Intervju: Tomo Česen

Planinski vestnik 2017/01

Brez hribov ne vem, kaj bi počel

Starejšim generacijam Toma Česna prav gotovo ni treba posebej predstavljati. Danes je strokovni sodelavec Komisije za športno plezanje PZS, zadolžen tudi za gorske športe in koordinacijo plezalnega stolpa. Je alpinist (pleza od leta 1975), alpinistični inštruktor, inštruktor športnega plezanja in aktiven gorski vodnik. Lani je prejel medaljo za zasluge, sicer pa je prejemnik reda zaslug za narod z zlato zvezdo (1989), Bloudkove nagrade (1989) in priznanja snežni lev v Chamonixu za največji alpinistični dosežek leta (1989).

Med njegove odmevnejše vzpone sodijo solo vzpon v južni steni Lotseja (1990), ki ga je sicer zasenčila afera s fotografijami Vikija Grošlja, solo vzpon v severni steni Jannuja (1989), nova smer na Jalung Kang (1985), preplezani trije zadnji problemi Alp pozimi ter soliral smer Ženska za nagrado z oceno 8a v Bohinjski Beli (1994). Na prvi odpravi je bil leta 1979 v Južni Ameriki, leta 1983 je bil na Piku Komunizma v Pamiru, leta 1986 je stal na Broad Peaku in potegnil novo smer na ramo K2. Med letoma 1995 in 2011 je bil načelnik Komisije za športno plezanje PZS, vodil je projekt opremljanja smeri v slovenskih naravnih plezališčih, pri Komisiji za alpinizem PZS je bil od 2009 do 2014 vodja usposabljanja; je organizator in vodja tekme svetovnega pokala v športnem plezanju v Kranju. Sedem let je bil trener svetovne prvakinje (2001) Martine Čufar. Napisal je knjigo Sam (Didakta, 1991), sodeloval je pri seriji TV-oddaj o plezanju (17 oddaj, 1992). Veliko tega smo našteli, a Tomo Česen je predvsem prijeten sogovornik, ki mu ni težko odgovarjati tudi na zapletena vprašanja, predvsem pa je kritičen opazovalec dogajanja v gorskem svetu. Poznava se iz devetdesetih let in sva se v pogovoru tikala.

Po objavah na družbenih omrežjih vidim, da si plezalno še kako aktiven, tako v domačih kot v tujih gorah. Kaj ti pomenijo gore in plezanje?
Pravzaprav s hribi nisem nikoli nehal, sem pa po odpravah imel obdobja, ko nisem čutil velike potrebe po njih, kar pa je seveda razumljivo. Ko sem se ukvarjal s trenerskim delom, so šli hribi malce na stranski tir, vendar športno plezanje in gore nista enako. Tam ni zgodbe, ki jo čutiš ob gorah, to je bolj šport. Zame je bilo kritično leto 2014, ko so mi ugotovili obrabo hrustanca v kolenu in mi odsvetovali gore. Tega pa nisem dopustil. Danes imam trak pod kolenom, kite in mišice sem si okrepil in težav nimam več. Zadnji dve leti sem nadpovprečno veliko v gorah, je pa res, da sem imel prej težje vzpone. Sem človek, ki brez hribov ne more. V bistvu je težko razložiti, zakaj to počnem, to mi je enostavno všeč in pika. Ne vem, kaj bi sicer brez hribov počel.
Koliko še splezaš, do kakšne težavnosti, sam, v navezi?
V navezi. Včasih me še prime, da bi soliral, ampak vem, da se je treba na te vzpone dobro pripraviti. Za težje smeri si moraš vzeti čas, ki ga pa nimam. V hribih splezam težavnost do 7. Všeč mi je, če lahko plezam tako, da se mi ni treba preveč matrati, da pride do izraza užitek v gibanju. Žal sem preveč časa »zabil« po Julijcih, namesto da bi bil v Dolomitih, ki so zame najlepše gore na svetu. Premalo časa sem bil tam in zdaj to »prinašam noter«. In ves čas imam občutek, da mi bo zmanjkalo časa. Plezanje po navpičnih dolomitskih smereh z oceno 5, kjer ni veliko varovanja, je zame fantastično. Ni težko, je pa izpostavljeno. V hribih mi je všeč vsakršna aktivnost. Ko sem bil mlajši, mi ni bilo do planinskih tur, le do smeri, zdaj pa mi ustreza tudi hoja.
Koliko pa vodiš?
Toliko, da mi je fajn. Odkar sem končal šolanje in naredil strokovni izpit, se v hribih obnašam drugače. V bistvu se tudi na turah, ko ne vodim za plačilo, ves čas obnašam kot vodnik. Zdaj gledam na hribe drugače. Spoznal sem, da je meja med v redu in ni v redu zelo tanka, zelo hitro se zgodijo napačne stvari. Zdaj se počutim odgovornega za ljudi, s katerimi sem skupaj, tudi če z njimi nimam nič. Včasih vidim, da nekateri počnejo tako grozne stvari, da me je kar strah. Spoznal sem, da je v hribih cel kup ljudi, ki tam ne bi smeli biti. Začuden sem, ker ni še več nesreč.
Kako kot dolgoletni selektor doživljaš odlične rezultate naših športnih plezalk in plezalcev? Kaj je po tvoji oceni zasluga za te dosežke?
Fantastično, čeprav si racionalno tega ne znam razložiti. Že ko sem treniral Martino, mi ni bilo jasno, da so bile včasih v finalu kar štiri naše punce, pa tako malo nas je. Očitno smo postavili dobre temelje za ta šport. Ne glede na to, da je treba še veliko narediti in da je malo denarja, dosegamo visoke rezultate. Janja (Garnbret) je na dobri poti, da postane velika zvezda svetovnega plezanja. Samo upam, da ji ne bo preveč »udarilo« v glavo. Vem, da se to hitro zgodi in potem negativno vpliva na plezanje.
Letos mineva trideset let od »ledene« trilogije(Preplezani trije zadnji problemi Alp pozimi: Matterhorn, Grandes Jorasses in Eiger.). Si se je spomnil? Kje ti je bilo najtežje?
Nisem. Imam pa lepe spomine. S prijateljem sva se vozila s katrco kot dva Čeha, spala kar v avtu, razen v Chamonixu. Na trenutke sem imel srečo z vremenom. Naključno je v istem času poskušal tudi Christophe Profit, takrat eden najboljših plezalcev na svetu, le da so njega vozili s helikopterjem. Še zdaj se kje srečava. Danes bi še enkrat plezal na enak način, torej ne medijsko odmevno, ker se drugače težko zbereš. Matterhorn in Eiger sta bila podobno težka, razmere so bile dobre, v Eigerju je bila večji problem orientacija. Grandes Jorasses so bili tehnično lažji.
Kako si doživel prvo odpravo leta 1979 v Južno Ameriko?
Ta odprava je »kriva« za vse, kar se je pozneje zgodilo, ker sem med njo »padel noter«. Ker sem bil študent, se dolgo nisem mogel odločiti, ali bi šel ali ne. To je bilo moje prvo srečanje z visokimi hribi. Na odpravi je bilo v redu, vendar so se kasneje začele zadeve zapletati s študijem in vojsko. Kdo ve, kaj bi zdaj počel, če bi končal filozofsko fakulteto in postal učitelj? Mislim, da bi glede na današnje razmere težko prenašal ta poklic. Takrat sem se odločil prav.
Ali se še spominjaš, kaj si razmišljal tisto noč pod vrhom Jalung Kanga? Kako si doživel padec Boruta Berganta?
Ta odprava je bila zame zelo pomembna. Po spletu okoliščin sva bila s Čito (Borut Bergant) skupaj v navezi. Bil je izkušenejši in me je naučil veliko reči. Tudi bivak po sili razmer mi je pri nesel spoznanje, kaj zmorem, da lahko preživim na takšni višini. To védenje, do kod lahko grem, je bilo za kasnejše vzpone zelo pomembno. Ko sem začel plezati, sem bral zgodbo o bivaku dveh Angležev pod vrhom Everesta in se takrat spraševal, kako bi se sam znašel v takšnih pogojih. Prepričan sem bil, da ne bi preživel. To se mi je potem v resnici zgodilo.
Ko je Čita padel, sem bil šokiran, a že v naslednjem trenutku sem na to pozabil in se začel ubadati samo s tem, kako bom preživel sam. Ko si namreč porinjen v skoraj brezizhodno situacijo, ne odnehaš kar tako in zmoreš več, kot misliš. Zdaj, ko gledam nazaj, vem, da sem bil blizu tistega, da prestopim na ono stran. Če bi za minuto zaprl oči, se zdaj ne bi pogovarjala. Tam ne samo, da je mraz, tudi kisika ni. Ko enkrat zaspiš, je zgodbe konec. Takrat sem se moral obnašati egoistično, da sem preživel do jutra in prišel dol brez omembe vrednih poškodb.
Na odpravi leta 1986 si prišel na svoj drugi osemtisočak, obenem si potegnil zahtevno smer v stebru K2, vrh pa se ti je izmuznil. Zakaj nisi nadaljeval do vrha? Kako si začutil, da bo vihar? Te še kdaj zamika vzpon na K2?
Dovoljenja za vzpon na K2 nisem imel, le za ogled. Mišu (Tomažu Jamniku) sem rekel, in me je pustil. Mislil sem le preplezati greben in se vrniti, vendar sem se na rami odločil, da grem na vrh. Mišo se je strinjal. Po tem so se nenadoma čez ramo s kitajske strani začele valiti meglice in v pol ure je nastalo neurje. Od spodaj ni bilo videti hudo, vendar je veter tako gonil sneg, da nisem videl prav veliko. Tako mi je bilo kmalu jasno, da bo treba dol. Šele ko se je z gore vrnil Diemberger (Kurt), sem spoznal, kakšna drama je bila tam gor. Ja, me še zamika vzpon, vendar sta velika problema čas in denar. Ti vzponi so dragi, pa tudi šala niso.
Kako gledaš danes na svoj solo vzpon na Jannu?
Med odpravo na Jalung Kang sem prvič videl to goro in je bila videti hudo. Dolgo sem ga imel v glavi, potem pa je postalo vse malo bolj resno. Lahko rečem, da sem na gori moral dati iz sebe največ, kar sem bil sposoben. Tehnično je bil to moj najtežji himalajski vzpon. Ni mi šlo vse tako, kot sem si zamislil, na vrh sem moral bolj v levo, saj je bilo po sredini pretežko. Tam so potem v himalajskem slogu splezali Rusi. Šlo je bolj zato, da se spraviš v steno, potem bomo pa videli, kako bo naprej. Podajaš se v negotovost. V podzavesti se zavedaš, da bo povratek nemogoč. Ni bilo enostavno.
Ali bi z današnjega vidika po vrnitvi z Lotseja glede Grošljevih diapozitivov ravnal kako drugače, da ne bi padla senca dvoma na tvoj vzpon čez Južno steno?
Tolikokrat razlagati se mi zdi opravičevanje, vendar sem bil takrat potisnjen v to. Danes si vsakdo razlaga po svoje, jaz pa točno vem, kako je bilo. Sta dve dejstvi: Hawleyevi (Elizabeth) sem po vzponu povedal, da nimam fotografij. To je v zapisniku zabeleženo. Podrobno sem ji opisal – ona je zelo natančna – zadnji del vzpona, kako je dolg in kako je bilo tam. Kmalu za mano sta na vrh prišla dva Američana, ki sta ta del opisala enako. Tega nihče ni upošteval. Takrat sem spoznal, da novinarji in javnost vzamejo nekaj, kar jim ni všeč, in iz tega naredijo svojo zgodbo, sam pa pri tem kaj dosti ne moreš narediti. Poznam zgodbo Maestrija pa Anapurno Uelija Stecka. Hočem povezati to zgodbo s tem, kaj si mislim, kaj je možno še več. To so me novinarji spraševali. Povedal sem, da bo naslednji posameznik, ki se bo čez leta treninga pojavil, naredil še kaj več, in to je na primer Ueli Steck. Tudi on je stopnico ali dve postavil višje, pa ima zdaj občasno prav tako težave.
Problem je tudi v tem, ker take vzpone večinoma ocenjujejo ljudje, ki niso bili nikoli tam oz. niso nikoli do potankosti delali česa podobnega, npr. trenirali leta in leta, pridobili kilometrino in šele kasneje imeli možnost narediti kaj takega. Danes v hribih srečujem tiste, s katerimi sem imel takrat opravka, in se čudim njihovim »sposobnostim« gibanja. Hribov se ne naučiš za mizo, tu je logika preprosta: kdor dela več in hitreje, je pač boljši. Pika. Zdaj naj se pa pregovarjam s takim, ki gre enkrat na štirinajst dni v hribe? Ne morem. Zdaj vidim zadeve tudi z druge strani. Sam hribe živim in sem jih vedno. Če temu posvetiš ves svoj čas in svojo kariero, si v tem; ko je stvar enkrat narejena, je le še zgodovina. Na misel mi ne pride, da bi kdaj vnukom razlagal, kje smo nekoč bili. Ne bom živel na starih lovorikah, saj nove generacije to ne zanima. Bolj pomembno se mi zdi, da živim z gorami in da vedno znova v hribih doživljam nove stvari. Prideš na vrh in greš pač na drugega. Časovna distanca te prestavi in gledaš na te zadeve bolj objektivno.
Si bil po Lotseju še kdaj v Himalaji?
Dvakrat sem bil na trekingu. Himalaja ni edina stvar, ki me privlači. Uživam namreč v vsem, v smučanju, hoji in plezanju. Ves neraven svet mi je zanimiv. Ko prideš iz Himalaje, potrebuješ dva do tri mesece, da prideš k sebi. Ni mi bilo tako zelo všeč, da bi samo to počel.
Opravil si vrsto zahtevnih solo vzponov, od alpinističnih do frikovskih. Nam lahko zaupaš, kako si se pripravljal nanje? Kdaj si vedel, da jih boš zmogel?
Fizična priprava je tako ali tako osnova, šele potem se začne. Težko je to razložiti. Moraš živeti z mislijo na to, kar si si zamislil. Zadeve si vizualiziraš. Ko zamisel dozori, si rečeš, to hočem, čutim se pripravljenega. Obenem moraš postopoma nabirati zahtevne vzpone, da spoznaš, kako reagiraš in se tako pripraviš na cilj. Na tak način sem to počel. In vedno znova, za vsak nov cilj, spet na začetek. Javnost seveda tega ne vidi, jaz pa sem pred težjim vzponom splezal na stotine drugih smeri, in to sam. Na koncu je viden samo rezultat, nihče ne vidi ozadja in priprav, da s tem živiš. Drugače ne gre. To sem intenzivno občutil pri solo vzponih v plezališčih, kjer so skoncentrirane težave, in če kaj narobe narediš, je konec. Spoznal sem, da sem lahko maksimalno skoncentriran in iz sebe potegnem več, kot si predstavljam.
V čem je razlika med solo plezanjem in plezanjem v navezi? Kako to, da si toliko smeri plezal sam?
Soliranje me je od nekdaj zanimalo, že v časih, ko sem šele začel s plezanjem. Že prvič v Paklenici sem plezal sam in spoznal, da je to povsem drugače kot v navezi. Naenkrat si sam za vse, nikogar ni, ki bi ti kaj svetoval, pomagal splezati, da bi se nanj naslonil. To je bistvena razlika. In drugo, ko nimaš več nikogar, se lahko skoncentriraš na tisto, kar sam počneš, in veš, da je odvisno le od tebe. Ta občutek je bil tako velik magnet, da me je potegnil. Kasneje sem to občutil še kot vodnik, navadil sem se, da se ne zanašam na nobenega. Sem pa veliko plezal tudi z drugimi.
Sin Aleš je tudi vrhunski alpinist. Kako spremljaš njegove dosežke in odprave glede na to, da se sam še kako zavedaš nevarnosti pri takšnih vzponih?
Oba sinova, Nejc in Aleš, sta začela s športnim plezanjem, kaj sta pa hotela drugega (smeh). Veliko smo hodili tudi v hribe. Vedel sem, da jima lahko dam najboljšo popotnico s tem, da ju naučim, kako se je treba v hribih obnašati, skrbeti za varnost, potem pa je vse odvisno od njiju. Vem, da so le nesrečne okoliščine tiste, ko gre kaj narobe, vendar na vse tudi ne moreš vplivati. Tega sta se naučila, mislim, da mi je to uspelo. Aleš je povsem padel v to, postal vodnik in od tega živi, zraven pa še pleza. Moram biti pošten, vedno sem si oddahnil, ko sem izvedel, da je dol. Za zadnji vzpon na Gašerbrum sem obema (tudi Luki Lindiču, op. ur.) čestital za modre odločitve in pravo taktiko ter še razumljivo mero tveganja in vztrajnosti.

Vladimir Habjan