Planinski vestnik 2011/01
Kdo je alpinist?
Tomo Česen o državnih izpitih za alpiniste in alpinistične inštruktorje
V Sloveniji imamo 41 registriranih alpinističnih odsekov in klubov, v katere je včlanjenih 1861 ljudi. Mreža organiziranih alpinističnih šol in tečajev je dobro razpredena. Za alpinistično udejstvovanje moramo obvladati določena znanja. Že dolgo je baza ljudi, ki ogromno vedo, znajo in so to tudi pripravljeni deliti z ostalimi, velika in bilo bi škoda, da se od njih ne bi učili. Z opravljenimi internimi izpiti in preplezanimi metri se tečajniki po lestvici znanja in izkušenj premikajo od mlajšega do starejšega pripravnika, nato pa do alpinista. Alpinistični inštruktor in gorski vodnik (za katerega obstaja poklicno šolanje znotraj Združenja gorskih vodnikov) sta naziva, za katera je potrebno pokazati še več znanja in osebnih vrlin. Kdo preverja znanje in reče, da dovolj znaš?
Na državni ravni potekajo izpiti za alpinistične inštruktorje od leta 1978 in za alpiniste od leta 1989. Leta 2009 je izobraževanje na Komisiji za alpinizem prevzel Tomo Česen. Zbral je ekipo sposobnih, korektnih in aktivnih inštruktorjev, ki ves čas v praksi preizkušajo nova dognanja, in skupaj so prenovili izobraževalni sistem. Na izpitih je potrebno pokazati veliko znanja in še več zdrave pameti. Potrditev lastnega znanja pri najboljših veliko pomeni.
Od kod čas, ideja in volja za prenovo izobraževalnega programa?
Ko sem bil zelo aktiven v plezanju, se s temi stvarmi nisem veliko ukvarjal. Kasneje pa sem se začel, čeprav nikoli nisem nehal plezati. Le želje, da bi to celemu svetu razlagal, nisem imel. Z izobraževanjem sem se ukvarjal tudi že takrat, ko sem bil bolj aktiven na odseku v Kranju, dolgo časa sem vodil tudi šolo. Leta 2004 smo pri Komisiji za športno plezanje začeli bolj resno delati na področju izobraževanja. Tam do takrat ni bilo take tradicije, kot so jo imele alpinistične šole. Z državnimi izpiti za športne plezalce in izobraževanjem inštruktorjev športnega plezanja smo začeli z namenom, da bi bilo vse skupaj bolj varno. Tam sem dobil veliko izkušenj. Hkrati sem spremljal, kako to poteka na Komisiji za alpinizem. Poslušal sem zgodbe in ne glede na to, da nisem imel nič zraven, me je včasih kaj razjezilo – na primer, da končni cilj teh izpitov, torej da nekdo pokaže znanje, lahko izpuhti zaradi raznih človeških lastnosti. Nikoli mi ni bilo vseeno, kaj se dogaja z vzgojo. Ne razumem ljudi, ki so izkoristili sistem, da so se nekaj naučili, potem pa jim je bilo vseeno, poskrbeli so za svoje dobro in “adijo”. Odločil sem se, da ne bom samo govoril, ampak da bom nekaj tudi napravil.
Kakšne so novosti na izpitih za alpiniste in alpinistične inštruktorje?
Osnovne stvari se niso spremenile – tu ne gre odkrivati tople vode. Ljudje, ki pridejo tja, morajo pokazati zadostno mero znanja, in sicer izključno zaradi njih samih. Vpeljali pa smo nekaj sprememb, ki so se mi zdele nujno potrebne, in te spremembe so naletele na ugoden odziv. Splošno mnenje je bilo, da je bilo pri izpitih za alpiniste teorije preveč, pri izpitih za inštruktorje pa je bil splošen nivo žal prenizek. Vsi vemo, da hribi niso teorija, hribi so praksa. Potem smo sprejeli koncept, da bodo teoretična vprašanja bolj naravnana na prakso, kolikor se pač da. Takih vprašanj ni lahko sestaviti.
Uvedli smo tudi popravni izpit v istem letu. Razumem, da se na izpitu zgodi neka nerodnost, in to, da so imeli kandidati možnost popravnega roka šele čez eno leto, se mi je zdelo ne zaslišano. Druga stvar je, če vidiš splošno neznanje. Kar se le da, smo povečali tudi objektivno ocenjevanje. Na vsaki postaji sta dva inštruktorja ali celo več. Na koncu sledi skupna analiza, tako da ne more biti samo od enega človeka odvisno, ali je nekdo opravil izpit ali ne. Posluša se mnenja vseh inštruktorjev, potem se pogovorimo, in tako kot večina misli, tako je. Žal se je v preteklosti dogajalo, da so kandidati na izpitih doživeli nekorektnost posameznih inštruktorjev. Uvedli smo tudi anketo za kandidate, da vidimo, če gremo v pravo smer. Da sem dobil objektivno sliko, sem z vsemi tudi govoril – s kandidati, ki so naredili, s kandidati, ki so padli, in z inštruktorji.
Kako je videti izpitna tura, kakšno smer določite kandidatom?
Izpitna tura se mi zdi ena najboljših novosti, vendar to ni moja pogruntavščina, s tem so začeli že prej. Tu gre čisto za situacijsko znanje, na kaj vse moraš biti na turi pozoren. Če je le mogoče, kandidat opravlja izpitno turo v smeri, ki je ne pozna, da pokaže neko mero iznajdljivosti. Smeri praviloma niso zahtevne, minimum pa je seveda četrta stopnja. Kandidatom se določijo glede na njihove sposobnosti. Inštruktorji pregledajo njihove opravljene vzpone in jim določijo smer, ki je ni na seznamu. Kandidat mora pokazati, da je sposoben voditi navezo z nekim slabšim soplezalcem, tečajnikom, v smeri s četrto stopnjo težavnosti.
Kdo sestavlja inštruktorsko ekipo?
Izbral sem ljudi, ki jih poznam, vem, da alpinistično znanje dobro obvladajo, da so sami ves čas aktivni in da so v glavnem tudi na nekem zavidljivem tehničnem nivoju. Vendar zadnje niti ni tako pomembno. Od inštruktorjev sem pričakoval, da se bodo na izpite dobro pripravili in da so korektni ljudje. Glede na odzive v anketah v zadnjih dveh letih bi rekel, da nam je to tudi uspelo. Tudi jaz sem bil kdaj slabe volje, ko sem videl kakšnega kandidata brez znanja, najraje bi ga poslal domov. Ampak vemo, da se je treba normalno obnašati, in to mora inštruktor obvladati. Veliko teh inštruktorjev je na izpitih delalo že prej. Nekateri pa so imeli veliko znanja in željo delati, pa prej niso prišli zraven. Ekipa inštruktorjev je precej velika, ker vem, da nimajo vsi vedno časa. Vplesti skušamo čim več ljudi, zato da je baza široka in da je prisotnih čim več različnih pogledov na stvari. Na izpitih in na izpitnih turah jih sodeluje okoli dvajset. Na zadnjih inštruktorskih izpitih sem videl nekaj ljudi, ki jih bomo povabili k sodelovanju, če bodo le želeli. Ekipo je treba pomlajevati.
Katere so najbolj kritične točke na izpitih in najpogostejše napake?
Največ problemov je pri tistih manevrih, ki se jih v praksi malokrat izvaja. Razumljivo je, da je eden takšnih reševanje padlega soplezalca (na srečo), ampak na izpitu je to treba znati. Jasno je, da bodo kandidati po izpitih, če ne bodo obnavljali znanja, to pozabili, ampak to je njihov problem. Jaz se s hribi ukvarjam že 35 let, z manevri sem ves čas v stiku, pa vseeno vem, da stvari pozabiš. Prav bi bilo, da se te stvari vsaj enkrat letno dobro ponovi. Kritični manevri so torej reševanje padlega, reševanje iz razpoke in zimsko gibanje naveze. Velik poudarek dajemo na varovanje in pri tem smo tudi najbolj strogi. Izdelava varovališč na izpitni turi in način varovanja morata biti res izvedena tako, kot je treba.
Kaj zate pomeni naziv alpinist in alpinistični inštruktor – kakšne vrline naj bi imeli ti ljudje?
Osebno gledam na alpinizem kot na neko čisto normalno dejavnost, ki jo pač nekateri ljudje opravljamo in zato nismo nič kaj drugačni od ostalih. V ta koncept mi nekako ne gre, da je alpinizem nekaj več kot šport in “tralala”. Poznam cel kup ljudi, ki imajo drug način življenja, obvladajo druge stvari, pa se še vedno lahko obnašajo kot normalni ljudje. Mogoče je z današnjimi generacijami kaj drugače, ampak včasih je bilo tako, da če si bil alpinist, si bil nekaj posebnega. Moramo se zavedati, da se tudi v hribih pojavljajo različni ljudje, torej od totalnih šalebajzerjev do onih dobrih. Mislim, da se mora alpinist znati gibati v gorskem svetu, poznati mora nevarnosti in zamišljene ture izpeljati varno od začetka do konca.
Druga stvar so alpinistični inštruktorji, ki so neke vrste učitelji in morajo vedeti bistveno več. Imeti morajo tudi pravi odnos do tistih, ki jih učijo ali preverjajo, se zavedati, da so bili tudi oni enkrat v njihovem položaju, se temu primerno obnašati, znati veliko stvari razložiti. To smo skušali doseči na zadnjih izpitih za alpinistične inštruktorje, iz katerih smo se tudi nekaj naučili. Mislim, da je generacija 2010 morala pokazati ogromno, več kakor vse prej. Splošen odziv je bil na podlagi ankete zelo pozitiven, ne glede na to, da so se na izpite morali zelo dobro pripraviti. S splošnim znanjem smo bili kar zadovoljni. Upam, da bodo znanje prenesli na nove generacije. Če smo z vsem tem rešili enega samega, da se ni po neumnosti ponesrečil, je namen dosežen.
Zakaj naj bi človek sploh šel na izpit? Saj nauči se lahko sam, pleza pa lahko tudi brez izpita.
Se strinjam. Na te izpite ni treba hoditi, sploh ne, hvala bogu. Na srečo se lahko v gorskem svetu gibljemo svobodno in vsak je odgovoren zase. Če bi moral nujno imeti še nek naziv, da se boš lahko v hribih gibal, to bi bilo pa res noro. Razlogi, da nekdo pride opravljat izpit, so gotovo zelo različni. Nekaterim se dobro zdi. Nekateri bi radi prišli samo preverit svoje znanje, če je dovolj zanesljivo, zaradi lastne varnosti. Nekateri verjetno tudi zato, ker bi radi stopili v sistem, ki ga pač ima Planinska zveza, da potem lahko kandidirajo za kakšne tečaje in odprave. Jaz bi rekel, da je priporočljivo. Edini razlog je varnost. Tam se prepričaš, če je to, kar počneš, varno. Nekdo je pač postavljen, da znanje preverja, in prav je, da se ta zaveda svoje odgovornosti in ne gleda skozi prste na izpitu. Jaz enostavno ne morem nekomu reči, da je v redu, če ni. Ker se naslednji dan lahko ubije in bom imel slabo vest. Kandidati naj se zavedajo, da tja ne hodijo zaradi nas.
Kako bi ovrednotil naš način izobraževanja in napredovanja glede na tujo prakso?
V tujini v glavnem tega ni, vsaj v alpskih državah ne. Imajo izobraževanja, ampak to so zasebne alpinistične šole. Večinoma jih izvajajo gorski vodniki, ker je tudi tradicija tam drugačna. Nimajo tovrstnih izpitov kot pri nas. Meni se zdijo ti izpiti zelo pozitivna stvar. Pri nas ne srečam toliko in takih šalebajzerjev kot v tujini. Jih pa bom čez deset let, sem prepričan. Tako kot je zunaj, bo sčasoma tudi pri nas, vedno več ljudi se ukvarja z vsem, le da imamo deset let zamika. Ampak vsaj tisti, ki so vključeni v odseke, mislim, da dovolj dobro znajo.
Ali sam uporabljaš novosti v alpinistični tehniki, na primer “nova” sidrišča?
Jaz vse to uporabljam že od vsega začetka. Ko sem začel plezati, so me naučili vse to, kar je danes neka nova stvar. Potem je vmes prišlo do nekih sprememb, ne vem, zakaj. Vse, kar smo s temi varovališči naredili zdaj, je čisto jasno. Nekaj stvari se je zdaj potrdilo tudi z raznimi testi. Hecno se mi je zdelo, da so bile nekatere stvari tako težko sprejete. Je pa res, da hribi niso nikoli isti, nobeno varovališče ni enako, ker ni enakih terenov in pogojev. Varovališče narediš primerno temu, kar tam pač je, zato pa moraš malo več vedeti. Res bi bilo preprosto, če bi bilo vsako sidrišče enako, tega znaš in pika. Se pa strinjam, da nekemu tečajniku ne moreš kar takoj pokazati pet sidrišč, saj bi se mu zmešalo. Gre za postopno izobraževanje in inštruktorji morajo to vedeti.
Se ti zdi, da današnjim alpinistom v primerjavi s starejšimi generacijami česa manjka?
Mislim, da jim najbolj manjka svežih, izvirnih idej za udejstvovanje v hribih. Meni se ne zdi najbolj izvirna ideja, da splezaš najtežjo smer. Ni več toliko ljudi, ki bi iskali nove stvari v hribih, kot jih je bilo včasih, in to ne samo pri nas. Čez poletje sem bil v Chamonixu in se pogovarjal s prijateljem, ki je profesor na ENSI (Ecole nationale de ski et d’alpinisme). Rekel je, da je pri njih enako. Saj imajo strong climberje (Močne plezalce.), ampak brez izvirnih idej. Ni odkrivanja novega, vse je preveč instant. Pri nas je deset smeri, ki jih vsi plezajo. V novicah piše, da so v neki smeri dobre razmere, in naslednji konec tedna so vsi tam.
Ampak prostora za avanturo je manj kakor v preteklosti …
Se strinjam. Nevoščljiv sem tistim generacijam pred vojno. Kamor koli si prišel, je bilo kaj novega. Ampak mislim, da so hribi tako obsežni, da to ni glavni razlog. Po drugi strani se mi zdi pa zelo dobro, da so danes tudi družbe alpinistov, ki dajo več na druženje in ne na ekstremizem. Včasih je bilo več rivalstva in tekmovanja, ko so se dobesedno grebli, kdo bo nekam prej prišel. Današnji način mi je bolj všeč, da se ravno ne mečeš ob tla, če nečesa ne preplezaš. Mislim, da je vedno več celovitih alpinistov, ki se lotevajo vsega – od športnega plezanja, hribov, slapov, smučanja …
Tina Leskošek
