Intervju: Milan Romih

Planinski vestnik 2019/12

Ljubezen, gore, prijateljstvo

Pozornost so mi vzbudile njegove živahne oči s pogledom, ki je vajen zreti v prostranstva, kjer se daleč na obzorju v nebo rišejo silhuete vrhov. Iz njih sijeta radovednost in želja po svobodi.

Milan Romih (rojen 1960) je bil do zdaj desetkrat v Himalaji in osemkrat v Andih. Stal je na treh osemtisočakih – Lotseju, 8516 m, Čo Oju, 8188 m in Šiša Pangmi – centralni vrh, 8013 m; na Manasluju je s tabora 2, 6900 m, smučal v bazo na 4600 m. V južni steni Aconcague, 6960 m, ima tri prvenstvene smeri in eno, Mescalito, v severni steni Huandoya, 6395 m. Stal je na 34 šesttisočakih. Z Matjažem Pečovnikom sta v štirinajstih urah preplezala Eiger, z Janezom Sabolekom – Sabljo pa v uri in petih minutah Klin v Paklenici. Ko se je zaradi študija geografije preselil v Ljubljano, se je med ljubljanskimi alpinisti počutil precej bolje kot na predavanjih, zato je študij zamenjal za plezanje. Uporabil je svoje alpinistično znanje in ustanovil podjetje za višinska dela, kot gorski vodnik z mednarodno licenco pa skupaj z Acom Pepevnikom in Danijem Tičem vodniško agencijo Alpguide.

Menda ste bili stari šestnajst let, ko ste namenoma zašli v družbo alpinistov. Kaj vas je tako motiviralo?
Pravzaprav sem najprej spoznal primerno družbo. Med tistimi fanti sem se dobro počutil. Sprva so me samo včasih vzeli s seboj v hribe. Zelo so mi bili všeč, zato smo začeli vedno pogosteje skupaj zahajati tja gor. Tako da so me oni pripeljali v gore.
Kakšna so bila vaša učna alpinistična leta?
Najzgodnejše začetke v planinskem krožku bom izpustil, da ne bom predolgo razpredal. Po osnovni šoli sva bila s prijateljem z alpinističnim odsekom na Kamniškem sedlu, a nama starejši niso dovolili iti plezat. Počakala sva, da so odšli v stene, nato sva jo ucvrla v Šijo Brane. Mislila sva, da se bova vrnila pred njimi. Žal se nisva. Zaskrbljeni so naju iskali, midva pa sva jih čaka la v koči. Nisva se zavedala, kako nevarno bi lahko bilo najino plezanje. Prepoved je trajala nekaj let.
Kot pripravnik sem začel plezati z Marjanom Frešerjem, Danijem Tičem in Matjažem Pečovnikom. Na našem odseku smo sestavljali nekakšno celico; ogromno smo bili skupaj, tako v hribih kot doma, saj smo bili sosedje. Odkrivali smo vedno težje smeri, brez učitelja, ki bi nas usmerjal. Potem sem spoznal Aca Pepevnika in Francija Čanžka. Franci je naju z Acom vzel pod svoje okrilje in naju o hribih ogromno naučil. Veliko časa sem preživel v gorah, tam sem spoznal Sabljo, Slavca (Slavko Svetičič.), Nejca (Nejc Zaplotnik.) in obzorja so se razširila. V tistih letih je na naš odsek (AO Impol Slovenska Bistrica.) prišel tudi Franček Knez in začeli smo plezati s polno paro. Leta 1982 smo odšli na prvo odpravo v Južno Ameriko, čez dve leti v Himalajo, nato so se stene kar vrstile.
Davno tega dvema alpinistoma na vrh Male Rinke niste prinesli ledeno hladnega piva, zato ste bili tepeni. Si predstavljate, kaj bi bilo, če bi se to zgodilo danes?
Takrat so bili odnosi med alpinisti in tečajniki oziroma pripravniki bolj formalni. Alpinista se je dosti bolj spoštovalo, kot se ga dandanes. Ampak jaz s tem nisem imel težav; tako je bilo, v to smo se vdali. Čeprav ni šlo za pravi tepež. Ti fantje, alpinisti, so si vedno nekaj izmislili, da so nas s štrikom po zadnji plati. V tem konkretnem primeru me nista hotela vzeti s seboj v steno, v Igličevo smer v Mali Rinki. Jaz sem bil prej že dvakrat ali trikrat na Mali Rinki, toda onadva sta rekla, da sem zdaj prvič, in dodala, da pivo ni najprimernejše temperature, ker je pretoplo, in me nekajkrat z vrvjo opletla po tazadnji. Mlajši smo to jemali kot nekak običaj, hkrati pa so starejši vedno poudarjali, da je to za srečo, češ da jo bomo kasneje še zelo potrebovali. (Smeh)
V svojem knjižnem prvencu Takrat me počakaj, sonce ste zapisali, da ti gore brez prijateljstva ne dajo tistega najlepšega in najtoplejšega, kar se skriva v njih. Zaupanje je del prijateljstva, tveganje del plezanja. Kako daleč ste pripravljeni iti pri tveganju na podlagi zaupanja (oziroma kdaj iracionalno nadvlada razumno tveganje)?
V hribe sem vedno zahajal z res pravimi prijatelji. Drug drugega smo poznali v nulo, podobno smo razmišljali. Ko greš v steno, ti je s takim človekom veliko laže, imaš večje zaupanje vase, hkrati pa tudi v prijatelja, ki je navezan na drugem koncu vrvi. Z njim se je laže podati v steno kot z nekim naključnim plezalcem. Čeprav je smer morda težka, se ti zdi lažja, laže jo zmoreš. Toplina, ki ti jo vrača prijatelj, je poseben dodatek. Saj ni treba iti samo plezat; tudi če grem sam, sedim v travi in občudujem npr. Severno triglavsko steno, Ojstrico, te lepe gore in stene, obujam spomine in delam načrte; mi je pa lepše, če sem z nekom, ki ga imam rad, kot da sem sam. Saj je včasih dobro, da si sam − lahko se poglobiš vase, premišljuješ o različnih stvareh, a večinoma mi je prijetneje, ko sem tam s prijatelji.
Takrat me počakaj, sonce je knjiga, ki je ob izidu poleg Zaplotnikove Poti in še nekaj drugih zelo odstopala od ostalih gorniških besedil v našem prostoru. Kako to, da ste se odločili za tako samo svoj slog pisanja?
Ne vem…, ko sem začel pisati, sem pač pisal. Opisal sem, kar sem čutil, doživel, kar se mi je dogajalo, vse tiste lepe spomine, razne odprave …, slog se je pojavil kar sam od sebe, nisem ga naštudiral.
V knjigi ste Nejcu Zaplotniku v spomin občuteno napisali kratko in ganljivo pesem. Ste zaradi smrti prijatelja kdaj poglobljeno razmišljali o smislu plezanja?
Ja, … vsak odhod človeka, ki ti je blizu, je težak in te prizadene. Če se to zgodi prijatelju, s katerim sta bila veliko skupaj, ki si ga cenil in sta se imela rada, je še toliko teže. Kako bi rekel …, seveda začneš razmišljati o tem. Ko se to zgodi, se ti v hipu spremeni življenje, vse se ti podre, postavljen si v drugo situacijo. Ob vsem tem se sprašuješ, ali je res smiselno, kar počneš. Ob rojstvu ti je marsikaj dano, obenem pa se sam odločaš, kako se boš znašel na tej poti skozi življenje. Hkrati z rojstvom nam je dan tudi konec. Samo od tebe je odvisno, kaj boš dosegel do tega neizbežnega konca, kakšna oseba boš in kaj boš pustil za seboj. Če je kaj, so gore tiste, kjer lahko marsikaj odkriješ o sebi in drugih, dobiš drug pogled na življenje, ki nam ga današnja družba dobesedno vsiljuje. Morda je tu tudi delček usode, čeprav se ta pot lahko (pre)kmalu konča. Če si jo polno živel, bi še enkrat počel isto, ne glede na vse. Mislim, da je bolje, če si v življenju pogumen in hočeš nekaj doseči, kot da si doma zapečkar, iz dneva v dan se ti nič ne dogaja, življenje gre mimo tebe in ga ne izkoristiš, kot bi ga lahko. Vsa ta vprašanja je težko razložiti nekemu laiku, ki tega ni sam poskusil ali doživel. Veliko dobrih prijateljev je že šlo. To te zatolče. Ko odidejo, gre delček tebe z njimi, velik del njih pa ostane v tebi. Seveda je to katastrofa, vendar je bilo njihovo življenje polno, lahko rečemo za deset življenj normalnega smrtnika, ki jih niti približno ne bo nikoli potipal. Ali pa je vse delček usode, zapisane že na začetku, ki jo lahko le malo korigiraš s svojimi dejanji.
Med branjem vaše knjige sem dobil občutek, da vas nevarne, težke situacije skoraj bolj navdihnejo k poetičnemu pisanju oz. nepričakovanim prispodobam kot običajne. Se motim?
Dejstvo je, da se ti nevarne situacije globoko zarežejo v dušo, ostanejo v spominu, o njih je težko pisati. Včasih jih skušaš malo omiliti, da ne bi bile videti tako nevarne, in tu se porajajo nevsakdanje besedne zveze. Dosti laže je opisati lepe stvari; pri nevarnih moraš nekatere izraze zaobiti, pojavijo se metafore, s katerimi skušaš nevarno ali grdo malo ublažiti.
Zunanji, med seboj nepovezani dražljaji učinkujejo na vas impresivno, vsak od njih vam vzbudi določen odziv, zapišete jih kot kolaž trenutnih vtisov, ki jih doživljate med hojo po nepalski pokrajini. Se domisleki porajajo sproti ali pozneje, med premišljevanjem o prehojeni poti ali končanem plezanju?
Največ misli, domislekov se mi utrne na kraju samem ali ob dogodku. Seveda o tem tudi razmišljam in se mi morda pozneje porodi kaka ideja. Primer: nikoli ne bom pozabil, kako je bilo, ko sem bil prvič v Katmanduju. Prej sem bil v Južni Ameriki, kjer ni takega kontrasta v načinu življenja v primerjavi z Evropo. Npr. ko prideš v Limo, je še vedno precej podobno kot pri nas, tudi Huaraz je bil že leta 1982 dokaj urejeno mesto. Ko smo prišli v Katmandu, kaj takega niti približno nisem pričakoval: najprej direndaj na letališču, vsi te oblegajo in hočejo nekaj od tebe. Ko smo se v mestu peljali mimo kraljeve palače proti Tamelu, je bilo vse umazano, polno smeti, na pol podrte hiše, turobno, ker je rahlo deževalo. Pa kam smo zdaj prišli, sem si mislil. Celo v Tamelu, ki je eden najbolj urejenih predelov Katmanduja, sem videl slamnate strehe. Rabiš vsaj dva dni, da to podoživiš, prespiš, potem te pograbi nepalska pravljica in ostaneš njen do konca. Torej, večinoma so najbolj udarne prve misli ob prvem stiku, potem v tebi tli. Morda se ob pisanju še česa domisliš. Nekaj časa sem pisal dnevnik, potem sem nehal.
Mislite, da je pot pomembnejša od cilja?
(Pomolči.) Vsekakor je pot pomembnejša od cilja. O tem nas je Nejc s svojimi dejanji, svojo osebnostjo in knjigo že zdavnaj prepričal. Navdihnil je cele generacije in jih še bo. Če se ozrem po svoji poti, vidim, da je imel prav. Cilji so samo neki otočki, čeri, zalivi na naši reki, ki nas pelje naprej. Če imaš samo en cilj, ne prideš daleč. Nekaj te mora voditi do končnega cilja.
Je nepreplezana smer ali nedosežen vrh za vas neuspeh, poraz ali dobra šola za naprej?
Navedel bom konkreten primer. Ko smo bili leta 1984 prvič v Himalaji, smo si izbrali kar drzen cilj, južno steno Čo Oja. Zbrali smo se Franček, Marjan, Dani, Matjaž in jaz. V baznem taboru sta ostala samo kuhar in njegov pomočnik, šerp nismo imeli. Stena je bila ogromna. Vse smo naredili, kot je bilo treba. Dosegli smo 7800 metrov, za nami so ostala vsa zahtevna mesta; vse, kar je bilo težkega, smo preplezali. Ko premišljujem o tem – mogoče je tako moralo biti. Na zadnjem bivaku je Marjan močno pomrznil, zato so se Marjan, Franček in Dani odločili, da gredo nazaj. Njihov prvotni cilj je bil prečenje vrha, sestop na tibetansko stran in preko sedla Lo La nazaj v bazo. Kot smo pozneje videli, je bila to čista utopija. Nič nismo vedeli o terenu, v slabem vremenu tam čez ne bi prišli. Za nas to ni bil neuspeh. Potrudili smo se po svojih najboljših močeh. Potem sem bil še nekajkrat v Himalaji, Čo Oju je bil spodbuda za naprej.
Seveda želiš priti na vrh, preplezati steno, toda vsi smo se veselili, da bomo dva do tri mesece skupaj s prijatelji, v novi deželi, pod novo steno, preplezana smer ali doseženi vrh je dodaten sladkorček. Vsaka odprava ti da nekaj novega. Neuspeh – ni šlo za ljubezen do enega vrha, vrhov je bilo veliko, so se kar pojavljali. Nismo bili ekstremno podvrženi enemu vrhu. Če nismo bili na njem, nas to ni preveč prizadelo, šli smo naprej. Vsak zase je vedel, da je dal vse od sebe, gledali smo tudi na to, da nismo šli preko črte − bolje, da pridemo vsi nazaj. Neuspeh …, mogoče smo bili nekaj dni potrti; potem prespiš, želja po raziskovanju ostane …, ne bom ponavljal Nejčevih besed.
Kaj lahko danes porečete o šestmesečni turneji po andskih šesttisočakih 1985/86?
Lahko rečem, da je to nekaj najlepšega, kar se mi je v življenju zgodilo. Ko gledam nazaj, je bila ena sama fantazija, kako se nama je z Danijem vse odvijalo. Denarja nisva imela veliko, zato sva se vkrcala na ladjo. Vožnja je bila zastonj, ker sva se zmenila, da jo bova odslužila z delom, vendar nama nato ni bilo treba delati. Ko sva stopila na južnoameriška tla, sva imela oba skupaj dva tisoč dolarjev za sedem mesecev. V Mendozi sva se spoprijateljila s Slovenci, pri katerih sva lahko spala, a tudi drugače so nama pomagali. Stkala so se prijateljstva, spoznala sva špansko družino, ki nama je povedala, kje živijo njihovi prijatelji v Čilu; le-ti so nama dali stik za naprej, in tako se je verižilo dalje.
Bila je nora pustolovščina, ki je po mojem danes že finančno in časovno težko izvedljiva. Sicer si moral tudi takrat nekaj žrtvovati, vendar je bilo za naju pomembno, da sva šla v hribe, ne pa študij, dekleta …, vse je šlo mimo, glavno, da sva bila v gorah. Ko sem pozneje mlajše prijatelje spodbujal pojdite, pojdite, so odgovarjali, da zdaj študirajo, pa to in ono. Prepričeval sem jih, da starejši ko bodo, teže se bodo odpravili. Nihče od njih ni niti približno naredil take turneje. Ni denarja, da bi to kupil, niti da bi prodal te spomine. To te bogati celo življenje.
Na koliko šesttisočakov sta priplezala?
Na osemnajst; preplezala sva tudi prvenstveno smer v južni steni Aconcague in še nekaj težkih smeri nad Huarazom.
Kakšen vpliv ima ali je imela na vas alpinistična literatura?
V osnovni šoli in gimnaziji sem ogromno bral, najbolj so mi v spominu ostale Buhlova Nanga Parbat, Anapurna Mauricea Herzoga in Pretrgana naveza Antona Ingoliča, pa še precej drugih knjig. Njihove zgodbe, dogodki, avanture so mi burkali domišljijo. Začel sem sanjariti, da bi jaz tudi doživljal kaj takšnega. Nejčeva knjiga pa je morala vsakogar, če je bil navdušen za kaj takega, dobesedno izstreliti. Sanje so postajale vse močnejše. Literatura ima močan vpliv, če je nekdo dojemljiv zanjo. Navdušuje me tudi Jorge Luis Borges, imam vsa njegova dela, ki so izšla v slovenščini.
Kako gledate na današnji alpinizem pri nas in drugod?
Opažam, da je v rahli stagnaciji, vsaj glede množičnosti. Pri nas mi je najbolj všeč pot Luke Lindiča, ki je pravi alpinist, kot so bili alpinisti včasih. In seveda Luka Stražar ter ostali fantje, ki zadnja leta dobivajo zlate cepine. Moram pa reči, da je generacija pred njimi, Franček Knez, Silvo Karo, Janez Jeglič, Slavc Svetičič, Pavle Kozjek, Andrej Štremfelj, Tomaž Jakofčič, Marko Prezelj …, postavila zelo zelo visoke meje, ki jih bo težko preseči. Vendar mislim, da bodo ti mladi fantje še kaj dobrega naredili, čeprav imajo kriterije visoko postavljene.
In kako na športno plezanje?
Prosto plezanje je zelo lep šport, zlasti v naravnih stenah. Za rekreativnega plezalca je sproščujoč, brez psihičnih obremenitev, pripelje se z avtom, dostop je večinoma kratek in udoben. Je zelo popularno, eden najbolj razvijajočih se športov nasploh. Ko te zagrabi, se malokomu ljubi nadaljevati v hribe. Alpinizmu je speljal marsikaterega plezalca. Nekateri najboljši se sicer prestavljajo v velike stene, večina pa ne. Ne vem, kako bi bilo z mano, če bi obstajalo v mojih mladih letih. Vendar mislim, da športni plezalci ne doživijo toliko duhovnega, tistega, kar ti dajo gore in velike stene; za to so prikrajšani. Mogoče je med njimi malo več tekmovalnosti, mogoče niso tako trdno povezani med sabo, ker si pri športnem plezanju le redko izpostavljen kritičnim situacijam, v katerih bi se lahko globlje zbližali.
Koliko filmov ste posneli? Gre zgolj za dokumentarce ali skušate tudi njim dodati nekaj poetike?
Prvi film je bil Lhotse 2000. Dodal sem mu svoje besedilo in ga poslal na nekaj festivalov, kjer je bil zelo dobro sprejet. Naslednji je bil Balet nad morjem, srčkan film, posnet na Tajskem, ko sva s prijateljem plezala na plaži Tonsai. Žal ga zdaj ne najdem več. Zmontiral ga je moj bratranec, morda ga bo našel v svojem studiu. Nisem tehnični tip, filme bi že snemal, montiral jih pa ne bi. Ampak snemanje mi nikoli ni bilo primarno, mogoče bo na stara leta.
Kakšna bo vaša nova knjiga v primerjavi s prvo in kdaj bo izšla?
Besedilo zanjo sem dolgo nosil v sebi. Izšla bo konec oktobra, naslov je Skozi trave oblakov. Govori o gorah, ljubezni in prijateljstvu; posvečena je Slavku Svetičiču in Damjanu Vidmarju (Knjiga je že izšla.).

Mire Steinbuch