Planinski vestnik 2020/01
Fotografija mi pomeni vse
Včasih imaš občutek, da nekoga dobro poznaš, saj si z njim v pogostih stikih. Ko pa se vprašaš, koliko veš o njem, si pravzaprav presenečen, ker ni prav veliko povedati. O tem sem razmišljal, ko sem se pripravljal na pogovor z našim stalnim sodelavcem Francijem Horvatom, ki nas oskrbuje s prispevki ter fotografijami.
Franci Horvat je mož mnogih obrazov in dejavnosti. Publicist in fotograf pa tudi alpinist z dolgoletnim stažem, svetovni popotnik in predavatelj. Kot je povedal, je plezal z mnogimi vrhunskimi alpinisti, seveda prejšnje generacije, saj je Franci letnik 1956. Vseh vzponov je v nekaj desetletjih nanizal več kot 600, od tega kar 51 prvenstvenih. Zadnji na seznamu je smer Timšel v Mrzli gori iz leta 2018; preseneča težavnost smeri – VII/IV–V, 160 m. Pri teh letih? Čestitke! Od leta 1985 je bil na vrsti odprav od Alp, Turčije, Kenije in Tanzanije, Peruja, Bolivije do Himalaje. Prepotoval je mnoge dežele, od Avstralije, ZDA, Mehike, Šrilanke, Ekvadorja (Galapagos), Kube, Egipta, Tunizije, Tajske, Filipinov do mnogih evropskih držav. Do leta 2016 je imel status samostojnega kulturnega delavca na področju fotografije, istega leta se je tudi upokojil.
Kaj v življenju najraje počnete?
To, kar počnem zdaj: fotografiram, pišem, predavam in potujem.
Kakšna je vaša povezava z gorami?
Izjemna! Že v mladosti sem rad zahajal v gore, zadnja leta pa so moji nočni pohodi na vrhove, kjer čakam sončne vzhode, nekaj posebnega. Ves balast, ki se mi nabere med letom, na ta način predelam oziroma se očistim plevela. Res pa je, da se kar hitro nabere nov balast in je treba postopek ponoviti.
Vaš najljubši kotiček oz. najljubša dejavnost v gorah?
Do pred kratkim je bilo plezanje v Frenkovih ploščah (platah) v Mrzli gori, sedaj pa prehaja v fotografiranje. Izjemno zanimivo območja so Zabrložnica, Matkova kopa, Mirtovički potok na robu Bele krajine.
Vaš moto v življenju?
Kar delaš, delaj pošteno. Najprej moraš biti pošten do sebe, šele nato si lahko do drugih. Še vedno mi je najbližja Nejčeva misel: “Bolje je biti en dan kot lev kot vse življenje kot ovca.”
Kako ste začeli sodelovati s Planinskim vestnikom?
Če sem popolnoma odkrit, ne vem točno, katerega leta, vem pa, da sem napisal prispevek o Matterhornu, ki je bil nato nekaj časa pri uredniku. Po prihodu iz Peruja leta 1991 sem na vsake toliko poslal kakšno fotografijo in napisal članek.
Zakaj sodelujete s PV?
Revija je dobra, z zanimivimi prispevki in večinoma odličnimi fotografijami. Sodelovanje s Planinskim vestnikom me radosti in obenem bogati.
Kako in kje ste začeli plezati? Kaj vas je gnalo v stene?
Zanimivo je bilo, da me je razrednik osmega razreda navdušil za plezanje. Pri Mozirski koči je bila skala, na kateri smo se malce preizkušali. Nato so prišla na vrsto brezpotja Kamniško-Savinjskih Alp, kjer je bilo pogosto treba vsaj malo poplezati, kar me je izjemno veselilo, počutil sem se nebeško. Vse bolj sem spoznaval, da bo vsaj za nekaj časa plezanje moj prvi šport. Leta 1976 sem se vpisal v alpinistično šolo Alpinističnega odseka Celje. Moj prvi vzpon je bil Južni raz Ojstrice 27. marca 1976.
Plezali ste z mnogimi vrhunskimi alpinisti. S katerimi ste se najbolje ujeli?
Če naštejem le vrhunske alpiniste, sta to Franček Knez in Jože Zupan. Če pa izberem med vsemi alpinisti, s katerimi sem plezal, bi izbral Bineta Javernika.
Imate v spominu kak poseben vzpon? Brali smo o težavnem vzponu v Ledenki …
Poleg Ledenke bi omenil še vzpon v smer Timšel leta 2018 ter vzpon na Artensonraju v Peruju. Med zelo zanimive sodita oba vzpona na Matterhorn, eden po grebenu Hörnli, drugi pa prečenje z italijanske na švicarsko stran.
Kaj štejete za svoj največji uspeh, kje ste se najbolje počutili: v Himalaji, južni Ameriki, v Alpah? V kakšnih stenah oz. razmerah?
Za največji uspeh štejem zagotovo Ledenko, če pa moram izbirati celine, je to Južna Amerika, kajti tam nekako čutim korenine. Najprej so mi zelo blizu njihovi Indijanci, nato prekrasne gore. O Cordilleri Blanci in njenih vrhovih sem sanjal zelo dolgo. Najprej sem rad plezal v kopni skali, z odpravami se je to malce spremenilo. Zadnje čase pa zelo rad zahajam v zaledenele slapove.
Kaj je danes v največji meri Franc Horvat: alpinist, popotnik, publicist ali fotograf? In kaj je bil v preteklosti?
Zagotovo fotograf. Vse bolj postajam alpinistični upokojenec, kajti prihajajo leta, ko bo treba počasi izpreči. Rad sicer tudi pišem, potujem in predavam, a mi to ne pomeni toliko kot fotografija. Pri fotografiji res zelo zelo uživam, še posebno v gorski, če mi uspe ujeti kakšen poseben trenutek, npr. izbruh slapa Govic ali ko sonce posije skozi Matkovo ali Prisojnikovo okno …
Kako se pripravite na dobro gorsko fotografijo? Kakšni občutki vas prevevajo ob uspeli fotografiji?
Običajno gre za sončne vzhode, zato se je treba res temeljito pripraviti. Najprej preverim vremensko napoved, nato pregledam fotografije dotične gore in jih preučim. Na spletu si pogledam program, ki kaže, kje bo sonce vzšlo in ob kateri uri. Treba je preučiti pot, da bom pravočasno na vrhu, če se le da uro ali vsaj pol ure pred sončnim vzhodom. Če se mi vse poklopi, so občutki božanski in jih je težko opisati.
V letih 2015–2016 ste opravili Grintovo pot, ki smo jo objavili tudi v Vestniku. Kaj vas je gnalo na to pot? Ali spremljate, če kdo hodi po njej?
Grintovo pot sem že dolgo, dolgo nosil v sebi. Mislim, da sem nekje omenil, da če imajo Julijske Alpe pot PP (Planica–Pokljuka), zakaj ne bi imele še Kamniško-Savinjske Alpe svoje poti. Kot alpinistu in ljubitelju brezpotij so mi bile določene steze (brezpotja) dobro poznane, zato mi je bilo na poti mnogo lažje. Kolikor mi čas dopušča, spremljam to mojo pot, na kateri so se preizkusili že nekateri ljubitelji brezpotij. Nekaj se jih je že izgubilo, kajti predel okoli Frenkovih plošč je kar zahteven, sicer pa slišim samo pohvale. Če bo kdaj izšel vodniček, o čemer smo se že pogovarjali, bi bilo treba določene predele fotografirati in vrisati potek poti, da bo manj orientacijskih težav.
Ali vam je znana podobna pot RMK – pot iz Robanovega v Matkov kot avtorja Mira Jurka – Medota, ki je objavljena tudi na spletu in o čemer smo pisali v novembrskem Vestniku?
Če sem odkrit, sem le slišal zanjo, drugače pa je s potjo KK Andreja Stritarja, ki jo poznam že dolgo. Opazil sem, da se Grintova pot in RMK na nekaj mestih prekrivata, kar se mi zdi zanimivo. Ljubitelji brezpotji imamo podoben čut za lepoto naravnih prehodov in skritih kotičkov, odmaknjenih od obljudenih poti.
Vladimir Habjan
