Intervju: Monika Kambič

Planinski vestnik 2012/11

Tudi trma je dobra lastnost

Stereotipi so zanimiva reč, zato o njih še kar pogosto razmišljam. Seveda tudi zato, ker se z njimi srečujemo vsakodnevno, jih potrjujemo ali pa negiramo, tudi ustvarjamo, seveda. V mislih imam predvsem tiste o ženskah, za katere (tako kot za vse, najbrž) lahko rečemo, da vsaj eni od njih res držijo. Ampak vedno več je takih, ki postajajo zgolj predsodki, v glavnem pogojeni s preteklostjo. Vsaj moje izkušnje so takšne …

Monika Kambič je zagotovo ena od žensk, ki razbijajo omenjene stereotipe. Trikratna alpinistka leta, uspešna ženska, ki skoraj vsako leto odide tudi na kakšno alpinistično odpravo v tujino. Pogosto se na vrv naveže z ženskami, vzpone, ki jih opravlja v takšnih navezah, pa ji lahko zavida marsikatera “močnejša” moška naveza. Tisto, kar pa še bolj kot zahtevni vzponi fascinira mene, je način njenega življenja na sploh: je mati trem otrokom, vrhunska alpinistka in podjetnica.

Dokaj netipična ženska si, tudi poklicno se ukvarjaš z delom, ki ga v večini opravljajo le moški. Preživljaš se z višinskimi deli, kajne?
No, imam podjetje, ki se ukvarja z višinskimi deli. V glavnem vodim dela in jih nadzorujem. Se pa kdaj lotim tudi kakšnega bolj natančnega dela in kakšnega, ki ni preveč fizično naporno.
S plezanjem si se začela ukvarjati, ko si prišla v Slovenijo na obisk, potem pa si kar ostala tukaj. To je bilo leta 1993, čez dve leti pa si že postala alpinistka. Kakšno je bilo tvoje življenje takrat?
Moram povedati, da sem v tistih časih živela v glavnem samo za alpinizem. Bili so časi, ko sem lahko naredila tudi po 150 vzponov na leto, vmes so bili seveda tudi obiski plezališč, par mesecev na leto sem hodila naokoli po tujini. Finančne potrebe niso bile velike, seveda vedno s skromnim načinom življenja.
Kaj se je najbolj spremenilo, ko si prvič postala mama?
Najbolj se spremeni to, da kar naenkrat nimaš več toliko časa, saj se cele dneve posvečaš samo dojenčku, še posebno, če imaš take otroke, ki zelo radi jejo. (smeh) Ampak s časom se na to privadiš, začneš spet biti aktiven.
Kot mater in alpinistko me najbolj zanima to, kako ti uspe združiti vse svoje ljubezni in obenem zadovoljiti vse eksistencialne potrebe?
Moram priznati, da ni lahko, ampak ravnam se po izreku, da se vse da, če se res hoče, ali kot je rekel Tomaž Humar: “Ni nemogočih poti!” Vsekakor je potrebno predvsem veliko logistike in volje. Ko so otroci majhni, je bolj fizično naporno, ko postanejo večji, pa bolj psihično. (smeh) So pa tudi moji otroci vzljubili hribe in predvsem naravo. Zdaj mi, na primer, enako veliko pomeni uspešen vzpon ali lepa preplezana smer z otroki, tudi če je lahka.
Otroci so najbrž navajeni takega načina življenja in tvojo občasno odsotnost zaradi odprav jemljejo kot nekaj samoumevnega. Kako ti doživljaš daljšo odsotnost njih?
Otroci so vsekakor že navajeni tega, saj sem od svojih trinajstih odprav bila na osmih po tistem, ko sem že postala mama. Seveda si od takrat skušam izbirati bolj “varne” cilje in potrudim se, da moja odsotnost ni daljša od enega meseca. Meni odprava predstavlja čas, ko se popolnoma odklopim od vsakdanjega življenja, čas, ki si ga vzamem samo zase. Drugače, mislim, da ne bi zmogla biti odsotna tako dolgo. Mislim, da to tudi njim pomaga, da se razvijajo v bolj samostojne otroke. Vedno pa komaj čakajo, da jim prinesem različne zanimive kamenine in da lahko pogledajo slike.
Za nekatere ljudi je greh, če otrok grizlja sendvič pod kako skalo v času nedeljskega kosila. Kakšne so vaše nedelje?
Včasih si ne bi mogla zamisliti, da bi krasno sončno nedeljo preživela ob tipičnem nedeljskem kosilu, zdaj sem pa zelo hvaležna, če nas kdaj povabijo na “govejo juhico”. Seveda poskrbim za to, da smo bili vsaj v soboto že “aktivni”. Z otroki skušamo živeti čim bolj v stiku z naravo. V zdravem življenjskem slogu tudi glede prehrane. Skušamo se držati ob robu današnje materialistične in potrošniške družbe in skušam jim dokazati, da je bistvo življenja nekaj več kot preživetje prostega časa v nakupovalnem centru ali pred televizijskim ekranom. Veš, otroci so marsičesa sposobni, seveda pa je vse stvar prave motivacije. Hoditi v hribe je tudi naporna stvar, včasih te zebe, se ti ne ljubi več, ampak vse se da premagati, če je cilj dovolj zanimiv. Starejša dva sta si, na primer, že nekaj časa nazaj želela priti na vrh 3220 metrov visoke Civette, seveda po kakšni ferati. Prepričala sem jih, da bi bilo škoda, če tudi najmlajši ne bi šel zraven. Tako je končno letos pri svojih šestih letih začel tudi on pridno hoditi in videla sem, da je pripravljen. Seveda ni šlo hitro, ampak na vrh smo uspeli priplezati. Mislim, da jim bosta trud in vztrajnost v hribih pomagala premagovati tudi druge življenjske težave.
Menda ne treniraš rada … Kako ohranjaš kondicijo?
Nisem ravno ponosna na to. Kot sem že povedala, v prejšnjih časih nisem čutila potrebe po treningu, ker sem toliko plezala in hodila naokoli, da je to kar zadostovalo. Zdaj bi pa vsekakor bilo treba nekoliko trenirati. Nimam pa te navade. Ampak, zdaj ko so otroci večji, je lažje, ker lahko že zelo veliko stvari delamo skupaj. Tudi oni uživajo v naravi in mislim, da nam plezanje in vse, kar je z njim povezano, omogoča priti do neobljudenih kotičkov tudi v prenatrpani Evropi.
S Tino di Batisto sta bili prva ženska naveza na Fitz Royu, kar je v alpinističnih krogih precej odmevalo. Z Majo Apat in Nastjo Davidovo ste plezale na Aljaski. Na odpravah si z drugimi v zelo tesnem stiku dalj časa, zaradi česar spoznaš tudi drugo plat ljudi, s katerimi si, tisto, ki jo navadno malce skrivamo. Pravijo, da se dekleta hitro sporečemo, sploh zaradi malenkosti; nam zaupaš, a to drži?
Moram povedati, da je to še en stereotip, ki v resnici ne drži. Kadarkoli sem bila v ženski navezi ali pa na ženski odpravi, smo se zelo lepo razumele. Mislim, da se moški prej sporečejo, in to že zaradi najmanjše malenkosti. Vsekakor pa se na odpravah pokažejo tudi vse skrite strani človeškega značaja, še posebno ob slabem vremenu … Ženske smo običajno bolj redoljubne in organizirane, kar vsekakor prispeva k boljšemu počutju na odpravi.
S Tanjo Grmovšek sta v Cerro Torreju doživeli precej negativno izkušnjo, ko je nate padel velik kos ledu, ki ga je sprožil angleški plezalec, in te zelo poškodoval. Anglež je, namesto da bi pomagal, s soplezalcema odhitel naprej, da bi izplezali še pred nočjo. Vidve se takrat nista vdali in sta splezali na vrh. Se ti zdi, da smo ženske v takih primerih manj sebične?
Resnično ne bi obsojala, kajti ko se znajdeš v taki situaciji, ko veš, da boš moral potem še celo noč abzajlati, se zavedaš, da moraš samo hiteti. Takrat sem bila zelo jezna, zdaj po tolikih letih nisem več. V tistem trenutku sem vedela samo to, da se ne smem vdati obupu. Po centimetrih sem prižimarila še čez tisti raztežaj do roba stene in potem še po snegu splezala do vrha … Kljub grozni bolečini zaradi zlomljenih reber. Veselje ni bilo tolikšno kot leto poprej, ko sva s Tino splezali na vrh Fitz Roya. Mislila sem samo na to, da moram priti še dol, ker dol me ne bo spravil nihče drug; tam ni kot v Franciji, da pokličeš helikopter in te pobere.

Nekaj bi še rada povedala v spodbudo vsem mamam in bodočim mamam: naj se ne odrečejo alpinizmu zaradi otrok in naj se ne odrečejo materinstvu zaradi alpinizma!

Letos si bila skupaj s Tino di Batisto, Andrejem Ercegom, Davidom Debeljakom in Kanadčanom Jamesom Cherryjem v Kirgiziji. V Pamir Alaiu ste kljub precej nestabilnemu vremenu in v zelo kratkem času preplezali veliko smeri. Po čem si si to odpravo najbolj zapomnila?
Kirgizijo sem si zapomnila pred vsem po tem, da je vsaj ta del države, kjer smo plezali, še zelo neokrnjen, tudi ljudje so še zelo pristni in prijazni. Zanimivo je to, da v zadnjem mestu niso prodajali niti spominkov. Stene sem si pa zapomnila po tem, da so zelo strme. Vsak meter si moraš priboriti, če že ni strm, je pa vsaj delikaten. Ni kot pri nas, ko imaš vedno kakšen lažji raztežaj, da si malo oddahneš (no, včasih tudi ne, ker je običajno krušljiv). Tina je prava rekorderka, saj je preplezala kar 72 raztežajev. No, pa še po bivakih si bom zapomnila to odpravo, že nekaj let nisem kar trikrat spala v steni.
V čem je po tvoje največja razlika med plezanjem v ženski in mešani navezi? Prednosti, slabosti?
Zdi se mi, da je ženska naveza na splošno bolj enakovredna. Slabosti so pa v tem, da smo ženske naveze bolj počasne in manj močne, če je na primer treba vleči za seboj kakšno težko transportko. Smo pa verjetno bolj trmaste in s tem nadoknadimo, kar izgubimo zaradi slabosti.
Kdaj v življenju te je bilo najbolj strah?
Ne vem, če se spomnim točno določenega trenutka, ko me je bilo najbolj strah. Vsekakor me je bilo že večkrat strah. Verjetno v ledu ali snegu malo bolj. Največ adrenalinskih šokov pa sigurno doživim z avtomobilom na cesti.

Marta Krejan