Planinski vestnik 2020/02
Resnična dama slovenskega alpinizma
Jutro se je prevesilo v dopoldan, ko smo vsi trije stopili na leseno teraso njene prikupne hiške v Retečah. Vrt, na katerega vodijo prav tako lesene stopnice, obdaja nekaj visokih dreves, globoko spodaj teče Sora. Januarsko sonce je bilo še nizko nad Polhograjskimi Dolomiti in morali smo raztegniti senčnik, da je Maja lahko naredila nekaj posnetkov. Medtem sem opazoval Lidijo, kako se zna postaviti, z urejeno pričesko, skrbno izbranimi uhani, ki so se prilegali nežno rumenemu puloverju iz kašmirja. Kdo bi si mislil, da se taka dama prav tako dobro znajde, ko nenavezana pleza na izpostavljenem grebenu ali drsi s turnimi smučmi po zasneženi strmini.
Foto: Damjan Slabe
Plezati si začela leta 1978. Kdaj se je začelo tvoje navdušenje nad gorami oz. kako je bila “spočeta” Lidija alpinistka?
(Smeh.) Imela sem zelo klasično pot. V hribe smo ho dili s starši.
Ob neki priložnosti si s posebno milino govorila o počitnicah, ki si jih preživljala z njimi na Planini Dolga njiva pod Velikim Zvohom. Zakaj?
Ta planina mi je ostala v zelo lepem spominu. Vzpeli smo se s Krvavca in tja vse znosili. Bili smo gostje pri Lori, v njeni koči. Ona je bivala spodaj, mi pa na podstrehi. Pasla je krave, pri njej smo dobili žgance in mleko. Še zdaj se spomnim, kako lepo je dišalo seno, na katerem smo spali, skozi razpoke v strehi pa je v prostor lila svetloba. Nisem imela igrač, igrala sem se na tistih krasnih kupčkih skal, pokritih z rožicami. Imela je psa Čerija. Ko sem se skotalila po bregu in se drla, me je prihitel “reševat”. Ko sem videla, da teče proti meni, sem bliskovito vstala! Celo kopala sem se v koritu, čeprav je bila voda ledeno mrzla. Z očetom sva se sankala na zaplati snega, in to kar na leseni dilci. Na koncu se je dilca zarila, jaz sem zletela čez lužo, oče pa naravnost vanjo!
Kako to, da si pristala ravno na AO Ljubljana-Matica in se nisi raje vpisala v alpinistično šolo na Akademcu?
To je bilo čisto naključje. Moja soseda je že bila na Matici. Nenehno sem ji tečnarila, naj mi pove, kdaj se bo začela alpinistična šola. Potem sem se nekoč pri dvajsetih odločila, da je že čas, da grem v disko. Tam sem jo srečala in povedala mi je, da se šola začenja.
Če izvzamem sprejem med alpiniste, o čemer smo že brali v Planinskem vestniku, kaj ti je ostalo najbolj v spominu iz časa, ko si obiskovala matičarsko AŠ na Trdinovi?
Imela sem res klasično pot. Že prej sem bila v mladinskem odseku. Na ture smo hodili zgodaj, ob šestih na avtobus, v slogu “Na nebu zvezde še žarijo, v dolini tihi slap šumi …” (Zapoje.) Potem sem prišla na alpinistični odsek in jeseni je bil že sprejem. To je bil zame totalen šok. Bilo je precej pijače. Nekdo je razbil stol, ki se mu je odlomila noga, in ga vrgel v peč. Potem je v peč letelo še kar nekaj pohištva. Ju hu! Je kazalo, da bo peč razneslo.
Kaj pa sama šola?
Vodja je bil Janez (Marinčič). Že takrat v disku mi je soseda rekla: “Ta je pa vodja.” Potem se je Janez zagrebel zame in sem začela plezati z njim. Beš (Zoran Bešlin) je bil dolgo časa ljubosumen name, ker sem mu prevzela Janeza, s katerim sta prej veliko plezala. Že ko sem plezala petice, me ni hotel priznati za tečajnico.
Ste imeli tudi skupne ture?
Tudi. Ledeniškega tečaja na Pastirici pod Grossglocknerjem se spomnim predvsem zato, ker mi Beš ni hotel povrniti stroškov, češ da sem zgolj simpatizerka. (Se zasmeji.)
V tvojih alpinističnih začetkih je bil pomemben inštruktor Janez Marinčič, s katerim sta postala tudi par in si pozneje ustvarila družino. Kaj si se od Janeza naučila v plezalskem smislu?
Grozno veliko! To je bila generacija, kot prej še drugi, npr. Tonač (Tone Sazonov), ki je obvladala steno. Kako se varuje, kako se improvizira. Predvsem improvizacija, ko ti je bilo vse čisto jasno, čeprav si naredil nekaj drugače, kot je bilo prikazano v učbeniku; točno si vedel, zakaj si naredil tako, kot si. Janez me je npr. naučil varovanja na vozlu, ki so ga obvladali Čehi. Veliko fint me je naučil. To je bila najboljša šola.
Nekje sem prebral, da ti je zelo zaupal.
Začelo se je s strašnim nezaupanjem. On je le bil izkušen. Ko sva pozimi plezala Slovensko, sem sitnarila, “dej me malo spust’ naprej”. Potem mi je le dovolil, da sem plezala prva, seveda tam, kjer ni bilo strmo. Potegnem raztežaj in porabim kar nekaj časa, da po šolsko naredim štant, saj sem se hotela izkazati. Ko začnem povzemati vrv, pa Janeza kar ni in ni bilo. Kar na lepem nenavezan prikoraka mimo. (Smeh.) Mu rečem: “Kaj pa ti?” “Sem pršu pogledat, če je vse v redu, ko toliko časa ni bilo nič!” Tudi pozneje, ko sem že samostojno plezala, sem imela občutek, kadar sem bila v navezi z Janezom, da sem druga. Zato mi je bilo fajn začeti plezati z drugimi.
Veliko si plezala v navezi z Vlasto Kunaver. Franci Savenc je v Alpinističnih novicah v Delu vajino navezo po prvi ženski prosti ponovitvi Variante Aschenbrennerjeve smeri v Travniku označil s komplimentom “vrhunska ženska naveza”. Vlasta je osem let mlajša. Čemu pripisuješ, da sta se tako ujeli?
Vlasta je bila zelo zagreta za plezanje, jaz pa tudi. Za sabo sem že imela alpinistično šolo, bila sem malo bolj alpinistično zrela. Ugajalo mi je, da je imela Vlasta vedno čas. Če sem ji rekla, greva plezat, je bila čez dve uri že pripravljena. Naštudirala sem turo in vprašala za nasvet Janeza, ki mi je vedno dal pravo informacijo. Poleg tega sva se ujeli kot osebi – enako sva razmišljali, bili sva uglašeni. To se je še posebej pokazalo pri zimskem plezanju v Šitah.
Verjetno misliš na zimsko ponovitev Čopove in Potočnikove variante smeri Pavle Jesihove v Travniku?
Ja, šlo nama je dobro, vendar naju je približno na polovici ujelo neurje. Potem se je začela kalvarija plezanja v pršiču. Nikamor se nisi mogel prijeti. Bilo je mrzlo, da so se prsti lepili na kline. Plezali sva cel dan in vso noč. Zaustavil naju je previs, ki ga je Vlasti proti jutru le uspelo zlesti. Izplezali sva totalno zmrznjeni. V tisti megli in veliki količini snega je bilo plazovito, zato sestop ni bil preprost. To je bil velik preizkus same sebe, do kod zmorem, in hkrati preizkus, koliko zmoreva kot naveza. Ta izkušnja naju je prestavila eno stopnjo više. Veliko moških gre do zgornje meje, a ženske smo bolj zadržane in imamo še precej rezerve do tam, do koder dejansko zmoremo. Takrat sva z Vlasto spoznali prav to, da imava še precej rezerve.
Ko sta srečno sestopili v Tamar, je tam zbrani skupini gorskih reševalcev, med njimi tudi Vlastinemu očetu Alešu, precej odleglo. Kako je potekalo vse skupaj?
Tudi za njih je bilo zelo napeto. Meni je padla dol čelka, ki je pod steno še vedno svetila. Niso vedeli, ali tam morda leži truplo, nihče se ni upal pod steno, ker je plazilo. Ko sva gazili v dolino izpod Jalovčevega ozebnika, sva v megli videli ljudi, a je bil samo privid. Niže, ko sva že skoraj sestopili, sva spet videli nekoga in si rekli: “Že spet privid.” Na srečo je bil tam gorski reševalec. Hotel nama je pomagati nesti nahrbtnika, pa mu ju nisva hoteli dati. Potem je Vlasti le izpulil ruzak, Vlasta pa mu je izpulila smuči in jih nesla. Ko smo prišli v Tamar, je bil Kunaver vesel: “To, punci, da nista čakali, da sta se sami rešili, sami dol prišli!” Dali so nama eliksir za prvo pomoč, šnops za prekrvavitev. Potem je bila fešta. V dolino smo se odpeljali z ratrakom. Hoteli sva se peljati na kasonu, a so mene stlačili v kabino. Na poti domov smo s Kunavarjem obiskali še nekaj njegovih prijateljih z odprav, midve sva pa kinkali. Bili sva čisto preč. Čez nekaj časa se naju je le usmilil in odpeljal domov.
Opravili sta tudi zimske ponovitve Jegerjevega ozebnika v Taculu, Stebra Brenve, Direktne v Grosshornu, Chervet-Richardeta v Breithornu. Kateri od teh vzponov ti še posebno veliko pomeni?
Največ mi pomenijo visoke smeri v Švicarskih Alpah. Te so bile velik zalogaj, že dostopi pod steno, kjer sva postavili šotorček na planotici z jezerci. Nosili sva precej krame. Vsak drugi dan sva preplezali eno daljšo smer, 1200–1400 metrov. To ni bilo samo ledno plezanje, temveč tudi kombinirano plezanje petice. Plezanje poči v plastiki ni bilo preprosto. Predvsem so to gore velikih razsežnosti. Francoske Alpe so v primerjavi s švicarskimi prava miniatura. Moral si vstati že sredi noči. Na vrhu smeri praktično nisi bil še nikjer. Običajno je bilo treba sestopiti po kakšni lažji smeri. In vreme se je praviloma skvarilo okrog dveh, tako da si kar lahko računal z neurjem. Nekoč sva čepeli pod balvanom, da je šlo mimo. Na koncu nama je zmanjkovalo že vsega. Zadnji makaroni so bili dente al dente, vanje sva nasekljali kar neko travo, ki je rastla tam in bila videti kot drobnjak.
Letošnja zima nam še ni postregla z zaledenelimi slapovi. Kako je bilo plezati Luciferja pred dobrimi 35 leti, leta 1984?
Hu. (Smeh.) Tega sem šla plezat tako, na horuk, in še zdaj komaj verjamem, da mi je uspelo. V eni roki sem imela cepin s skoraj popolnoma ravnim oklom, v drugi pa šakala z ukrivljenim. Oboje je bilo precej triki: prvi se je z lahkoto zabil v led, a je šel tudi zlahka ven, zato nisi nikoli zagotovo vedel, ali bo držal. Šakal je razbil veliko ledu in si ga grozno težko izvlekel. To je bil moj prvi vzpon v zaledenelem slapu in nisem imela nobenega sistema, da bi malo počivala. Na koncu so me neskončno bolele roke in mi je cepin neslo kar postrani. Vlasta je imela z ledom več izkušenj in se je bolje pripravila. Previsnemu delu sva se izognili s plezanjem v razkoraku med ledom in skalo in s prečko v desno. Ko sem zavrtala vijak, je iz ledu brizgnila voda. Varovanje je bilo zanič. Tura mi je ostala v spominu kot kavbojska, kot ena nevarnejših.
Več kot tri desetletja po teh epskih vzponih sta z Vlasto še vedno v stiku. Opisala te je kot “srčno, samosvojo, vedno nasmejano, pogumno … Zame je dragocena, ne samo kot soplezalka, ampak predvsem kot prijateljica, ki me vedno spravi v smeh, samo da se pogledava”. Kaj vaju povezuje danes?
To, kar mi v alpinizmu največ pomeni, je prijateljstvo. To ostane. Ne bi mogla biti solerka. Še danes, ko se srečava, se kar reživa. Fino nama je. Kot tim sva bili usklajeni. Plezanje in alpinizem je bilo nekaj, kar naju je res veselilo. Midve sva v tem uživali. Še takrat, ko nama je šlo za nohte, sva se sicer zbrali, a na vrhu sva se že smejali. Ni nama bilo pomembno, da bi se dokazali, ampak da se imava fino. A ko sva preplezali Ašenbrenerja in so nama v Riu čestitali, se nama je pa le zdelo fajn.
Nekaj težkih vzponov si preplezala tudi s soplezalci, npr. prosto ponovitev Aschenbrennerjeve smeri v Travniku v navezi z Zoranom Radetičem. V čem je prednost plezanja v mešani in v čem v ženski navezi?
Je precej na nas, ženskah, če se v navezi z moškimi postavimo na drugo mesto. Tako sem se postavila tudi sama. Zame je prelomnico pomenilo plezanje v Paklenici z Ano Mažer, s katero sva izmenično v vodenju preplezali Velebitaško. Takrat sem videla, da lahko plezam tudi naprej. Fino mi je bilo, ko sem imela enakovrednega partnerja in niti pomislila nisem, da bi kdo namesto mene preplezal kakšen težak detajl. Pozneje, tudi pri plezanju Ašenbrenerja z Zokijem, sem se počutila popolnoma enakovredno v navezi.
Leta 1982 si bila članica Prve slovenske ženske alpinistične odprave v Pamir. Boris Štupar je naslovil prispevek o vaši odpravi dan pred odhodom v Alpinističnih novicah “Osem naših alpinistk ima v načrtu vzpon na najvišji vrh Sovjetske zveze Pik Komunizma, ki je visok 7495 m, – premalo časa?” Omenjam zato, ker ste imele za vzpon na voljo le 20 dni. Informacije pred skoraj štirimi desetletji niso bile tako dostopne kot danes, zato me zanima, zakaj ste izbrale ravno Borodkinov steber, ki je bil sicer prvič preplezan šele 14 let pred vašo odpravo?
Ideja za samostojno žensko odpravo se je porodila na RHM-ju (Rendezvous Hautes Montagnes, mednarodno združenje alpinistk, ki je bilo ustanovljeno leta 1968). Takrat je bilo kar nekaj samostojnih ženskih navez. Pik Komunizma se je zdel precej udoben: logistično in cenovno. Tja in nazaj smo potovale z vlakom, saj se verjetno takrat v Jugoslaviji ni zdelo smiselno preveč vlagati v ženski alpinizem. Normalen pristop bi bil za nas dolgočasen, bile smo dovolj dobre, da preplezamo bolj direktno smer. Je pa bila to precejšna pot v neznano. Nismo dosti vedele o smeri. Nosile smo dvajsetkilogramske nahrbtnike. Višina ni bila tak problem, predvsem so nas zdelovali težki nahrbtniki. Takrat sem imela petinpetdeset kilogramov, ruzak pa dvajset. Nisem si ga mogla sama oprtati. Bile smo kot Šerpe v Nepalu. Nedavno sem našla list s seznamom opreme, ki smo jo imele s sabo, in na listu je bila tudi precejšnja količina higienskih vložkov in tamponov. Moška odprava tega ne potrebuje. (Smeh.)
Kaj je ta vzpon takrat pomenil za slovenski oz. jugoslovanski ženski alpinizem?
To je bila prelomnica. Odpravo so spremljali dvomi, češ kako bomo same ženske, saj se še moški skregajo? Večina pa nam je zaupala in nas podpirala. Bile smo iz različnih odsekov in imele smo precej podpore svojih moških. Včasih so se celo prepirali, kdo ima boljšo žensko navezo. Akademci so se nekoč v Riu postavljali z Ines (Božič) in Sanjo (Vranac), naši matičarji pa z mano in Vlasto. Ker smo vse prišle na vrh, je bil to res uspeh, ki je nakazal smer, kako je treba iti naprej. Za nekaj sto metrov je bil presežen tudi slovenski ženski višinski rekord, ki ga je imela z Nošaka Slava Mrežar. Vendar je bila ona tam z moško ekipo.
Zaradi materinstva se leta 1986 nisi udeležila 1. jugoslovanske ženske alpinistične odprave v Himalajo, ki je imela za cilj vzpon na Južno Anapurno. Si pa članice odprave na poseben način podpirala.
Cilj je bil težak, tam so bile res izolirane. V času priprav, ko smo služile denar s šivanjem jaken, sem bila še zraven. Hotele smo na osemtisočak, ampak je bilo vse že zasedeno ne vem koliko vnaprej. Nihče nam ni pomagal, bile smo brez izkušenj, kako pristopiti, da dobiš dovoljenje za hrib. Na koncu smo se kar navdušile za Južno Anapurno, ki je težka gora z ostrim in izpostavljenim grebenom. Po njem je treba tja in nazaj, če narediš samo en napačen korak, lahko padeš dol. In plazovi, ženskice pa tam same. Ala jim vera! Tako neskončno sem si želela, da bi se vse dobro izteklo, še zdaj mi je grozno. (Zasolzijo se ji oči.) To je bila res tvegana, težka odprava. Ves čas sem mislila nanje. Pisala sem jim pisma, enega sem tudi prejela, a ga na žalost nimam več. Vlasta mi je napisala na pol ljubezensko pismo, da me pogreša. Že v pismu sem jim obljubila, da jim spečem torto. Do takrat nisem spekla še nobene, razen sestri za poroko, a je bila tako grozna, da se je hudo razjokala. (Smeh.) Ta, druga torta, je bila pa zanje. Ko so prihajale, se še ni hotela shladiti, da bi jo namazala s kremo. Res sem bila vesela, da se je tako izteklo, kot se je, da so vse prišle cele nazaj.
Kaj pa Lidija karikaturistka?
Ja, takrat sem mislila na dekleta na Anapurni tudi skozi karikature. Rada sem risala jetije. Nastala je cela serija: jeti kuka v ženski šotor, jeti se zaljubi, prefrigani jeti, nagajivi jeti, jeti se odloči za izobraževanje, ker ženske imajo pač rade intelektualce.
Tvoje karikature, objavljene v Alpinističnih razgledih, Planinskem vestniku in tudi drugod subtilno humorno ponazarjajo neke trenutke iz sveta alpinizma. Katera od teh ti je še posebej pri srcu?
Narisala sem jetija, ki pleza nekje na Daulagiriju, in reče: “O, spet Šrauf?”
Si tudi gorska reševalka GRS Ljubljana, aktivna kot reševalka na smučiščih. Ti je to znanje, še zlasti znanje prve pomoči prišlo kdaj prav tudi med kakšno turo, vzponom?
Je. Na srečo se mi ni noben soplezalec polomil in jaz tudi ne. Nekoč sem pri vzponu na Ojstrico iz Vršičev zaslišala klice na pomoč. Zašibala sem pod steno. Raztežaj više sta bila dva. Po nekakšni trojki sem priplezala do njiju. Ženska je bila krvava po glavi, poškodovano je imela tudi roko. Njen soplezalec, mož, me je vprašal: “Ali lahko kaj pomagate, jaz ne znam nič.” V nahrbtniku sem imela komplet prve pomoči, obvezala sem ji glavo in ji roko imobilizirala s penasto podlogo, ki je bila na notranji strani nahrbtnika. Potem so jo prevzeli reševalci, ki so prispeli iz doline.
Verjetno ni naključje, da si se kot alpinistka raziskovalno ukvarjala s celično preskrbo s kisikom, doktorirala na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, opravila podoktorski študij v ZDA, bila deset let direktorica Ljubljanskega univerzitetnega inkubatorja, danes pa si predvsem svetovalka in mentorica pri prenašanju znanstvenih dosežkov v gospodarstvo, poslovni coach(Trener/-ka, inštruktor/-ica.) in predavateljica. Katere izkušnje iz alpinizma so ti najbolj v pomoč na tvoji poklicni poti?
V alpinizmu se nekako narediš, znaš se osredotočiti, ko ti gre za nohte, ko se moraš zares zbrati. V poslu je včasih zelo podoben položaj. Imaš rok, do katerega moraš nekaj narediti. Situacija je ravno tako napeta in jo moraš speljati, narediti, in to tako, da je tudi ekipa, ki je s tabo, umirjena, osredotočena. Vedno mi je bila pomembna ekipa. Tik pod vrhom Pik Komunizma sem počakala in opazovala bolj ali manj izmučene, a presrečne izraze na obrazih članic odprave, ko so se druga za drugo vzpenjale na vrh. Sama sem pristopila zadnja. V poslu sem si večkrat predstavljala, da plezam po izpostavljeni prečki, ne da bi dihala, na drugo stran, kjer je šoder in kjer si šele lahko zares oddahnem. (Izdatno izdihne.)
Tone Škarja je po objavi tvojega intervjuja z Jasno Kontler Salamon maja 2018 v Delu z naslovom “Njeno poslanstvo je osvajanje vrhov” na spletnem portalu Gore-ljudje komentiral: “Vse spoštovanje! Ena od redkih resničnih dam slovenskega alpinizma.” Si opazila Škarjev komentar?
Ja, sem. Zanimiv kompliment. Sama sebe ne vidim tako. En del mene uživa v estetiki in lepih stvareh. Če je šlo za hribe, sem bila lahko strgana, kakršna koli; spala v luknji, kjer koli. Po drugi plati pa rada dam nase kakšno čedno stvar.
Na naslovni strani tvojega FB profila je fotografija, na kateri plezaš nekje nad morjem, a v tvojih objavah nekako prevladujejo mikavni posnetki s turnega smučanja, tudi iz Francije. Ob neki priložnosti sem v Planinskem vestniku že zapisal, da si odlična smučarka. Kaj ti daje turno smučanje?
To je zame the best! Mogoče tudi zato, ker imam rada zimo. Ko sem prišla na alpinistični odsek, mi je bila pomembna predvsem zima. Sem celo mislila, da po skali sploh ne bom lezla, ker me je bilo strah. Ko sem prvič plezala Virensa v Koglu, sem se kar tresla. V prečki, ki sem jo previsoko zastavila, so me zapustile moči, kar spustila sem se in zanihala kakšen meter. Srce se mi je ustavilo! Pred očmi sem imela vse tiste grozne zgodbe o pretrganih vrveh, s katerimi sem bila prežeta. Po tistem padcu, ko sem videla, da vrv drži, sem se sprostila.
Pred kratkim si se vrnila iz Butana. Verjetno je to tema za poseben pogovor, a vseeno, s čim je ta mala himalajska država med Indijo in Kitajsko naredila nate največji vtis?
So izjemno zanimivo organizirana država. Butan je kraljevina. Če bi jaz vodila to državo, bi jo natanko tako kot oni. Izjemno skrbno se razvijajo in rastejo. Noter spustijo samo tisto, kar je njim koristno. Ozirajo se po tem, kakšni projekti funkcionirajo zunaj, in uvajajo samo take. Imajo bruto družbeno srečo. Tako kot pri nas sta brezplačni šolstvo in zdravstvo, veliko skrb posvečajo okolju. Njihova sporočila so pozitivna, vzdušje v državi je pozitivno. Morda zato, ker so budisti. Sem razmišljala, da bi tudi mi lahko bili srečni, nasmejani ves čas, a nismo. Ne vem, zakaj ne. (Smeh.)
Zaradi Michela si zadnje čase precej razpeta med Slovenijo in Francijo. Tako, za konec, v čem bolj napreduješ: v znanju francoščine ali obvladovanju francoske kuhinje?
Jaz si mislim, da bo moj francoski jezik prišel kar tako. (Tleskne s prsti.) Da se bom enkrat zbudila in bo tukaj. Za francosko kuhinjo pa se moram bolj sistematično truditi.
Kaj si nazadnje dobrega skuhala?
Crème brûlée.
Damjan Slabe
