Planinski vestnik 2017/07-08
Alpinizem je tek na dolge proge
Luka Lindič velja za enega najvidnejših predstavnikov novega vala slovenskega alpinizma. Dobitniku zlatega cepina bi, po njegovih odgovorih sodeč, zlahka pripisali kakih deset let več, kot jih ima v resnici.
Mladi športnik, ki je pred kratkim prejel nagrado Planinske zveze Slovenije za najuspešnejšega alpinista leta 2016, je šele v zgodnjih dvajsetih, a z zrelostjo dokazuje, da so največji alpinistični podvigi še pred njim. Kar je pravzaprav neverjetno, saj mu je samo lani uspelo nanizati nekaj izjemnih uspehov – z Alešem Česnom sta se v alpskem slogu povzpela na Gašerbrum IV, za aklimatizacijo sta šla na Broad Peak, takoj nato je z Ines Papert splezal na težko dostopnega kitajskega očaka Kizil Asker, nato pa s partnerico še hitro smuknil v Švico in osvojil Supercombo. Zgolj nekajmesečni presek leta 2016 bi zlahka dal slutiti, da je za Luko plezanje preprosta, običajna vsakdanja rutina. Mladi alpinist pravi, da so tudi njegove baterije kdaj prazne, a očitno si jih zna hitro napolniti. Glavni razlog je, pravi Luka, da je rad v hribih, in dodaja, da mu je prav plezanje pokazalo, kako lahko s pravo motivacijo in vztrajnostjo doseže čisto vse.
Foto: Aleš Česen
V intervjujih in člankih kažete s svojimi odgovori izjemno zrelost. Je ta prišla kot posledica plezanja ali obratno?
Moje odraščanje je bilo zagotovo najbolj zaznamovano s hribi. Sklepam, da je to, kar sem in kar mislim, v veliki meri posledica plezanja v hribih. Če se kot najstnik igraš v alpskih stenah, se zagotovo razviješ v drugačno osebo, kot če igraš košarko ali nogomet na igrišču. Pa s tem ne mislim boljše osebe, le drugačno. Posledice napak med igro so med omenjenimi dejavnostmi zelo različne.
Kljub mladosti ste dosegli že kar nekaj odmevnih uspehov. Je mladost za vrhunskega plezalca prednost ali slabost? Morda oboje? Ali po vašem mnenju sploh predstavlja kakršen koli dejavnik pri uspešnih vzponih?
Pri meni je bilo zagotovo glavno to, da sem kot najstnik zelo kmalu ugotovil, kaj bi rad. Mislim, da je alpinizem bolj tek na dolge proge in si v najboljši formi od približno tridesetega leta naprej. Do takrat lahko nabereš precej izkušenj in si hkrati tudi fizično vrhunsko pripravljen. Če gledam sebe, sem v zadnjih dveh do treh letih vsako leto napredoval v vseh pogledih.
Menda so za ljubezen do gora “krivi” vaši starši?
Z začetkom vojne na Balkanu so naše standardne počitnice na obali Jadrana zamenjali hribi. Vsem je bilo to tako všeč, da naslednjih deset let skoraj nismo pomislili na morje. Planinstvo je zagotovo postalo glavno stičišče naše družine. Podporo staršev sem v vseh pogledih imel ves čas. Da sta mi “pokazala” hribe, pa je zagotovo največ, kar sem kdaj dobil.
Julija lani sta z Alešem Česnom v pakistanskem pogorju Karakorum opravila odlična alpinistična vzpona. Najprej sta se za aklimatizacijo (edina v sezoni) povzpela na Broad Peak, nato pa splezala na Gašerbrum IV. Načrte vama je najprej prekrižala odpoved tretjega člana odprave, nato še vreme …
To, da sva bila le midva na vrhu osemtisočaka, ne pove veliko. Več pove podatek, kdo so bili drugi in kako so poskušali priti na vrh. Bila sva edina, ki sva se na gori gibala v lahkem slogu in bila sposobna gaziti do vrha. Če bi nas bilo tam več takih, bi nas bilo na vrhu zagotovo več. Večkrat sem že omenil, da se mnogo plezalcem zdi vzpon na osemtisočak preveč utrujajoč za aklimatizacijo. Če bi bila midva po vzponu po normalni smeri na Broad Peak preveč utrujena, bi to samo pomenilo, da nimava kaj iskati v smeri, po kateri sva želela preplezati G4. V prihodnje bodo moje aklimatizacije za take vzpone videti precej podobno. Vzpon na Broad Peak je razen dela med tretjim taborom in sedlom med glavnim in centralnim vrhom potekal precej gladko. Ta odsek pa je bil poln napihanega snega, ki naju je precej upočasnil. Gaženje je bilo pri obeh vzponih bolj na meni, kar je bila dobra preizkušnja vzdržljivosti. Drugače sva kot ekipa ves čas dobro delovala, brez konfliktov.
To, da je tretji član odprave odpovedal udeležbo nekaj ur pred odhodom, je zagotovo pustilo poseben pečat. V trenutku sva morala “preklopiti”, kar je bilo možno samo zato, ker sva si res želela iti na odpravo. Lahko bi rekel, da je bil občutek, ko sva prestala ta šok, zelo dober. Kot bi bila to zadnja potrditev, da veva, kaj hočeva. Zaupanje v navezo se v takih situacijah zagotovo poveča, kar je zelo dobro. Gašerbrum je zahteval precej taktiziranja, hitrih in hkrati pametnih odločitev … Zatikati se je začelo že pod goro, ker je dan pred začetkom plezanja snežilo. Edina razumna odločitev je bila, da ne poskusiva plezati po načrtovani smeri, saj se ta začne s približno sedemstometrskim snežnim kuloarjem. Preusmerila sva se na SZ raz, kjer sva morala prav tako precej taktizirati zaradi nevarnosti plazov čez dan, ko je ta del v soncu. Drugi dan sva naletela na mesto z zelo globokim nepredelanim snegom, ki naju je precej izmučil. Sploh je bilo gaženje ponovno najtežji del vzpenjanja. Na dan, ko sva poskušala v sneženju in megli priti na vrh, sva bila že tik pred tem, da bi se obrnila že pod severnim vrhom. Glede na razmere nama je šlo dobro, a vseeno nisva bila ravno hitra. Mislim, da za vzpon v prvotno zamišljeni novi smeri nisva imela pravih možnosti. V položaju, v kakršnem sva se znašla, so hitre odločitve zagotovo pomembne. Gašerbrum IV je bil glavni cilj, a aklimatizacija, ki je bila že sama po sebi “mini” cilj, je bila z vidika motivacije zelo dobrodošla. Lagal bi, če bi rekel, da po vzponu na Broad Peak nisva občutila delne izpolnitve. Vedno je mnogo laže, ko že nekaj narediš, pa če si to priznaš ali ne.
Kakšno vlogo igra pri tem dobra psihična pripravljenost? Odzivi po vajini odpravi so poudarjali prav ta del, da sta namreč med redkimi domačimi navezami, ki so sposobne prenesti take fizične in psihične obremenitve …
Tega najbrž ni mogoče realno ovrednotiti. Mislim, da je psihična pripravljenost enako pomembna kot fizična. Ko enkrat ne moreš več gaziti, ti nič ne pomaga, če te ni strah. Naprej pač ne moreš več. Po drugi strani pa si lahko vrhunsko pripravljen atlet, a se ne boš premaknil iz baznega tabora, ko boš zagledal velikansko steno, če tvoja glava ne bo “prava”. Ne vem, kako je z drugimi domačimi navezami, saj se s tem trenutno ne ukvarja nihče; prejšnje generacije – Prezelj, Štremfelj in drugi – so se. Mislim pa, da nisva edina.
Takoj po odpravi s Česnom ste se podali na novo. Ali telo in glava nista potrebovala nobenega premora? Vaše “baterije” niso nikoli prazne?
Za mano je eno leto nenehnega plezanja v visokih gorah ali velikih stenah. Veliko je bilo mrzlih bivakov in drgetanja na varovališčih. Zagotovo so tudi moje baterije kdaj prazne, a se, kot kaže, precej hitro napolnijo. Ves čas se trudim biti dobro fizično pripravljen, kar zagotovo precej pripomore k hitrejšemu polnjenju “baterij”, glavni razlog pa je, da sem rad v hribih. Sem pa v tem obdobju začel pogrešati lahkotnost gibanja, ki jo ponuja skalno plezanje, ko si v dobri formi. Ker se vedno poskušam ravnati po svojih občutkih, bom naslednjih nekaj mesecev spet več časa namenil skalnemu plezanju.
Z Ines Papert ste se lani uspešno preplezali prvenstveno smer na vrh težko dostopne gore Kizil Asker na Kitajskem. Menda je Ines poskušala osvojiti vrh že nekajkrat, nato je nanj pozabila, vi pa ste jo prepričali za ponoven poskus. Kakšna zgodba stoji za tem in zakaj vam je ravno ta vrh tako zadišal?
Z Ines sva se spoznala, ker sodelujeva z istim partnerjem, kar kaže, da posel v alpinizmu ni vedno slaba stvar. Ona je bila pred tem na dveh odpravah v tistih gorah in je trikrat poskusila preplezati linijo, ki je zagotovo kraljevska in ena izmed lepših, ki jo je kdo od naju kdaj preplezal. To je glavni razlog, da mi je ta smer tako zadišala. Mislim, da to, da je šla Ines trikrat na odpravo z namenom preplezat isto smer, pove veliko. Sam še nikoli nisem poskusil dvakrat, ko govorimo o odpravah. Da greš trikrat, terja precej … neke vrste poguma. Mislim, da tega danes nima veliko alpinistov. To resnično spoštujem.
Nekje ste omenili, da ste Ines s svojim krikom med plezanjem v tej smeri precej prestrašili, a je šlo zgolj za krik veselja.
Na začetku zgornjega dela stene sva pričakovala težko kombinirano plezanje. Ko sem splezal okoli roba, ki nama je zastiral pogled navzgor, je bil bel trak ledu, ki je kar kričal, da ga preplezava, edino, kar sem videl nad sabo. Od veselja sem kar zavriskal. Ines je najprej mislila, da sem padel, a je hitro dojela, da gre za veselje.
Do plezanja na Kitajskem ste na odpravah plezali v navezah z moškimi. Je plezanje z žensko na kakršen koli način drugačno? Ali pri tem čutite večjo odgovornost? Ste bolj zaščitniški? Pod oblačili sploh vidite plezalko drugega spola ali to ne igra nobene vloge?
Zagotovo je drugače, ampak pri plezanju gre za to, katero raven plezanja dosega drugi, in ne za to, ali je moški ali ženska. Ines je bila pri vseh vzponih, ki sva jih opravila, suverenejša od veliko moških partnerjev, s katerimi sem plezal. Zaradi tega plezanje ni potekalo nič drugače. Enako velja za občutek odgovornosti. Bolj sta s partnerjem enakovredna, manj je treba “paziti” nanj (ali nanjo). Vsekakor pa pod oblačili vidiš osebo drugega spola. Lahko se pretvarjamo, a mimo narave ne moremo. Naju je odprava povezala mnogo bolj, kot sva pričakovala. Odprave ali težki vzponi soplezalce velikokrat zelo povežejo. Če si na odpravi s partnerjem nasprotnega spola, ki ti ni ravno antipatičen, se to zgodi še verjetneje. To zdaj vem.
Decembrski vzpon po švicarskem Supercombu je bil pravi podvig. Lahko opišete, kako je potekal? Ines ga opisuje kot sanjskega, z idealnimi razmerami. To je slišati skoraj preveč preprosto, sploh ker je šlo za prvo ponovitev …
Res je bilo preprosto. Drugega ne morem reči, če lahko tako steno pozimi brez posebnega divjanja preplezaš v približno desetih urah. Tanek led ponekod res ni ponujal dobrih možnosti varovanja, a zaradi naklonine, ki je v Badilu redko velika, to ni predstavljalo težav.
Kakšno zadoščenje vam da ponovitev smeri v primerjavi s prvenstvenim vzponom?
Mnogokrat precej podobno. Zagotovo pa je zadovoljstvo po preplezani prvenstveni smeri večje. To še posebej drži, če je smer zahtevna in ima dobro linijo hkrati.
Ines omenja, da so neuspehi del vrhunskega alpinizma, prav tako potrpežljivost. Kaj bi dodali vi?
Partnerstvo.
Dejali ste, da ste skozi plezanje odkrili, da je v življenju mogoče doseči čisto vsak cilj zgolj z zadostno mero motivacije. Kaj vas najbolj motivira?
Motivirajo me različne stvari in impulz velikokrat pride popolnoma nepričakovano. Idealno je, ko se poklopita estetska in težavnostna komponenta. Nekaj, kar je videti lepo in ti predstavlja izziv. Včasih se nagnem bolj v eno, včasih bolj v drugo smer. Pride obdobje, ko mi je izziv narediti nekaj težkih gibov, pa skoraj ni važno, kako je videti smer. Včasih pa se zagledam v lep snežni raz, čeprav vem, da bom večinoma hodil po snegu. Pestrost, ki nam jo ponuja ta dejavnost, je res super.
Kaj vam daje vrhunski alpinizem? Kako vas je oblikoval kot človeka?
Nedavno sem nekje odgovarjal na podobno vprašanje, zato bom odgovoril enako. Alpinizem mi daje tisto, kar bi drugje težko dobil. Neko resničnost. V gorah ni pretvarjanja oziroma se lahko pretvarjaš zelo kratek čas. Ko gre zares, nobeno pretvarjanje ne pomaga. Šteje le to, kar si sposoben narediti, in to, kar si. To mi je zelo všeč. Pa tudi, da sem odgovoren za svoja dejanja. Ko si soočen s tem, kar si, ti slika včasih morda ni všeč, ker si tudi prestrašen in šibek. Edina možnost, da to spremeniš, je, da spremeniš sebe.
Kako kot novodobni alpinist gledate na medije, ki spremljajo ta vrhunski šport? Jih vidite kot nujno zlo, kot podporo pri odpravah, kot glas, ki laični in strokovni javnosti ponudi vpogled v svet, ki bi nam bil sicer zaprt in nedostopen?
Vse omenjeno. Mislim, da se da z malo spretnosti dobro krmariti tudi v tem svetu in kljub temu ostati iskren.
Kakšni so vaši načrti za letos? Himalaja ali Alpe?
Plezal sem že v Kanadi, do sredine avgusta pa bom večinoma plezal v Alpah. Po tem načrtujem daljši plezalni izlet v Južno Ameriko in zagotovo več plezanja v skali kot lani. Mislim, da me bo to spet dobro “našpičilo” za Himalajo.
Anja Intihar
