Planinski vestnik 2012/08
Alpinist, pisatelj, ljubitelj življenja
“Zakaj so naše sledi različno dolge? Zakaj sem sam lahko vse preživel? Tega se seveda nisem odločil sam, vedno sem pa čutil odgovornost do življenja. To mi je bilo dano. Hvala Ti! Življenje je lepo in včasih ga je treba objeti, čeprav se večinoma borimo z njim.”
Za Toneta Škarjo sem slišala še kot otrok. O njem sta starša govorila zelo spoštljivo in z veliko občudovanja. Nastopal je v raznih hribovskih zgodbah, nemalokrat kot prispodoba idealnega plezalca, ki je ob Metodu Humarju predstavljal zanimiv antipod – velik in suh, povsod zleze in vse doseže. Ko sem kot prestrašena tečajnica prišla na AO Kamnik, je vedno sedel v istem kotu; tiho, zbrano, nekakšen sij je imel okoli sebe. Spet zanimiv antipod Metodu, ki se je z drugega konca drl na načelnika, “da moramo ohranit’ drušno, ker to je vendar bistvo alpinizma!” Tone pa nič, sedel je tam in se verjetno strinjal z nekdanjim soplezalcem. Potem smo šli na Grintovec. Zaradi prečute noči z veselo alpinistično drušno me je pobralo že pri klopci. Skrajna slabost in bolečina v glavi sta me že obrnili nazaj proti dolini, ko se je iznenada pojavil, mi zmešal ogaben zvarek in me skoraj prisilil, da sem spila. Potem je šlo, kot bi imela tri prestave več: najprej do sedla kot po tirnicah, do vrha brez težav, nazaj grede sem prehitevala tiste, ki so me zjutraj zbadali. Menda me je napital z nečim močnim – himalajsko super čorbo (Alpino+), ki je našim fantom pomagala na vrh sveta. V mojih očeh je seveda zrasel do neba. Nekoč mi je ponudil prevoz do doma – sva pač oba Mengšana – in tako sva se začela tikati. Zdaj sva celo v žlahti, zato mi je bilo malo manj nerodno, ko sem ga vprašala čisto vse, kar mi je ležalo na duši. Še vedno se mi zdi velik, še vedno seže daleč, nisem si pa niti predstavljala, da je tako človeški in prijeten sogovornik.
Foto: Magda Šalamon
Kako si postal vodja himalajskih odprav?
Nekaj usodnih dogodkov je bilo, ki so na to napeljali. Na odpravi na Kangbačen leta 1974 je moj sod z višinsko opremo padel v divjo himalajsko reko. Zato sem moral na 7200 metrih odnehati, ker sem bil preslabo obut, čeprav sem imel ambicije iti dlje. Na svoji prvi odpravi leta 1965 sem bil samo član alpinist, drugo sem že vodil, potem je prišel že Everest. Hitro sem postal vodja, kar je bilo kar naporno.
Pripisujejo ti velik čut za skupnost. Danes je to izjemno redka lastnost.
Meni je bilo vedno najbolj pomembno, da smo kot skupina uspešni. Na začetku, da smo kamniški alpinisti dobri, potem Slovenci.
V svoji bogati karieri vodje himalajskih odprav in nato kot dolgoletni načelnik Komisije za odprave v tuja gorstva pri PZS si imeli ogromno prepirov in nesoglasij s člani odprav, alpinisti. Na dolgi rok se je večkrat izkazalo, da imaš prav, včasih tudi ne. Je težko živeti tako? S takimi temnimi oblaki nad seboj?
Ni lahko. Moraš biti utrjen. Jaz sem se utrdil že v svoji prvi službi, ko sem bil še kot mladenič odgovoren za precej težko delo. Nič me niso ujčkali, sam sem moral opravljati delo, za katerega bi moral biti precej starejši in bolj izkušen. Velika šola je bila tudi druga svetovna vojna. Seveda moraš biti trdokožec, da greš za nekega funkcionarja, pa čeprav delaš to ljubiteljsko.
Ti je bilo kdaj žal za izrečeno v prepirih? Bi kakšno besedo vzel nazaj, če bi lahko?
Seveda. Bolje bi bilo počakati, da se nasprotniki nevtralizirajo in izčrpajo med seboj (ter se potem “boriti” z ostankom), ne pa jih še razvnemati. A modrost rada zaostaja za akcijo. Vendar – alpinizem je oster šport, zato tudi besede niso baletke. Nikoli pa “službenega” nesoglasja nisem jemal osebno.
Verjetno ti je marsikdo zameril, da ga nisi vključil v odpravo. Kako je potekal izbor članov odprave, npr. za Everest leta 1979?
Samo končni izbor sem opravil kot vodja odprave, že prej so kandidati šli čez sito raznih komisij. Od zdravniškega pregleda, psiholoških testov do tehnične selekcije. S pomočjo psiholoških vprašalnikov smo potem predvideli, kdo bo s kom plezal na hribu. Tudi sami alpinisti so povedali, s kom bi bili najraje v navezi. Seveda je prihajalo do tega, da nekdo ni bil izbran, ampak tako pač je. Tudi jaz nisem bil izbran, ko je odpravo vodil Aleš Kunaver in menil, da na odpravi ne smeta biti dva vodstvena tipa človeka, pa mu nisem nič zameril.
Kako sta se sicer razumela z Alešem Kunaverjem?
Dobro, delovno, dopolnilno. On pogosto tvorec, tudi vrelec idej, jaz več realist in realizator. Tako naju je videl tudi Pavle Šegula, prvi načelnik KOTG.
Kakšen je pravzaprav človek, ki si ga spoznal na številnih odpravah?
Človek je v svojem bistvu dober. Tudi tisti, s katerim se zapleteš v spopad. On tako pač vidi stvari. Tudi jaz velikokrat nisem videl stvari z drugimi očmi. Primer: ko je bila odprava nadpovprečno uspešna, člani niso bili zadovoljni z njo, ker je bila preveč uspešna. Ker ni izstopal en sam ali dva, ker so vrh osvojili tudi tisti, ki so po njegovih merilih manj sposobni, manj dobri. Alpinizem je pač individualen šport, ljudje plezajo in hodijo v hribe zaradi sebe. Meni se je pa ravno to zdel uspeh odprave, potrditev dobre organizacije, dobrega vodenja, da so vsi prišli na vrh. Ko trčiš v to nezadovoljstvo, šele spoznaš, kako različno mislimo ljudje, ampak imamo vsi po svoje prav. Saj ne, da si ne bi želeli, da kolega ne bi prišel na vrh, ampak vsak si predstavlja, kako bo sam prihropel na vrh in bo edini.
Je zavist lastnost slehernega Slovenca ali le nekaterih?
Zavist ni lastna vsakomur. To lahko potrdim. Res pa je, da smo kot narod v tem nadpovprečni.
Kaj šteješ za svoj največji uspeh v svetu alpinizma?
Prav Everest 79. Tu lahko potegnem vzporednico s sirom Boningtonom, ki je bil pred kratkim tu na obisku. Veseli me njegov ponos na zahodno steno Everesta leta 1975. Šteje jo za svoj največji uspeh. Odpravi sta zelo primerljivi, s tem da je bila britanska nekoliko večja in dražja. Obe klasični, z zapleteno logistiko. Ob tem je britanski alpinizem od nekdaj osvajalski, z izkušnjami z mnogih odprav, daleč večji, starejši od našega. A le štiri leta za njimi smo mi po Zahodnem grebenu osvojili vrh. Tehnično in logistično je to težja in zahtevnejša smer, še danes najtežja na Everestu. Ali se tega sploh zavedamo? Nacionalna zavest, če obstaja, je močna sila. To nas pri teh dveh odpravah povezuje z Britanci.
Takšne odprave, kot je bil Everest 79, verjetno ne bomo več doživeli. Danes je vse drugače. Ali meniš, da imajo mladi alpinisti dovolj dobre ideje in cilje, ali jih je treba še malo usmeriti?
Mladim je treba pomagati odpirati okna (razgled), potem pa tudi vrata (možnosti). Res pa se težko odločajo za vprašanja – kot bi s tem kazali ranljivost. To je značilnost tega časa nasploh. A če ne vprašaš, ne zveš in ne primerjaš. Nauči te šele izkušnja.
Ko si začel plezati, je bil človek ponavadi vse življenje tisto, za kar se je odločil v mladih letih. Danes je vsak lahko praktično kar koli v vseh življenjskih obdobjih. Ljudje pogosto menjajo prostočasne dejavnosti in tudi poklice. Kako gledaš na trenutne trende, da je vsak lahko vse? Da je plezanje postalo “instantno”, da se en človek ukvarja s petimi športi naenkrat?
Moja izkušnja je taka, da so ljudje, ki pozno (npr. pri tridesetih ali štiridesetih) začnejo plezati ali hoditi v hribe, velikokrat nevarni sami sebi in drugim, ker jih potegne ambicija in hočejo sekati ovinke. To počno, da bi dohiteli “ta mlade”, ampak jih nikoli ne morejo. Kdor vozi kolo od mulca naprej, ga zelo dobro obvlada, kdor začne neko dejavnost pozno, je nima v krvi. Ena od značilnosti tega časa je tudi pomanjkanje tistega draža, ko nestrpno pričakuješ zimo, da boš smučal, ali čakaš pomlad, da boš šel lahko kolesarit, ker danes ljudje lahko počnejo vse dejavnosti celo leto.
Če naveževa to na današnji odpravarski alpinizem – je verjetno precej podobno?
Precej teh odprav je res bolj “instant” kot včasih. Ni več dolgih pristopov, se opravijo kar s helikopterjem. Problem je tudi v pomanjkanju resne psihološke priprave na turo – v glavi se ideje ne goji več let, danes mladi pogosto niti ne vejo, kaj bodo delali čez pol leta, kaj šele čez dve ali tri leta. Zaradi pomanjkanja načrtovanja sta tudi disciplina in motivacija slabši.
Že od samega začetka pišeš. Najprej so bili ti zapiski v obliki dnevnika, nato so se začele rojevati knjige. Kako bi opisal goro kot pisatelj?
Gore vsekakor ne vidim kot ženske (se glasno nasmeji). Vidim jo kot stvar, kjer merim samega sebe ali sem v sožitju z njo. Malo je odvisno od tega, koliko je ona ostra z mano. Zame je izziv in užitek, ko hodim po grebenu in močno piha veter, ko se preganjajo megle, v divji naravi.
Imaš rad viharje?
(tišina) Zelo občudujem sile narave, lepoto tudi, ampak mogočnost bolj. Navdušuje me to, v kakšnem pošastno ogromnem vesolju živimo, kakšna neverjetno velika nebesna telesa nas obkrožajo. Naša Zemlja, osončje, celo galaksija niso nič v primerjavi z vsem skupaj! Da si ti, mali človek, v nekem trenutku sredi vsega tega, to je veličasten občutek. Pa naj bo to v hribih ali kjerkoli drugje.
Opaziš pa tudi drobne stvari, rože, žuželke?
Ja, zagotovo. Spomnim se, da sem nekje zapisal, kako sem plezal v francoskih Alpah in sem visoko sredi ledene stene pomislil: “Ah, življenje celo tukaj!” Pod ledom so se namreč bohotili mahovi in lišaji. Lepota, kjer si sploh ne bi mislil.
Fotografiraš veliko?
Veliko. Zelo lepo se mi zdi, da prineseš ožarjen greben Kočne v dolino, da ga lahko občudujejo tudi drugi. Sicer si zdaj ne morem več privoščiti, da bi bil ob sončnem zahodu pozimi tako visoko, ampak včasih sem bil pa velikokrat.
Ampak vseeno te pisanje zaznamuje bolj kot fotografija.
Ja, zdi se mi nekako več vredno. Fotografira danes že veliko ljudi, pisati pa ne zna vsak.
Kako se spraviš k pisanju? Pišeš na računalnik?
Samo krajše dopise in članke. Preproste. Ko dobim literarni navdih, pišem na roke. Tudi po pisavi se vidi, kako podoživljam oz. doživljam tisto, kar pišem. Potem šele prepišem na računalnik (ali si dam prepisati). Duša – roka – papir.
Kako se počutiš ob pisanju?
Ko napišem nekaj, kar mi je všeč, se dobro počutim. Malo sem tudi len, priznam. Vedno so me za kakšno knjigo ali za članke nagovarjali drugi (Tine Orel, Marijan Krišelj, Božidar Lavrič …). Sicer se mi pa pisanje zdi naravno. Treba je pisati, če imaš talent za to.
V zadnji knjigi Po svoji sledi začenjaš pripoved z dvema nesrečama, med katerima mine 50 let, ki sta te zelo zaznamovali. Ali se je tvoje življenje po čudežni (samo)rešitvi iz Stene kaj spremenilo?
Spremenilo ne, naklonilo pa mi je spoznanje, da je to moje edino življenje, podarjeno le meni, in ni last nobenega drugega človeka.
Alpinist verjetno večkrat doživi lastno bližnje srečanje s smrtjo in tudi smrt bližnjega kot povprečen dolinski človek.
Zadnje čase se moji soplezalci ne pobijajo več – ali jih že tako ni ali pa ne plezajo več. Zdaj se pobijajo v glavnem znanci, ne prijatelji. Je pa res, da se zelo dobro zavedam, da se s starostjo lažje zgodi nezgodna smrt v gorah, ker nisi več tako odziven, kljub temu da imaš več izkušenj.
Katere nesreče so te najbolj prizadele?
Leta 1966 usodni padec Draga Geršaka in Ceneta Grčarja, ki sem ju sam učil plezanja. To je bilo zelo hudo. Takrat sem sklenil, da bom nehal plezati. Ne iz strahu, ampak iz prepričanja, da je pravzaprav zločinsko, da plezamo in tvegamo življenje, da se mladi ljudje ubijajo. Takrat sem se počutil zelo samega, ker se je menjala generacija. Nekaj jih je tudi umrlo in nisem več vedel, kako naprej. Potem sem ob gledanju drugih alpinistov pri plezanju začutil, da ne bom dobro živel, če bom to opustil. Tako te potegne nazaj.
Kako si doživljal smrtne nesreče na odpravah?
Smrt (pa naj bo to domači plezalec ali sirdar ali kakšen od nosačev) zelo pretrese celotno odpravo. Ne samo zato, ker bi lahko še kakšen prišel na vrh, pa potem ne. Pretresljiva, tudi iz psiholoških vzrokov, je bila smrt Boruta Berganta na Jalung Kangu. Celo prerokoval si jo je. Na vrh se je podal brez dodatnega kisika tudi zato, da se je dokazal pred kolegi in otresel zbadanja. Poleg tega je zamolčal zdravstvene probleme s srcem. Tomo Česen je vzel dodatni kisik in preživel … Tu je bilo veliko negativne tekmovalnosti in je bilo zelo težko držati odpravo skupaj. Tudi negotovosti je bilo veliko, ker nismo vedeli, kdo točno je umrl, samo enega smo videli sestopati. To je najhujše, ko ne veš točno. Smrt na odpravi je težka tudi zato, ker potem ta “pogreb” nosiš v sebi še najmanj mesec in pol, ker ni vsega takoj konec. Moraš obvestiti in obiskati svojce, se vrniti domov, pripeljati truplo, pepel (če je mogoče), opraviti z birokracijo itd.
Kaj je drugače s smrtjo na odpravi ali v domačih gorah?
Treba je sporočiti domov. To je zelo težko. Odprava je čisto nepomembna v primerjavi s smrtjo. Če se alpinist ubije doma, se tragedija in žalost zelo hitro preselita v ožji družinski krog. Vse ostalo naprej funkcionira brez sprememb. Na odpravi pa nenehno podoživljanje zelo dolgo traja. Na koncu je verjetno res katarza to, da pišeš o tem. Vsaj zame.
Kako gledaš na nesreče, tudi smrtne, kjer je žrtev ženska?
Sem še stare šole in se mi zdi to veliko hujša tragedija, čeprav se ženske ravno tako dobro zavedajo nevarnosti in so tudi zelo ambiciozne, včasih prav bolestno. Navsezadnje se ukvarjajo z isto stvarjo kot moški, zato so posledice lahko enake. Ženske mi je kot bitja veliko bolj žal kot moškega. Vse vojne, vsa športna tekmovanja so izraz moške kulture, ne ženske. Te so na nek način samo potegnjene v moške igre.
Ali so se smrtne nesreče dogajale čisto nepričakovano ali si imel kdaj občutek, da so si ljudje sami izbirali usodo? Da so bili pravzaprav opozorjeni s kakšnim neprijetnim dogodkom ali njihovim sosledjem. So imeli v dnevih pred nesrečo jasna opozorila, naj nekaj naredijo drugače?
Tam, kjer sem bil sam zraven, je bilo vse tako, kot da si človek sam izbira usodo. Vedno je zadaj neka (pre)velika ambicija ali koristoljubje ali vdanost v usodo, nezaupanje vase. Tako je bilo tudi pri Ang Phuju na Everestu. Vzrok so lahko kratki stiki v odnosih med soplezalci, tekmovalnost, obremenjenost z drugimi, kot se je izkazalo pri nesreči Marije Frantar in Jožeta Rozmana na Kangčendzengi. Velikokrat je kriva neosredotočenost na cilj, ko je alpinist z glavo že na neki drugi odpravi. To se mi zdi prav bogokletno, da misliš na neko drugo goro, medtem ko osvajaš prvo. Potem je tu še udobje, občutek, da si bolj sposoben, kot si v resnici. Seveda pa tudi čisto tehnične napake: slabo varovanje ali sploh brez varovanja tam, kjer bi bilo nujno potrebno. Trenutek nepazljivosti, ko z glavo nisi pri stvari stoodstotno.
Kako pa si doživel nedavni nepreklicni odhod ljubega prijatelja Metoda Humarja, s katerim je verjetno odšel tudi velik del tebe?
Kot sem povedal v poslovilnem na govoru: vedno je prezgodaj. Odhod Metoda je bil sicer pričakovan, zato pa nič lažji, ko se je uresničil. Nekaj dni prej sva se še dobro pogovarjala, tudi o smrti, a potem ga nenadoma ni bilo več; nepreklicno in za vedno.
Kaj je bil največji dar, ki ti ga je Metod dal?
Prijateljstvo. In to v času, ko to pomeni skupen polet, polno zaupanje, brez računa, ko gre za samo stvar brez misli na posledice, dobre ali slabe. Lepše je to povedano v uvodu, posvetilu knjige. Prijateljstvo ostane kljub poznejšim vmesnim dogodkom, celo nesoglasjem. Ljubezen in sovraštvo sta si bližnji par, prijateljstvo tega antipoda nima.
Uspelo ti je preživeti. Kaj šteješ za največji uspeh v življenju?
Vprašanje za celo knjigo! Življenja sem enako vesel kot prej. Brez angelov ne bi šlo. Zadovoljen sem tudi, da sem o tem dolgem krogu še lahko napisal knjigo.
Mojca Volkar Trobevšek
