Planinski vestnik 2016/12
Vse sem počel iz čistega veselja
Vinko Črnič – Kopiščar, gorski reševalec, letalec reševalec, dobitnik letošnjega priznanja GRS za življenjsko delo, upokojeni policist in velik ljubitelj adrenalinskih športov, je letos praznoval 60. rojstni dan.
Iz rodnih Sel pri Dolenjskih Toplicah se je leta 1974 kot novopečeni miličnik podal v svojo prvo službo v Bovec, kjer je ostal do upokojitve pred dvanajstimi leti. Danes živi v dolini Zadnjice skupaj z ženo Justino; njun sin Jure pa nadaljuje tradicijo, ki jo je začel že njegov ded Anton Kravanja – Kopiščar, prvi načelnik gorske reševalne službe v Trenti.
Takoj po prihodu v Bovec se je Črnič vključil v Planinsko društvo (PD) Bovec, v alpinistični odsek (AO) Bovec in v Gorsko reševalno službo (GRS), katere aktivni član je že enainštirideset let; kar tri mandate je bil namestnik načelnika GRS Bovec, več let je opravljal tudi delo minerja snežnih plazov. Kmalu je postal član upravnega odbora PD Bovec, bil je tudi načelnik markacistov. Prav v tistem obdobju so naredili pot s Kanina do Rombona. Pri PD Bovec so na njegovo pobudo ustanovili vodniški odsek. Vinko, ki je tudi planinski vodnik A in B kategorije, ga je vodil prva dva mandata.
Od kod Dolenjcu smisel za gorništvo?
Že kot osnovnošolec sem se ukvarjal z vsemi možnimi športi, gorništvo je bilo praktično le nadgradnja. Pred štiridesetimi leti ni še nihče govoril o adrenalinskih športih, čeprav smo že takrat plezali in turno smučali – recimo z Mojstrovke, s Krna itd. Tudi s kajakaštvom sem se ukvarjal, kasneje z jadralnim padalstvom, s surfanjem. To je bil moj način življenja. Vse sem počel iz čistega veselja in vse skupaj povezal še z reševanjem. Do upokojitve sem bil na vseh reševalnih akcijah tudi službeno, zato sem bil praktično udeležen skoraj na vseh. Na policiji smo bili v tistih časih po štirje gorski reševalci, celo pet nas je bilo, in pogosto so nas morali na policijski postaji zamenjati kolegi, da smo lahko odšli na akcije.
Ali so vas, ko so na policiji ugotovili, da ste planinec, tudi službeno vključili v reševalne akcije?
Ja, sprva sem hodil na akcije v vlogi miličnika. Vključil sem se v AO v Bovcu in že leta 1975 so me sprejeli v gorsko reševalno službo. Od takrat do danes sem aktivni član že enainštirideset let. Pri GRS sem se že leta 1976 vključil kot letalec reševalec za reševanje s helikopterjem. Zaradi narave službe sem bil vsa leta eden najbolj aktivnih članov. Dolgo vrsto let sem vodil evidence in sestavljal poročila o nesrečah, dva mandata sem bil tudi namestnik načelnika GRS v Bovcu.
V štirih desetletjih se je gotovo nanizalo veliko število gorskih reševanj in ostalih reševalnih akcij.
Drži. Točnih podatkov o tem sicer ni, ampak glede na to, da sem bil stalno zelo aktiven, mislim, da sem doslej zagotovo sodeloval vsaj pri šeststotih akcijah, od tega tretjino s helikopterjem.
Reševanje zagotovo spremlja tudi stres?
Stresno je pri smrtnih primerih, predvsem pri padcih z velikih višin, ob hudih telesnih poškodbah, pobiranju ostankov razpadajočih trupel ali ko ti ponesrečenec umre med transportom.
Ste bili za svoje nesebično in prostovoljno delo deležni vsaj kakšnih priznanj?
O, ja, dobil sem vsa možna priznanja tako pri GRS kot pri PZS. GRS me je letos nagradila s priznanjem za življenjsko delo.
Zakaj ste se sploh odločili za to hvalevredno humanitarno delo?
Vse od malega sem želel postati policist, ker sem hotel pomagati ljudem. Že v kadetski šoli so organizirali alpinistični tečaj in me navdušili za planinstvo. Tečaj so vodili takratni vrhunski alpinisti, sami himalajci, in nas učili plezanja, tako da sem v Bovec prišel že malo podkovan.
Reševalna akcija je pred desetletji, ko po gorah ni bilo niti stacionarnih telefonov, kaj šele mobilnikov, gotovo potekala povsem drugače kot danes.
Ja, danes akcija s helikopterjem traja uro, dve, največ tri. Kar nepredstavljivo je, kako je to potekalo pred štiridesetimi leti. Če se je nesreča zgodila na Triglavu, je moral očividec najprej priti v dolino do Trente in še tam je bil le en telefon. Če ni delal, je moral štopati ali dobiti nekoga, da ga je pripeljal v Bovec. Tam je moral na policijo, kjer so sprožili akcijo tako, da je policist šel po domovih od enega reševalca do drugega, saj takrat niti reševalci nismo imeli doma telefona. Policist je moral, če je bilo ponoči, trkati po vratih in oknih, da smo se zbrali na policiji. S postaje so nas kolegi odpeljali v Trento in nato smo odpešačili do kraja nesreče. Če se je taka akcija zaključila v dvanajstih urah, je veljalo, da smo bili zelo hitri. Smo rekli, da smo jo idealno izpeljali. Lahko pa je trajala tudi cel dan. Danes pa dežurna ekipa z Brnika s helikopterjem opravi vse sama v eni sami uri!
Kot miličnik ste morali vsako leto obiskati vse planinske koče.
Pred vsako poletno sezono sem zaradi narave svoje službe obhodil vse planinske koče na Bovškem zaradi prijavnic in obveščanja. Vsako leto sem oskrbnike podučil, kako naj nas obveščajo, če pride do nesreče. V okviru GRS sem sodeloval pri vzpostavitvi UKV zvez po planinskih kočah na našem terenu.
Vem, da ste v vlogi miličnika v času SFR Jugoslavije varovali takratne znane politike, ki so se odpravili lovit divjad na Bovško.
V prejšnjem sistemu, ko še ni bilo Triglavskega narodnega parka, so v Trento prihajali na lov vsi vidni slovenski politiki. Po službeni dolžnosti sem jih moral varovati in tako sem osebno spoznal skoraj vse in tudi oni so si me zapomnili, saj sem jih na jago največkrat spremljal ravno jaz. Osebno so me poznali Dolanc, Ribičič, Maček, kasneje tudi Briški. Briški je nekoč v Bavšici, enkrat pozimi je bilo, ustrelil gamsa, ki je ostal v steni, in ker ni bilo drugega, so mene prosili, da sem jim ga po vrvi spustil v dolino. Ob tisti priložnosti mi je Briški poslal celo posebno darilo in zahvalo.
Ženske so se vam najbrž tudi rade zahvaljevale, ko ste jim pomagali na vrh Triglava.
(smeh) Ja, odkar je GRS prevzela vodenje akcije Sto žensk na Triglav, sem jih spremljal. Ženske so večinoma dobro pripravljene, saj jih vsaj devetdeset odstotkov spravimo na vrh. Se že ob začetku pohoda na Pokljuki izkaže, katere bodo zmogle. Navadno dve ali tri že po prvi uri hoje odpovedo, ostalim pa uspe. Že trideset let vodim tudi borčevsko organizacijo, sprva goriške partizane, zdaj po osamosvojitveni vojni, ko smo tudi vsi mi, ki smo v njej sodelovali, postali veterani, pa vodim goriški del veteranskega pohoda Sever.
So današnji običajni hribolazci previdnejši in bolje opremljeni, kot so bili pred desetletji?
Gore so specifična športna dejavnost. V gore se ne podaja vsak, večina je psihično in fizično ustrezno pripravljena. Občasno se sicer najde tudi kak neprevidnež, po navadi mediji tak dogodek napihnejo. V glavnem pa je treba vedeti, da sta se oprema in razmišljanje skozi čas zelo spremenila. Včasih so nas, ki smo hodili v gore, imeli za malo čudne, dandanes pa se v gore odpravljajo masovno. Tudi oprema je danes povsem drugačna, kot recimo pred samo desetimi leti, ko na poti na Triglav skorajda nisi srečal človeka s čelado, danes pa so redki in čudni tisti, ki je nimajo. Večina ima tudi varovalni komplet. Planinska zveza je na tem področju naredila zelo veliko. To je res velik napredek.
Kot letalec reševalec ste se iz Trente, vse odkar je bila vzpostavljena dežurna helikopterska reševalna služba, vozili na Brnik.
Tako je. Dva do trikrat letno sem dežural od osmih zjutraj do osmih zvečer, skupaj s preostalo ekipo, pripravljeno za reševanje na območju celotne Slovenije. Imeli smo veliko akcij. Vse se da urediti, najhuje pri reševanju s helikopterjem so slabe vremenske razmere: veter, megla, včasih celo dež, nočno reševanje. Od začetka smo s helikopterja reševali podvezno (To je reševanje s fiksno vrvjo, obešeno v tovorno kljuko helikopterja.), zdaj pa rešujemo z elektromotornim vitlom, z zajlo, dolgo sedemdeset metrov.
Biti letalec reševalec ni mačji kašelj.
Usposabljanje traja tri leta, vsako leto pa sledi tudi obnavljanje znanja, in sicer tako zimski kot letni del. Delo je še vedno prostovoljno, enako kot je recimo delo gasilcev, le za dnevnico. Kdor pa se reševanja udeleži v službenem času, dobi povrnjeno nadomestilo za izpadli dohodek.
Helikopterske akcije so včasih tudi nevarne.
Drži. Pogosto smo imeli tudi po štiri ali pet težkih reševalnih akcij na dan, med njimi tudi stenske, ko se je potrebno po vitlu spustiti v steno, zavarovati poškodovanca, ga pripraviti na dvig in ga s helikopterjem prepeljati v bolnišnico. Posebno nevarne akcije so v slabih vremenskih razmerah, ko je v potencialni nevarnosti tudi celotna ekipa v helikopterju.
Poleg ljudi ste reševali tudi živali.
Res smo imeli tudi več reševalnih akcij živali. Predvsem ovac, klasično in s helikopterjem. Na primer ovce iz Loške Koritnice, ki jih je presenetil sneg in jih je nekaj celo ubila strela, smo zaradi slabih vremenskih razmer reševali kar dva dni. Ovce smo potem kar v mreži prepeljali v dolino. Enkrat smo reševali tudi psa, ki se je izgubil na Doliču. Ob reševanju ponesrečenca smo prevzeli še tistega psa in ga peljali v dolino. Hec je bil, ker je bil ta pes last Trentarja. Žival je slučajno odšla s turistom vse gor do Doliča.
Je bil kačji pik kdaj vzrok reševanja?
Uh, to se je zgodilo ob otvoritvi novega doma pri Krnskih jezerih. Takrat se je tam zbralo več tisoč ljudi in enemu je kača zlezla v nahrbtnik, ki ga je imel na tleh. Kača ga je pičila v prst. Takrat sem bil ravno službeno gor. Ah, ja, pred to nesrečo je nekdo tako nerodno skočil v Krnsko jezero, da si je razbil čelo in nos in smo tudi njega oskrbeli, potem pa sem oba spremil v dolino kar s tovorno žičnico.
Vrniva se še malo v preteklost. Da ste ostali v Bovcu vse do upokojitve, je bila kriva tudi ljubezen.
Ja, 1977. leta sem se poročil s Trentarko Justino Kravanjo, potomko legendarnih Kopiščarjev. Po upokojitvi sva se iz Bovca preselila v njeno rojstno hišo v dolino Zadnjice, kjer sva še danes. Oba z ženo sva navezana na to naravo in z veseljem skrbiva za Kopiščarjevo domačijo.
Trenta je že tradicionalno gnezdo gorskih vodnikov.
O tem je veliko pisal že Julius Kugy. Ko na Gorenjskem niso mogli rešiti plezalcev, zaplezanih ali celo umrlih v gorah, so poklicali Trentarje na pomoč. Trentarji so bili res že pred več kot sto leti veliki gorniki. To jim je bilo prirojeno, saj so živeli v takih krajih, kjer brez hribolazenja nisi mogel preživeti. Že zaradi drobnice so bili kar naprej v gorah, pa še s krivolovom so se preživljali, zato so morali na jago čim višje, da jih niso ujeli nadzorniki.
Kaj pa izzivi za prihodnost?
Trenutno mi malo nagaja zdravje. Si pa želim nadaljevati vse zgoraj naštete dejavnosti v gorah.
Kristina Menih
