Intervju: Andrzej Bargiel

Planinski vestnik 2018/10

Mojo energijo je ukrotil šele redni športni trening

Andrzej Bargiel (1988) je bil zelo živahen otrok, ki je obilico energije koristno usmeril v šport. Ko se je resno lotil smučarskih treningov, je spoznal, da je našel svojo dejavnost. Nekaj let je tekmoval na smučarskih relijih v Alpah, spuščal se je tudi po grapah. Med drugim je presmučal tudi Malloryjev ozebnik (AD+) v severni steni Aiguille du Midija. Je tudi gorski tekač, že od leta 2010 aktualni rekorder teka na Elbrus, 5642 m, na katerega je pritekel v času 3:23:37.

Kdor pripleza na vseh pet sedemtisočakov nekdanje Sovjetske zveze, prejme naziv snežni leopard. Bargiel je dosegel peterčka prej kot v 30 dneh (bolj natančno: v 29 dneh 17 urah 5 minutah). K2 je njegovo četrto smučanje z osemtisočaka. Leta 2013 je prismučal z vrha Šišapangme (8027 m), naslednje leto dni je v rekordnem času priplezal na Manaslu (8163 m) in odsmučal z vrha, leta 2015 je kot prvi smučal z Broad Peaka (8047 m).

Zakaj so vas začele privlačiti gore? Koliko stari ste bili tedaj?
Odraščal sem na podeželju v vasi Łętownia. Že od malega, od približno petega leta, sem raziskoval bližnjo okolico. Tisti z gozdovi poraščeni griči, ki so obdajali našo vas, so bili edini hribi, ki sem jih poznal. Sem deveti od enajstih otrok, od energije prekipevam že od otroštva. Nihče me ni mogel krotiti, niti učitelji v šoli niti starši, ki so me neuspešno skušali navdušiti za domača opravila. Tekanje za žogo, plezanje na drevesa, plavanje in razposajene igre z ostalimi otroki sem imel najraje. Ko sem bil star devet let, sem od soseda kupil rabljene smuči in pri tem mislil, da sem sklenil kupčijo svojega življenja. Že takrat sem vedel, da bo smučanje postalo moja strast. Brž ko je zapadel prvi sneg, sem odšel s fanti na griče blizu naše hiše. Naredili smo si smučarske proge in skakalnice. V srednji šoli je postalo jasno, da je edini način za krotenje moje nebrzdane energije reden športni trening.
Če ste takrat imeli vzornika, kdo je to bil?
To je težko reči. Kot otroci pravzaprav nismo imeli dostopa do slavnih športnikov in nismo mogli spremljati njihovih zgodb. Z gotovostjo lahko rečem, da mi je bil v tistem času moj vzor moj starejši brat Grzegorz. Kar se drugih športnikov tiče, mislim, da je bil Adam Małysz prvi, ki nas je spodbudil. Spominjam se, da sem do neke mere občudoval tudi boksarja Andrzeja Gołoto in ob večerih gledal njegove dvoboje.
Kaj je bilo najprej: plezanje, gorski tek ali turno smučanje?
Turno smučanje. To sem lahko počel že zelo mlad v hribih, le nekaj ur oddaljenih od naše hiše.
Kako ste se razvili v ekstremnega alpinističnega smučarja?
Kot pubertetnik sem se preselil k starejšemu bratu Grzegorzu v Zakopane. Oba sva bila očarana nad gorami, brat je bil tisti, ki me je vpeljal v turno smučanje. Tatre res niso zelo visoke, so pa zelo zahtevne, veliko je strmih grap. Tam sem začel trenirati, udeleževal sem se smučarskih tekmovanj, hkrati pa sem že opravljal spuste po strmem terenu. Potem sem svoje smučanje prestavil v Alpe. Mislim, da sem alpinistično smučati začel leta 2006, v visokih gorah pa po vrnitvi s teka na Elbrus. Na teku na Elbrus leta 2010 sem spoznal, da se lahko na velikih višinah gibam zelo hitro. Izkazalo se je, da moje telo v takih razmerah zelo dobro funkcionira in da imam na tem področju velike zmožnosti. Leta 2012 sem šel prvič v življenju v Himalajo. Bil sem član odprave, ki jo je organizirala Poljska planinska zveza v okviru programa Poljske zimske himalajske odprave 2010–2015. Cilj odprave je bil vrh Manasluja. Čeprav vremenske razmere niso dopuščale zaključnega vzpona, sem uspel priplezati do višine 7600 metrov in nato odsmučati do baznega tabora na višini 4800 metrov. Ugotovil sem, da mi je alpinistično smučanje v visokih gorah pisano na kožo. Manasluju je sledila odprava na Lotse. Takrat se mi je zazdelo, da kot smučar ne morem dobro sodelovati z alpinisti. Na smučeh sem se hitreje premikal in po dveh odpravah sem se odločil, da bom šel po svoji poti. Osnoval sem projekt Hic sunt leones (Z besedami hic sunt leones – tukaj so levi – so stari kartografi na zemljevidih označili še neraziskana in potencialno nevarna območja.), s katerim želim smučarsko raziskovati najvišje vrhove sveta. Ko sem leta 2013 organiziral svojo prvo odpravo na Šiša pangmo, je bil to zame zelo pomemben trenutek; ta izkušnja mi je omogočila, da sem od takrat uresničil precej zanimivih načrtov.
Nekateri alpinisti primerjajo goro z žensko. Pravijo, da imata podobne lastnosti. Se strinjate z njimi?
No, ne verjamem, da lahko človeka primerjaš z goro. Z mojega stališča so gore lahko na nek način podobne, toda ljudje so drugačni. Sem daleč od tega, da bi delal podobne primerjave.
Če imate družino, je odgovornost do nje veliko breme? Ko ste na gori, kako jo uspete izključiti iz svojih misli in se osredotočiti izključno na svoje početje? Obvladate posebne miselne tehnike?
Nimam žene niti otrok, vendar je moja najbližja družina zelo velika. Imam tri brate in sedem sester. Lahko si predstavljate, da se pri takem številu ljudi ves čas veliko dogaja. Če sem pošten, jih ne izključim iz svojih misli. Premišljevanje o njih in zadevah, ki so ostale doma, name vpliva pozitivno. Tveganje želiš obdržati na najnižji ravni in ne po nepotrebnem vznemirjati družine in prijateljev. Če bi imel polno glavo gora in bi bil preobremenjen samo z izzivi, sem prepričan, da se to zame ne bi dobro končalo. Poleg tega mi moja družina daje moč. To leto sem izbral za spust poseben par smuči. Moj prijatelj Sebastian Litner je vseh pet parov, ki sem jih vzel s seboj v Karakorum, porisal s posebnimi risbami, grafikami. Na tistih, ki sem jih izbral za spust, so inicialke mojih staršev, bratov in sester.
Koliko časa je minilo od prve misli o spustu s K2 do končnega uspeha?
Spominjam se, da sem med svojim projektom Broad Peak Ski Challenge pogledoval na mogočna pobočja K2, da bi videl, ali zasneženost dopušča smučarski spust. Videl sem, da je možen in pomislil, da je vredno poskusiti. Seveda se ga nisem lotil kar takoj. Tam je bila leta 2016 odprava Snežnega leoparda, naslednje leto je napočil trenutek, ko sem začutil, da sem pripravljen. Lanski prvi poskus smučanja s K2 ni uspel, odločil sem se, da se bom vrnil letos. Torej, potreboval sem tri leta od prve misli do uspešnega spusta z vrha K2.
www.planetmounatin.com poroča, da ste se nad Bottleneckom (Stekleničnim vratom) 50 metrov spustili po vrvi. Dvomim, da je vaša sreča zaradi tega kaj manjša. Kakorkoli, je ta abzajl pokvaril, vsaj za malenkost, občutek uspešnega nepretrganega smučanja?
Niti najmanj. Verjamem, da je varnost najpomembnejša stvar v gorah. Ko se ljudje iz drugih odprav vzpenjajo ali sestopajo poleg linije mojega spusta, moram biti izjemno pazljiv, da jih ne ogrožam. Tako je bilo tudi tukaj. Na ledeno podlago je zapadel nov sneg, obstajala je nevarnost, da bi lahko sprožil plaz, tako da je bila uporaba vrvi v tem primeru očitna rešitev. Kljub temu sem prav tako srečen, kot bi bil brez uporabe vrvi.
Zdi se mi, da ste se domov vrnili kot junak. Bral sem o zlati dobi poljskega zimskega himalajizma v knjigi Iskalci svobode, nekaj tudi v knjigi Art of Freedom (biografija o Voyteku Kurtyki). Se je od takrat v poljski družbi kaj spremenilo v odnosu do alpinistov in njihovih dosežkov?
Mislim, da se na tem področju ni nič bistvenega spremenilo. Seveda je zavladalo večje zanimanje, saj moderne tehnologije dopuščajo alpinistom, da delijo več svojih odpravarskih izkušenj z drugimi. Zgodnejši alpinisti so več raziskovali, medtem ko zdaj ni več toliko takih priložnosti.
Mi lahko poveste, koliko danes cenijo na Poljskem velike vzpone tudi v finančnem smislu? Lahko vrhunski plezalec kot profesionalec dostojno živi?
Torej, projekti, ki jih izvajam, so specifični in povezani s tveganjem, tako da je težko zlahka pritegniti sponzorje in partnerje. Moram se precej potruditi in posvetiti veliko časa, da vzbudim zanimanje, zaupanje in zberem denar za svoje odprave. Lahko rečem, da terja veliko dela, da razdelim in razpošljem gradivo, npr. kakovostne fotografije, video posnetke in druge promocijske materiale, da so moji partnerji resnično zadovoljni z našim sodelovanjem. Posledično so trenutki, ko mi za trening preostanejo samo še noči in je faza pred odpravo težja od smučanja z osemtisočaka.
Kaj je vaš naslednji véliki cilj?
Trenutno ne razmišljam o tem. Moram se spočiti, preživeti nekaj časa z družino in prijatelji. Zima se bliža, imel bom dovolj priložnosti za potovanja in iskanje najboljših možnih razmer za smučanje in trening. Med temi izleti bomo zanesljivo delali video posnetke in jih delili z drugimi ljudmi. Ko pa si bom zastavil nov cilj, ga verjetno ne bom objavil prej kot tik pred zdajci. Stvar je v tem, da potrebujem čas, prostor in koncentracijo za treninge.

Mire Steinbuch

Komentar Dava Karničarja o Bargielovem spustu s K2

V prvi vrsti je čudovito, da je želja smučati z osemtisočaka in presmučati težko steno nekaj, kar mladi rod še vedno zanima. To je prima. Rešitev problema K2 je po eni strani odlična, zasluži si vse čestitke, po drugi pa je treba zdaj, ko smo spoznali dejstva, pogledati, kako je bilo opravljeno. Privoščim mu, da je imel dobre razmere, da je bilo vse optimalno, vendar je treba razločiti, ali se stvar dela trendovsko, napol virtualno in sponzorjem všečno. Z Andrzejem sva se lani precej pogovarjala. Za seboj ima veliko smučarije, je zagovornik take logike kot Hans Kammerlander: če se ne da, se sname smuči in se jih malo nese, važno je, da je narejeno. Za določene ljudi je morda to povsem sprejemljivo, ampak … jaz bi bil še bolj vesel, če bi zadevo odsmučal zares neprekinjeno.
Smučanje z osemtisočakov izvira iz alpinizma samega. Če želimo neko smer v steni preplezati prosto, nato pa zabijemo klin in si pomagamo z njim, potem te smeri nismo prosto preplezali. Zdi se mi prav, da s tako logiko sprejemamo tudi smučanje v hribih. Andrzeju kapo dol – že zaradi tega, ker je prišel na vrh. Odpeljal je K2, vendar mislim, da bi bilo za javnost – vsaj alpinistično – prav, če bi razlikovala med čisto smučarijo in smučarijo, ki je bila opravljena z določenim popustom. Kammerlander je leta 1996 oglaševal čisto smučanje z Everesta, tudi meni je dal korajžo, vendar je smuči nekaj časa nosil (800 metrov.). Andrzej je opravil veliko dejanje, vesel sem ga že zato, ker se je javnost še enkrat spomnila, da je smuka z Everesta že narejena in da smo jo naredili mi. Andrzejev spust spodbuja, pravzaprav aktualizira to dejavnost.