrajskega okrajnega odbora in občine v Bočni.
Četrti član odbora je bil izza ustanovitve društva dr. Josip Vrečko, odvetnik, ki je zastopal v njem celjske Slovence.
Tako je imel načelnik končno poleg sebe v Gornjem gradu tajnika in še enega odbornika. Na ta način mu je bilo poslovanje olajšano.
Odbor so redno volili na tri leta. Delal je vedno složno in tudi javnost je bila z društvenim delom zadovoljna. Vendar je proti koncu leta 1901 mariborski »Naš dom« napadel načelnika in tajnika. Zaradi tega sta na občnem zboru, ki je bil 5. januarja 1902 v Šoštanju, oba še pred potekom triletne dobe odložila svoji častni mesti. Toda na predlog šoštanjskega notarja Kolška je občni zbor napade zavrnil, izrekel obema popolno zaupanje in ju prosil, naj blagovolita sprejeti ponovno izvolitev. Ustregla sta.
Na občnem zboru, ki je bil 21. aprila 1912 v Celju, so pa nekoliko spremenili pravila o organizaciji društvenega odbora.
Za sedež podružnice so proglasili Gornji grad (namesto Mozirja), število odbornikov so pa pomnožili, eden izmed njih bodi blagajnik, dodali so tudi dva preglednika računov.
Na osnovi teh izpremenjenih pravil je bil znova izvoljen za načelnika Fran Kocbek; drugi člani obnovljenega odbora so bili: gornjegrajski učitelj Josip Korban kot tajnik, Franc Podbrežnik kot blagajnik, dr. Josip Vrečko in odvetniški kandidat dr. Milko Hrašovec. Tako so bili poslej trije člani odbora iz Gornjega grada in dva iz Celja. Za preglednika računov sta bila tedaj izvoljena Mozirjana Leopold Goričar in Martin Šuster.
Na občnem zboru, ki je bil v Celju 24. maja 1914, sta oba celjska odbornika (dr. Josip Vrečko in dr. Milko Hrašovec) odstopila in sta bila na njuno mesto izvoljena odvetnik dr. Ernest Kalan in notarski kandidat dr. Otokar Baš.
V tej sestavi je našla društveni odbor svetovna vojna.

Odbor (oziroma njegov načelnik) je imel veliko zaslombo v prebivalstvu planinskih krajev, v katere je segalo društveno delovanje. Naše ljudstvo je bilo zdravo. Vendar pa so bili povsod potrebni zaupniki. To so bili poleg narodnih gostilničarjev in posestnikov, duhovnikov in učiteljev v prvi vrsti možje, ki jih je odbor določil in potrdil za vodnike, in vsi tisti, ki so za društvo opravljali kako plačano delo. Maja leta 1897 si je odbor na predlog Leopolda Goričarja določil v posameznih krajih še posebne poverjenike. Taki poverjeniki so bili: za Mozirje — Leopold Goričar, za Rečico ob Savinji — Zdravko Deleja; za Ljubno — Franc Petek; za Luče — Anton Pustoslemšek; za Solčavo Kristijan Germel, sami ugledni in spoštovani možje. Do neke mere so bili zaupniki vsi društveni člani in marsikateri izmed njih je prijel za delo, kadarkoli je bila potreba.
Kadar je bilo treba opraviti kako važno delo — zgraditi kočo, urediti ali markirati pota v bolj oddaljeni gorski pokrajini, tedaj se je odbor posluževal ali posameznih zaupnikov, ki so delo prevzeli, ali pa je dal pobudo, da se je v ta namen ustanovil poseben odbor; tako se je zgodilo v Mozirju (zaradi Mozirske koče) in v Žalcu (zaradi Hausenbichlerjeve koče na Mrzlici).
Poseben položaj je imelo Celje z okoliškimi hribi. Na njihovo lepoto je že v devetdesetih letih (1897) opozarjal v Planinskem Vestniku J. C. Oblak, ki se je hkrati zavzemal za to, da bi Celje postalo središče naše turistike na vsem ozemlju segajočem preko Maribora in Ptuja.
To se ni zgodilo. Pa niti Savinjska podružnica Celjskemu hribovju ni mogla posvečati prave pozornosti, kajti imela je obilo dela v Savinjskih Alpah in v njihovi neposredni soseščini. Medtem se je v Celju nabralo mladih mož, ki so mislili tudi na turistično delo v bližnji okolici mesta, pri čemer jih je vodil nacionalni interes, kajti Nemci so z nemškimi oznakami potov, z nemškimi napisi in oblastnim nastopanjem skušali dati okolici in njenim hribom nemško zunanjost.
Tako je prišlo do tega, da je okrog novega leta 1909 celjska »Domovina« objavila članek, v katerem graja, da Savinjska podružnica nič ne stori v Celju in njega okolici, ter predlaga, naj bi se za to ozemlje ustanovila posebna podružnica.
O tem vprašanju je razpravljal občni zbor, ki je bil 30. januarja 1909 v Celju. Udeleženci občnega zbora so se strinjali z mnenjem načelnika Kocbeka, da je glavno težišče podružničnega delovanja v Savinjskih Alpah, pa tudi s tem, da bi bila Savinjska podružnica pokopana, ako bi se v Celju osnovala vzporedna organizacija. Prav tako je bila vsem udeležencem jasna ugotovitev Rafka Salmiča, celjskega narodnega in gledališkega delavca, da sedeža odbora ne kaže premestiti v Celje, kajti če bi načelstvo odložil Kocbek, bi bilo prav tako, kakor če bi otroku vzeli mater. Potem ko so profesor Anton Jošt, Šandor Hrašovec, Ivan Prekoršek, Armin Gradišnik in Josip Smertnik osvetlili vprašanje s turističnega in nacionalnega stališča, je obveljal predlog doktorja Antona Božiča: za Celje naj se pod vodstvom celjskega podružničnega odbornika osnuje poseben odsek. Poleg dr. Josipa Vrečka kot predsednika in podružničnega odbornika so bili za člane odseka izvoljeni: krojaški mojster Josip Hočevar, urar Rafko Salmič, jurista Dragotin Vrečko in Ivan Prekoršek, učitelj Fran Kranjc, dr. Gvidon Sernec kot zastopnik »Celjskega Sokola«, ki mu je bil starosta, razen tega je svojega zastopnika v odseku določil tudi »Klub naprednih slovenskih akademikov«. V naslednjem letu (1910) je bil izvoljen v odbor še Bruno Rotter. Marljivo je pomagal odseku dr. Fr. Kovča. Izza leta 1912 sta bila marljiva sodelavca še dr. Milko Hrašovec in dr. Otokar Baš, ki sta bila — zaporedoma — tudi odbornika podružničnega odbora.
Celjski odsek ni tvoril strogo sklenjenega odbora, bil pa je nosilec turističnih teženj v ožji okolici mesta — v njegovo območje je spadala še tudi Mrzlica.

Po svojem delu je bila Savinjska podružnica pred prvo svetovno vojno najjačja med vsemi podružnicami Slovenskega planinskega društva, prekašala jih je tudi po številu svojih članov. V letu ustanovitve (1893) jih je imela 41. V poznejših letih je članstvo vobče stalno naraščalo, tako da je n. pr. leta 1910 podružnica imela: 1. častnega člana, 25 ustanovnih in 141 pravih članov. Večina članov je bila z ozemlja, na katero se je raztezalo najožje društveno delovanje, iz Posavinja, posamezniki so pa bili tudi od drugod: iz Ljubljane, Maribora in celo iz tujih mest, to so bili večinoma savinjski rojaki. Najbolj oddaljen od svoje planinske domačije je bil solčavski rojak Božidar Štiftar, profesor v Kalugi na Ruskem, kjer je umrl leta 1913; bil je izprva pravi član podružnice, mesec dni pred svojo smrtjo je pa postal njen ustanovnik.
Gledano z današnjega stališča, je bilo število članov majhno, organizacija še ni bila masovna, to pa ne pomeni, da ne bi bila ljudska. Delala je z ljudstvom in za njegovo narodno samobitnost in blaginjo, čeprav je v duhu časa videla napredek v izpopolnjevanju poedincev. Sicer pa njene planinske stvaritve niso bile namenjene samo formalnim članom lastne in drugih planinskih organizacij, bile so na uslugo tudi neorganiziranim, ki so jih k sebi privabljale planine.

Društvo je na svoj način rado izkazalo čast za naše planinstvo zaslužnim možem. Tako je 8. septembra 1897 proslavilo šestdesetletnico Johannesa Frischaufa z banketom, ki ga je priredilo v Mozirju pri Alojziju Goričarju. Na slavje so prišli mnogo bližnji in oddaljeni prijatelji planinstva, med njimi je bil predsednik osrednjega društva, profesor Franc Orožen, udeležil se ga je tudi sam slavljenec s svojim sinom. Med banketom, ki ga je oživljala godba žalskih tamburašev, je imel Frischauf pomemben govor, v katerem je grajal svoje nacionalno prenapete rojake, hvalil naše planinsko ljudstvo in opozarjal na uspehe naše turistike. Zaradi tega govora ga je nemškonacionalno časopisje ljuto napadalo. Zaslužnega društvenega načelnika Frana Kocbeka je pa občni zbor, ki je bil 5. januarja 1899 v Celju, proglasil za častnega člana in ko je društvo dne 15. avgusta 1903 pri Logarju v Logarski dolini ob navzočnosti mnogih odličnih slovenskih in čeških planincev slavnostno proslavljalo desetletnico svojega obstoja, mu je dr. Vrečko v imenu celjskih slovenskih planincev v znak priznanja izročil posebno spomenico in kot častni dar zlato uro z graviranim posvetilom.
Delovni okoliš podružnice je bil že določen po prirodi: središče mu je bilo osrčje Savinjskih Alp, raztezalo se je pa tudi na prirodno soseščino; ta je na Kamniški strani sodelovala s Savinjsko podružnico.
Njena kamniška posestrina (ustanovljena prav tako leta 1893), na Koroški – jezerski strani pa je bila vneta planinska in nacionalna pomočnica
Češka podružnica (obstoječa izza leta 1897), ki je imela svoj stalni sedež v Pragi. Delovanje Savinjske podružnice je zdaj poseglo tudi preko njenega ožjega področja: do Slovenjega Gradca (Uršla gora), do Poljčan (Boč) in do Sevnice (Lisca). Za gozdnato Pohorje in sosedni Kozjak se pa že ni več mogla zanimati, toda imela je v Mariboru v profesorju Janezu Koprivniku, velikem ljubitelju prirode in planin ter odličnem poznavalcu Pohorja, svojega vnetega sotrudnika. Za pohorsko, kozjaško in celotno naše dravsko področje je bila leta 1901 pod vodstvom delavnega ruškega učitelja Davorina Lesjaka ustanovljena Podravska podružnica, ki je postala Savinjski podružnici prava delovna posestrina.
Da bi bilo vodstvo podružnice v kontaktu s člani in prijatelji vsega svojega obsežnega območja, je prirejalo občne zbore izmenoma zdaj v tem, zdaj v onem večjem kraju. Ustanovni občni zbor je bil v Mozirju (20. avgusta 1893), naslednji občni zbori pa so bili: v Mozirju (29. julija 1894), v Žalcu (15. avgusta 1895), v Mozirju (28. decembra 1896), v Gornjem gradu (16. januarja 1898), v Celju (5. januarja 1899), v Žalcu (1. februarja 1900), na Ljubnem (10. februarja 1901), v Šoštanju (5. januarja 1902), na Ljubnem (2. februarja 1903), v Gornjem gradu (2. februarja 1904), v Gornjem gradu (2. februarja 1905), v Celju (27. decembra 1905), v Mozirju (3. februarja 1907), v Gornjem gradu (29. januarja 1908), v Celju (30. januarja 1909), v Celju (28. decembra 1909), v Celju (8. februarja 1911), v Celju (21. aprila 1912), v Celju (26. julija 1913), v Celju (24. maja 1914).

Videti je, da se iz Gornjega grada, Mozirja in Ljubnega težišče bolj in bolj prenaša v Celje, kajti izza leta 1909, ko se je ustanovil celjski odsek, so bili vsi občni zbori v celjskem Narodnem domu.
Seje podružničnega odbora so se pa redno vršile v Gornjem gradu in niso bile prepogoste, ker so se odborniki lahko sproti — brez formalnih sej — dogovarjali o planinskih in društvenih zadevah. V posameznih primerih je načelnik sklical na posvetovanje tudi člane tega ali onega kraja, n. pr. Mozirja ali Žalca, vselej takrat, kadar je bilo treba odločati o kaki lokalno važni planinski zadevi.
Od rok je bila za Savinjsko podružnico šaleška dolina s turistično pomebnim šoštanjskim slovenjegraškim gorskim svetom. Ker ji Savinjska podružnica sama ni mogla posvečati dovolj pozornosti, zato je njen načelnik Kocbek dal pobudo za ustanovitev nove posestrinske podružnice. Na dan 5. marca 1904 je sklical v Šoštanju ustanovni občni zbor, ki je ustanovil novo šaleško podružnico. Za prvega njenega načelnika je bil izvoljen učitelj Ivan Koropec. To je bila znatna razbremenitev Savinjske podružnice in hkrati pomembna okrepitev naših narodnih turističnih teženj.
Istočasno so se v Posavju (z Lisco) jeli javljati obrisi Posavske podružnice.
Tako je lahko celjski občni zbor leta 1912 v drugi točki izpremenjenih pravil točno določil podružnični delokrog: njen namen je spoznavati slovenske gore in planine in sploh slovenski svet ter pospeševati in olajševati potovanje po Savinjskih Alpah, Karavankah in Celjskem gorovju ter podpirati v tem smislu delovanje Slovenskega planinskega društva v Ljubljani, katerega pravila imajo veljavo tudi za to podružnico.
Mnogo bistroumnosti in dela je zahtevalo tudi nabavljanje potrebnih denarnih sredstev. Dohodki iz članarine so krili le majhen del potreb. Pogosto so jih morale dopolnjevati zbirke, brez katerih se večji načrti niso mogli izvesti. Včasih je priskočil na pomoč gornjegrajski okrajni zastop. Tu in tam se je dobila kaka pomembnejša podpora tudi od dežele ali od države, šlo je pa težko, ker so Nemci nasprotovali. Društvu so pri tem pomagali deželni in državni poslanci, dr. Ivan Dečko, dr. Juro Hrašovec, dr. Franc Jankovič, dr. Miroslav Ploj, dr. Ivan Benkovič. Včasih je posredoval tudi dr. Josip Vrečko, zlasti pri Tujsko-prometni zvezi za štajersko, ki je lahko vplivala na merodajne instance, čeprav Slovencem ni bila naklonjena in je rada sledila besedam njihovih nacionalnih nasprotnikov. Mnogo so s svojimi podporami pripomogle naše hranilnice in posojilnice, ki so v potrebi nudile tudi posojila. Planinske ustanove same seveda niso donašale posebnega dobička, saj je oskrbovanje in vzdrževanje koč zahtevalo dovolj žrtev. Izkupiček iz prodaje razglednic ni mogel biti velik, originalno sredstvo za dobavo novih virov pa je bila uvedba planinskega kolka (1910). Deloma družabnemu in deloma finančnemu namenu so služile planinske prireditve, večjega stila. Prva taka prireditev je bil »planinski sejem«, ki se je vršil pri Sv. Frančišku Ksaveriju leta 1907 (pred otvoritvijo Frischaufovega doma na Okrešlju). Organiziral ga je tajnik Ignacij Šijanec, ki je za prireditev tudi pripravil in uredil šaljiv list »Planinski škrat«. Pozneje je to idejo celjski odsek prenesel v Celje. Ugodno za podružnico je bilo tudi to, da so ji posestniki in prebivalci gorskega sveta radi šli na roko, kajti pod vplivom celjske nemške sekcije so bili le posamezniki. Prav tako je bila koristna naklonjenost ljubljanskega škofa in stolnega kapitlja. Zlasti je kot posrednik pomagal kanonik Ivan Šiška. Cesto je posredovala uprava osrednjega društva v Ljubljani. Velikega pomena je bilo tudi stališče oskrbništva škofijskih posestev v Gornjem gradu, saj je bil velik del planin škofijska last. Oskrbnik Hofbauer, ki je umrl leta 1900, je bil sicer bolj prikrito na nemški strani, njegov naslednik Franc di Certa pa je bil naklonjen podružnici. Uslužno ji je šel na roko tudi graščinski gozdar Pariš, ki je imel svoj sedež na Ljubnem.

Pomembno za podružnično delovanje je bilo njeno razmerje do celjske sekcije Nemškega in Avstrijskega alpskega društva. Podružnica se je rodila iz težnje, da bi bil na lepih domačih tleh gospodar Slovenec sam, ni pa bila v nacionalnem pogledu prav nič nestrpna. Nasprotno! Na ustanovnem občnem zboru je Leopold Goričar predlagal, naj bi bili orientacijski napisi slovenski in nemški. Obveljala je sicer zahteva pesnika Antona Aškerca, da smejo biti samo slovenski. Malo pozneje je odbor naročil Kocbeku, naj napiše nemško knjižico o Mozirju, in mislil je celo na to, da bi se izdal nemški vodič po Savinjskih Alpah. Kljub nemški sovražnosti in oholosti je bila Savinjska podružnica vedno pripravljena na sporazum z nemško celjsko sekcijo.
Toda do sporazuma ni moglo priti. Nemci so gledali na Slovence kot na vsiljence in Savinjske Alpe so smatrali za svoje ozemlje. Ko so leta 1893 ostvarjali pot skozi Robanov kot, ki ga je zgradila nemška graška akademska sekcija, so njihovi časopisi vabili na udeležbo z utemeljitvijo, da je v lepe gorske kraje treba zanesti nemški jezik in nemško kulturo. Trditev, da prebivajo v planinskih krajih z Nemci simpatizirajoči prebivalci, da si morajo Nemci v njih zgraditi trden grad, da so naše lepe planine v resnici nemške, to trditev srečavamo v nemško-nacionalnih listih vso vojno dobo. Nemški nacionalizem tedanjih dni že nosi poteze poznejšega nacional-socializma. Včasih se je zgodilo, da jim je kdo table razbil. Tedaj so brez vsakega dokaza metali krivdo na Savinjsko podružnico. Silno besni so bili na Frischaufa. Pri Kristjanu Germelu, p. d. Šturmu v Solčavi, sta nekoč dva mlajša Nemca tako onečastila Frischaufovo podobo, da ju je morala podružnica po dr. Ivanu Dečku kazensko preganjati.
Zaradi take nemške miselnosti volja za sporazum, ki se je javljala še na podružničnem občnem zboru decembra 1896, ni mogla roditi nobenega uspeha.

V začetku leta 1913 je pa res prišlo do konkretnih pregovorov. V prejšnjem letu (1912) je ministrstvo javnih del odobrilo Savinjski podružnici za vzdrževanje potov 1000 K, toda izplačilo je povezalo s pogojem, da se Savinjska podružnica poprej dogovori s celjsko nemško sekcijo glede porazdelitve delovnega programa. Pod predsedništvom dr. Hohla, vodje mozirske ekspoziture, sta se vršila dva sestanka, prvi je bil v Mozirju in drugi (4. maja) v Celju. Na celjskem sestanku je prišlo do sporazuma, ki so ga za nemško celjsko sekcijo podpisali magistratni vodja dr. Ambroschütz, dr. Riebl in učitelj Porsche, za savinjsko podružnico pa Kocbek. Savinjska podružnica je prepustila Nemcem pota na Ojstrico, sama je pa prevzela vsa okrešeljska pota, nadalje se je obvezala, da na Korošici ne bo gradila svoje koče in je zato dobila od Nemcev kočo na Okrešlju; kot Logarske doline je bil po dogovoru proglašen za skupno domeno, imel naj bi dvojezične napise — v knjižni slovenščini in nemščini.
Osrednji odbor Slovenskega planinskega društva je dogovor v glavnem potrdil ni se pa odrekel pravic, da sam v prikladnem času zgradi na Korošici svojo kočo. Toda Nemci so povzročili, da je pogodba ostala mrtvorojeno dete. V njej je bila namreč določba, da jo mora sprejeti občni zbor sekcije. Ta pa je pogodbo odklonil, češ, da je nesprejemljiva. Do obnove pogajanj že ni prišlo. Brez rezultatov je ostal tudi stik s sekcijo kluba avstrijskih turistov v Železni Kaplji. Na naših tleh se je že preveč razpasel nemški šovinizem, ki je bil od leta do leta hujši.
Podružnica je v svojih kočah dajala članom tujih planinskih društev iste pravice kot svojim društvenikom. Toda na občnem zboru leta 1912 so člani odločili, naj v bodoče velja načelo reciprocitete.

Planinska pota
Markiranje, iskanje, popravljanje in gradnjo planinskih potov je smatrala podružnica za svojo prvo dolžnost, še preden je bila ustanovljena, je Kocbek markiral več potov in do konca prvega podružničnega poslovnega leta jih je bilo markiranih že nad 4. Kljub večletnemu obstoju celjske nemške sekcije so bila dotlej vsa pota zanemarjena. Nekatera izmed njih je bil že v sedemdesetih letih uredil in markiral sam Frischauf, celjska sekcija, ki jih je od njega prevzela, se pa zanje ni brigala. Edino pot mimo slapa Savinje (»pod Rinko«) in pot z Okrešlja na Kamniško sedlo je za silo vzdrževala. Tako je morala Savinjska podružnica stvarno povsod začeti znova.
Kocbekovo marljivo prizadevanje je pa Nemce močno razdražilo in nekoliko zmrzilo. Graška akademska sekcija Nemškega in Avstrijskega alpskega društva je 1. 1893 zgradila pot skozi Robanov kot proti Ojstrici v smeri, ki jo je bil naznačil že Frisohauf. Bila pa je bolj slabo zgrajena in ker jo je naslednja zima močno uničila, je Savinjska podružnica zahtevala, naj jo v določenem roku popravijo, sicer jo bo sama vzela v roke. Prevzela jo je celjska nemška sekcija in jo res popravila. Toda leta 1899 je bila pot zopet močno pokvarjena in ker je Nemci v določen roku (do 1. avgusta) niso popravili, je to storila Savinjska podružnica, ki ji je bila pot kot dohod h Kocbekovi koči na Molički planini nujno potrebna, še malo število kratkih potov (skozi škarje, proti Turskemu žlebu in Savinjskemu sedlu) so Nemci popravili. To je bilo vse, pač pa so namestili mnogo tablic z nemškimi napisi.
Savinjska podružnica je pa posvetila planinskim potom svojo posebno skrb in je zanje mnogo žrtvovala. Kmalu je gosto omrežje markiranih in z napisnimi tablicami označenih potov pokrivalo ves osrednji del Savinjskih Alp, Veliki Rogatec, Menino, Olševo, Raduho in Golte (Mozirske planine), segalo je pa že tudi do Mrzlice, Gore Oljke in Uršlje gore. Savinjski podružnici in njenemu načelniku je pri izvajanju teh del koristila planinska in tehnična sposobnost domačinov (zlasti Lučanov in Solčavanov), ki so dela izvrševali, včasih pa pomagali tudi z nasveti. Pota v območju Mozirske koče na Golteh so oskrbovali Mozirjani, Mrzlica je bila izprva v skrbi Žalčanov, nato (po ustanovitvi odseka) pa Celjanov. Prav tako so domačini skrbeli za pota bolj oddaljenih točk (Uršlje gore, Boča, Lisce).
Potov, ki jih je podružnica popravila ali na novo zgradila, je cela vrsta.
Ko je bila zgrajena Kocbekova koča, na Molički planini (1894), je bila potrebna pot, ki bi od nje vodila naravnost na vrh Ojstrice. Našel jo je Kocbek v družbi s šlezijskim industrijalcem Knauerjem in vodnikom Jurijem Planinškom, nadelal pa jo je vodnik Miha Uršič. Ta pot (imenovana po Kocbeku) je med planinci žela mnogo pohvale. Uršič je napravil tudi pot, ki vodi z Ojstrice proti Logarski dolini, in sicer del do prelaza Škarje.
Najpomembnejša nova pota so nastala v južni podaljšavi Logarske doline. V dolini sami je bila stara pot, ki so jo uporabljali domačini in turisti. Ob prehodu Logarske doline na Okrešelj so Nemci desno od slapa Savinje nadelali pot, ki se je imenovala »Nemška pot«; bila je zelo nepripravna. Savinjska podružnica je pa že leta 1894 zgradila na levi strani slapa za polovico krajšo in izredno lepo pot, ki je nad slapom po brvi prekrižala potok. Smer te poti je bilo pravo planinsko remek delo. Kocbeku jo je pomagal najti Janez Piskernik, ki je pot tudi napravil.
Drugo remek delo je bila pot skozi Turski žleb, vodeča med Skuto in Rinko v samo osrčje Grintavčeve skupine. To izredno nevarno pot je podružnica popravljala že leta 1894. Nato so na nekaterih mestih brskali Nemci, proti čemur pa je podružnica protestirala. Pot je še vedno bila nepripravna in tudi nevarna. Zato je podružnica leta 1899 napravila skozi Turski žleb temeljito in varno pot, na sedlo pod Rinko, naslednje leto jo je pa podaljšala do vrha Skute, pod katerim so delavci po Frischaufovem naročilu zgradili betoniran vodnjak. To sijajno pot je trasiral sam Frischauf. Leta 1900 je bila odprta, ob tej priliki se je na planinsko — dostojanstveni način vršila majhna slavnost, ki se je je udeležil tudi Frischauf. S Skute je osrednje društvo napravilo pot do Mlinarskega sedla. Ta pot se je povezala s potjo, ki je vodila na sedlo od Češke koče na Ravnih in so jo zgradili Čehi. Tako je bila preko skalnatih planinskih slemen zvezana češka koča z Okrešljem. Celotna ta pot spada še danes v vrsto najlepših alpskih poti. Delo je vodil Janez Piskernik, njegovi delavci so stanovali v tako imenovani »delavski koči« na Okrešlju.
Še eno tako remek delo je Savinjska podružnica ustvarila: pot z Okrešlja na Kamniško sedlo ali Jermanova vrata. Ta sicer starodavna pot je bila nekdaj izredno težavna in so jo zmogli samo zelo spretni hribovci. Frischauf jo je leta 1876 nekoliko nadelal, tako da so jo mogli uporabljati spretni turisti. Zlasti nevaren je bil del, kjer na okrešeljski strani pot prehaja v skale — na levi strani so zijali silni prepadi.
Frischaufu je bila ta pot zelo pri srcu — Celjska sekcija jo je mestoma samo zavarovala z žico in klini, vobče je pa bila zanemarjena. Savinjska podružnica se je odločila, da jo zgradi popolnoma na novo. škofijsko graščinsko oskrbništvo v Gornjem gradu je na to pristalo in je odločno zavrnilo celjsko sekcijo, ki je — brez pravne osnove — grozila celo s tožbo in izjavljala, da hoče delati sama. Sam Frischauf je leta 1905 prispel na lice mesta, si v spremstvu Janeza Piskernika pot še enkrat ogledal in se odločil za staro smer. Po svoji stari navadi je posegel v svoj žep in tudi pri znancih precej nabral. Poleg tega je pozval na pomoč naše planinske občine. Glavni del stroškov je pa krila podružnica sama. Delali so leta 1905 in 1906, za leto 1907 je ostal samo kratek kos. Poleg »delavske koče« na Okrešlju so uredili celo majhno kovačnico. V počitnicah je delo nadzoroval profesor dr. Vladimir Herle, solčavski rojak. Pot je bila zgrajena o pravem času, kajti prav tedaj (leta 1906) je Kamniška podružnica dogradila kočo na Kamniškem sedlu. Ko je bila pot dovršena, sta si jo komisionalno ogledala Kocbek in vodja politične ekspoziture v Mozirju dr. Lubec. Dala sta ji odlično oceno, ker je notranje ministrstvo dalo za izvršitev poti podporo 500 K in je izplačilo vezalo na uradno poročilo o kakovosti izvršenega dela. Odlično izpričevalo o poti je dal tudi stotnik generalnega štaba Noe, ki jo je z mariborskimi kadeti in svojo ženo prehodil ob deževnem vremenu.
Toliko večje presenečenje je podružnici in javnosti pripravil štajerski deželni odbor. Deželni zbor namreč ni mogel zavrniti prošnje Savinjske podružnice glede podpore za gradnjo potov; dne 21. oktobra 1907 je v ta namen določil 1000 K, toda s pristankom, naj deželni odbor kot njegov izvršni organ pred izplačilom ugotovi, če je delovanje Savinjske podružnice za tujski promet koristno. Deželni odbor pa je »na osnovi poizvedovanj« proglasil, da delovanje podružnice v Savinjskih Alpah ni plodonosno in ne more služiti pospeševanju tujskega prometa. Določene vsote tudi ni izplačal, »človeku bi zavrela kri«, je pisal Kocbeku v Gornji grad deželni poslanec dr. Juro Hrašovec, ki je pozneje v deželnem zboru deželnemu odboru pošteno opral vest in dosegel, da se je z manjšimi podporami krivica vsaj deloma popravila. Deželni odbor se je bil obrnil za mnenje na graško Tujsko — prometno zvezo, ki je bila pod vplivom nemških nacionalcev, in ne na politično ekspozituro v Mozirju, kakor bi bilo v redu.
Kot odgovor na izvršeno žalitev je poslala Savinjska podružnica naslednjo bilanco o skrbi in delu za planinska pota v prvih petnajstih letih svojega obstoja: V tem času je markirala 62 potov in bi turist rabil nepretrganih 150 ur, da bi jih prehodil, namestila je 160 tablic z napisi, popravila in deloma na novo zgradila je 8 potov, izmed katerih so trije prava remek dela tako glede na tehnično izvedbo kakor glede na turistični pomen. Od vsote 35.000 K, ki jih je Savinjska podružnica v tem času nabrala in porabila, so prav pota požrla glavni del.
Delo na potih v resnici nikdar ni bilo končano. V planinah je delovanje prirodnih elementov silnejše nego v dolinah in ravninah, zato tudi pota mnogo več trpe. Iz tega vzroka jih je bilo treba vsako poletno sezono urejati. Kjer je bilo treba, so še vedno gradili nova pota. Med njimi je bila pot na Turško goro, ki se cepi od poti z Okrešlja na Savinjsko sedlo. Celo na važna dolinska pota podružnica ni pozabila: tako so Mozirjani na njeno pobudo popravili pot iz Paške vasi v Mozirje. Skrb Savinjske podružnice za ceste pa itak tvori posebno poglavje.
Da bi podružnica zavarovala svoja pota pred tujim poseganjem vanje, jih je pravno zavarovala. Od vseh večjih posestnikov Luč in Solčave je leta 1903 dobila izjavo, da ima samo ona pravico, na njihovih zemljiščih markirati pota. Tudi knezoškofijsko oskrbništvo v Gornjem gradu in meščanska korporacija v Kamniku, ki jima je posest segala prav do planinskih slemen, sta priznavali to pravico samo Savinjski podružnici, odnosno Slovenskemu planinskemu društvu.
Na shode za tujski promet, ki ga je priredila Deželna zveza leta 1911 v Celju, sta zaradi planinskih potov napadala Savinjsko podružnico zastopnika Celjske sekcije načelnik dr. Kallab in tajnik dr. Skoberne, zavračal ju je državni poslanec dr. Ivan Benkovič, medtem ko se načelnik podružnice Kocbek zborovanja ni hotel udeležiti.

Planinska zavetišča
Ko se je podružnica ustanovila, sta bili na njenem področju (izvzemši Logarsko dolino) dve planinski zavetišči, Koča na Korošici in Koča na Okrešlju, ki ju je v sedemdesetih letih postavil Frischauf. Bili sta v zelo slabem stanju. Celjska nemška sekcija ju je nekoliko popravila šele po ustanovitvi Savinjske podružnice. Poleg tega si je sekcija zagotovila tudi postojanki v Logarski dolini.
Savinjska podružnica je tudi na tem polju resno prijela za delo. Kocbek je teoretično premotril vprašanje planinskih zavetišč ali koč in je o tem pisal v Planinskem vestniku.
Že na ustanovnem občnem zboru je izrekel nado, da se mu bo posrečilo dobiti v roke »bajto« na Korošici in »bajto« na Okrešlju. To se ni zgodilo, kajti s celjsko nemško sekcijo se ni dalo govoriti. Podružnica pa ni izgubila iz vida teh dvéh važnih planinskih točk in je svoje načrte realizirala na drugačen način.
Najprej se je lotila prve točke, čeprav se je od Korošice nekoliko oddaljila. Za svojo postojanko si je izbrala sosedo, bliže Savinji ležečo kotlino Moličko planino. Pripravna se je zdela zaradi tega, ker je tik pod Ojstrico in je lahko dosegljiva tako iz Luč kakor skozi Robanov kot. Na Molički planini, ki jo ljudstvo imenuje tudi »Moličke peči« ali samo »Peci«, je bila dotlej propadla kamenita pastirska koča. Svet spada h katastralni občini Podveža. Tu je Savinjska podružnica kupila od posestnika Jurija Moličnika iz Krnice okrog 2 ara planine, da si na njej zgradi svojo planinsko kočo. Moličnik je podružnici tudi odstopil pravico, da sme ona edina uporabljati in markirati pota na njegovem posestvu, segajočem do vrha Ojstrice. Priznal ji je tudi uporabo kakih 10 minut oddaljenega studenca. Nasprotno se je podružnica obvezala, da bo v koči imel streho Moličnikov pastir. Kupnina je znašala 5 goldinarjev, toda Moličnik je obljubil, da bo za zgradbo nove koče prispeval 15 goldinarjev.
Kamenja je bilo dovolj na mestu, les so pa sekali na Vodolah in so ga morali spravljati dve uri daleč. Brezplačno ga je dal na razpolago Knez in škof dr. Jakob Nussia po svojem oskrbniku J. Hofbauerju. Kočo so zgradili na mestu prejšnje pastirske koče v višini 1770 m. Delo je vodil Jurij Planinšek, p. d. Kraševec, iz Luč.
Koča je dobila dva prostora, pastirski stan in veliko turistovsko sobo z ležišči na podgradi in ognjiščem v sredini; nekaj ležišč je bilo tudi na podstrešju. V celoti je lahko prenočevalo v koči 20 do 30 oseb.
Koča je bila gotova v juliju 1894. V tistem mesecu je bil prvi redni podružnični občni zbor, na katerem je Anton Aškerc predlagal, naj se koča imenuje po podružničnem načelniku Kocbekova koča. Osrednje društvo je to potrdilo. Dne 16. avgusta 1894 je bila slovesna otvoritev te prve planinske postojanke Savinjske podružnice. Cerkveni obred je opravil solčavski župnik Miloš Šmid ob asistenci dveh drugih duhovnikov. Dan blagoslovitve je bil pravi praznik, ne samo za planince, ampak tudi za Lučane.
Pozneje je podružnica ogradila prostor okrog koče, da bi odvračala ovce, ki so imele svoj stan pod pečinami nad kočo. Bližnjo zijalko, jamo, je pa uredila kot klet.
Kocbekova koča je bila lep in radosten pričetek. Izprva je bila vknjižena na ime Slovenskega planinskega društva, leta 1906 so pa vpis prenesli na pravo lastnico, Savinjsko podružnico.
V poletni dobi je bila koča že od početka redno oskrbovana, in sicer po Pottovem sistemu — mesto svežega mesa je nudila obiskovalcem razne konzerve. Oskrbnik je bil dolga leta graditelj Jurij Planinšek. Leta 1912 ga je zaradi visoke starosti začela nadomeščati hči Marija Erjavec.
Kocbekova koča je bila, rekel bi, izredno priljubljena tudi med domačini. Njeno priljubljenost je še povečala jubilejna kapelica sv. Cirila in Metoda, ki jo je Savinjska podružnica leta 1898 zgradila v neposredni bližini na strmi pečini nad Robanovim kotom.
Kapelico si je zamislil sam Kocbek in je bila precej obširna. Zidal jo je zidarski mojster Jožef Calarmi iz Gornjega grada. Les je zanjo dala ljubljanska škofija na svojem posestvu, in sicer na Koritih — v pravcu Luč. Les je obdelal tesarski mojster Franc Trbovšek od Sv. Lenarta. Sodelovali so pri stavbi kipar Rovšek iz Ljubljane, kamnoseški mojster in kipar Vinko Čamernik iz Celja in klepar A. Belec iz št. Vida pri Ljubljani. Notranjo opremo so darovali večinoma Lučani in Solčavani. Mnogo dela pri gradnji je opravil Jurij Planinšek.
Zgraditev kapelice poleg planinske postojanke je treba smatrati kot čin, ustrezajoč duhu časa. Ne hoteč se laskati, se je Kocbek z njo še posebno hotel prikupiti domačemu prebivalstvu. Bila je propagandno sredstvo za domače prebivalstvo, s planinstvom samim pa seveda ni imela posebne zveze. Posvetitev je izvedel solčavski župnik Franc Lekše in slavnosti same sta se udeležila tako »triglavski« župnik Jakob Aljaž kakor tudi profesor Frischauf.
Narodnega in ne verskega pomena je bila posvetitev na čast Cirilu in Metodu.
Ker je kapelica povečala število domačih obiskovalcev, je nastala potreba, da se koča poveča. V zvezi s tem se je vodila misel, naj bi se za pastirja zgradil poseben pastirski stan.
Ne eno ne drugo se ni izvršilo, kajti kaj kmalu se je pokazalo, da lega za večjo kočo na Molički planini ne bi bila posebno prikladna, ker bi bilo močno od rok za posetnike s kamniške strani. V sporazumu z osrednjim društvom si je Savinjska podružnica zamislila načrt, naj bi se nova in moderna turistična zgradba postavila na najprimernejšem mestu Ojstričine skupine. Zastopnik osrednjega društva in Kocbek sta se odločila za Prag pri Dedcu, od koder je krasen pogled na kotlino Korošice in na Ojstrico. Stolni kapitelj ljubljanski in kot lastnik sveta je že dal svoj pristanek in osrednje društvo je že določilo svoj prispevek. Načrt je napravil inženir Škaberne. Koča naj bi bila slična novi stavbi na Črni prsti. Imenovala bi se »Kocbekov dom«. Leta 1911 so jo nameravali graditi, vendar se je izvedba načrta zavlekla in prišla je vojna.
V zvezi s postavitvijo kapelice sv. Cirila in Metoda je nastala »Luška koča«. Mojster Trbovšek jo je zgradil na Koritih, kjer je pripravljal les za kapelico. Bila je majhna in namenjena za to, da bi služila za zavetje in odmor turistom, hitečim iz Luč proti Kocbekovi koči in Ojstrici. Ker je imela samo pomožni značaj, njen obisk nikdar ni bil večji.
Ob poti Luče—Kocbekova koča—Ojstrica je imela podružnica majhno prenočišče že dve leti poprej (1896). Prejšnji posestnik Planinškove domačije, tedaj že gostilničar v Lučah, Jakob Planinšek, je ob izročitvi posesti Jakobu Kladniku določil, naj bo podstrešna soba v hiši turistom stalno na razpolago. Planinšek je poskrbel tudi za opremo in jo izročil v last podružnici, ki jo je še pomnožila. Sobo je lepo poslikal na Slovenskem znani in popularni slikar Fantoni. Ker so pozneje napravili novo in krajšo pot, ki je Planinška ali Planico — kakor se je imenovala njegova domačija — obšla, je soba izgubila na svoji pomembnosti. Vsekakor je ena izmed prič, da so planince in Savinjsko podružnico ljudje imeli radi, vraščali so se v pokrajino in njene prebivalce ter živeli z njimi.
Na podoben način je hotela Savinjska podružnica olajšati pot skozi Robanov kot. Roban je leta 1897 že dal dovoljenje za zgraditev vmesne koče in obljubil brezplačno tudi les, vendar načrta niso izvedli.
Isto je bilo na drugi strani Ojstričine skupine, kjer vodi pot skozi škarje in preko prostrane in lepe Klemenškove planine v Logarsko dolino. Na sredi poti je podružnica mislila zgraditi najprej majhno vmesno kočo, nato pa večjo planinsko postojanko, ki naj bi nosila Frischaufovo ime. V ta namen
je podružnica leta 1903 kupila od Roka Planinska 600 m« njegove planine, spadajoče pod katastrsko občino Sv. Duh. Vendar ni bilo dovolj sredstev in načrta niso izvedli.
Celo stari načrt glede stavbe na Okrešlju je morala podružnica zaradi nepremostljivih stvarnih ovir preložiti na ugodnejši čas.
Zato pa je hitro gradila planinske postojanke v sredogorju: v bližini Mozirja, Gornjega gradu in Žalca.
Prva je prišla na vrsto Mozirska koča. Podružničin odbor je že decembra 1895 sklenil, naj se ta koča zgradi. Maja 1896 je imel načelnik v Mozirju z mozirskimi člani sestanek, na katerem so odobrili načrt za leseno kočo z enim prostorom in ležišči v podstrešju, ki ga je izdelal sam načelnik. Mozirjanoma Leopoldu Goričarju in Feliksu Tribuču so naročili, naj najdeta prikladno mesto za kočo v Loki na Golčki planini (v Golteh, na Mozirski planini). Goričar in Tribuč sta izbrala mesto na obronku pred vhodom v dolino Loke. Radegundski kmetje, lastniki tega sveta, so dovolili gradnjo. Leopold Goričar in Feliks Tribuč sta dala brezplačno potreben les, pastirji so cepili skodle in gradnja, ki jo je vodil Goričar sam, je hitro napredovala. V jeseni 1896 je bila koča gotova, Mozirjanke so poskrbele za notranjo opremo. Dne 5. oktobra 1896 se je pri koči sešla lepa družba, da bi prisostovala slavnostni otvoritvi, pri kateri je verski obred opravil šmihelski župnik Ramor.
Drugo pomlad (1897) so kočo še izpopolnili z manjšimi deli, okrog nje so napravili plot, v okolici pa uredili in zaznamovali še mnogo novih potov. Posebno važna je bila pot k studencu, vodila je nad prepadi in so jo morali nakopati.
V septembru je imela nova koča, ki sicer ni bila trajno oskrbovana, imenitne goste. V spremstvu predsednika osrednjega društva, profesorja Franca Orožna, jo je obiskal sam Frischauf, vračajoč se s svoje šestdesetletnice v Mozirju, nadaljnja pot ga je vodila na Koroško.
Ko je koča obhajala desetletnico, so jo popolnoma prenovili in ji na novo uredili okolico; pot k studencem so toliko nakopali, da je bila potlej široka 1 m, sam studenec so pa ogradili s cementno hišico.
V tem času je podružnica kupila svet, na katerem je stala koča. Njeno varstvo je od Leopolda Goričarja prevzel Martin Šuster, ki se za ureditev turističnih zadev na mozirskem področju ni strašil ne truda ne osebnih stroškov. Že med vojno je bila koča pretesna. Bila je v višini 1200 m.
Na seji, na kateri se je odbor odločil, da zgradi Mozirsko kočo, je padla odločitev tudi glede koče na Menini (decembra 1895). Koča naj bi se imenovala Gornjegrajska koča. Toda tu se je izvršitev nekoliko zavlekla. V jeseni 1897 je odbor vložil prošnjo pri Knezoškofijskem oskrbništvu v Gornjem gradu. Prosil je, da bi mu oskrbništvo dalo v najem 50 m2 sveta v dolinici med vrhovoma Smrekovec in Zalege in da bi mu prodalo potreben les. Izbrano mesto leži 1500 m visoko. Toda oskrbnik Hofbauer prošnji ni hotel ugoditi. Podružnica se je obrnila po pomoč na osrednji odbor. Ta je posredoval pri škofu Jegliču in oskrbnik se je moral kloniti. V jeseni 1897 je bila sklenjena pogodba. Dogovorjena je bila triletna najemna doba z malenkostno najemnino, ki se je po preteku prvih treh let skromno povečala. Po sklenitvi pogodbe je Kocbek predložil odboru načrt za preprosto stavbo, podobno Mozirski koči, imela naj bi en prostor in ležišča v podstrešju, še tisto jesen je tesarski mojster Kropušek iz Bočne posekal potreben les, ki ga je škof Jeglič dal brezplačno na razpolago, naslednje leto je Kropušek stavbo dovršil. Dne 21. julija 1898 je po cerkvenem obredu Kocbek kočo otvoril in pozdravil udeležence, med njimi poleg načelnika osrednjega planinskega društva še posebej državnega poslanca Frana Šukljeta, ki je prispel k otvoritvi s tremi sinovi. Gornje-grajska koča je bila zelo priljubljeno izletišče in izhodišče za krasne pohode po lepih planinah Menine. Na bližnjem planinskem pašniku je bil dober studenec, ki ga je podružnica leta 1901 ogradila s cementno hišico.
Naslednjega leta (1899) so Žalčani zgradili svojo kočo na Mrzlici, v dolinici med obema vrhovoma. Izbrali so si v ta namen izvršilni odbor, v katerem je bil poleg učitelja Antona Petrička, posebno delaven občinski tajnik Ivan Kač. Kočo je zgradil tesarski mojster Andrej Kačnik, za bližnji križ je pa napravil razpelo celjski kipar Ignacij Oblak, oče znanega slavista Vatroslava Oblaka. Kočo so o tvorili 28. septembra 1899. Ob tej priliki se je nabralo na »savinjskem Triglavu« okrog 260 izletnikov, med katerimi je bil poleg Kocbeka in zastopnika osrednjega društva sam Frischauf. Cerkveni obred je opravil griški kaplan Medvešček, vso otvoritev je pa vodil načelnik izvršilnega odbora Petriček. Koča je dobila ime po zaslužnem žalskem gospodarju, županu in domoljubu, tedaj že umrlem Janezu Hausenbichlerju. Oskrbovali so jo Žalčani pod nadzorstvom Savinjske podružnice.
Deset dni poprej, 18. septembra 1899, je bila otvorjena koča na Boču. Svet in les zanjo so dale brezplačno Uršulinke v Studencah. Pod okriljem Savinjske podružnice je vodil gradnjo za planinski turizem vneti studeniški župnik Martin Žekar, ki je kočo otvoril ob navzočnosti zastopnika osrednjega društva M. Verovška in načelnika podružnice Kocbeka. Otvoritev je bila lepa slovesnost za prebivalstvo bližnjih krajev. Poleg koče so na košati bukvi zgradili preprost in originalen razgledni stolp. Razen Žekarja se je trudil za gradnjo studeniški učitelj Koropec. Varstvo koče je bilo izprva v Žekarjevih rokah. Ker pa je bil mož prezaposlen in je že leta 1902 umrl, jo je podružnica poverila poljčanskemu učitelju Koklu. Leta 1903 je kočo prevzela Podravska podružnica, saj severno pobočje Boča že pripada Podravju.
Tri leta pozneje (1902) je dobilo svojo prvo planinsko postojanko tudi naše Posavje. Po zaslugi razborškega nadučitelja Blaža Jurka je nastala na Lisci, 947 m visoko, planinska koča, ki so ji dali Jurkovo ime. Kočo je blagoslovil razborški župnik Cepin in otvoril načelnik Slovenskega planinskega društva profesor Franc Orožen, ki je med številnimi udeleženci — bilo jih je nad 400 — iz vsega srca pozdravil tudi hrvatske goste, ki jih je privedel profesor Novotni. Na Lisci je slovensko planinstvo tako rekoč podalo roko hrvatskemu. Otvoritvi koče je sledila lepa narodna veselica. Savinjska podružnica je materialno podprla zgraditev Jurkove koče.
Mozirska, Gornjegrajska, Hausenbichlerjeva, Boška in Jurkova koča st bile manjše stavbe, vedno oskrbovane samo v poletni dobi.
Vso to dobo pa so bile oči Savinjske podružnice uprte na Okrešelj. Tam je bila skromna planinska koča, ki jo je v sedemdesetih letih zgradil Frischauf ter je pozneje prešla v roke celjske nemške sekcije. Ta jo je zanemarjala, šele zaradi vtisa, ki ga je napravilo delovanje Savinjske podružnice jo je nekoliko povečala. Kakor glede Korošice tako je tudi glede Okrešlja Kocbek izprva mislil, da mu bo mogoče dobiti v posest tamkajšnjo nemško »bajto«, tem prej, ker je bilo zemljišče, na katerem je stala, še vedno last ljubljanske škofije. Še leta 1900 je Kocbek v tem smislu pisal kanoniku šiški. Na drugi strani so Nemci imeli zaslombo v oskrbniku Hofbauerju. Ko je podružnica leta 1894 prosila za dovoljenje, da sme na Okrešlju postaviti svojo kočo — mislila je takrat na večjo stavbo z dvema sobama in zidano kuhinjo — je dobila odgovor, naj se z Nemci dogovori glede skupnega povečanja že obstoječe koče, češ, da bi se sicer porabilo iz škofijskega gozda na Okrešlju preveč lesa. Oskrbništvo je skrbelo tudi za to, da je bila celjska nemška sekcija redno obveščena o slovenskih načrtih. Ko so se Slovenci leta 1900 ponovno trudili, da bi jim oskrbništvo oziroma Škofija prodala za gradnjo koče potreben svet, je načelnik sekcije dr. dr. Mraulagg pisal Hofbauerju, naj ga, čim bodo Slovenci javili svoje pogoje, prikrito pokliče v Gornji grad, da bi jih pri kupčiji prehitel. Medtem pa je Hofbauer umrl.
Kupiti sveta sicer ni bilo mogoče, ker je bilo škofijstvo mnenja, da ga ne sme prodajati. Podružnica se je torej morala odločiti za ta, da si vzame potreben svet samo v kratkoročni ponavljajoči se najem. V tej obliki si je leta 1899 zgradila na Okrešlju majhno kočico za delavce, ki jo je obnovila, potem ko je pogorela. Kakor običajno je bilo v pogodbi dovoljeno svobodno pobiranje vejevja za kurjavo in izgovorjeno pravo, da sme graščinsko osebje kočo brezplačno uporabljati, kadarkoli bi bila potreba. Najemnina je bila prav majhna.
Pri tem je ostalo nekaj let. Bilo je malo denarja, vrhu tega se je odbor osrednjega planinskega društva postavil na stališče, naj se slovenske koče ne grade v bližini nemških.
Leta 1907 je pa naključje Slovencem pomoglo. Snežni plaz je odnesel nemško kočo in slovensko »delavsko hišico«. Iz ostankov podrte koče so si Nemci zgradili samo tako imenovano »zasilno hišico«, do večjega načrta niso prišli, a z njim pri škofijstvu tudi ne bi bili prodrli. Položaj je uporabil odbor osrednjega društva, stopil je v stik s Škofijstvom, ki je pristalo na to, da se na Okrešlju takoj zgradi mogočen planinski dom, ki naj nosi Frischaufovo ime. Tako naj hkrati dobi zadoščenje mož, čigar ime nosečo kočo pri Kokrskem sedlu so Nemci pustili propasti, da se z njo uniči samo ime, tako naj se hkrati počasti mož, ki je bil prvi veliki pionir Savinjskih Alp in si je več kot deset let želel, da bi na Okrešlju zgradilo moderno planinsko kočo Slovensko planinsko društvo, oziroma njegova Savinjska podružnica, ne pa Nemci.
Osrednje društvo je dovolilo znatno podporo, škofijstvo je privolilo na daljšo (desetletno) obnavljajočo se pogodbo in dalo brezplačno na razpolago les. Načrt je napravil inženir Škaberne. Kocbek si je za stavbišče izbral mesto na veliki moreni, kjer je bilo varno pred plazovi. Franc Podbrežnik se je v imenu podružnice pogodil s Francem Piskernikom (Janezovim sinom), da je prevzel gradnjo. Leta 1907 so izvršili pripravljalna dela, naslednje leto je pa bila gotova veličastna, spodaj zidana, zgoraj lesena planinska stavba — dostojna mestu, na katerem je bila postavljena, in lep simbol narodne časti. Podružnica je zanjo mnogo žrtvovala, a tudi posamezniki so nudili znatno pomoč, ne samo z denarjem, ampak tudi z materialom (Peter Majdič, dr. Josip Vrečko, Norbert Zanier), vožnjo in oskrbo (Fr. Petek, H. Herle) in pametnim nasvetom (Janez Piskernik). V kočo so napeljali vodo iz 350 m oddaljenega izvrstnega studenca.
Dne 2. avgusta 1908 je bila slovesna otvoritev. Kljub slabemu vremenu se je zbrala na Okrešlju odlična družba. Služba božja na prostem, za katero je bil določen katehet in planinski pisatelj Janko Mlakar, je zaradi dežja morala odpasti in vse slavje so prenesli v notranjost. Kocbek je v svojem nagovoru pozdravil odlične goste, poleg dr. Frana Tominška, predsednika osrednjega društva, predstavnike vseh podružnic, državnega in deželnega poslanca dr. Miroslava Ploja, državnega poslanca Franca Robleka, urednika celjske Domovine Janka Lesničarja in še mnoge druge, predsednik osrednjega društva je pa lahko s ponosom poudarjal, da vodi slovensko turistično delo lepe sadove, in je dodal, da bodo slovanski turisti tem vneteje obiskovali naše koče, čim bolj se jih bodo nemški šovinisti ogibali. Frischaufov dom je izprva oskrboval njen graditelj Franc Piskernik, še pred potekom prvega leta je pa oskrbništvo prevzel Fortunat Herle, ki ga je vodil mnogo let.
Koča na Raduhi je bila poslednja med kočami, ki jih je podružnica zgradila v predvojni dobi. Cim je bila podružnica ustanovljena, je smela uporabljati tamkajšnjo graščinsko lovsko kočo. Toda oskrbnik Hofbauer ji je to pravico kmalu vzel. Leta 1902 je odbor znova začel misliti na Raduho. Kocbek je prehodil Raduho, ugotovil, da je lovska koča preveč skrita in da bi bila za planinsko kočo najbolj pripravna lepa dolina Loka. Nastal je načrt, naj bi kočo zgradilo oskrbništvo, od njega bi jo podružnica vzela v najem in opremila. Ta načrt se ni izvedel. Kočo je morala zgraditi podružnica sama. Poslopje je bilo leseno in dvoprostorno. Kocbek jo je 29. junija 1910 otvoril v ožjem krogu planincev. S to kočo je bila zavarovana turistična posest po lepem razgledu in bogati flori sloveče Raduhe.
Najstarejši turistični predel Savinjskih Alp je bila Logarska dolina. V Solčavi so dobivali turisti najprej zavetišče pri župniku Jancu, ako so šli dalje, v Logarsko dolino, pa v skromni hiši »Pri Andreju«, stoječi blizu izvira črne (začetne Savinje), kjer je bila od leta 1862 do 1881 gostilna. Potem je bilo turistično zavetišče pri Plesniku, kjer je začasno gospodaril Janez Piskernik, ki je prišel iz Železne Kaplje na Koroškem in oženil Plesnikovo vdovo. Ko je njegov pastorek Janez Plesnik postal polnoleten, je Janez Piskernik vzel od njega na 50 let v najem nekaj zemljišča, kjer si je leta 1889 zgradil hišo z namenom, da bi sprejemal v njej turiste. Denar za gradnjo mu je posodila celjska nemška sekcija in ker ji ga ni mogel pravočasno vrniti, je po pogodbi leta 1896 hiša imenovana »baraka« za 40 let pripadla sekciji, ki jo je uporabljala kot turistovsko zavetišče in pustila v njej Pisker-nika kot oskrbnika. Piskernik je bil odličen planinec in je kljub svojemu pogodbenemu odnosu do Nemcev ostal narodu zvest.
Zavedajoč se svoje velike dolžnosti v Logarski dolini, je leta 1894 Savinjska podružnica kupila od Janeza Piskernika dva orala zemljišča, na katerem je bilo tudi nemško zavetišče.
Dve leti pozneje (1896) je sklicala podružnica v Celju zborovanje, da bi se na njem ustanovila posebna zadruga, ki naj bi na kupljenem svetu zgradila hotel. Zborovanja se je udeležil tudi Frischauf, ki ga je ideja prav navdušila. Zborovalci so izvolili pripravljalni odbor, ki mu je bil na čelu dr. Ivan Dečko. Leta 1897 se je vršil prvi občni zbor zadruge, ki so ji dali \ime »Rinka«. Za načelnika so izvolili dr. Jura Hrašovca, ostali člani načelstva so bili deloma iz Celja, deloma iz doline. Z deleži zadružnikov si je zadruga nabrala nekaj denarja in prevzela od Savinjske podružnice njeno zemljišče v Logarski dolini. Napravila si je lep načrt za hotel, toda gradnjo je odlagala, kajti jasno je bilo, da se hotel ne bi rentiral, dokler ne bi v dolino zgradili ceste. Do prve svetovne vojne ceste ni bilo. Leta 1901 je stari Logar obljubil, da bo dal »Rinki« v najem prvo nadstropje svoje hiše, toda svoje obljube ni držal.
Leta 1912 sta celjska in mariborska nemška sekcija kupili od Plesnika nekaj dolinskega sveta ob križišču, kjer se pričenja pot za Ojstrico. Pri nakupu je posredoval njih zaupnik Ignacij Fludernik z Ljubnega. Tu so Nemci hoteli zgraditi svoj trdni grad. Toda čas je nje prehitel za vedno, medtem ko je Slovence samo oviral in zaviral.

Manjše gradnje in druga dela
S skrbjo za pota in planinske koče delo Savinjske podružnice ni bilo izčrpano. Opravila je še mnogo drugih poslov.
Že izza prvih let svojega obstoja je pripravila za oddih različna mesta, ki so bila za turiste posebno zanimiva: mizo s klopmi je dala napraviti pri presihajočem studencu poleg »Igle«, pri spodnjem izviru Savinje (Črne), na najlepšem mestu Šentlenartskega sedla, pni »Jančevi prižnci« (kakor je mesto imenoval Frischauf po svojem prijatelju, solčavskemu župniku Jancu), klop pri Belšaku v Robanovem kotu, odkoder najprej zagledamo Ojstrico in v Logarski dolini na mestu, odkoder najprej opazimo slap Savinje. Najlepše manjše delo je bila veranda pri slapu Savinje, ki jo je po Kocbekovem načrtu na svetu Jurija Robnika, p. d. Logarja, napravil Janez Piskernik. Ker je prvo verando uničil plaz, je bila zgrajena znova, popolnoma varna pred plazovi. Pozimi so jo stisnili k steni, tako da je streha pokrivala oprezno. Veranda pri slapu je bila važna v letih, ko je na Okrešlju bila samo nemška »bajta«.
Kocbeka so tudi močno zanimale jame. Lazil je vanje, jih preiskoval in opisoval. Eno izmed njih — Trliško zijalko pri Lučah, je podružnica leta 1898 kupila, jo zavarovala in napravila dostopno turistom. Podružnica se je Zanimala tudi za Hudo luknjo pri Doliču, veliko jamo, ko jo je v devetdesetih letih uredil in otvoril njen tedanji lastnik, požrtvovalni in domoljubni posestnik Vivod iz Doliča. Nekoliko pozneje je bila jama na prodaj, vendar je podružnica ni kupila. Zaradi tega je nastala kritika, ki pa jo je podružnica zavrnila z ugotovitvijo, da bi se jama ne rentirala.
V kočah in narodnih gostilnah Ljubnega, Luč in Solčave je podružnica uvedla spominske knjige. Na vrhu Ojstrice je bila spominska knjiga shranjena v posebni kaseti, slično v verandi pri slapu.
Podružnica je mnogo storila tudi za propagando. Sam Kocbek je objavljal članke ne samo v Planinskem vestniku, ampak tudi v raznih časopisih. V dveh izdajah je izdal priznano turistično knjigo o Savinjskih Alpah. V prvi izdaji je sodeloval M. Kos, učitelj na Holmcu pri Kamniku. Leta 1910 je Kocbek začel izdajati svoj Planinski koledar, ki je planincem in drugim ljudem zelo ugajal. Pri teh izdajah je bila udeležena tudi podružnica sama. Več člankov je objavil Kocbek tudi v nemških publikacijah. V njih je opozarjal tudi na napake raznih zemljevidov, zlasti specialnih, in skrbel za to, da se popravijo.
Zdaj pa zdaj je poleg Čehov, ki so bili redni gosti, prišel v Savinjske Alpe tudi kak brat z našega juga in dr. Vrečko je na občnem zboru leta 1911 predlagal, naj bi se reklama vršila tudi v srbohrvaščini, da bi naše gore začeli v večjem številu obiskovati bratje Hrvati.
Podružnica je skrbela za propagando tudi s predavanji in skupnimi izleti. Iz vrst domačinov je izbirala tudi planinske vodnike. Nekateri izmed njih so bili stalni in zelo priljubljeni. Pomagali so podružnici tudi pri drugih delih, pri popravljanju potov, nošnji živil in pijače v koče itd.
Uvidevajoč važnost tujskega prometa, je podružnica leta 1910 pristopila k Deželni zvezi za tujski promet, ki ji poslej ni bila več tako nasprotna. Z njo je poleg načelnika vzdrževal zvezo tudi dr. Vrečko.
Na občnem zboru leta 1911 so sklenili, naj se na bivšem slovenskem Spodnjem štajerskem ustanovi poseben odsek za tujski promet, toda pri drugih društvih in merodajnih činiteljih ta sklep ni našel odziva.
Podružnica je že izza svoje ustanovitve pridno zbirala strokovne knjige, kmalu je imela v Gornjem gradu lepo knjižnico. S knjigami je založila tudi Kocbekovo kočo in Frischaufov dom. Mnogo knjig je kupila, veliko jih je pa tudi dobila v dar — najbogatejše knjižno darilo ji je nekoč poklonil rudarski inženir Vladimir Lipoid.
Prav tako je podružnica pridno zbirala slike iz Savinjskih Alp. V devetdesetih letih jih je precej nabavila od judenburškega fotografa Weintraubeja in od celjskega Martinija, nekoliko pozneje (1900) je pa po slikah domačega mojstra Srečka Magdiča izdala razglednice; pozneje (1910) je za razglednice uporabila dobre posnetke bavarske tvrdke Weinersheimer.
V Kocbekovi koči je bila že v prvih letih dobro opremljena lekarna, ki jo je daroval mg. pharm. Hugon Roblek z Jesenic. Leta 1899 so pri koči namestili ombrometrično postajo štajerskega hidrografskega zavoda.
Podružnica se je zanimala tudi za narodopis in leta 1903 je odbor (predvsem Kocbek) jel zbirati narodopisne predmete za svoj planinski muzej. Odbor je pozneje nabrane predmete izročil muzeju zgodovinskega društva v Mariboru.
Leta 1903 se je Savinjska podružnica s slikami udeležila planinske razstave v Leningradu (tedaj imenovanem Petrograd). Razstavo planinskih slik je priredila tudi leta 1910 v sokolskem domu v Gaberju, prav na dan njegove otvoritve. Stalno je pa imela razobešene slike v celjskem Narodnem domu.
Na izpodbudo Narodnega sveta, odnosno njegovega predsednika dr. Jura Hrašovca, je podružnica prosila železniško ravnateljstvo v Beljaku, da bi smela imeti reklamne napise na postajah Savinjske železnice, in sicer v slovenščini. Ravnateljstvo je prošnjo zavrnilo, češ, da bi morali biti napisi nemško-slovenski. Proti temu se je podružnica po navodilu Narodnega sveta pritožila pri ministrstvu, čeprav s pritožbo ni uspela, je s svojim postopkom vendarle dala vedeti, da se Slovenci zavedamo svojih pravic.

Nezgode in nesreče
V teh letih je bilo nezgod v resnici malo. Kljub planinskemu junaštvu, vzdržnosti in vztrajnosti. Planinski pionirji so pač lazili po nevarnih mestih, a bili so previdni. To velja tako za Frischaufa kakor za Kocbeka in vse druge. Bili so zares hribolazci, ne pa alpinisti, plezalci v novejšem smislu besede. Po hribih so hoteli hoditi varno, oddih tolikšna skrb za dolga planinska pota. Bili so turisti, danes, ko je izraz dobil širši pomen neposlovnega popotnega človeka, bi se jim prilegal izraz planinski turisti, gojitelji planinskega turizma.
Prva nezgoda, ki se je v Savinjskih planinah zgodila izza početka našega turizma, k sreči ni bila smrtna. Wunderlich, slušatelj dunajske tehnike, je zašel v stenah Velike Planjave in so ga rešili trije Kamničani: Kabet E. Pollak, akademik Vinko Levičnik, poznejši profesor risanja na celjski gimnaziji in gozdar Luznar (1895).
Leta 1900 je prizadejal mnogo truda neki graški poštni uradnik, ki je odšel iz Solčave proti Ojstrici in nato — izginil, še naslednje leto so ga iskali. Ni ga bilo nikjer. Kocbeku se je tedaj za velik trud zahvalila celo celjska nemška sekcija.
Tragična nesreča se je pa zgodila leta 1913. Mlad dijak Janko Petrič je padel čez severno steno grebena med Rinko in Skuto in so ga našli razbitega v globoki razpoki snežišča. Reševalci so ga prenesli na Jezersko, odkoder so ga prepeljali v Ljubljano — bil je iz Šiške. Petrič je bil prvi v dolgi vrsti žrtev, ki so pozneje sledile.

Skrb za ceste
Nenavadno veliko skrb je Savinjska podružnica posvečala cestam. S tem je služila prav tako interesom planinskega prebivalstva kakor interesom turistike. Dobre ceste približujejo planine in njih prebivalstvo gospodarskim in kulturnim središčem.
Po vzgledu neumornega Frischaufa je tudi Kocbek objavil glede cest v časopisju mnogo člankov. Stalno je bilo treba vplivati na občinske odbore in na okrajni zastop, premnogo je bilo treba napisati predstav in prošenj na razna oblastva, na deželni in državni zbor, vzdrževati je bilo treba stik z deželnimi in državnimi poslanci, končno pa tudi z Deželno zvezo za tujski promet.
Najbolj pereče je bilo vprašanje ceste ob Savinji do Solčave, le izza sedemdesetih let je bilo na dnevnem redu. Opozarjal je nanje zlasti Frischauf. V odločilni stadij je stopilo šele, ko je bila zgrajena Savinjska železnica: med Celjem in Velenjem leta 1891 med Velenjem in Dravogradom leta 1900. Ugodno je bilo, da je leta 1892 obiskal Solčavo deželni glavar grof Attems; prišel je v ta gorski kraj na živinorejsko razstavo in imel priliko, da na lastne oči vidi slaba pota.
Takrat je bila ob Savinji vozna pot samo do Luč. Onstran Luč pa je bila ob Savinji samo navadna steza, medtem ko je vozna pot v Solčavo potepala preko težavnih bregov.
Leta 1894 se je zganil deželni odbor in je s pomočjo gornjegrajskega okrajnega zastopa, lučke in solčavske občine zgradili cesto od Luč do Solčave. Med Ljubnim in Lučami je pa samo prestavil vozno pot ob Primoževi gori. Toda leta 1896 je bila v Gornji Savinjski dolini huda povodenj, ki je mestoma nesolidno zgrajeno cesto močno poškodovala. Le z muko so jo domačini za silo popravili. Vozna pot od Ljubnega do Luč je bila občinska, cesta od Luč do Solčave je pa še bila brez gospodarja, ker je občina še ni bila prevzela. Pričela so se dolgotrajna pogajanja. Deželni odbor je zahteval od okrajnega zastopa, naj prevzame tako vozno pot od Ljubnega do Luč kakor tudi cesto od Luč do Solčave. Toda okrajni zastop se je zaradi slabega finančnega stanja branil. Stavil je pogoj, da ga deželni odbor razbremeni s tem, da uvrsti cesto Rečica ob Paki—Gornji grad med okrajne ceste I. reda, (ki so bile v deželni upravi). Ko mu je bilo to obljubljeno, se je vdal in leta 1904 je na novo in v celoti dogradil cesto med Ljubnim in Lučami, med Lučami in Solčavo.
Za turistiko pa tudi za obči promet je bilo posebne važnosti vprašanje cestne zveze Logarske doline s Solčavo. Že Frischauf jo je zahteval. Leta 1894 se je v okrilju Savinjske podružnice ustanovil v Solčavi poseben odbor z župnikom Šmidom na čelu, ki je imel za nalogo, da pospeši izgradnjo te ceste. Spravil je v pokret občinska zastopstva in dosegel vsaj to, da je deželni odbor leta 1896 poslal na teren višjega inženirja Barona. Delati pa niso začeli. Staro in slabo pot, ki je mestoma vodila kar preko Savinje, so popravili kmetje sami.
Vprašanje te ceste so pred prvo vojno že povezovali z vprašanjem prometne zveze Logarska dolina—železna Kaplja, ki je postala nujna in praktična že zaradi tega, ker so do železne Kaplje od severa zgradili lokalno železnico. Sicer je pa Logarsko dolino že od nekdaj vezala z Železno Kapljo vozna pot, ki je vodila preko Pastirkovega sedla. Ko je v Kaplji še cvetelo železarstvo, so po tej poti spravljali vanjo oglje, les in živino. Tako je Solčavski kot lahko dihal. S propadom železarstva je propadla tudi ta pot. Za njeno obnovo je Frischauf prvi dvignil svoj glas. Kmalu so jo splošno zahtevali, tako na koroški kakor na solčavski strani. Slovenski poslanec vitez Berks s tovariši je zaradi nje vložil v državnem zboru dve interpelaciji, prvo leta 1897, drugo leta 1901. Toda šele leta 1912 se je na terenu vršil komisionalni ogled. Korošci so bili za to, da poteka cesta preko Pastirkovega sedla neposredno v Kapljo — ta proga bi bila daljša; Savinjčani so pa želeli, naj bi se cesta gradila preko Pavličevega sedla in bi se v Beli združila s cesto Jezerski vrh—Železna Kaplja — ta proga bi bila krajša, bliže planin in cenejša. Savinjska podružnica, ki je tudi imela svojega zastopnika v komisiji, je zahtevala drugo progo, celjska nemška sekcija pa prvo — pričakovala je pri njej večji nacionalni tok od severa.
Vprašanja so se pa reševala počasi in ljudi, ki so se z njimi bavili, je presenetila svetovna vojna.
Samo malo mlajša je bila zahteva po cestni zvezi Luče—Kamnik preko Podvolovljeka. Za njo so bili merodajni tako gospodarski kakor turistični razlogi: les bi po njej vozili proti Trstu, odprl bi se nov del krasnega planinskega sveta.
Kakor s to cesto je bilo tudi z železniško zvezo Kamnik—Gornji grad— Rečica ob Paki. V Kamniku je zaradi nje nastal poseben odbor in v Gornjem gradu tudi. Kocbek se je namučil, a uspeha le ni bilo.
Prav tako težko je bilo doseči kak uspeh v vprašanju poštnih zvez. Frischauf se je mnogo prizadeval, preden je Solčava leta 1897 dobila pošto. Kocbek se je pa po letu 1910 silno trudil, da bi dobil v dolino brzojav (ali telefon) in avtomobilsko poštno zvezo. V ta namen se je posluževal okrajnega zastopa, (občinskih uprav, ki jim sicer ni bilo za avtomobile), poslancev in Deželne zveze za tujski promet. Preden je bil dosežen uspeh, je prišla vojna: poštna uprava je zahtevala jamstva, okrajni zastop in podružnica sta ga sicer ponudila, toda poštna uprava je zahtevala previsoko vsoto.
Zastoj in kriza
V blagodejno prizadevanje Savinjske podružnice je poleti 1914 nenadoma udarila bojna vihra, ki je v planinskem delu napravila pustoš, čeprav ohranjujoče delavnosti ni mogla popolnoma zatreti.