Planinski vestnik 2012/06
Odvetnik gorske narave
Nekaj let nazaj smo v Planinskem vestniku gostili ameriškega alpinista svetovnega kova, ki pa ga nekako imamo kar za svojega, saj je leto dni živel v Sloveniji in tukaj se je prvič preizkusil v alpinizmu. Slovenske gore so v njem očitno pustile velik vtis, saj se Steve House, Štef, po naše, vedno znova vrača v naše Alpe, med naše alpiniste in alpinistke, konec lanskega leta pa nam je s predavanji ob multimedijski prezentaciji predstavil svojo prvo knjigo Onkraj gore, in sicer v slovenščini. Tako srčnih, preprostih in iskrenih ljudi ni veliko, tako da niso zgolj dosežki tisto, zaradi česar si Steve nedvomno ponovno zasluži nekaj vrstic v naši reviji. “Go simply, climb well!” imam zapisano na prvi strani svojega izvoda Onkraj gore …
Foto: Richard Durnan
V življenju navadno pridejo trenutki, ko začutiš, da si našel tisto, kar si iskal. Pri tebi je to plezanje. Kdaj si spoznal, da “moraš” plezati?
Kot otrok sem počel vse mogoče, z vsemi možnimi športi sem se ukvarjal – s tekom, smučanjem, igral sem bejzbol, plezal sem … Vse, kar sem počel, je bilo enako pomembno zame. Tisto leto, ki sem ga preživel tukaj, v Sloveniji, kjer sem okusil hribe, sem pa spoznal, da je plezanje oz. alpinizem tisto, kar želim in hočem početi. V Ameriki, kjer sem živel kot otrok, so hribi drugačni, tam ne moreš plezati, je pa razvito pohodništvo. Ko sem bil mlajši, smo sicer plezali po manjših skalah, vendar športno plezanje takrat še ni bilo razvito in smeri, opremljenih s svedrovci, seveda tudi ni bilo. Težko je bilo priti do primerne opreme, do zatičev, metuljev … in zelo draga je bila. Tukaj pa sem lahko plezal v gorah, se zbujal v gorah, kuhal v gorah … Od takrat dalje to obožujem.
Dokaj pogosto se vračaš v Slovenijo in jo precej dobro poznaš. Veliko dobrih alpinistov in alpinistk imamo, sam si z alpinizmom začel tukaj … V čem vidiš prednost naše dežele, kar se tiče alpinizma?
Menim, da je moč slovenskega alpinizma v tem, da je zakoreninjen v to aktivno in relativno majhno skupnost. Klub (AO APD Kozjak.), v katerega sem se včlanil, ko sem živel tukaj, me je spodbujal in mi nudil možnost plezati vsak teden. Bil sem avtomatično vključen v skupino ljudi, ki so čutili strast do plezanja in ki so se tedensko srečevali, da so razpravljali o plezanju in načrtovali nove vzpone, velike in manjše. Prednost je, ker imate v Sloveniji toliko dobrih gora v tako majhnem prostoru. Še posebej zdaj, ko so dobre cestne povezave, je možno hitro in enostavno priti do različnih sten in zelo hitro pridobiti veliko dragocenih izkušenj. V nekaterih državah so gorska območja zelo daleč narazen, v Ameriki je že tako. In gore so daleč od naselbin. Na primer, od mojega zdajšnjega doma, ki je pravzaprav blizu hribom, je šest ur vožnje do prvih primernih gora v Denverju na vzhodu ali sedem ur do Salt Lake Cityja na zahodu, če greš proti jugu do Phoenixa, potrebuješ dvanajst ur.
Tukaj si živel eno leto in več kot polovico leta si preživel v hribih. Kako je mogoče plezati 180 dni na leto, trenirati vsak teden ter obenem še študirati, in to v tuji deželi?
V šolo sem hodil le nekaj prvih tednov bivanja v Sloveniji. Ni se mi zdelo smiselno, da posedam v razredu, kjer poučujejo v jeziku, ki ga ne razumem, zato sem šel plezat, obenem pa sem se naučil še slovensko.
V kanadskih gorah si imel dve leti nazaj hudo nesrečo, ki te je skoraj stala življenja. Kako si se soočal s psihičnimi težavami, ko si spet začel plezati? Te je bilo zelo strah ponovno prijeti za skalo?
Ja … Vedno ko se kaj zgodi, razmišljaš o tem, kaj je bilo, kaj bi lahko bilo, kako se je zgodilo, kako bi lahko preprečil … Veliko sem razmišljal o tem, medtem ko sem čakal na helikopter. Seveda me je bilo strah, ampak plezanje nikoli ni bilo vprašanje; sem plezalec in moram plezati, to moram početi. Če bom moral plezati samo z eno nogo, bom plezal z eno nogo, ker to pač sem. Ponovni začetek po nesreči je bil precej težak, ker nisem imel več pravega občutka za skalo … Celotno zgodbo o tem padcu in okrevanju lahko preberete na moji spletni strani.
V gorah plezamo, se vzpenjamo nanje, mnogi pa radi rečejo, da goro osvajajo ali ko je že “osvojena”, da je “padla”. Kakšen je tvoj odnos do tovrstnega izražanja?
O tem nikoli ne govorim tako … Za primer lahko omenim svojo najljubšo sliko, na kateri je prijatelj Vince na vrhu Nanga Parbata. Kleči na kolenih in izčrpan drži glavo nazaj, kot bi zrl v nebo. Kot da je v peklu … Če je bil kdo osvojen ali premagan, je bil v tem primeru to on. Ne, nimam takega pristopa do gora. Je pa v nekaterih kulturah tako izražanje normalno, Korejci, na primer, pravijo, da bodo napadli goro. Tako pač to doživljajo, jaz samo plezam. Tam sem, da plezam. Dokler nihče ne vpliva name, na moje sposobnosti in doživljanje, mi je vseeno, kako se izraža.
Zate je pomembno t. i. čisto plezanje …
Vseeno mi je, kako plezajo drugi, je pa pomembno, da smo pošteni do tega, kar delamo in da pospravimo za sabo. Gore so od vseh nas. V Sloveniji, na primer, so gore čiste, drugače je v Himalaji, tam je polno smeti. Ni pošteno, če ne počistimo za sabo, tako za plezalce danes kot za naše naslednike.
Praviš, da si zagovornik oz. odvetnik gorske narave. Kaj to pomeni?
Sem okoljevarstvenik in “konservator”. Delam s skupinami, ki poskušajo ohraniti naše divje gorske kraje, in s tistimi, ki delujejo v smeri reševanja okoljske krize, pri čemer prispevam svoj delež. Osebno poskušam porabiti čim manj (kakršnih koli) dobrin in zame je pomembno, da ne prispevam k uničevanju okolja, ki nam daje hrano in kisik. Vem, da je to nekoliko hinavsko, ker kar veliko letim, ampak po drugi strani sem sam zasadili približno 18.500 dreves. Takšna dejanja lahko marsikaj spremenijo. Kot vemo, je ignoriranje problema najboljši način za zagotovitev, da ta raste.
Pred leti si rekel, da je gorsko vodništvo služenje denarja. Zdaj drugače gledaš na to?
Gorsko vodenje je delo in delo pomeni služenja denarja, vendar ni smisel dela ravno v tem. Spoznal sem, da vodenje pomeni tako način služenja denarja kot tudi način predajanja pomembnih in dragocenih izkušenj, informacij in znanja drugim.
Nedolgo nazaj smo dobili slovenski prevod tvoje knjige Onkraj gore. Kaj te je motiviralo, da si se lotil pisanja knjige?
Zdelo se mi je, da je pravi čas, da povem zgodbo o Nanga Parbatu. Hotel sem jo zapisati, medtem ko je še vedno aktualna; saj za to, da bi povedal zgodbo, ni treba čakati do konca življenja, ko se je nihče več ne spomni ali pa nikomur ni več mar za to. Prav tako je to sovpadalo s tem, da sem bil tam leta 1990 kot del slovenske odprave, ki jo je vodil Tone Golnar, in z zelo pomembnim vzponom z Vincem Andersonom, ki je nekakšen zaključek dela mojega življenja.
Kako si zapomniš vse detajle, ki jih opisuješ v knjigi?
Ko sem bil v Sloveniji, sem pisal dnevnik, ker se nisem imel s kom pogovarjati. Pisal pa sem tudi pisma družini in prijateljem, in sicer kar eno ali dve pismi dnevno. Glede na to, koliko sem jih poslal, sem jih dnevno tudi dobival. Ja, vedno sem si vse zapisoval, s prve odprave na Nanga Parbat imam zapiske za skoraj vsak dan. Še danes jih pišem. Le tako se lahko ohrani spomin na detajle. Če sem kaj pozabil ali nimam zabeleženo, sem vprašal prijatelje, ki sem jim poslal pismo ali pa so bili zraven, in oni so povedali, kako se dogodka spomnijo. Zanimivo je, kako se iste stvari vsak spomni nekoliko drugače.
Napisal si, da si bil panker z derezami. To me spomni na Marka Twighta; si tudi ti bil jezen kot on?
(smeh) Pank v Ameriki je bil neke vrste upor. Moje orodje za upor pa ni bila glasba, ampak plezanje. Pričakovalo se je, da greš na univerzo, najdeš službo, si ustvariš družino … To sem mislil s tem. Knjiga pokriva 20 mojih let. V njej sem hotel pokazati tudi to, kako sem se spreminjal. Prav zanimivo je bilo odkrivati samega sebe, saj sem pozabil, kak sem bil nekoč, in ko pogledam v zapiske, samega sebe včasih kar presenetim.
Mi zaupaš svoje cilje oz. načrte, tako v življenju nasploh kot v gorah?
Imam več ciljev. Seveda bom še naprej plezal, spoznal pa sem, da sem lahko dober plezalec oz. opravljam dobre vzpone, hkrati pa ohranjam zdrav odnos s svojo družino in se ukvarjam še z drugimi stvarmi. Trenutno sem sredi treh različnih projektov, zasnovanih tako, da skupnosti, ki mi omogoča plezanje, nekaj vrnem. Prvi je ustanovitev Baltistan Education Foundation, fundacije za izobraževanje, ki smo jo ustanovili z nekaj prijatelji. Fundacija zagotavlja finančno podporo ambicioznim in nadarjenim študentom iz Baltistana na območju Pakistana oz. Karakoruma. Trenutno si prizadevamo pomagati kar precejšnjemu številu študentov.
Izvaja se že projekt Alpine Mentors, ki temelji na podobnem načinu izobraževanja mladih alpinistov, kakršnega imajo v Nemčiji, Franciji, Španiji in do neke mere tudi v Sloveniji. Ta program je neodvisen, odprt za vse narodnosti in se osredotoča na razvoj mladih močnih plezalcev, da bodo postali najboljši alpinisti, kakršni sploh lahko postanejo.
Sem tudi soavtor knjige Training for Alpine Climbing, ki bo predvidoma izšla v ZDA spomladi 2013. Upam, da bo postala dober vir znanja za plezalce v prihodnosti.
Začela sva s Slovenijo, dajva tako tudi zaključiti. Iz tvojega pripovedovanja in branja knjige je razbrati, da ti slovenski hribi in alpinisti resnično veliko pomenijo.
Moji ideali alpinizma izhajajo neposredno iz slovenskega alpinizma, ki je zbir osupljivega seznama dosežkov, zlasti na področju čistega alpskega sloga. Če pomislimo samo na manj znan vzpon Staneta Belaka – Šraufa in ekipe po južni steni Dhaulagirija leta 1981: preplezali so južno steno, štirikrat bivakirali in po drugi strani sestopili. To je bilo komaj tri leta po tem, ko sta Messner in Habler prvič preplezala nižji osemtisočak v alpskem slogu po relativno enostavni smeri. Moramo se zavedati, da njihov poskus ali vzpon, odvisno od tega, kako gledate na to, predstavlja eno najbolj vizionarskih zgodb v alpinizmu. To so bile zgodbe, ki sem jih slišal ob “tabornem ognju”, ko sem živel v Sloveniji. Junaki teh zgodb so bili tako nezemeljski, nadčloveški in v primerih, kakršen je Dhaulagiri, resnično vizionarki, da so se te zgodbe ujele v mojo domišljijo bolj kot katere koli druge. Slovenski alpinizem je zame bil vedno neko merilo, pomemben referenčni okvir. V obdobju 1988–89, ko sem živel v Sloveniji, sem budno spremljal, kaj počnejo slovenski plezalci. S tem sem se naučil tudi zgodovine in na ta način sem dobil veliko vzornikov in junakov zunaj Amerike, ki je močno razdeljena med plezalci in zbiralci osemtisočakov z zelo malo poudarka na klasičnem alpinizmu.
Marta Krejan
