Planinski vestnik, 3/1999
V zlati jeseni življenja nas je po krajši, a hudi bolezni zapustil dr. Ivo Lukanc, znan predvsem prvi povojni generaciji alpinistov, ki ji je odprl okno v gorski svet Evrope preko tedaj še precej zaprte državne meje.
Mladost je preživel v Pančevu, kjer se je rodil leta 1926 očetu Slovencu in materi Madžarki. Po okupaciji in razkosanju tedanje Jugoslavije so družino izgnali. V Ljubljani, kjer je odtlej živel, je že kot gimnazijec deloval kot aktivist OF.
Leta 1950 je diplomiral na ekonomski fakulteti. Potem je nekaj časa deloval kot turistični vodnik in novinar (Polet, Tovariš). Predvsem pa je bilo pomembno delo pri Glavnem odboru Planinske zveze Slovenije, kjer je bil prvi načelnik inozemskega oddelka. Aktivno je obvladal tri svetovne jezike in stopil v stike s planinskimi organizacijami alpskih držav. Tako je prišlo do odhoda prvih naših alpinistov v sosednje dežele ter v švicarske in francoske Alpe, v začetku še na podlagi recipročnosti, kasneje pa so tja odhajale majhne slovenske odprave. Organiziral je udeležbo slovenskih gorskih reševalcev z lavinskimi psi v avstrijskih Alpah. Na 12. zasedanju UIAA (Mednarodne zveze planinskih organizacij) na Bledu januarja 1951 je bil nepogrešljivi sodelavec pri organizaciji PZS, saj je na tem zasedanju sodelovalo že kar 18 držav. Bil je pobudnik za postavitev Kugyjevega spomenika v Trenti. Napisal je številne članke v domačih in tujih alpinističnih revijah. Prevedel je tudi slovito Heckmeirjevo knjigo »Trije zadnji problemi Alp«.
Tudi sam je rad zahajal v gore. Spremljal sem ga na Grossglockner, preplezala sva vzhodno steno Watzmanna nad Konigseejem, skupaj s pokojnim Marjanom Perkom pa smo kot prvi slovenski turni smučarji obiskali okolico Treh Cin (Tre Cime di Lavaredo). Srečali smo se na Marmoladi. Bil je tudi navdušen smučar. Kot diplomirani ekonomist je služboval v uglednih slovenskih podjetjih, do upokojitve pa pri SCT. Po upokojitvi se je posvetil svojemu »konjičku« – zgodovini. Leta 1995 je doktoriral iz numizmatike na Visoki šoli za socialne vede v Parizu. Do konca pa je ostal ljubitelj narave, zlasti gora. Ostal nam bo v nepozabnem spominu.
Rado Kočevar
