»… težko bi rekel, da imam še kaj takega, kar nisem naredil«
Zgodovina slovenskega alpinizma – Peter Mikša: V novi epizodi serije Stebri slovenskega alpinizma smo obiskali Šoštanj, kjer smo se pogovarjali z Ivanom Kotnikom – Ivčem, alpinistom generacije, ki je zaznamovala prehod slovenskega alpinizma iz domačih sten v najzahtevnejše alpske in himalajske cilje.
Njegova alpinistična pot se je začela v šestdesetih letih v Šaleškem alpinističnem odseku. Sprva je zrasel v domačih gorah, nato pa se hitro uveljavil tudi v Alpah, tudi tistih precej zahodneje od naših meja. S Francijem Verkom sta opravila vrsto izstopajočih vzponov, med njimi vzpon po Japonski diretissimi v severni steni Eigerja – takrat eni najtežjih smeri v tej steni in sploh na svetu. Kotnik je sodil med redke slovenske alpiniste, ki so že tedaj preplezali vse tri velike severne stene Alp: Eiger, Matterhorn in Grandes Jorasses.
Pomemben del njegove poti je povezan z zlatim obdobjem slovenskega himalajizma. Leta 1975 je bil član odprave na Makalu in skupaj z Vikijem Grošljem dosegel vrh – kar predstavlja eno ključnih poglavij v zgodovini slovenskih odprav na osemtisočake. Sodeloval je tudi pri odpravi na Everest leta 1979, bil v jurišni ekipi, ki je že nameravala proti vrhu, nato pa se je vključila v reševanje, še danes eno najvišje izvedenih v zgodovini alpinizma. Povezan je bil tudi z zgodbo južne stene Lotseja ter kasnejšo odpravo na Nanga Parbat. Izkušnje iz Himalaje je kasneje zapisal v knjigah Dotik neba in Himalajski dnevnik: Drama pod vrhom.
V pogovoru Ivč razmišlja o začetkih, o razmerah in duhu časa, o velikih alpskih stenah in himalajskih odpravah ter o tem, kaj človeku ostane, ko se največje gore počasi umaknejo v spomin.
