Planinski vestnik 2011/03
Prva odprava ti da pečat
Klepet s himalajskim zdravnikom Damijanom Meškom je bil nekaj posebnega. Ne samo zato, ker je bil tako prijeten sogovornik, da bi se z njim lahko pogovarjal ure in ure, pač pa tudi zato, ker je nesporno odličen opazovalec, “človek iz ozadja”, a vedno prisoten. Ko sva se menila o njegovi pestri in bogati himalajski preteklosti, se mi je zdelo, kot bi z jadralnim padalom jadrala nad himalajskimi in pakistanskimi vršaci, o katerih je pripovedoval, in pristajala v baznih taborih odprav. Teh se mu je v več kot tridesetih letih nabralo res veliko: Makalu 1975, Nošak 1976, Hindukuš 1977, Grenlandija 1978, Jalung Kang 1985, K2 1988, Kangčendzenga 1991, K2 1993, Anapurna 1995, Everest 1996, Dhaulagiri 1998, Ogre 2001 (Karakorum), šola Manang 2003, Dhaulagiri 2004, Manang 2005, Čomolhari 2006, Kangbačen, šola Manang 2007, Everest (spominska odprava ob 30-letnici).
Damijan Meško je bil rojen v Slovenskih Goricah na Štajerskem, leta 1949 pa se je z družino preselil v Ljubljano, kjer je obiskoval gimnazijo in končal Medicinsko fakulteto. Potem se je kmalu prijavil na svojo prvo odpravo na Makalu.
Se še spominjate svojega prvega obiska gora?
Se. Že kot otrok sem hodil v hribe, prvi vzpon pa sem v družbi brata Bogdana in še enega prijatelja opravil na Boč. To je bilo leta 1945, ko sem bil star sedem let. Deset kilometrov smo pešačili bosi, prišli potem še na vrh, na sestopu pa nas je ujela noč. Prespali smo na hladnem betonu v cerkvici sv. Miklavža pod Bočem.
Je še kdo od domačih hodil v hribe?
Ja, mama. Že kot mlada učiteljica je bila na Triglavu in je pogosto obiskovala Julijce. Ona mi je tudi vcepila ljubezen do gora. Med študijem sem kar precej hodil v hribe, brat Bogdan pa je s prijateljem Franceljnom tudi plezal. Rad bi šel zraven, pa me nista hotela vzeti s sabo, zato sem bil kar malce ljubosumen. Bila sta kar dobra, opravila sta prvo ponovitev Rumene zajede v Koglu.
Pa ste vseeno hodili v gore?
Seveda, hodil sem pač sam. V glavnem v Kamniške, ker so bile blizu. Za Julijce je bilo predaleč, pa še na vlak si moral. V Kamniške smo šli kar s kolesom. Prečesali smo jih po dolgem in počez. Naša “matična luka” je bil bivak pod Skuto, ki je bil takrat še pod ključem. Ampak mi smo ga imeli! Dal nam ga je Belač (Marjan Keršič – Belač.), ki je bil stric prej omenjenega Franceljna. To je bilo pravo razkošje, imeli smo bivak, kadar smo hoteli. Ko sem končal medicino, sem šel v Idrijo, delal sem kot splošni zdravnik, kjer pa v treh letih zaradi kratkega dopusta nisem mogel prav veliko v hribe, le na Porezen sem hodil zelo pogosto. Potem sem se vrnil v Ljubljano na specializacijo iz kirurgije. Takrat sem precej nihal med hribi in kirurgijo, eno je šlo malo na račun drugega. Gotovo sem pri kirurgiji malo izgubil, ker sem hodil na odprave, ne pa na kongrese. Ko sem končal specializacijo, sem se namreč takoj prijavil na razpis za odpravo na Makalu. Takrat so bili časi odpravam precej naklonjeni. Zdaj ni več tako. Prvič sem dobil izredni plačan dopust, pozneje izredni neplačan dopust, na zadnjo odpravo pa sem šel že za svoj dopust …
Kako ste se odločili za prvo odpravo?
Ker sem bil veliko v hribih, sem poznal precej fantov, ki so hodili na odprave. Bil sem tudi član PD in AO Ljubljana Matica. Plezal sem z Milanom Rebulo, Borisom Erjavcem in z mnogimi himalajci, s katerimi sem bil na odpravah, največ pa s Tonačem (Tone Sazonov – Tonač.) in Ta črnim (Filip Bence.). Ko sva s Črnim preplezala Čopov steber, sva izračunala, da sva bila takrat najstarejša naveza po letih. Objavljen je bil razpis za zdravnika na odpravi, Aleš Kunaver mi je na zboru alpinistov v Kamniški Bistrici rekel, naj se prijavim. Pa sem napisal prošnjo in bil izbran. Takrat je polovico članov izbral vodja, drugo polovico pa Planinska zveza.
Po kakšnih kriterijih so izbirali zdravnika?
Tudi zdravnika je običajno izbral vodja. Takrat se jih je na odprave prijavilo precej, danes pa zdravnike iščejo, ker jih ni dovolj. Na primer za Everest se nas je prijavilo sedem, izbrana pa sta bila dva. Za zdravnika je zaželeno, da ima znanje splošne medicine, ne moreš biti ozek specialist. Jaz imam znanja splošne prakse medicine, pa še kirurg sem.
V kakšnem spominu vam je ostala prva odprava na Makalu?
V najlepšem. Prva odprava ti da pečat. Bila je le prva, prvič sem videl Katmandu in Himalajo, zame je bilo vse novo. Odprava, na kateri je bilo 24 udeležencev, je delovala kot namazan stroj. Vladala je disciplina, ni bilo govora, da bi kdo kaj delal po svoje. Aleš Kunaver je imel avtoriteto.
Kakšen je bil alpinizem tedanjega časa in kakšen je današnji alpinist?
Je bistvena razlika. Zdaj so alpinisti samozavestnejši, tudi bolj neposlušni, imajo svoje ambicije, ne podrejajo se več skupnemu cilju. Dva se dobita skupaj, nič ne razglabljata, ali bo odprava uspela ali ne, v glavi imata samo svojo steno in plezanje. Včasih je bil prisoten skupinski duh, vsi so si želeli, da bi odprava uspela, da bi dosegli vrh. Seveda so bili vedno eni “planirani” za vrh, na primer Šrauf (Stane Belak – Šrauf.). Ga zelo cenim, ampak vedno je bil izbran za vrh. Danes mladim alpinistom ni cilj uspeh odprave, pač pa imajo druge, osebne cilje. Saj ne rečem, da imam prav, a sam sem še bolj “po starem”. Ta razlika se je izrazito pokazala na odpravi Kangbačen leta 2007, ko so si mladi izbrali svoje cilje in niso poslušali avtoritete, kot je Tone Škarja. To me moti.
Kakšna je razlika med zdravnikom v bolnišnici in na odpravi?
Bistvena. Če si zdravnik v bolnišnici, si tako ali tako specialist in opravljaš svoje delo, poznaš svojo stroko in skoraj nikoli nisi v zadregi. Če pa že si, se lahko vedno posvetuješ s kolegi, tudi če si starejši in opravljaš nadzor nad zdravniki. Na odpravi pa si vržen “v vodo”, pri roki nimaš vsega, kar potrebuješ, nihče ti ne more pomagati, moraš biti samostojen. Ravno zato je res potrebno znanje splošne medicine. Še vedno tako mislim, čeprav so zdaj manjše odprave, kot so bile včasih. Danes gredo zdravniki naravnost iz šolskih klopi na specializacijo in ne dobijo teh izkušenj. Osebno mislim, da je na odpravah, kjer so na primer pogoste težave s srcem, primeren tudi internist, vendar je v praksi kirurških posegov več. Spomnim se, da sem sam celo pulil zobe …
Ste si kdaj zdravniki izmenjali himalajske izkušnje?
Zdaj, ko sem star, precej hodijo k meni in se posvetujejo z mano. Meni je pomagal le dr. Borut Pirc, ki je bil na odpravi na Makaluju leta 1972 in mi je dal za našo odpravo vse potrebne sezname in informacije. Bil je dober zdravnik, žal pa je slabo prenašal višino. On je bil moj učitelj, kar se tiče himalajskega zdravništva.
Ste imeli še kakega drugega vzornika?
Bral sem Herzogovo Anapurno in tam je bil omenjen zdravnik, kardiovaskularni kirurg Oudot, ki je natančno opisoval, kako je zdravil ozebline. On je bil moj himalajski vzornik, čeprav se njegove metode pozneje niso izkazale kot pravilne in učinkovite. Dr. Jožeta Andlovica zelo cenim. Bil je kirurg in splošni zdravnik, tako kot jaz, znal je delati z ljudmi, upoštevali so ga. Recimo, da je bil on moj vzornik.
Ste bili kdaj tudi v vlogi psihologa?
Bil. Poskušal sem razumeti alpiniste in jih tudi sem. Zdravnik ima lahko avtoriteto. Zgodilo se je, da sem kdaj vplival tudi na to, kdaj se kam gre. Včasih so imeli alpinisti tudi psihične stiske, depresije, zato sem se veliko pogovarjal z njimi. Vedno pa ni bilo uspešno. Alpinisti so skoraj vsi obsedeni z vrhom, mislijo, da morajo priti na vrh, in tudi gredo, pa čeprav mimo vseh nasvetov. Ko pa so bili bolni, so me poslušali, takrat so zdravnika upoštevali …
Kako pa ste kot zdravnik doživljali smrt člana odprave? Teh primerov ste imeli kar nekaj …
Vsaka smrt je bila travma. Težko doživetje, ki je zelo obremenilo vso odpravo. Borut Bergant je umrl na Jalung Kangu. Najtežje so bile ure negotovosti, ko nisi vedel, kaj se je dogajalo na gori, je še živ ali ga ni več, se bo vrnil z gore eden ali se bosta vrnila oba. Potem se je vrnil Tomo Česen sam. Pri vsej tragiki sem si takrat oddahnil, da je živ vsaj eden.
Pri Boštjanu Kekcu na K2 je bila drama še dolgotrajnejša. V zadnjem taboru pod vrhom je Kekec dobil višinsko bolezen. Njegovi prijatelji so ga poskušali rešiti in spraviti v dolino, toda njegovo stanje se je iz ure v uro slabšalo in na strmih pobočjih gore je njegovo življenje ugasnilo. Stipe Božič se je takrat pokazal kot pravi mož in prijatelj, napravil je vse, da bi Kekca rešili, ni mislil nase, da bi šel čim prej v dolino in se rešil snežnega pekla, ostal je pri Kekcu do zadnjega in se bojeval za njegovo življenje. Takrat sem se počutil slabo, nisem mogel na goro, do Kekca bi potreboval tri dni, bil sem zelo nemočen in nesrečen. Privlekel sem se do tabora ABC in tam sem izvedel, da je Kekec ugasnil. To je bilo zame takrat zelo težko.
Pri Mariči (Marija Frantar.) in Jožetu (Jože Rozman.) na Kanču je bila zgodba kratka in zelo pretresljiva. Izpod vrha gore sta se vedno redkeje oglašala, vreme je bilo viharno, napredovala sta vedno počasneje, skoraj se nista več oglasila. Ob zadnjem pogovoru z njima je bilo že jasno, da se ne bosta nikoli več vrnila. Mariča je govorila z zlomljenim glasom, besede so se trgale in bile so nesmiselne. Vsi smo vedeli, da bosta umrla.
Kako pa ste spremljali “boj alpinistov za vrh”?
Na to sem gledal z distance, vpliva nisem imel nobenega. Sem pa opazoval, včasih za koga navijal, vtikati se pa nisem hotel. Tako ali tako bi me vsak vodja ustavil. Aleš je bil avtoriteta, s Tonetom Škarjo pa sva se o tem veliko pogovarjala, lahko sem komentiral.
Kdaj je zdravnik boljši, ko je mlajši in fizično sposobnejši ali ko je starejši, ampak bolj izkušen?
Presenetil si me s tem vprašanjem. Na začetku sem se precej podrejal, takrat sem bil tehnično samo zdravnik. Zdravnika eni ne cenijo in spoštujejo, drugi ga, nekateri celo pretirano. A tudi najsamozavestnejši, ko je bolan, pride do zdravnika, ga posluša in spremlja njegovo zdravljenje.
Vas je kdaj zamikal kak vrh? Do katere višine ste prišli?
Vrh pravzaprav niti ne. Na Makaluju sem imel željo priti na 8000 metrov višine. Dvakrat sem bil na taboru 4. S Šodrom (Janez Lončar – Šodr.) sva bila na dvojki štirinajst dni, to je na 6200 metrih. Aleš je določil, da naj bo zdravnik sredi stene. Ko sem bil drugič v steni, sem ga prosil, ali grem lahko na petko, pa ni dovolil. Sem bil kar žalosten. Tudi snemalca Rada Riedla ni pustil. Verjetno bi bilo smešno videti, da bi dva taka “amaterja” prišla do te višine … Ampak Aleš je tako mislil, vedel je, da je moje mesto tam. Na drugih odpravah si potem nisem več želel vrhov, saj sem vedel, da to ni moja naloga. Večkrat sem bil na 7500 metrih, bil sem na vrhu Nošaka, pa na Kangbačnu na 7300 metrih, večkrat sem bil više od 7000 metrov.
Je še kakšna druga odprava ali gora naredila na vas močan vtis?
Zagotovo Jalung Kang in Kangčendzenga. To je gora presežkov, ogromna, kot so cele Kamniške. Impozantnejša in veličastnejša kot Makalu. Ta je lepotec, Kanč pa ima svojo dušo. Koliko odprav je bilo tam, koliko alpinistov se je vzpenjalo tam, nekateri so ostali tam za vedno … Ampak gora je tako lepa. Povsem razumem Škarjo, da je o njej napisal knjigo. Žal mi je, da se na odpravi Kangbačen 2007 mladi niso odločili za vzpon nanj. To bi morali narediti že zaradi Toneta Škarje. V posebnem spominu imam tudi obe odpravi na K2. Obakrat je bil vodja Mišo (Tomaž Jamnik – Mišo.). So me pa nepalske gore bolj osvojile kot pakistanske. Tam so sicer lepe gore, ampak nepalska Himalaja ima v sebi še nekaj drugega.
Vidite med mladimi zdravniki koga, ki bi nadaljeval tradicijo vaše generacije himalajskih zdravnikov?
Izstopa mladi Jure Gorjanc. Veliko zna, kirurg je in tudi zanima ga to. Zato ima vse pogoje za himalajskega zdravnika. S srcem je pri stvari, vendar tudi sam niha med kirurgijo in Himalajo.
Ste si kdaj pisali zapiske o dogajanju? So vas kdaj za mikali spomini?
Zapiskov imam ogromno. Dnevnike sem pisal na vsaki odpravi, ampak v njih je verjetno preveč osebnih vtisov. Nekaj podobnega, kot je knjiga dr. Andlovica, bi si želel napisati, vendar ne vem, ali sem sposoben napisati tako dobro knjigo.
Še greste kdaj v hribe? Bi šli še na kakšno odpravo?
Zdaj sem srečen, tudi če hodim po naših hribih. Vedno znova si ponavljam misel pesnika Menarta: “In sreča je, da je pred mano pot, in to, da vem, da slast je v tem, da grem.”
Vladimir Habjan
