Celjski tednik, 30. december 1960
Ciril Debeljak
24. 4.
Odhod ob 6. Počutim se slabo, želodec ne da miru. Vzpenjamo se strmo nad sotesko, gozda je kmalu konec, sledijo travnata pobočja, srečamo sled medveda in baralov, naši nosači se boječe stiskajo za naše hrbte. Poizkusim strel na orla, pa mu odbijem samo pero iz krila. Ob 12 smo dosegli kraj Pinnu 2100 m. Počivali smo pred vasjo ob dobri vodi in od tu poslali tekača nazaj do glavnine s priporočilom, naj se ostali poslužijo leve strani nad dolino Kail, kajti na naši poti naredimo dnevno do 3000 m višinske razlike in trpimo ob pomanjkanju vode. Celotna pokrajina od Gwaldama pa vse do ledenika Badalgwar je predgorje centralnega dela Himalaje in ga sestavljajo vzpetine, ki dosegajo višino 2500—3000 m. Ves ta svet v dolžini ca. 75 km je pokrit do višin 2000 m s pragozdovi, polnimi divjadi, od tod pa do vrhov so pusta travnata pobočja, z ostro resasto travo. Desna stran nad sotesko, ki smo jo uporabili mi, je preprežena skoraj vsako miljo s stranskimi dolinami in soteskami, dočim je desna stran sicer višja, vendar se enakomerno dviga od višin 1000 m do glavnega viha Dond (3400m), od tam pa pada v edinem spustu v podnožje ledenika Bidalgwar. — Od Pinuja se vzpenjamo preko prelaza, od tam spust do poslednje vasi na našem dostopu. Balan 2100 metrov. Taborišče sijajno, oblega nas cel roj začudenih domačinov!
25. 4.
Od Balana močan vzpon skozi bambusove gozdove in požganice na višino 2600 m, prečenje pobočja skozi pragozd bambusa ter spust v globino na 2100 m. Počitek ob dobri vodi, kar je v teh krajih redkost. Tu smo prvič brez skrbi namočili izsušene ustnice v potočno vodo, kajti vedeli smo, da nad nami in blizu nas ni nobenih naselbin več. Med pripravljanjem kosila je naš vodnik zažgal cel gozd surovega bambusa, kar delajo himalajski pastirji spomladi vsako leto, da s tem dajo prostor borni travi, ki zraste namesto bambusa. Požar je besnel, da smo ga čuli še naslednji dan v oddaljenosti 10 milj.
Moje driske je dovolj, zato jem vse od kraja in to je tudi edino zdravilo, ki mi je, pomagalo k ozdravljenju. Od počivališča nazaj na višino 2400 m, nato spust v sotočje rek Kail in reke brez imena, ki doteka s prelaza Wann. Ob reki višina 2080 m. Zanimiv je bil prelaz sahibov preko reke s pomočjo naših nosačev. Reka je hitra in globoka, kljub temu je šlo vse po sreči, tudi brez brvi.
Ura je 2 popoldne. Stojimo pred najtežjim in najnapornejšim vzponom na našem pristopu, to je na goro Djogikhoti, ki se dvigne na višino 3400 m. Treba je precej prigovarjanja in cigaret, da se utrujeni nosači zaženejo v breg. Ves dan smo v brezpotju, nikjer nobene vode in isto pričakujemo tudi v pragozdu Djogikhotija. Vodnik pred nami seka z velikim khukrijem gosto bambusovo podrast in krči pot za nas in nosače.
