Planinski vestnik 2019/04
Kot riba v vodi ali ptič v zraku
Avstrijski alpinist Hansjörg Auer (1984) se je rodil v Ötztalu v kmečki družini kot tretji od petih otrok. Je simpatičen, odprt in skromen človek. Na pedagoški akademiji je diplomiral kot učitelj športa in matematike, ki jo je nekaj časa učil v višjih razredih osnovne šole.
V svoji knjigi Südwand (Južna stena) opisuje, kako se je navdušil za plezanje, soliranje; a zlagoma je postal kronično utrujen, izgubil je voljo do vsega, razen do plezanja. Hrana se mu je uprla, nevede in nehote je zapadel v anoreksijo, zdravnik pa mu je nakladal o virusu, ki naj bi ga prinesel iz Pakistana. Pri svojih 182 centimetrih je tehtal celih 56 kilogramov. Presenetljivo, pri izhodu iz krize mu je pomagal padec v Zahodni Cini, ki se je končal na melišču s kompresijskim zlomom dveh vretenc. Omenja tudi, da “pri večini tipov z dozdevno jeklenimi živci odločilno vlogo igra strah”.
Bil je na odpravah od Sibirije, Aljaske in Baffinovega otoka do Yosemitov in Patagonije, od Norveške do Himalaje. Od mnogih prostih solo vzponov brez vrvi omenjam le dva iz južne stene Marmolade, Moderne čase in Ribo. Pravi, da so bili Časi, čeprav lažji in krajši, zanj bolj ključno doživetje kot Riba. Od prvenstvenih vzponov v Himalaji pa solo na Zahodni Lupghar Sar, 7157 m, in čez južno steno južnega Nilgirija, 6839 m, ki ga je med sestopom zaznamovala tragedija – Auerjev mladostni prijatelj Gerry Fiegl je zdrsnil v smrt.
So vas kdaj navdihovale avtobiografije velikih alpinistov?
Ko sem bil otrok, mi je mama za božič podarjala knjige slavnih alpinistov, Hansa Kammerlanderja, Reinholda Messnerja, seveda Hermana Buhla in drugih. Njihove zgodbe so me zelo fascinirale. Posebno Nanga Parbat, ki sem jo večkrat prebral. Ko je spoznala, da me preveč vleče v plezanje, mi jih je nehala dajati. Potem sem ponovno prebiral stare knjige.
Kako je prišlo do anoreksije in kako ste jo premagali?
Na to ni lahko odgovoriti, bil je dolg proces. Veliko sem plezal sam. Ko solirate, imate občutek, da do popolnosti obvladate samega sebe. Če v tem postaneš fanatik, zlahka pride do tega, da se hočeš imeti pod nadzorom v vsakem trenutku dneva. In natanko to se je zgodilo meni. Nisem se želel kontrolirati samo med soliranjem – to je pač logično – ampak tudi v vsakdanjem življenju. Ko sem postal znan, je bil pritisk še večji, prišlo je do kombinacije različnih stvari, a na srečo sem našel izhod – spomnil sem se, zakaj sem sploh začel z vsem tem. Rekel sem si, vrni se na začetek in deluj na enak način, kot si takrat.
Kakšna povezava je med solo plezanjem in hrano?
Ne gre samo za hrano. Ljudje z anoreksijo so običajno obsedeni s čistočo. Umazanijo opazijo mnogo bolj kot drugi. V njihovem domu je vse popolno, celo hrana. Tudi oni jedo, vendar ne dovolj. Vse imajo prešteto. V nekaterih stvareh sem bil drugačen, kot sem zdaj ali sem bil prej. Zaradi solo plezanja sem mislil, da sem neustavljiv, kar je lahko nevarno. Gre za zelo posebno mešanico, z dodatkom pritiska, ki sem si ga sam naložil. O tem pišem v svoji knjigi.
Bo prevedena v angleščino?
Upam, da bo. S tem se ukvarja moj založnik. Trenutno jo prevajajo v italijanščino.
Knjigo ste pisali tri leta?
Tako nekako. Nekateri deli so še starejši. Dobil sem dosti ponudb od ljudi, ki pišejo biografije, a sem jim rekel, če bo knjiga, jo želim napisati sam. Hotel sem knjigo o sebi, ne prodajni izdelek. O svoji zgodbi sem pisal zelo pošteno in odkrito. Vesel sem, da se je izteklo, kot se je.
Sta hrepenenje in strast tista, ki vas ženeta v raziskovanje “velikega neznanega”?
Z leti sem odkril, kaj v glavnem žene mene in prijatelje. Zagotovo je to strast, a tudi radovednost. Ko načrtuješ pustolovščino, dolgo čakaš, da se bo začela. Osnova je radovednost: kakšna bo stena, jo bomo zmogli, kakšne bodo razmere, kako bo na vrhu. Seveda brez strasti ne bi šlo, a mislim, da je radovednost glavno gonilo mnogih alpinistov – kot pri otrocih. Na odpravi se zdi, da hočemo biti otroci na gori. Si lahko to predstavljate?
Brez težav.
Če še niste bili na Triglavu in bi vas zanimalo, kako je gor, bi se morali povzpeti na vrh. Zaradi tega se zbudite ob štirih zjutraj … in tako naprej.
Kaj se zgodi s človekom, ki vztraja na lastni začrtani poti?
Hm …, previden moraš biti, da ne vidiš te poti kot edino stvar v svojem življenju. Skozi leta sem spoznal, da je plezanje, alpinizem, zame zelo pomembno. Ko ostariš, plezanje, preplezane smeri in vrhovi, na katerih si bil, niso vse; to je sicer veliko, a ko pogledaš nazaj, so še druge stvari. Na koncu je za večino ljudi pomembnejša od plezanja družina, recimo. Ljubezen in družina sta pomembnejši od vrhov. Ko si mlad, zdaj jih imam petintrideset, ni tako lahko biti pošten do sebe in to sprejeti. Imam dekle; ženske razmišljajo drugače kot moški. So trenutki, ko je treba vzeti kot izziv, da si na razpolago družini, bratu, dekletu … To ni ravno lahko, če si alpinist in fanatik. Ampak na koncu je človeška plat življenja. Verjetno sem še premlad, da bi to zagotovo vedel. Ko poslušam očeta, zdaj jih ima dvainsedemdeset, in mamo, se večinoma pogovarjata o preteklosti. Ne samo kako smo bili skupaj v gorah, dosti več o družinskih stvareh. Zato mislim, da je to pomembno.
Reinhold Messner je v uvodu vaše knjige zapisal, da ste goreč pristaš tradicionalnega alpinizma. Da je vaše plezanje tako naravno kot riba v vodi ali ptič v zraku. Pravi, da ste eden tistih, ki nadaljujejo s pravim alpinizmom. Kaj vam pomeni ta hvala?
Če sem pošten – ko ti Reinhold Messner reče kaj takega, si gotovo ponosen. O Reinholdu lahko rečete marsikaj, dobro ali slabo, vendar je on zelo vplival na alpinizem, ne samo v Himalaji. Smeri, ki jih je v šestdesetih preplezal v Dolomitih, so bile veliko bolj pred časom kot tisto, kar je naredil v Himalaji. Tam so bili Poljaki in Slovenci zelo zelo močni, morda močnejši od njega. Kar je napisal, je lepo; ne bom rekel, da mi ni mar. Spoštujem njega in njegove dosežke. Vedno je vprašanje, kaj je pravi alpinizem; važno je slediti svoji, na nek način “goli” poti v plezanju. Zdi se mi, da je slovenska skupnost najboljši primer takega ravnanja, ker premore kombinacijo najmočnejših in najpreprostejših alpinistov.
Imate pred solo vzponom posebne psihične priprave?
Ne. Solo plezanje je posebna sposobnost, to je dar. Ni nekaj, kar se lahko naučite. Ali ga imate ali ga nimate. Najpomembnejše je, da veste, kdaj je pravi trenutek, kar pa ni vedno lahko. Mislim, da je veliko ljudi sposobno solirati, a jih le malo spozna, kdaj je pravi trenutek. Ko napoči, dobim kurjo polt, začutim notranji gon in grem. Z leti so ti trenutki vedno redkejši. To je razumljivo. Ko si mlad, še nisi tako obdan z vsakdanjim življenjem, kot si pozneje.
Ko ste presolirali Ribo v Marmoladi, ste čez noč postali slavni. Kako moteč je postal medijski pritisk po tem vzponu?
To je bil najtežji čas moje kariere. Zame je bilo prosto solo plezanje brez vrvi logično nadaljevanje tistega, kar sem naredil do tedaj. Vedel sem, da je nekaj posebnega, vendar nisem pomislil na ves tisti pomp. Naenkrat sem postal znan, ljudje so me hoteli gledati, kako plezam, čakali so na naslednjo srhljivko. Ni bilo lahko, a ta pritisk sem si nakopal sam. V prvem mesecu sem hotel pokazati, da ni šlo za muho enodnevnico. Zdaj je že laže, z leti ti ni več do tega, da bi kazal ljudem, kako močan si, ko si pač mlad. Ker ne čutim več pritiska, sem srečen.
Ste zaljubljeni v južno steno Marmolade?
Bi rekel, da sem. Ko plezam v njej, občutim zadovoljstvo, ni važno, katero smer plezam, lahko ali težko. Zame je magičen kraj. Vedno, ko pridem tja, sem srečen. Tako je to.
Zapisali ste, da po solo vzponu niste fizično izčrpani, toda ko se vrnete domov, se počutite prazno. Kdaj zaznate poživljajočo moč vzpona?
Pravi trenutek je prva stvar solo plezanja, druga je prihod domov. Družina, prijatelji ne priredijo zabave, so samo srečni, da je zadeva končana. Zase veš, da je bilo precej napeto, vložil si veliko energije, vendar tega ne moreš deliti z njimi na enaki ravni, kot lahko sam s seboj. Moja mama je samo srečna, da je konec, o tem noče govoriti, oče tudi ne. Srečna sta, da sem doma. Celo moj brat noče poslušati zgodb o soliranju. Pogovarjamo se o drugih rečeh. Ljudje, ki me ne poznajo dobro, se precej bolj zanimajo, radi bi slišali zgodbo.
Da sem rad v hribih, izvira še iz šolskih let, ko nisem bil eden od ta glavnih fantov, ampak bolj vase zaprt. Vedel sem, da sem močan, kadar sem sam v gorah. Vedno so bile moj zasebni otok. Ko sem imel v šoli, ki sem jo sovražil, težave, sem se umaknil na ta otok in se dobro počutil. Na njem ni bilo nikogar, razen mene. Najbrž je to razlog, zakaj sem šel tako daleč v plezanju. S soliranjem sem nadomeščal nekatere negativne stvari, ki sem jih doživel v šoli. To sem spoznal med pisanjem knjige, ko sem razmišljal, zakaj sem jaz plezal solo, moj brat, ki je tudi alpinist, pa ni.
Vaš spust po vrvi v južni steni Achplatte je bil zelo tvegan. Majhen, v led primrznjen kamen ste uporabili za sidrišče. Kaj je za vas tveganje in kako daleč ste pripravljeni iti?
Ne bi rekel, da sem nor, neumen plezalec, ker si želim izpostavljenosti v okolju, v katerem se tedaj nahajam. Rad plezam s svedrovci opremljene smeri, ampak če bi plezal samo te, bi nekaj pogrešal – izpostavljenost. Če hočeš nekaj doseči, moraš tvegati. To rad počnem. Včasih se spravim v situacije, v katerih ni veliko prostora za napake, in takrat postane zanimivo. Deloma je alpinizem zato za mnoge ljudi tako zanimiv, ker si ne smeš privoščiti napake. Vsak zase mora najti ravnovesje, pravo razmerje med tveganjem in varnostjo, če želi dočakati starost.
Ste razvili instinkt za to ravnovesje?
Mislim, da sem. Za preživetje ga moraš imeti. Ta instinkt je na primer pri Reinholdu Messnerju na zelo visoki ravni, sicer ga ne bi bilo več med nami. Nekateri ga morda imajo, a niso imeli sreče. Velikokrat prisluhnem svojemu notranjemu glasu. Poznam vsa dejstva o nevarnosti plazov, toda dostikrat moje odločitve temeljijo na občutku.
Seznam vaših solo vzponov in prvenstvenih smeri je več kot impresiven. Zdi se mi, da posvečate manj pozornosti samopromociji kot Alex Honnold. Kljub temu sta vaša spletna stran in video No Turning Back (http://www.hansjoerg-auer.at. https://www.youtube. com/watch?v=qfH5bGQrnZw – No Turning Back.),med ostalimi, vredna ogleda. Ali kot poklicni plezalec in gorski vodnik zaslužite dovolj za udobno življenje?
Odvisno od tega, koliko rabiš. A da odgovorim na vprašanje – da. Trenutno zaslužim dovolj za življenje in za odprave. Dostikrat si rečem, da obstaja avtocesta biznisa, poleg nje je tudi magistralna. Pred leti bi se lahko pririnil na avtocesto, vendar sem na magistralni veliko bolj sproščen in povsem zadovoljen. Če si na avtocesti, morajo biti tvoji dosežki vsakič veliki uspehi in veliko moraš delati na sebi kot blagovni znamki. Če sem pošten, delati 365 dni na leto na sebi kot blagovni znamki – saj nisem klobasa, jaz sem znamka. Seveda skrbim zanjo, sicer ne bi mogel živeti od nje, vendar ne bi bilo dobro, če bi preveč. Zase sem dovolj slaven.
Ljudje se spreminjajo, veste. Če pogledate slavne smučarje ali plezalce – ko mladi postanejo zelo slavni, se jim spremeni značaj. Tega ne maram. Seveda sem drugačen, kot sem bil pred petnajstimi leti, takrat npr. nisem bil tako zgovoren, a upam, da sem še vedno isti. Ne želim si, da bi me npr. v Münchnu na glavnem trgu vsi prepoznali. A mislim, da mi zaradi tega ni treba skrbeti.
Zakaj ste leta 2014 zavrnili zlati cepin za prvenstveni vzpon v vzhodnem vrhu Kunyang Chhisha, 7400 m?
Bila je čudna situacija. Razveselili smo se, ko so nas nominirali. V Chamonixu sem spoznal, da ta nagrada ni dobra za alpinizem, ker je preveč tekmovalna. Če razglasite zmagovalca, so ostali štirje poraženci. Ni dobro spreminjati alpinizma v tekmovanje, poleg tega ni lahko primerjati vzponov. Če hočeš dognati, kdo je najboljši alpinist, moraš prirediti tekmovanje. Najboljši alpinist je tisti, ki zmaga.
Je vaša odklonitev povezana z vašim bratom Matthiasom, ker je žirija želela videti seznam njegovih prejšnjih vzponov?
Hja, mogoče tudi … Pokojni Uelli Steck je bil tam z Anapurno, izrednim dosežkom. Če mu žirija ni verjela, ker ni bilo dokazov, ga ne bi smeli povabiti. Ni prav, da ga povabiš, nato pa rečeš, da morda ni upravičen, ker ni dokazov. Ko so ga povabili, bi lahko izjavili, da mora zmagati. Bilo je čudno.
Klicali so me in nam želeli podeliti zlati cepin naknadno (Po končani podelitvi sta se člana žirije George Lowe in Catherine Destivell opravičila Hansjörgu Auerju, ker mu žirija ni podelila zlatega cepina.), a sem zavrnil, bilo bi nesmiselno. Pred tremi leti so me povabili v žirijo, odklonil sem. Ne vem, kakšen je zdaj zlati cepin, ker ga ne spremljam. Med izjemnimi vzponi in dobrimi vzponi so razlike. Bolje bi bilo organizirati festival brez nagrad. V dobri sezoni bi morda povabili deset odprav, v neki drugi samo dve, odvisno od dosežkov. Veliko mladim alpinistom ni mar za zlati cepin. Marko Prezelj ga je leta 2007 odklonil, toda pozneje ga je vzel za neki drug vzpon. Mogoče so se razmere spremenile.
Kaj menite o zamenjavi klinov s svedrovci v nekaterih klasičnih smereh, če bi avtorji to dovolili?
Splošno gledano, rabimo oboje, navrtane smeri in klasične smeri. Odvisno od območja oziroma stene. V Angliji je v peščenjaku samo trad plezanje. Če bi tam vrtali, bi pokvarili vso zgodovino. Če bi šel v Dolomite in prevrtal Comicija v Treh Cinah, bi uničil zgodovinsko smer. Če bi šel v Arco, kjer je stotine smeri, in bi prevrtal smer iz devetdesetih, ne bi bilo škode, ker tam ni zgodovine tradicionalnega plezanja. V Triglavu je treba ohraniti zgodovino tradicionalnega plezanja.
Mislim, da ni splošnega odgovora, pazljivo je treba pretehtati vsako območje. Sam odpiram nove smeri tako s svedrovci kot brez njih. Včasih je bolj smiselno uporabiti svedrovce. Boljši je en svedrovec kot sedem slabo zabitih klinov. Dejstvo je, da s svedrovci in vrtalnikom lahko plezaš kjerkoli. Velika razlika je med čim manj svedrovci v smeri in galerijo svedrovcev. Danes je premalo ročnega vrtanja. Gotovo so gore za vse, vsakdo lahko dela, kar misli, da je najbolje. Najpomembnejše je, da je pošten. V plezanju poštenje ne pomeni samo, da poveš, kar novinarji vprašajo, povedati moraš tudi, kaj si naredil. Ko smo plezali na Baffinovem otoku, sem doma povedal, da smo luknje za svedrovce vrtali ročno, čeprav me novinar tega ni vprašal, ker ni poznal razlike. Vendar je velika razlika.
Dokler poveš vse, kar je pomembnega za določanje avanture, je v redu. Če ponoviš težko smer v Marmoladi, ki si jo prej naštudiral na vrvi z vrha, prav. Jaz nisem sodnik, ampak to moraš povedati.
Mire Steinbuch
