Intervju: Klemen Premrl

Planinski vestnik 2017/04

Plavaj s tokom in zajemaj z veliko žlico

Klemen Premrl (1973) je preplezal pet najtežjih lednih oz. kombiniranih smeri na svetu, povrhu pa lani februarja s Timom Emmettom še trenutno najtežjo ledno smer na svetu, Interstellar Spice, WI 12, 80 m. Vse v vodstvu in prosto, brez počivanja in visenja v kompletih. Nekateri mediji, tudi tuji, so ga poimenovali najboljši ledni plezalec na svetu. Pravi, da je na svoj dosežek ponosen, a pozna kar nekaj plezalcev, ki jih ceni in za katere meni, da so boljši od njega. V letih od 1998 do 2003 je tekmoval v svetovnem pokalu v lednem plezanju. Je član AO Tržič in Društva GRS Tržič.

V ledu ste dosegli odmevnejše uspehe kot v skali. Kako to, da ste se bolj posvetili plezanju po zamrznjeni vodi?
Mogoče zato, ker mi je že od začetka šlo v ledu malo bolje. Z lednim plezanjem se ukvarja manj ljudi, in čim malo bolj resno plezaš, postaneš relativno dober. Sicer sem več plezal v skali, toda v ledu so se prej pojavili rezultati in mi dali dodaten zagon.
Bi Helmcken Falls (V tem primeru falls pomeni katarakt, slap, in je edninska oblika. Na reki Murtle v Wells Gray Provincial Parku v Britanski Kolumbiji je namreč sedem slapov, eden od njih je Helmcken. Poimenovali so ga po dr. Johnu Sebastianu Helmckenu zaradi zaslug, ki jih je imel pri vključitvi Britanske Kolumbije v Kanadsko konfederacijo leta 1871.), kanadski slap, v katerem moraš pod debelim ledom iskati svedrovce z detektorjem kovin, lahko imenovali mokre sanje lednih plezalcev?
Mislim, da ja. Ledni plezalci ne moremo plezati tehnično in atletsko tako zahtevnih smeri, kot so v skali. Slapovi so lahko navpični, a je le malo previsov. Da bi si plezanje otežili, smo si izmišljevali razne stvari, npr. kombinirano (miks) plezanje in tekmovalno ledno plezanje. Ker smo hoteli še težje, smo morali vključiti tudi previsne dele skale. Vedno smo želeli najti previsen ali vsaj toliko strm led, da bi ga bilo težko preplezati. S tega vidika se mi zdi, da Helmcken Falls so mokre sanje lednega plezalca.
Pri ocenjevanju smeri Wolverine(ang. rosomah) v slapu Helmcken sta s soplezalcem Timom Emmettom preskočila štiri stopnje, z WI 7 na WI 11. Kakšen je bil odziv v plezalskih krogih?
Deležna sva bila velike polemike, tudi nekaj kritike. Uredniki spletnih portalov in revij so mi pisali, če bi lahko razložil, kako sva prišla do take ocene. Plezalci nikoli ne preplezamo ocene, vedno le smer. Ocene so zgolj pomagalo, informacija. Po težavnosti sva lahko smer primerjala s kombiniranimi smermi. Vedel sem, kako težka je M11, ker sem jo že preplezal. Wolverine je fizično tako težka kot miks M11, a se pleza samo po vodnem ledu (water ice, WI).
Se je ocena WI 11 obdržala?
Da. Ponovil jo je Raphael Slavinsky, potreboval je več poskusov in ni znižal ocene.
Kako obvladujete strah?
Naši možgani preventivno vidijo določene situacije bolj nevarne, kot so v resnici. Dobro je, če se tega zavedaš. Pomembno je, da se umiriš in ne odreagiraš takoj, seveda če imaš čas. Ko se podirajo seraki, se moraš hitro zganiti. Ne odzovem se vedno impulzivno, na prvo žogo; umirim se in poiščem rešitev.
Ali v tveganih situacijah, ko vam gre za nohte, postanete religiozni?
Sem veren, toda ne v krščanskem smislu. Kadar sem v taki situaciji, se ne slepim, da mi bo pomagal nekdo tam zgoraj. Zanašam se predvsem na svoje izkušnje in znanje, na pripravljenost. Dostikrat si mislim, glej, če si toliko treniral in se tako potrudil, da si prišel do sem, si pa tudi zaslužiš kanček sreče.
Kaj je za vas uspeh in kaj neuspeh?
(Dolg premolk.) To bo pa težko … nočem biti banalen. Uspeh je takrat, ko neuspeha ne šteješ za neuspeh. Ko uspeš, je vse jasno, samo po sebi umevno. Pravi uspeh je takrat, ko ti kaj ne gre, kot si si zamislil, ko ti ne rata, in če tega ne vidiš kot poraz, se mi to zdi uspeh. Iz »neuspešnih« tur se največ naučimo.
Kaj vas navdihuje? Morda tudi literatura?
Zlagal bi se, če bi rekel ja. Nisem ravno goreč bralec. Motivirajo me lepe stvari, ki so estetsko zanimive, narava sama. Led je lep, a spremenljiv. Tudi drevo je lahko lepo, npr. tisto v Bohinju, ki ga vsi hodijo slikat. Kadarkoli se lahko zapelješ tja, vedno je tam, led pa je minljiv. Motivira me neznano, avantura, nepredvidljivo. No, do neke mere tudi literatura, zgodbe, nekaj sem pa le prebral. In tudi to, da narediš korak naprej, ven iz cone udobja, čez rob. Ko se drugi usedejo, ti stopiš naprej pogledat v naslednji zaliv.
Kakšen je odnos oz. razmerje med fizično in psihično močjo?
Drugega brez drugega ni. Všeč mi je rek, da je najmočnejša mišica med ušesi. Nisem več rosno mlad, čar plezanja je v tem, da lahko psihično napreduješ do konca svoje poti, fizično pa si omejen z zakoni narave. Psihična pripravljenost je tem bolj pomembna, ko se iz športnega plezanja pomikamo v alpinizem. Od nje je odvisno, koliko si pripravljen trpeti, tvegati, nekatere stvari so odvisne samo od tega, koliko časa si pripravljen biti na mrazu in riniti v breg. S tem ne mislim nič slabega. To je psihična odlika, ki je nimajo vsi. Ko sva z Aljažem Anderletom še tekmovala, sva hodila na seanse k profesorju Tušku. Prebral sem nekaj knjig o tej temi in spoznal, da je psihična priprava dostikrat pomembnejša, kot si predstavljamo. Lepo je, če so fizične in psihične lastnosti v harmoniji.
Harald Berger, trikratni svetovni prvak v lednem plezanju, je umrl med treningom v ledeni votlini, ker se je nanj zrušil večtonski ledeni strop. Kdaj pomislite tudi na tako možnost?
Ja, seveda sem pomislil na to, temu posvečam vso potrebno pozornost. Hari je bil moj prijatelj, veliko smo se družili na svetovnih pokalih. Ko sem na Islandiji plezal v ledenih jamah, sem imel slab občutek in sem bil previden. Stvari oceniš, poskusiš, presodiš, da so varne, a kljub temu nekje v ozadju misliš na to. Čeprav je človek zelo previden, se mu lahko marsikaj zgodi. Ne samo, da mu pade nekaj na glavo, stvar se lahko kolosalno podre.
Kako vaša družina prenaša oz. sprejema vaše ledne pustolovščine?
Mlajša otroka sta še tako mlada, da v tem ne vidita nobene nevarnosti. Ati rad pleza, trenira, gre plezat – to je del vsakdana. Za starejšo hčerko ne vem, kako gleda na to … Stvari skušam prikazati v normalni obliki. Ljudje jih dostikrat vidijo bolj strašne, kot so v resnici, jaz jih želim predstaviti realno. Zavedam se nevarnosti, treniram, pridobivam znanje in izkušnje, da to lahko počnem varno, ne zaletavo. Vsi pa se zavedamo, da je alpinizem lahko nepredvidljiv, nevaren. Petra, moja partnerka, hčerka Boruta Berganta, že ima tako izkušnjo, ve, za kaj gre. Iz tega ne delamo drame. Meni se ne zdi, da je plezanje tako prekleto nevarno. Konec koncev bi nazadnje lahko vsi obsedeli doma.
Ko je nekdo tako dober, kot ste vi, ga sponzorji poiščejo sami ali se jim mora »ponuditi«?
Vsi moramo sponzorje krvavo iskati. To je čisti poslovni svet, tu ni romantike. Če v tebi prepoznajo nekaj dobičkonosnega, te poiščejo, in obratno, ko ti pričakuješ, da ti bodo koristili, jih nagovoriš. V alpinizmu je relativno malo denarja, le tisti res najboljši toliko iztržijo, da preživijo, si nekaj ustvarijo, vzdržujejo družino, pridejo do hiše in avta. Večina profesionalcev je kvaziprofijev, saj morajo biti vsaj še gorski vodniki. Pobiramo drobtinice.
Če niste profesionalni plezalec, kako zaslužite za vsakdan?
Imam srečo, da sem zaposlen v družinskem podjetju. Moj oče je arhitekt, ustanovil je majhno podjetje. Ker je potreboval partnerja zgolj na papirju, sem šel zraven. Nisem študiral arhitekture, zgolj ekonomijo, vendar nisem diplomiral. Vedno sem gledal očeta, ko je risal, to me je zanimalo. Delam kot tehnični risar in vodja projektov. Z bratom sva zdaj lastnika podjetja, sem sam svoj šef. Ves denar, ki ga potrebujem za življenje, zaslužim v podjetju. Tisto, kar dobim od sponzorjev, ne pokrije niti stroškov plezanja.
Ste motivacijski govornik, bili ste gost na Kreativnih jutrih v Ljubljani. Kakšni publiki predavate?
Trudim se pripraviti dobra predavanja. Na začetku se mi tega ni ljubilo početi; čeprav so me spraševali, ali bi predaval, me to ni pritegnilo, po naravi sem bolj in trovertiran …
Govorite pa tekoče in veliko …
… predavanja mi nikoli niso ležala, dokler nisem dojel, da bom govoril o stvari, ki jo zelo dobro poznam. In takrat sem se sprostil. Če nekaj preplezam, je to dobro samo zame, nihče drug nima nič od tega. Lahko pa motiviram druge. Razlika med sedenjem na kavču in gledanjem smučanja po televiziji ter turno smuko na Kotovem sedlu je samo ena majčkena brca v rit, samo majhna spodbuda. Če bom svojo zgodbo predstavil na pravi način, mogoče kakšen mladostnik v osnovni ali srednji šoli ne bo zgolj posedal doma, temveč bo šel ven in nekaj naredil. To je edino, kar lahko ponudim drugim – spodbudim jih, da gredo v naravo.
Poklicali so me s Kreativnih juter, tam sem prvič predaval. Ljudje so bili navdušeni, postal sem samozavesten. Vabijo me šole, govoril sem na srečanjih plezalcev, filmskih festivalih v tujini, največji je bil v Krakovu, v dvorani je bilo dva tisoč ljudi. To je tudi ena izmed niš, v kateri se nekaj zasluži.
Dosti ste plezali z Aljažem Anderletom, najtežje vzpone pa ste opravili s Timom Emmettom in Erikom Švabom. Je kakšna razlika, če plezaš s sošolcem ali z nekom drugim?
Z Aljažem sva skupaj gor rasla, tudi plezalno. Res sem največ plezal z njim, tudi najtežje stvari. Katere pa so najtežje? Zame so to smeri, v katere vložiš največ sebe. Tisto, kar sva s Timom preplezala v slapu Helmcken, je gotovo najtežje v tehničnem smislu, to pa še ne pomeni, da sem tam pustil največ sebe. Z Aljažem sva skupaj odkrivala nove smeri, prvič pozimi plezala v Alpah, prvič težje ledene slapove. Skupaj sva veliko plezala pozimi, poleti si nisva dostikrat delila vrvi.
Kar dosti sem plezal z Erikom. Pozimi sva si bila kar enakovredna, morda sem bil jaz malo bolj izkušen, poleti je bil pa on precej boljši. Bila sva uigran tim. Je dober organizator, od njega sem se veliko naučil. Točno je vedel, kaj hoče doseči. Če se sam nisi pozanimal, kako in kaj, si se npr. zmenil v petek ob treh na Fernetičih, parkiral, Erik te je pobral, soba je bila že rezervirana, poznal je dostop in sestop za določeno smer. Lahko si se mu prepustil in šel slepo za njim, a meni to nikoli ni ugajalo, raje sem se vsaj malo pozanimal o smeri. Z njim je bilo super plezati.
Tima sem spoznal na tekmah svetovnega pokala, imela sva dobro energijo. Ne tekmujem že trinajst let, pa sva še vedno kar precej skupaj. Najraje plezam z ljudmi, ki so več kot samo soplezalci. Zmeraj je bilo zanimivo plezati z ljudmi, ki prihajajo iz drugih okolij, npr. z Američani ali s Francozi. Imajo drugačne poglede, nekatere stvari delajo drugače. Od njih sem se precej naučil, tudi to, da zadeve niso vedno take, kot sem si predstavljal, kot so me učili.
Z Erikom Švabom sta opravila drugo ponovitev kombinirane smeri Illuminati, M11+, WI 6+, ki je po njegovem mnenju še vedno najtežji večraztežajni miks na svetu. Kako je potekal vzpon?
Pobudo je dal Erik. Smer je zelo specifična. Prva dva raztežaja sta kombinirana in izstopajoče težka, zato sva ju oba hotela preplezati v vodstvu, za kar je treba veliko časa. Ko sva prvič prišla v Vallungo, sva hodila šest ur, pa smeri nisva niti videla, ker je bila taka megla. Tam je kar nekaj kuloarjev, a če ne vidiš, se ne moreš odločiti, kateri je pravi. Samo hodila sva gor in dol. Naslednjič sva uvodna raztežaja oba preplezala v vodstvu, nato je zmanjkalo časa. Morala sva priti še tretjič, s seboj sva pripeljala prijatelja, športnega plezalca Uroša. Še danes sva mu hvaležna, da je šel z nama. Začel je Erik, jaz sem ga varoval. Ko je priplezal do štanta, se je privezal in vrgel vrv dol. Ko sem plezal jaz, me je varoval Uroš. Na stojišču sem fiksiral vrv, po kateri je Uroš prižimaril do mene, čeprav tega še nikoli ni počel. Ko sem plezal naslednji raztežaj, me je varoval Erik. Na štantu sem se odvezal in Erik je potegnil vrv k sebi. Ko je plezal, ga je varoval Uroš. Po preplezanih prvih dveh raztežajih se je Uroš po vrvi spustil na tla, midva sva se menjavala v vodstvu do vrha smeri.
Koliko uporabljate štirico oz. figure four (Pozicija rok in nog, ki omogoča, da se lahko med plezanjem počiva oz. se z njo premagujejo težka mesta.)? Je sprejemljivo na tak način preplezati smer? Nekateri se že oglašajo, da to ni etično.
Podobno je bilo nekoč z ostrogo na peti čevlja. Ko si med lednim ali kombiniranim plezanjem naletel na problem, si uporabil peto kot pri športnem plezanju. Z Aljažem sva v švicarskem plezališču Kandersteg videla tipa, ki je v previsni granitni steni plezal z ostrogami tako, da je imel eno nogo vedno više od cepina. Zdelo se nama je smešno. Nato je nekdo preplezal streho, za katero je porabil uro in pol. Ni nama bilo jasno, kako lahko tako dolgo visiš na cepinih. Nato sva ugotovila, da je visel na ostrogah. Z Aljažem sva bila med prvimi plezalci, ki se niso strinjali s takim načinom. Trdili smo, da ostrogarski način ni pravi.
Podobno je zdaj s štirico. Ko se je pojavila, je bilo fino, zdela se mi je super. Z njo premagaš problem na najlažji način. Nato so nekateri preplezali smer samo s štiricami. Videti je bilo skrajno neumno, plezanju je vzelo ves čar. Plezaš samo zato, da se na koncu vpneš v verigo, ne zaradi užitka. Zdaj skupina plezalcev zavrača tako plezanje in jaz to promoviram. Lahko narediš kako štirico, ne pa dvajset.
Kako naprej? Imate kaj določenega v mislih?
Vedno bolj me vleče v skalo, v njej sem podhranjen. Zanima me plezanje poči, pri Domodossoli je zelo dobro plezališče. Dogovarjamo se za pogorje AkSuu v Kirgiziji. Na zalogi imam še en projekt na Grenlandiji. Ker je tam relativno drago, iščem podporo. Rad bi se vrnil z dobrim fotografskim in filmskim materialom, to pa zahteva dodatnega človeka, snemalca. Z Emmettom se včasih pohecava, da po slapu Helmcken težko najdeš kaj enakovrednega. Toda v Helmckenu še nismo končali. Bom videl, kaj bo prineslo življenje. Plavaj s tokom in zajemaj z veliko žlico.

Mire Steinbuch