Starodavne Bloke igrajo v zgodovini našega smučarstva prav edinstveno zanimivo vlogo. V času, ko so poznali smuči samo severni narodi, to so Švedi, Norvežani in Laponci, so bile smuči v vsem ostalem svetu, razven na Blokah, nepoznane. Edino naš slovenski kmet na Blokah jih je poznal in uporabljal kot prometno sredstvo.
Človek s Slovenskega piše prvič o smučanju
Na Blokah je okrog 30 vasi, v katerih so uporabljali smuči že bogsigavedi v kaki davnini. Prvi je pisal o njih Valvazor v svoji knjigi, ki je izšla proti koncu 17. stoletja. Opisal je bloške smuči kot posebnost, ki je nikjer drugje ni opazil. Še pred njim pa je izdal Žiga Herberstein, ki je imel svoje posestvo na Vipavskem, knjigo, v kateri opisuje življenje v Rusiji, kjer je bil več let avstrijski poslanik. Herberstein ne omenja smučarstva z Blok — mogoče da ga je pozna — opisuje pa, tako smučajo v Rusiji. Ta Herbersteinova knjiga, pisana v latinščini, je najstarejše tiskano poročilo o smučkah sploh ker je za 8 let starejša, kakor znana knjiga norveškega škofa Olaus Magnusa. O tej Magnusovi knjigi so dolgo časa mislili, da je najstarejši pisani vir o smučanju. Šele pozneje so odkrili, da je najstarejšo pisano poročilo o smučanju ravno v Herbersteinovi knjigi.
Tudi prvo časopisno poročilo — slovensko
Leta 1845. je izšel v Bleiweisovih »Novicah« opis Bloškega smučanja. Ta opis je sestavil neki Podgrajski. To je najstarejše časopisno poročilo o smučanju sploh. Izšlo je točno 40 let prej, predno so spoznali smučke n. pr. v Nemčiji. Tako zasledimo v sami smučarski literaturi dve zanimivosti: prvi na svetu je pisal o smučarstvu Žiga Herberstein, ki je bil z Vipavskega, in prvo časopisno poročilo o smučanju sploh je izšlo v slovenski besedi. V tem smo prehiteli celo severnjake, ki se istotako lahko ponašajo, da se jim je razvilo smučarstvo samoniklo, brez tujega vpliva. V Evropi imamo hude zime in veliko snežnih zametov v vseh Alpah, Karpatih in Pirenejih. Kljub temu pa se tam smuči v času, ko so jih poznali na Blokah, še niso uporabljale, dasi tudi v srednjem veku oddaljenosti niso bile tako nepremagljive, da bi ne bilo mogoče, da se smučke prenesejo iz Rusije, s severa, ali z Blok. Čudno je tudi, da se smučke v teh krajih niso razvile samoniklo. Kaj je prav za prav vzrok, da je bloški kmet začel uporabljati smuči, je težko reči. Verjetno pa je, da je tudi prastara zamisel bloških smučk v zvezi s prastaro ribniško lesno domačo obrtjo, o kateri najdemo sledove ravno tako v dolga stoletja nazaj, kakor najdemo daleč nazaj podatke o ribniški duhovitosti.
Dokazi samoniklosti bloških smučk
Danes ni več nobenega dvoma o tem , da so se razvile bloške smuči popolnoma samoniklo, brez tujega vpliva in da predstavljajo zamisel našega slovenskega človeka. To dokazuje predvsem naziv. Posebnost naše bloške smučarske zgodovine je namreč v tem, da imamo Slovenci poleg Rusov in Norvežanov edini svoj lastni izraz za smučke. Dočim imajo vsi drugi narodi iz Norveške vzeti »ski« ali po ruskem posnete »liži«, imamo mi Slovenci svoje — smuči ali smučke. Tako je v tem našem pristnem nazivu nepobitno potrjen dokaz, da smučk in smučarstva nismo prevzeli iz tujine, marveč da je zraslo pri nas popolnoma samoniklo.
Za samoniklost bloškega smučarstva govori tudi oblika bloških smučk. Način izdelave bloških smučk sliči sicer po obliki smučkam na severu, ima pa posebnosti, ki jih na severu niso poznali. Tako so n. pr. sprednji del smuči naši bloški kmetje pred stoletji izrezovali in dajali smučkam na ta način prikupno obliko, dočim so vse smučke, izdelane na severu, samo enostavno zaokrožene. Tudi stremen naše prastare smučke niso poznale. Imele so samo stremenico preko prstov. To stremenico so prvotno izdelovali iz konjske žime, ki so jo spletli v kito in pritrdili na smučke. Pozneje je zamenjalo to kito usnje. Poleg široke in kratke oblike smučk so poznali na Blokah tudi ozko in dolgo, takozvano rusko obliko smučk, pri kateri se naveže na rivček vrvica in se smučar lovi za vrvico oziroma jo uporablja podobno, kakor vajeti pri konjski vpregi. Take smuči z vrvico poznajo samo nekatere vasi okrog Gore pri Sodražici, dočim jih na Blokah samih prav za prav ne uporabljajo. Na Blokah so poznali več načinov smučanja, kakršnih drugje ne najdemo. Najbolj običajno je bilo na Blokah smučanje brez palic. Tako so smučali, kakor rečeno, posebno tedaj, kadar so kaj prenašali ali kaj vlekli. Drugi, redkejši način, je bilo smučanje z eno palico. Tako so smučali posebno tedaj, kadar niso ničesar nosili in na pustni torek — na dan smučarskega veselja. Tretji način smučanja so poznali pri Sv. Trojici, to je smučanje na eni smučki.
Nekdaj samo prometno sredstvo
Bloški kmet je uporabljal smuči izključno le kot prometno sredstvo. Vsa stoletja je opravljal na smučkah vse poti, ki jih je imel do sosedov, hodil je s smučkami k maši, prevažal je na njih krste z mrliči; ravno tako so smučale tudi ženske in to celo tedaj, kadar so nosile na glavi žito v mlin ali pogače v jerbasih. Skratka: bloški kmet je živel pozimi s smučmi ravno tako nerazdružljivo, kakor n. pr. s čevlji. Ker je smučke uporabljal posebno tedaj, kadar je kaj prenašal, nam postane razumljivejše, zakaj je smučal brez palic. Palic pa ni uporabljal tudi radi tega, ker je s smučmi prav za prav nekako hodil in mu ni bilo do hitrih smukov ali do kake umetne tehnike, kako jo poznamo danes. In kar je najbolj zanimivo: vsi ti običaji so ohranjeni še do danes. Še danes, če nastopi huda zima, se odigrava — kakor nam kažejo slike — vse bloško življenje na smučeh, prav kakor pred sto in sto leti — sledovi gredo 700 let nazaj — čeprav po nekaterih krajih prehaja staro zgodovinsko bloško smučanje že v novejše z modernimi smučmi, stremeni in palicami.
Pustni torek — dan športnih iger
Dočim je uporabljal bloški kmet, kakor rečeno, smučke drugače samo kot prometno sredstvo, je bil vendar v letu dan, ko je prišlo s smučmi na plan staro in mlado, moško in žensko. To je bil pustni torek — dan smučarskega veselja. Zabavali so se s smučanjem tako, da so imeli ta dan takorekoč pravcate športne igre. Pri tem je zanimivo, da so smatrali bloški kmetje pri smučanju za sramoto, če je smučar padal. Na pustni torek so za zabavo smučali tudi po strminah, a ne posamič, temveč v dvoje. To so delali na način, kakor delamo za zabavo še dandanes, da namreč smučarju stopi vzadaj na smuči tovariš — pri Bločanih je bilo navadno to dekle — in potem skupno drsita navzdol. Bili pa so Bločani tako izurjeni, da je tudi taka dvojica le rekdokdaj padla.
Pri Sv. Trojici pa so na ta dan smučali sam o po eni smučki, tako da je smučar stopil na smučko z obema nogama.
Švedi izdali o Blokah knjigo, mi pa — ?
Dejstvo, da smo Slovenci v vsej Srednji Evropi edini, ki poznamo že toliko stoletij nazaj smuči, ki so drugod doživele šele svojo 50-letnico, je postalo zgodovinska posebnost, ki vzbuja v svetu veliko pozornost. Zato ni čudno, da imamo danes v vseh muzejih, kjer se je smučarstvu posvetila večja pozornost, ohranjene bloške smuči kot zgodovinsko posebnost. Predvsem najdemo bloške smuči seveda v smučarskih muzejih pri Oslu dalje v švedskem in v muzeju za spoznavanje narodov v Hamburgu, dalje v alpskem muzeju v Monakovem itd. Švedi so šli v tem oziru še dalje. Izdali so brošuro o bloških smučeh pod naslovom: »Pa Jugoslavia Skydor«. Čeprav pomeni knjiga veliko pozornost starodavnemu bloškemu smučarstvu, žalibog nima o tem ravno najboljših podatkov. Zanimivo pa je dejstvo, da se je tako daleč na severu pokazalo tolikšno zanimanje za bloško zgodovino. Spričo tega bi bilo vsekakor umestno, da najdem o tudi mi ljudi, ki bi bloško smučarsko zgodovino temeljito raziskali in ugotovili še vse ono, kar je danes še neodkritega.
Slovenski dom, 24. december 1936
