Planinski vestnik 2009/11
»Motivacija je gonilo vsega«
Plezalna zgodba o uspehu, bi lahko poimenovali letošnjo plezalno sezono 23-letnega Celjana Luke Krajnca, ki je letošnje poletje preživel v »osmicah«, slovenskih in italijanskih, zimo pa v švicarskih in francoskih zaledenelih slapovih. Motivacija ga žene naprej, vse do meja lastnih zmogljivosti, trenutno po severnoameriškem granitu.
Za tabo je neverjetna sezona, s katero upravičuješ lani podeljeno nagrado za perspektivne alpinistične dosežke. Si sezono dejansko zastavil tako velikopotezno ali si se bolj prepustil vrhunski plezariji, ki ji letos kar ni videti konca?
»V bistvu sem bil zelo motiviran in so me smeri kar same potegnile. Nisem jih posebej načrtoval ali se prisilil, da sem jih šel plezat … Plezanje te tako potegne, da si pripravljen narediti marsikaj, trenirati, se pravilno prehranjevati, se odpovedati zabavam, prijateljem, vsem ostalim stvarem, ki spadajo v življenje običajnega študenta, in tisti čas posvetiti plezanju in treningu, da se pripraviš na smeri in izzive, ki ti jih ponujajo.«
Katero od svojih letošnjih preplezanih smeri ocenjuješ kot češnjo na vrhu smetane?
»Meni osebno je bila to Mauro Minuzzo (8b, 500 m) v Veliki Cini, Spominska smer Camilloto Pellesier, ker je bila najtežja med vsemi mojimi preplezanimi smermi. Poskusil sem jo že lani, pa mi ni uspelo oziroma mi je zmanjkalo časa. V to smer sem moral vložiti največ, ker je bila najbolj na meji.«
V letošnji in lanski plezalni sezoni si bolj malo plezal v slovenskih stenah. Si že večino trofej pobral v preteklih letih ali ti tuja skala bolj leži?
»Pri nas je manj težjih smeri, tako da ni nekega velikega izbora. Stene so predvsem manj strme kot drugje, smeri so večinoma lažje, skala pa je slabše kakovosti kot na primer v Dolomitih ali Alpah. Predvsem to so razlogi, da me druge stene bolj privlačijo, ker so težje in strmejše in ponujajo več težjih smeri, s čimer mi predstavljajo večji izziv.«
Kljub temu si julija opravil tretjo prosto ponovitev Smeri norčkov (8a, 350 m) v Šitah, ki ti je ob drugem obisku le dopustila lovoriko. Je upravičeno poimenovana Smer norčkov?
»Mislim, da ne, to je bilo najbrž v časih, ko je bilo tehnično plezanje prek te smeri večji izziv tedanjim generacijam plezalcev, je pa vsekakor dobro ime za dobro smer. Zdaj se na to smer gleda bolj s prostoplezalnega stališča, ker je zahtevna in je zato zanimivejša za nas. Tehničnih ponovitev pa se zdaj načeloma ne opravlja več oziroma niso toliko cenjene, ker je vse bolj usmerjeno k prostemu plezanju.«
V svoji bogati beri plezalnih vzponov si zamenjal številne soplezalce. Kakšen tip soplezalca ti najbolj ustreza?
»Najraje plezam z ljudmi, ki imajo smisel za humor in v steni niso preveč resni, zadržani, prestrašeni, z ljudmi, ki imajo izkušnje, ki vedo, kaj delajo, zakaj so tam in ki uživajo v svojem početju. S takšnimi plezalci se najbolje ujamem, ker tudi sam rad doživljam steno skozi veliko mero smeha, kajti v sproščenem vzdušju so tudi težave, ki jih preplezaš, mnogo lažje.«
Tvoj dom so tudi zaledeneli slapovi. V letošnji sezoni si osvojil slovenski pokal v lednem plezanju v moški konkurenci in nanizal vrsto impresivnih lednih vzponov v Švici in Franciji. Kateri je najžlahtnejše zapisan med tvoje zimske dosežke? Zakaj?
»Težko bi se opredelil samo za en letošnji vzpon, a med krajšimi, bolj opremljenimi mešanimi smermi, mi je največ pomenila smer Mach 3 (M9, WI6, 150 m) v Kanderstegu v Švici, v katero sem tudi največ vložil. Vzpon sem opravil na pogled, kar mi največ pomeni, in sem moral iz svoje takratne forme iztisniti res veliko. Največ mi namreč pomenijo tisti vzponi, v katere vložim največ truda in se zanje najbolj namučim. V Franciji pa sem bil vesel, da sem splezal North Couloir Direct (VI, AI6+, M8, 700 m) v Druju. Res dobra linija – ko jo pogledaš, je ves čas naravnost po tem velikem kuloarju, pa tudi plezanje je predvsem v strmem delu odlično.«
Katero dimenzijo, ki ti je letni alpinizem ne ponuja, ti odpira ledno plezanje?
»Predvsem to, da so razmere zelo spremenljive, kar je lahko dobra lastnost ali pa tudi slaba. Dobro je, da lahko greš večkrat plezat isto smer, pa bo vsakič drugačna, ker se bo naredil drugačen led, slabo pa je to, da lahko nekdo spleza smer in vanjo zelo veliko vloži, pride pa nekdo drug, ima boljše razmere in se mu ni treba toliko namučiti, da jo spleza. Vzponi torej niso absolutno primerljivi. V skali pa je smer vedno ista, oprimki so isti, kot so bili, in tako imajo vsi enake pogoje. Če jo je nekdo splezal pred desetimi leti, ti jo hočeš pa zdaj, imaš v steni iste oprimke in boš moral narediti podobne gibe in porabiti podobno količino moči, da ti bo uspelo.«
Kljub svoji mladosti veljaš za psihično trdnega in zrelega plezalca. Katere svoje odlike, ki so pomemben del tvoje plezalske zgodbe o uspehu, bi še izpostavil?
»Za vse skupaj nimam neke magične formule, bistvo je predvsem v motivaciji. Zame je motivacija gonilo vsega. Če sem motiviran za eno smer, me vleče vanjo in mi ne predstavlja težave trenirati in se odpovedovati ostalim stvarem. Motivacija je lahko na primer ledni slap, lahko je neka težja smer v skali, za katero vem, da bom moral vanjo veliko vložiti … Plezanje je tak šport, da več kot vložiš vanj, več ti vrača. Nič ni podarjenega in marsičemu se moraš odpovedati.«
Ukvarjaš se tudi z jogo. Je to razlog, da v steni deluješ tako uglašen sam s sabo in s steno?
»Ne bi ravno rekel, da se ukvarjam z jogo. Včasih sem obiskoval tečaj joge, zdaj pa občasno delam vaje za gibčnost ali za sprostitev telesa. To pomaga tudi v stenah – ko imaš pred sabo težje izzive, se v dani situaciji lažje fizično in psihično sprostiš ter lažje usmeriš misli tja, kjer so potrebne, in se ne obremenjuješ z ostalimi motečimi dejavniki.«
Tvoj element ni le zemlja, ampak tudi voda, vsaj po navdušenju nad surfanjem sodeč. S čim te je prepričal ta vodni šport?
»S surfanjem sem se ukvarjal, še preden sem plezal, pravzaprav že od malih nog, ko sem na dopustu na morju prvič poskusil surfati. Potem me je pritegnilo surfanje v močnejšem vetru, prav zato, ker je tudi v tem športu določen element, ki je spremenljiv. Všeč mi je, ker je zelo raznolik šport, različni so vetrovi in lokacije, svari se spreminjajo, tako da ni dolgočasno, poleg tega pa je tudi adrenalinski šport. Pri surfanju lahko, tako kot pri plezanju, odklopim svoje misli in sem tisti trenutek samo tam in pozabim na vse, kar mi je prej rojilo po glavi. Hkrati mi je protiutež plezanju – kadar imam glavo preveč nasičeno s plezanjem, me surfanje res sprosti in preusmeri moje misli, tako da se potem poln energije vrnem v plezalni svet.«
Dotakniva se še trenutno aktualnega dogajanja v plezališču Kotečnik, ki mu zaradi širitve kamnoloma grozi izguba dveh sektorjev. Kakšno usodo napoveduješ priljubljenemu plezališču?
»Znano mi je, da hočejo zrušiti dva sektorja, Pisani svet in Dolino miru. Ne poznam podrobnosti, tako da težko rečem, kaj se bo zgodilo, niti ne vem, kako to napreduje. Pojavila se je peticija proti širjenju kamnoloma, ki sem jo podpisal tudi jaz. Če je stanje res takšno, kot ga opisujejo, potem nam ne kaže najbolje.«
Razjasni mi, prosim, še eno uganko. Od kod, pri tvoji izklesani postavi, izvira vzdevek Špeh?
»To je zgodba iz mojih začetkov, ko smo bili enkrat v Paklenici, in jaz, ki se rad šalim, sem v hecu komentiral, kako sem debel in poln špeha. Mimo je prišla neka gospa, ki me ni poznala, in je bila prav zaskrbljena, kaj je z mano, da sem anoreksičen in da morda potrebujem kakšno pomoč. Ostali so ji razložili, da se le šalim, in se je malo pomirila, jaz pa sem od takrat naprej Špeh. Vse izvira iz šale, tako da, če si kdo predstavlja, da sem treniral sumo, ga moram razočarati, da se moti.«
Menda pa vseeno veliko pozornosti posvečaš zdravi prehrani.
»To je element, ki sodi k mojemu načinu življenja. Če želim največ iztisniti iz svojega telesa in od njega zahtevam maksimalne napore, mu moram tudi dati pravo gorivo – ne moreš recimo v športni avtomobil točiti kurilnega olja. Ne le, da bi zdravo jedel zato, da bi bolje plezal, gre za način življenja in vsakodnevno počutje.«
Katera hrana ti torej »da krila« v steni? S tem mislim na tvoj prehranjevalni režim pred, med in po plezanju.
»Na plezalne dni se je treba pred vzponom čim bolj najesti, ker je hrana v steni bolj borna oziroma je omejena na energijske ploščice, ki so koncentrirana oblika energije. Po navadi pred vzponi v daljših smereh zajtrkujem kosmiče z jogurtom, čez dan jem večinoma energijske ploščice. Zvečer pa jasno makaroni, ki so najcenejša hrana za plezalce in jih tudi sam največ pojem, ker mi res teknejo. Makarone s tuno lahko jem dva meseca skupaj. To sploh pride v poštev, ko greš kam plezat in si finančno omejen, kajti povsod lahko kupiš makarone in tuno, to je enostavno in hitro za pripravo, pa še zadostno količino ogljikovih hidratov in beljakovin zaužiješ.«
Torej te dobra dva meseca testenin s tuno čakata tudi v Ameriki?
»Zagotovo, lani je bilo dva meseca to na jedilniku, tako da tudi za zdaj ne dvomim o tem. Sploh pa je to tudi način varčevanja na odpravah, ki so sicer velik finančni zalogaj, a mi na srečo pomagajo Iglu Šport, Karibu in City Wall, pa olimpijski komite, alpinistični odsek in starši. Del denarja si zaslužim tudi sam, predvsem pozimi, ko občasno učim smučanje in pomagam pri začetnih tečajih športnega plezanja na umetni steni.«
Povej še kaj več o tej plezalni odpravi v Združene države Amerike in česa se boš lotil letos.
»Na odpravo se odpravljam sam, ker nisem našel nobenega soplezalca, da bi se mi pridružil za toliko časa. Lani sem se seznanil s počmi, kjer je tehnika plezanja popolnoma drugačna od evropskega plezanja. Za nas, ki tega nismo vajeni, je od začetka kozmično, potem pa se privadiš in napreduješ iz dneva v dan. Cilji za letos so odvisni od nabora soplezalcev, ki jih bom našel v Yosemitih in na drugih destinacijah. Če bom našel prave soplezalce, bom vsekakor poskusil s prostimi vzponi v težjih smereh, sicer pa bo čim več osvajanja tehnike plezanja poči, ki mi bo izhodišče za vse odprave. Večina sten po svetu je namreč granitnih, tako da te na vsaki skalnoplezalni odpravi čaka granit. Je pa v Ameriki idealen prostor za učenje tega. Nekateri prihajajo v Yosemite celo življenje, ker je velik izbor smeri, lepo vreme – lani sem na primer v dveh mesecih imel le dva dni dežja, ostale dni pa sončno –, kratki pristopi, strme stene, skratka idealno. Hkrati pa je vse v civiliziranem svetu, priletiš v San Francisco in čez štiri ure si že pod steno, pa še avtomobila ne rabiš in takšno odpravo lahko izpelješ z manjšim finančnim bremenom.«
Manca Čujež
