Intervju: Sara Jaklič in Marija Jeglič

Planinski vestnik 2017/06

Alpinizem je strast

Marija (1991 v Ljubljani) pleza šest let, prej je dolgo časa plesala. Kmalu po začetku plezanja je spoznala Saro, takoj sta se ujeli in šli v alpinistično šolo. Čeprav zelo rada pleza, zanjo to ni edina stvar na svetu. Končati mora magisterij študija radiološke tehnologije na Zdravstveni fakulteti. S Tjašo Jelovčan sta obe prosto ponovili legendarno Gobo v Ospu, 7c, 140 metrov. Zmagala je v drytoolingu na tekmi v Bratislavi, na tekmi SLO-HR pokala v lednem plezanju v Zagrebu in Humarjevem memorialu v Mlačci.
Sara (1993 v Kranju) je končala študij fizioterapije. Lani je zmagala na finalni tekmi SLO-HR pokala v lednem plezanju, skupno je osvojila 2. mesto. Rodila se je v alpinistični družini. Ko so starši plezali v Ospu ali Črnem Kalu, sta z bratom spodaj delala gradove iz peska. V srednji šoli je trenirala športno plezanje. V alpinistično šolo se je vpisala, ker je želela znanje iz športnega plezanja prenesti tudi v visoke stene. Z Marijo sta letos v Kanadi v treh tednih preplezali 14 slapov težavnosti do WI6.

Zakaj tekmujeta na tekmah v lednem plezanju in drytoolingu? Morda tudi zato, ker je to koristen trening za vzpone v hribih?
Marija: Gotovo je to en razlog. Pred dvema letoma sem kar resno začela pozimi trenirati drytooling na stenci pri Janezu Svoljšaku, ki naju je spravil na tekme. Jaz jih sicer ne maram, šla sem, da bi se znebila strahu pred tekmovanji in da mi nihče ne bi očital, zakaj toliko treniram, če ne tekmujem. Ne vem, če bom še tekmovala, nisem pravi človek za to. Rada treniram zaradi samega treninga in ker mi v hribih prav pride.
Sara: Ta trening je dobra priprava na zimsko sezono za kombinirano plezanje, samo tekmovanje pa ima svoje pluse in minuse. Če se odločiš, da boš vso sezono na tekmah, pozimi skoraj ne moreš nikamor drugam, poleg tega so tekme zelo daleč. Na eno od tekem sva šla z Janezom Svoljšakom v Kolorado. Združila sva tri dni tekmovanja s plezanjem v okolici. Ampak nimam večjih tekmovalnih ambicij.
Morda vesta, zaradi katerih vzponov so vaju lani razglasili za najperspektivnejši alpinistki?
(Morali sta se malo pogovoriti.)
Marija: Morda zato, ker sva bili pozimi na odpravi v Kanadi. Pri nas ni veliko punc, ki bi pozimi ledno in kombinirano plezale. Poleti sva plezali pa na Madagaskarju.
Sara: Težko bi rekla, zakaj. Tega nikoli zagotovo ne veš. Verjetno zaradi Kanade in Madagaskarja, kjer je sicer navrtana plezarija, vendar je precej resna in moraš plezati malo pod svojim nivojem. Svedrovci so precej narazen.
Sara, če je vaš vzdevek Naveza, kako ste prišli do njega?
Mm … v bistvu, midve imava …
Svoje fore?
To zanesljivo. Zmenili sva se pred štirimi leti, ko sva šli prvič na resen plezalni izlet v Ameriko, da si bova za vsako večjo zadevo dali delati majici. Takrat sva si naredili majici The Naweeza. Tako se naju je prijel vzdevek Naveza. Ni samo moj, temveč je navezniški, od obeh. Meri Naveza in jaz Naveza. (smeh)
Sara, zakaj ste po petih letih treninga športno plezanje zamenjali za alpinizem?
Mislila sem, da se v hribih precej lažje pleza, ker so ocene nižje kot v športnem plezanju, v katerem greš čez svoje meje. Sčasoma spoznaš, da to ne drži …
Marija: … in se nivo spet dvigne.
… in sem spet pred novimi izzivi, kakršnih niti v plezališču nisem plezala, zdaj jih pa v gorah. Tudi psihično je zahtevnejše. Pravzaprav nisem točno vedela, v kaj se spuščam. Seveda pa vse v mejah zdrave pameti.
Sara: Za hribe me je navdušil oče. Pregovoril me je, da sem šla pogledat na ferajn, potem me je pa zagrabilo.
Marija, ste morda v sorodu s Tonetom Jegličem, ki ga France Avčin v svoji knjigi Kjer tišina šepeta imenuje Dolgostebelni Jeglič?
To je moj dedek. Tudi mi imamo nekaj alpinizma v družini, dolgostebelni smo pa vsi Jegliči.
Dobro pišeta o svojih dogodivščinah. Morda radi bereta zgodbe vélikih in malo manj velikih alpinistov?
Marija: Ko sem začela plezati, sem rada brala knjige, nato sem spoznala, da so si naše sicer različne zgodbe podobne. Vsem se dogaja, da nas ujame tema ali nevihta, ne veš, kaj bi naredil, treba je bilo splezati nazaj, mislil si, da boš umrl, pa si preživel. Vsak, ki pleza v hribih, bi lahko napisal svojo knjigo. Zato sem nekako nehala brati te knjige, deloma tudi zato, da ne bi dobila vseh idej v knjigah.
Sara: Rada imam gorniško literaturo, tudi na splošno imam rada literaturo in kulturo. To je drugi vidik, ki ni tako povezan z alpinizmom, bi rekla. Kar dosti teh knjig sem prebrala, zelo so me pritegnile. Ko jih je bral oče, sem si mislila, kako lahko to bereš, brez veze, saj je kar naprej vse enako. Ko sem deset let pozneje na morju prijela v roke tako knjigo, sem jo prebrala v enem dnevu. Zdaj na te stvari gledam malo drugače. Doživiš nekaj svojih zgodb, kot je rekla Marija. Zdi se mi pomembno, da si človek, ki te to zanima, da malo veš, kaj se dogaja po svetu; da slediš ljudem, ki počnejo enako stvar, da veš, kaj kdo dela, v čem je kdo dober, s kom lahko vzpostaviš stik. Želim si, da bi kdaj prebrala kakšno knjigo več, še zdaj.
Kaj imata raje, led ali skalo?
Marija: Težko rečem, oboje ima svoje čare. Zdi se mi dobro, da se veseliš drugega, ko se naješ enega. S SMAR smo bili na Škotskem. Pred odhodom me je bilo malce strah, nisem vedela, kaj naj pričakujem, ker še nikoli nisem plezala takih kombiniranih in granitnih zadev. Pravijo, da je Škotska resna stvar. Ko sem začela plezati, sem skoraj dobila metuljčke, tako dobro mi je bilo. Enako je bilo s slapovi, noro dobro. Skala … počutim se kot mravlja – v smislu, tako majhna, okoli nas pa taka veličastva – in mi imamo privilegij gibati se v krajih, kamor malokdo lahko pride, in imamo svoj mir tam gor. Sledite mi, če morete. Oboje so posebni čari in občutki.
Sara: Če bi me vprašali pred petimi leti, bi odgovorila skala. Zdaj pa se spomnim občutkov, ko sva v Kanadi zares začeli v ledu. Če je dober in splezaš nekaj dobrega, je enako kot v skali, ko greš v satelite Mont Blanca. Ne morem se odločiti.
Haha, saj tega niti nisem pričakoval. Morda kateri od vaju določen tip ali element plezanja bolj leži kot drugi?
Marija: Mislim, da ja. Jaz imam mogoče za odtenek boljšo psiho, raje imam čudne stvari, bi rekla Sara. Basanje, kamini, platke, kjer na videz ni nič, Sara pa bolj zategne in potegne, če je treba zlesti kakšen balvanski element.
Bolj na moč?
Ja, recimo.
Sara: Spomnim se prigode na Madagaskarju, ko sva z Marijo imeli vsega zadosti in sva se odločili, da bova šli športno plezat. Izbrali sva smer z oceno 6c, v kateri ni bilo nič, samo gladka plata, malo vbočena. Marija je bila tik tak čez, jaz pa nisem imela šans. Marija je tehnično zelo podkovana. Če je kaj takega, pravim, Meri, a bi šla ti naprej? Ja, ok. Ona gre vedno rada naprej, takoj sva zmenjeni.
Marija:Na stenci (umetni steni) se pa skrijem.
Koliko je pri vama talenta in koliko treninga?
Marija: Hm, jaz treniram še kar redno, ampak to ni edina stvar, ki jo počnem, tako da nimam čisto strukturiranega treninga. Treniram trikrat na teden – od dvakrat do petkrat. (smeh) Talent? Mislim, da mi je plesanje koristilo pri gibljivosti in občutku za gibanje, moja šibka točka je moč. Ampak za to se da še kaj narediti, čeprav mislim, da je imam za plezanje v hribih dovolj.
Sara: Menim, da je talent dva odstotka, ostalo moraš natrenirati. Zdi se mi, da talent nima take vloge. Če pa navežem na alpinizem, mi je zelo pomagalo, da sem prej športno plezala. Dobila sem občutek, kako se pravilno postaviti, alpinisti bi rekli, da plezaš na izkušnje. Trenutno se ukvarjam tudi z gorskim tekom in atletiko, ki ju moram skombinirati s plezanjem. Tudi jaz nimam skonstruiranega treninga. Plezam, ko mi čas dopušča, oz. skušam vse skupaj uskladiti, kar ni vedno enostavno.
Kaj menita o frazi premagati samo/-ega sebe?
Marija: Meni ta fraza pomeni iti čez neke blokade, npr. ko misliš, da ne moreš, ker si utrujen, ali da nečesa ne zmoreš, in se potrudiš za nekaj, kar je težko. Včasih premagam samo sebe, ko rečem stop in grem nazaj. V hribih se mi zdi to boljši način premagovanja same sebe, kot da bi potisnila predaleč. Lahko da bi šla samo enkrat predaleč. Treba je imeti izostren občutek in malo modrosti, malo pameti, da veš, kdaj iti naprej, kdaj pa ni vredno. Gora počaka. Včasih pa nimaš izbire. Spomnim se, da naju je pralo v Marmoladi, bili sva sredi stene; raje bi bili v kampu, vendar ni bilo druge, morali sva čez steno.
Sara: Zase lahko rečem, da grem čez sebe takrat, ko me je malo strah, pa vidim, da se da, čeprav varovanje ni tako, kot si želim. Vedno ne moreš reči, strah me je, gremo dol. Vidiš, da se dá, le malo se moraš brcniti v rit, in potem si toliko bolj vesel, ker ti je uspelo. Vsekakor se pa ne brcneš za vsako ceno. Zdi se mi, da ti ta fraza ne koristi samo v alpinizmu, temveč tudi v življenju na sploh, ko bi najraje rekel, vsega imam dosti, tega se ne grem več. Ko si v steni, ti nobeno pritoževanje ne pomaga niti za en procent, moraš se skoncentrirati in narediti, kot je prav, kajti vsaka najmanjša napaka te lahko stane življenje. Tudi v življenju je potem lažje za kakšno stvar potrpeti.
Kaj pa o slavnem cilju in poti? (Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.)
Marija: S tem se strinjam. V končni fazi ostanejo zgodbe. Moj dedek, Dolgostebelni, ima še danes vedno kaj povedati, česar še nisem slišala. Ko sem bila stara okoli 12 let, sem razmišljala, da želim imeti virtualno knjižnico, in vsaka knjiga bi bila ena moja zgodba. Želela sem si imeti zgodbe, kot jih je imel Tone. Pot so zgodbe. Saj je dosega cilja tudi, ampak pot se nikoli ne konča. Meni se zdi pomembna zgodba o poti do cilja, čeprav morda cilj sploh ni bil dosežen.
Sara: Jaz sem malo drugačna. Moram si postaviti neki cilj, zato da imam motivacijo oz. da vem, kaj hočem doseči. Moram omeniti, da mi je pomembno, da se imam dobro, pomembno mi je, s kom plezam, kar z vsakim ne bi šla. Cilj potrebujem, četudi ga na koncu ne dosežem. Za katerokoli stvar rada vem, kaj bom z njo dosegla, ne samo v alpinizmu. Smisel je v poti, ki ti da zgodbo, a na koncu poti imam rada cilj.
Marija: V življenju za veliko stvari potrebuješ cilj, sicer se nikamor ne premakneš.
Kakšna je po vajinem mnenju slovenska ledna in drytoolarska plezalna scena?
Marija: Z drytoolingom se ukvarjajo predvsem fantje, čeprav se zadnje čase najde tudi kakšno navdušeno dekle. Imamo nekaj plezališč, ni pa veliko možnosti, da bi trenirali tako kot na plastiki. Kdor se hoče resno ukvarjati s tem, ima manj možnosti, kot jih imajo v tujini. Južni Korejci npr. imajo velike konstrukcije, več denarja za to …
Sara: … in Rusi tudi.
Marija: Mi smo za tekme trenirali na Janezovi (Svoljšak.) stenci, kjer je gibanje omejeno, večinoma levo – desno. Če bi hoteli res napredovati, nimamo ustreznih možnosti. Ledno plezamo največ v slapovih, ki so odvisni od zime, se naredijo ali pa ne.
Sara: Nimamo trenerja. Zelo nas spodbujajo …
Kdo?
Jasna Pečjak, ki je na PZS načelnica Komisije za gorske športe. Skupaj z možem Andrejem sta zelo zagnana, svoj čas sta bila uspešna ledna plezalca. Sta srčna človeka in nas zelo spodbujata, ampak samo psihična podpora ni dovolj, potrebuješ nekoga, ki se bo s tabo ukvarjal, trenerja, ki ga nimamo.
Kaj lahko rečeta o odnosu alpinistov do alpinistk oz. do vaju pri nas?
(Pomenljivo sta se spogledali.)
Marija:Ne vem, če lahko posplošujem, zase lahko rečem, da je v redu. Nikoli nisem dobila občutka, da bi bile alpinistke nekaj manj, slabše ali manj sposobne. Na splošno imajo fantje višji nivo, zmorejo več, ampak med alpinisti se nikoli nisem počutila manj vredno. Do zdaj je bil njihov odnos vedno spoštljiv, prijateljski. Ko greva s Saro sami v hribe, pod steno pristopava v normalnem tempu, po žensko. Ko greva s fanti, se ti zmeraj zaženejo na vso moč, po pol ure crknejo, na koncu pridemo istočasno. (smeh) Pri plezanju s puncami ni duvanja, ni nam težko reči, jaz tega ne morem ali kaj naj pa zdaj. Ne dokazujemo se, tak ego je bolj prisoten pri fantih. To pa ne pomeni, da se s fanti nimamo dobro. Kombiniranje s soplezalci se mi zdi zdravo in se strinjam s Saro, da ni vseeno, s kom plezaš. Predvsem se moraš imeti fajn, tudi družba je pomembna, ne samo plezarija.
Sara:Tudi jaz nimam slabih izkušenj s fanti. Se pa zaženejo, to je res. Pa včasih je treba kakšnega … ah, ne, je že v redu.
Obstaja t. i. premišljeno tveganje, ko že vnaprej veš, koliko si pripravljen tvegati? Do kod seže ta premišljenost pri vaju?
Marija: Jaz vse delam po občutku. Lahko se mi ne kaj zdi nevarno in čudno; mislila bom, kaj mi je tega treba, ampak imam dober občutek in bom šla čez. Se mi je pa že zgodilo, da je bila edina misel: pojdi dol. In takrat sem obrnila. Poslušam sebe in se primerno odzovem.
Sara: Spet se strinjam z Marijo. Včasih ni varovanja, a se dobro počutiš in greš naprej, če se ne, greš pa dol. Včasih je dovolj klinov, toda nisi v redu, nekaj se treseš in greš dol. Midve sva navajeni tudi tega. O tem se sicer ne piše in ne govori, a midve velikokrat obrneva. Treba se je poslušati.
Kadar vama plezarija ne steče, koliko vama pomaga samozaupanje?
Marija:Mislim, da je to odvisno tudi od motivacije, časa, od tega, kje sva – na odpravi ali doma. Zadnji dve sezoni sva celo poletje plezali, proti koncu sva imeli že vsega zadosti, bili sva po petkrat na teden v hribih, motivacija je upadla in že manjši razlog je zadoščal, da sva obrnili. Glej, tam doli sta najina rukzaka, noter je štrudelj. Pejva dol. Veliko se pogovarjava in druga drugo spodbujava. Kako se počutiš? Če Sara reče v redu, sem tiho in greva naprej, ker se zavedam, da potrebujem samo malo motivacije. Kadar me Sara vpraša, kako se počutim, in se jaz počutim čisto gnilo, ona pa na to pravi ee, dol, se strinjam.
Sara: Veliko je odvisno od tega, v kakšnem življenjskem obdobju si. Zaskrbljen, sproščen, na potovanju … Če greva za dalj časa nekam plezat, hitreje druga drugo brcneva v rit, če je treba: tukaj sva zato, da plezava. Doma pa včasih ne spiš, si utrujen, nekaj se dogaja – v takih primerih greva samo na izlet.
Pravijo, da bo leta 2022 ledno plezanje na sporedu olimpijskih iger. Se vama pulz poveča, ko pomislita na to?
Marija: Se ne, ampak to je odlično, rada ga bom gledala po TV. (smeh) Nisem človek, ki bi užival v tekmovanju, skoraj zanesljivo se ne vidim tam. A nikoli ne reci nikoli, tega sem se že naučila.
Sara: Na to gledam zelo kritično. Olimpijske igre se dobro sliši, ampak imajo svoje pluse in minuse. Olimpijski komite postavi zahteve, ki jih mora izpolniti vsak šport, da postane olimpijski. Zdi se mi, da bo postalo bolj igra s časom kot tehnično zahtevno plezanje. Zelo ga promovirajo, vendar dvomim, da bo že leta 2022 na olimpijskih igrah. Tekmovalni šport je za to, da ljudje uživajo. Če je treba, ga prilagodijo, da je zanimiv za publiko.
Šov?
Šov. Veliko je na tem, a jaz nisem privrženec tega. Če bo sprejeto, bo odlično, ampak najbrž ga bom tudi jaz spremljala pred TV-ekranom.
Koliko pazita na prehrano?
Marija:Imam to srečo, da mi čokolada ne gre, sicer pa se skušam izogibati sladkarijam. Pri plezanju se vsaka kila pozna.
Sara: Ne bom ravno rekla, da jem ob desetih zvečer, vsekakor pa nisem človek, ki bi zelo pazil, kaj je. Na splošno ne jem kake slabe hrane, trudim se jesti zelenjavo in sadje, prav posebej pa ne pazim na prehrano.
V svoji knjigi Climbing Free Lynn Hill piše: “Velik ali majhen, moški ali ženska, skala je objektiven medij in je enako dostopna za vse.” To se nanaša na njeno višino, ko je morala izumiti povsem nove kombinacije gibov, da je lahko preplezala določena mesta, ki jih večji ljudje lažje. Vajin komentar?
Marija: Jaz nimam izgovorov, ker nisem tako majhna, da bi lahko rekla, da sem prekratka. Moj edini objektivni izgovor bi bil, da sem prešibka, kar pa ne bi bil izgovor, temveč dejstvo, zaradi katerega moram še delati. Majhni lahko primejo manjše stvari ali poiščejo nove kombinacije. Sara dostikrat v šali pravi, kdor je dober, je dober.
Sara: Dostikrat se obregnem ob svojo majhnost in se izgovarjam, da ne morem, ker sem premajhna. A se hitro spomnim, da je še kdo drug tudi majhen, pa mu uspe. Tako da nimam izgovorov. Ali treniraš ali pa ne, ali si iznajdljiv ali pa nisi. Če se je Lynn Hill znašla, bi se tudi mi lahko.
Kakšne so vajine ambicije? Imata za prihodnost kak hud načrt, ki vama moti spanec?
Marija: Odkar sva članici SMAR, je najina plezarija pretežno okupirana s tem, na dober način. V SMAR je odlično, veliko možnosti imaš. Sva si pa rekli, da morava še kdaj sami iti na odpravo, kar je čisto nekaj drugega, kot če greš s skupino. Še ne veva, kam ampak šli bova.
Sara: Nečesa še nisem doživela, pa bi kot alpinistka res rada – izkušnjo odprave. Šla bi v visoke gore, spala v šotoru, v mrazu, 40 dni … Ne veva še, kdaj, to bova sproti videli. Vsake toliko me popade in rečem: Meri, odprava!
Svoje izlete sami financirata?
Marija:Ja.
Sara: Do zdaj sva si vse sami plačali. Nobena ni dovolj aktivna, da bi komu težila. Ne marava biti dolžni oz. se počutiti, da morava nujno nekaj preplezati. Midve greva zato, da se imava fajn, in si stroške sami pokrijeva, dokler jih pač lahko. Nočem dodatnega pritiska, nočem same sebe promovirati. Nobena od naju ni taka. Morda sva tudi zaradi tega zares prijateljici.
Marija:Dodala bi samo to, da midve gledava na alpinizem kot na strast, in še to, da midve hočeva, ne pa morava. In tako naj ostane. Če bi nekoč začela živeti na račun plezanja, bi vsa ta strast postala obveza, mogoče bi plezanje postalo nevarnejše in ne bi več uživala. Poanta je, da se imaš fajn in urejene zadeve doma, v zasebnem življenju.
Sara: Midve nisva samo alpinistični prijateljici, greva tudi v gledališče ali na koncert.

Mire Steinbuch