Planinski vestnik 2009/03
Sem vzdržljiva, volje mi ne zmanjka
Simone Pogač do lani, ko se je povzpela na 8163 metrov visok Manaslu, ni poznalo prav veliko ljudi. Kdo je ženska, ki se je, meni nič tebi nič, tako iznenada povzpela na osemtisočak, tako zaželen cilj mnogih, ki jim nikoli ni dano okusiti te slasti? To je zanimalo nas v uredništvu in bo gotovo tudi vas, bralce Planinskega vestnika. Zgodba neutrudne 39 letne podjetnica iz Polzele je kar se da dramatična. Inženirka kemijske tehnologije je namreč svoj poklic zamenjala za vodenje butika spodnjega perila, vendar je v nekem življenjskem obdobju spoznala, da samo to vendarle ni tisto, za kar je vredno živeti. Tako so jo k sebi spet povabile gore, ki jih je spoznala in vzljubila že v rani mladosti. Podjetništvo je zamenjala s hojo in plezanjem po gorah, še zlasti po visokih, čeprav pravi, da navkljub lazenju po tujini še vedno ceni domače gore, ker so najlepše. Za pogovor sva izbrali kar mojo kuhinjo, gradiva pa se je zaradi neverjetne zgovornosti sogovornice nabralo še za kakšen intervju …
VZPONI IN ODPRAVE:
– Aconcagua, 6962 m, normalni pristop, 2005
– Elbrus, 5642, normalni pristop, 2005
– Šiša Pangma, 8027 m, normalni pristop, dosežena višina 7070 m, 2005
– Denali, 6190 m, normalni pristop, 2007
– Alpamayo, 5947 m, Francoska direttisima, 2008
– Manaslu, 8163 m, normalni pristop, 2008
Si naročena na Planinski vestnik? Katera od alpinističnih knjig te je najbolj pritegnila?
»Seveda, naročenega imam že kar nekaj let. Vestnik prelistam že na poti domov, potem pa preberem predvsem članke tistih avtorjev, ki me zanimajo. Že deset let nimam televizorja, tako da ostane veliko časa tudi za knjige. Poleg Zaplotnikove Poti mi je najljubša Nanga Parbat od Hermanna Buhla. Njegovo opisovanje gora se mi zdi tako entuziastično in doživeto.«
Ali imaš kakšna tehnična gorniška znanja? Si obiskovala alpinistično šolo?
»V alpinistično šolo Ljubljana-Matica sem hodila v letih 2001–2003. Dvakrat na teden sem se vozila v Ljubljano, v sredo na trening, v četrtek na predavanje. Predavanje o Lotseju, ki je sledilo prvemu predavanju alpinistične šole, je imel Aco Pepevnik. Spomnim se, da je rekel, da ni bilo lepšega trenutka na svetu, ko je z Milanom Romihom stal na vrhu Lotseja, kar se mi je močno vtisnilo v spomin. Izpita za alpinistko še nisem naredila, ker me v zadnjih letih maja nikoli ni bilo doma.«
Izgleda, da imaš zimsko plezanje raje kot skalno?
»Zimo imam zelo rada. Če bi določala dolžino letnih časov, bi zima traja deset mesecev. Najrajši hodim po snegu in takrat mi misli kar odplavajo. S smučkami sem celo prehitro v dolini. Vsi pravijo, da se v snegu drugače gibljem, ko pa pridem pred skalni del, se zdim sama sebi nevarna. Zato bi se ji morala malce bolj posvetiti. V stanovanju imam sicer boulderco (Plezalno steno.), kjer treniram, za gore pa ne najdem vedno soplezalca. Meni gre pravzaprav bolj za doživetje narave. Vedno sem si želela, da bi lahko šla ponavljat slovenske klasike, tiste smeri, ki so dale pečat neki steni.«
Kdo te je navdušil za hribe? So te morda »zastrupile« že v otroštvu?
»Že kot otrok sem zelo rada hodila v hribe. V osnovni šoli smo veliko hodili s planinskim krožkom, še posebej sem uživala na večdnevnih šolskih izletih. Čeprav sem imela krvave žulje, nisem hotela domov, tako da me je morala enkrat mama priti iskat. Svoj prvi žig Slovenske transverzale sem dobila leta 1977. Spomnim se še, ko smo s sabo nosili doručak, alpsko mleko in hodili v Alpina čevljih.«
Kako si zajadrala iz kemijske fakultete med podjetnice?
»Po fakulteti sem bila prepričana, da mi bo denar prinesel srečo. Kot podjetnica sem se posvetila izključno delu, širila poslovanje in bila zelo uspešna. Kar naenkrat sem bila stara trideset let in takrat sem se zavedla, da je šlo osem let takole (zamah z roko) mimo. Pravzaprav se niti ne spomnim, kaj sem počela v teh letih. Verjetno samo delala … V nekem življenjskem obdobju sem bila na koncu z živci. Takrat me je moja kobila dvakrat vrgla iz sedla in to je verjetno imelo nek namen. Mama pa mi je takrat rekla, da sem včasih zelo rada hodila v hribe. In res sem si kupila nahrbtnik in gojzarje in šla …«
Si hodila kar sama?
»Precej, potem pa sem naletela na Slavka Petka – Fuksa, s katerim sva veliko hodila skupaj. Pokazal mi je stvari, ki jih sama ne bi videla, navadil me je, da nisem samo gledala, pač pa tudi videla. Pogosto grem v hribe s Polhovci, skupino ljubiteljev gora, med katerimi se dobro počutim.«
Ti je kakšna gora še posebej pri srcu?
»Nimam favoriziranih vrhov. Meni je pravzaprav vseeno, kam grem, ampak Turska gora nad Logarsko dolino pa je moja. Lahko grem stokrat gor, vedno se mi zdi drugačna.«
Si se že povzpela na kak alpski štiritisočak?
»Na nekatere sem šla po normalnih pristopih: Grand Paradiso čez severno steno, Mont Blanc iz Augille de Midi, Bernina, Castor, Polux, Breithorn.«
Kakšne spomine imaš na svojo prvo odpravo na Aconcaguo leta 2005?
»Za prvo odpravo je kriv Planinski vestnik, kjer je bil objavljen oglas Borisa Strmška. Nisem veliko razglašala okoli, pač pa sem se kar prijavila. Res je bilo nekaj posebnega, prvo doživetje odprave, prvo srečanje z višino … Čeprav pravijo, da gre pri vzponu le za hojo, da je to najvišji treking na svetu, sem tako najlaže spoznala prenašanje višine. Aconcagua je najlepša iz baze Plaza de Mulas, vedno je drugačne barve, od rjave, rdečkaste do oranžne, bila pa sem tudi pod južno steno. Mislim, da je bila Aconcagua pravilna izbira za prvo odpravo in preskus višine.«
Na Elbrus si šla z Davom Karničarjem …
»To je bila hitra odprava, šest dni in že smo bili doma. Dava sem spoznala, ko sva se srečala v Sinjem slapu. Je odličen organizator, šest udeležencev je imelo jasne smernice, kar mi je zelo ustrezalo.«
Na tretji odpravi leta 2005 si na Šiša Pangmi obrnila na 7070 metrih. Ni bilo to preveč za eno leto?
»Za vzpon na Šišo sem se prijavila kar preko interneta in se pridružila tuji komercialni odpravi. Žal sem v Katmanduju popila kozarec soka in že na začetku hudo zbolela. Shujšala sem več kot deset kilogramov. Seveda po tako hudi diareji ne prideš več k sebi, vendar nisem hotela popustiti. Ko sem si v bazi oprtala 15 kilogramski nahrbtnik, sem mislila, da se bom sesedla. Vendar sem vztrajala do tabora 2 na 7070 metrih. Potem sem se obrnila, saj sem se zavedala, da je pot navzdol pogosto težja od vzpona in da se moram vrniti. Ja, tri odprave v enem letu so bile res veliko, pravzaprav preveč, zato sem bila na tej kaznovana …«
Kako bi torej ocenila to odpravo?
»Kot svojo najboljšo in mislim, da sem se na njej največ naučila. Vsak, ki hodi v tako visoke gore, potrebuje uspešne in neuspešne odprave. Če so vse uspešne, nisi več realen. Po tej odpravi me ne zajame več evforija, da sem bila na vrhu. Zdaj po vsaki odpravi naredim seznam napak, ki sem jih naredila in razmislim, kaj bi lahko naredila še bolje. Treba je vedeti, da napake vedno delaš, v tako visokem svetu pa se te napake ne seštevajo, temveč potencirajo in je dobro, da se tega zavedaš.«
Sledila je odprava leta 2007 na Denali, ki si jo sama organizirala …
»Organizacija odprave na Denali ni tak problem. Bila sva samo dva člana (Bogdan Ambrožič). Aljaska se mi je zdela čudovita. Na Denaliju nisem imela občutka, da sem na tako obljudenem hribu, ker je okrog taka divjina in je prostrano. Ima neko specifično energijo.«
Lani si spet šla v Južno Ameriko, tokrat na Alpamayo, skupaj s fantom Robertom. Kako si doživljala Peru in to markantno goro?
»Čeprav sem pričakovala, da me Alpamayo ne bo presenetil, saj sem videla že toliko njegovih fotografij, sem ob pogledu nanj rekla le: ‘O, mama mia, kako je lep!’ Nanj sva se hotela povzpeti po običajni Ferrarijevi smeri, vendar je bila zaprta, zato sva se odločila za Francosko diretissimo, kjer pa ni počitka. Bilo je lepo plezanje, ves čas po estetski liniji, izstopiš pa direktno na vrh.«
Lani si se odpravila na svoj prvi osemtisočak, na Manaslu. Kako si se pridružila odpravi?
»Povabil me je vodja odprave Dragan Jaćimović, ker je slišal, da sem menda vzdržljiva. Njegova ponudba je bila tako mamljiva, da nisem mogla reči ne. Rekel je, da bom plačala stroške odprave, če pridem na vrh, v nasprotnem primeru pa ne. Ves teden sem vseeno razmišljala, ali naj grem ali ne, kajti Manaslu je vendarle osemtisočak. Med prihodom iz Peruja in odhodom v Nepal sem bila doma komaj 36 ur. V tem času sem si morala vse spakirati, oprati in posušiti obleko, pa še v trgovini sem delala …«
Na odpravi je bilo potem dolgo časa slabo vreme. Kako si preživela ta čas?
»Še v lepem vremenu sem prišla do tabora 1 na 5700 metrih, kjer sem prespala in sestopila, potem pa smo praktično pol meseca čakali na lepo vreme. Vsi tisti, ki se nismo uspeli aklimatizirati, smo bili nervozni. Vodja se je po sestanku le odločil, da bomo tudi mi lahko poskusili. Potem je končno prišlo lepo vreme, ki je trajalo 3 ali 4 dni. Bila sem presenečena, da mi je uspel vzpon brez aklimatizacije, saj se na višino ne prilagajam najbolje. Do kisika, ki je bil na 7000 metrih, še posebej zadnjih 100 metrov, sem hodila zelo težko, hotela sem že obrniti. Še ves vzpon do tabora 3 nismo vedeli, ali bomo imeli možnost iti na vrh. Dva dni pred nami ni bil še nihče na vrhu, ni bilo fiksnih vrvi, saj je bilo preveč snega, plan pa se je spreminjal iz ure v uro. Naši ekipi je drugi dan le uspelo priti na vrh.«
Kakšen je bil občutek na vrhu?
»Ne znam ga prav opisati, vsekakor pa sem bila vesela, da sem bila na svojem prvem osemtisočaku. Poleg tega je bilo vreme prečudovito, kar je bila res nagrada.«
Kako težak je vzpon na Manaslu, je tudi nevaren?
»Manaslu v preteklosti ni bil cilj komercialnih odprav. Pritrjene vrvi so med taboroma 1 in 2, nad 7000 metri je malo ledu, vendar si tudi tu ves čas pritrjen na vrvi. Te smo preverjali, saj so bile ponekod že precej načete. Seveda je težko, gre za veliko višino. Japonska smer je nevarna, ker poteka del poti med taboroma 1 in 2 tik pod nevarnimi seraki, ki so se podirali nenadejano, tudi ponoči. Ta del se je tudi za nami zelo spremenil. Čehi, ki so šli na zimsko odpravo, tam niso našli več poti, ker se je vmes vse podrlo. Enkrat je tam celo odneslo 16 ljudi naenkrat. Druga težava je specifično vreme na tem območju. Okoli vrha se ustvari nekakšna mikroklima in vremenske napovedi nikoli niso zanesljivo držale.«
Na vršnem platoju si bila skupaj z Nives Meroi in Romanom Benetom. Oba sta vrhunska plezalca in himalajca. Kakšen vtis sta naredila nate?
»Oba sta tako preprosta človeka, da si človek ne bi predstavljal. Zdita se mi zelo naravna in ju cenim, ker gresta na goro, ker je gora, in ne številka na seznamu. Spoznala sem ju že pred Manaslujem. Nives stalno nagovarjam, naj vendarle že napiše kakšno knjigo.«
Marca imaš v planu vzpon na Everest. Kako naj bi odprava potekala?
»Priložnost za odpravo na Everest je odlična, ker je vodja spet Dragan Jaćimović. V načrtu imamo vzpon po severnem grebenu iz Kitajske. V Katmanduju moram biti 29. marca z opremo. Ekipa je podobna tisti z Manasluja in tam smo se res dobro razumeli. Vračamo se 7. junija. Program mi je všeč, ker imamo počasno aklimatizacijo, to pa je meni pisano na kožo, saj imam s tem težave. Baza je precej visoko, na 6400 metrih. Težavo bi lahko imeli, če Kitajci ne bi dali dovoljenja, kar pa bi odpravo precej podražilo, saj bi morali iti iz Nepala. Vzpon s kitajske strani je vodji odprave bolj všeč, ker lahko iz baze spremlja ljudi pri vzponu. Na goro bomo šli v trojkah, vključujoč Šerpo. Dogovorjeno je tako, da v primeru težave kogarkoli vsi trije obrnemo.«
Se ti zdi, da imaš dovolj izkušenj za takšno odpravo?
»Mislim da, ker sem glede vsega, kar sem doživela do zdaj, zelo realna. Tu mislim na Šišo in Mananslu. Na Aconcagui in Denaliju sem bila sama na poti do vrha. Na internetu sem prebrala veliko zgodb z Everesta, poznam vse nesreče in mislim, da poznam nevarnosti. Ne želim biti od nikogar odvisna, ne mislim se zanašati niti na Šerpo, zato se bom naučila sama ravnati s kisikovo bombo. Vendar pa je težko vse predvideti, zato je vsaka pot nova izkušnja.«
Zaradi zbiranja denarja za Everest si se medijsko izpostavila. Ti je kaj žal?
»Trenutno še ne vem, ali mi je žal ali ne. Nekajkrat sem sicer že pomislila, da bi bilo bolje, če bi vzela kredit. Vseeno računam na to, da bom lahko naredila nekaj dobrega za ljudi, ki tega niso imeli možnosti spoznati in bodo odpravo lahko spremljali.«
Kaj ti pomeni Everest?
»Everest je še ena izkušnja več. Če bom imela priložnost in bo vse v redu, tudi s kisikom in vremenom, vem, da bom zagotovo dala vse od sebe. Če bo kakšen problem z zdravjem, tudi tik pod vrhom, bom zagotovo obrnila. Zavedam se, da imam zelo lepo življenje in vse kar imam, imam že tukaj.«
Kakšno je tvoje stališče glede etične/neetične uporabe dodatnega kisika na visokih gorah?
»Prav je, da vsak pove, na kakšen način ali kako je dosegel vrh. Etično ali neetično, to je verjetno težko opredeliti, saj v življenju ni vse belo ali črno. Pravzaprav mi je pomembnejše, kakšen odnos do gore ima tisti, ki se nanjo povzpne. S spoštovanjem se vzpenjaš, po doseženem vrhu občutiš hvaležnost … ali pa iščeš samopotrditev, se z goro boriš in jo na koncu osvojiš? Zame je znano, da besede »osvajati« v kontekstu gora ne maram, zato vam je najbrž jasen moj odnos do gora. Vem, da na Everest nisem sposobna priti drugače (brez kisika) in ne rinem tja, kamor ne spadam. Zavedam se, da obstaja zame veliko večja nevarnost omrzlin ali smrti, če ne bom uporabila kisika. Imam odgovornost do svojih zaposlenih in moram priti domov, ne gre mi za nobeno dokazovanje. Nikoli nisem rekla, da sem bila na Manasluju brez kisika, vedno sem to omenila. Mislim tudi, da se morda pretirava z mejami. Zagotovo so ljudje, ki so sposobni tega, ne sme pa se to prenesti na povprečje ljudi, tistih, ki hodijo. Nekateri si toliko dvigujejo meje, da lahko gredo preko svoje in zato umrejo.«
Si imela že kakšne težave zaradi višine?
»V začetni fazi moram biti previdna, saj se počasneje aklimatiziram. Manjše težave zaradi višine sem imela samo na prvi odpravi na Aconcaguo. Proti vrhu sem hodila sama, zelo sem bila pozorna na obnašanje svojega telesa. Imela sem mravljinčne roke, bila sem v čudnem stanju, kot bi se vmes zbujala. O višinski bolezni sem veliko prebrala v knjigah, ampak eno je teorija, drugo so osebne izkušnje. Pred vzponom so mi rekli, če bom videla nekoga v kratkih hlačah, se mi ni treba vznemirjati, saj je ta baje vedno tam gor. Ko sem hodila proti vrhu, me je nekdo poklical ‘Simona!’, jaz pa sem si mislila: ‘No, zdaj je pa ta s kratkimi hlačami, ali bom tik pod vrhom obrnila?’ Rekla sem si: ‘Jaz ga sploh ne bom šmerglala, grem kar naprej’. No, na koncu se je izkazalo, da me je klical Boris Strmšek (smeh).«
Na kakšni odpravi se bolje počutiš, na številčnejši ali na tisti z nekaj udeleženci?
»Ko greš na vrh ali na aklimatizacijo, je vsak tako ali tako sam, razen na ledeniku, ko smo navezani. V bazi je bolje, da je več družbe, ker se moraš zamotiti. Fino je, da je več ljudi, da se lahko več pogovarjaš. Če preveč razmišljaš o vzponu ali o slabih razmerah, si lahko samo živčen. Načrtno se v bazi več družim z ljudmi, se pogovarjam in več jem. Moja teorija je, če lahko ješ, pomeni da si zdrav.«
Si imela kakšne težave ali si za kaj prikrajšana, ker si ženska?
»Načelno ne, je pa res, da v šotoru včasih mislijo, da bo ženska kuhala. Na Aconcagui sva s soplezalko Simono skuhali, pospravili pa naj bi moški. Ko pa se to ni zgodilo, sva rekli: ‘Fantje, tole je bilo za trikrat: prvič, zadnjič in nikoli več,’ in sva pospravili ter šli. Nikoli pa ne nosim manj opreme od ostalih članov.«
Kakšne želje imaš za naprej?
»Želja imam še za par življenj. Rada bi videla Karakorum, Pet snežnih leopardov v Kirgiziji, šla bi na Južni tečaj, prečila bi kontinentalni led v Argentini, vrnila bi se spet na Aljasko … Skratka, zanima me vse, kjer je mrzlo. Rada bi tudi splezala po Via della Vita na Vevnico, stala na vrhu Široke peči, ki je ena mojih največjih želja, prečila bi ves martuljški greben. Martuljek se mi zdi od nekdaj pravo kraljestvo. Na Košuti tudi še nisem bila, ker sem Karavanke vedno zapostavljala, a so vseeno zelo lepe. Predvsem pa bi rada vsak dan svojega življenja, ki mi je še namenjen, preživela lepo, se družila z ljudmi, ki jih imam rada in jih cenim. Moj moto je namreč: živeti, ceniti, uživati, ljubiti in deliti.«
Simona, srečno!
Irena Mušič
