Intervju: Andrej Erceg

Planinski vestnik 2012/04

V gorah in potovanjih je smisel življenja

Redko spoznamo v življenju nekoga, ki je pristno in iskreno zatopljen v določeno stvar, določeno početje. Nekoga, ki zna ceniti tiste male stvari, ki naj bi tako veliko pomenile, in nekoga, ki se kljub krutemu tempu življenja še vedno zna odpraviti v neznane kraje in naravo. Andrej to počne že vrsto let. Nekoč je prišel tisti trenutek, ko se je odločil, da bo za svoje užitke, potovanja, plezanje tvegal redno službo in samo potoval in pristno dojemal svet okoli sebe. Je zelo vsestranski človek, pozitiven, vedno nasmejan in sproščen. Pleza, potuje, fotografira, kolesari, teče … A tako kot mnogi, ki se odpravljajo po svetu, je ugotovil, da je doma najlepše

Kaj vam je alpinizem pomenil v mladih letih, v letih vašega alpinističnega začetka, in kaj vam pomeni sedaj, ko imate za seboj kar nekaj izkušenj v gorah?
Ko sem bil “majhen”, sem verjel v pank in nezdravo življenje. Pogosto sem visel v K4, Kavarni Union ali pokojnem disku FV. Kronično sem konzumiral radio Študent. Zanimalo me je vse v zvezi alternativno kulturo in uporništvom, ostalo se mi je zdelo manj pomembno. S prihodom tranzicije in kapitalizma pa so ideali odšli. Udinjanje za denar je postalo norma. Počel sem stvari, v katere nisem verjel, za profit.
Potem pa sem nekega lepega dne, kot popoln alpinistični začetnik, pozimi bivakiral. Nenapovedano. Stran od vsakdanjega kiča, v okolju, v katerem obstaja samo bistveno, sem spoznaval mejno. In bilo mi je všeč. Počasi sem se prelevil iz priložnostnega vernika v alpinističnega odvisnika.
Danes mi alpinizem predstavlja širok doživljajski spekter. Lahko je prvobitna igra preživetja v naravi, lahko je primer učinkovite naravne selekcije, lahko je psihoanalitični kavč v vertikali, lahko je uporništvo brez razloga, lahko je droga, lahko je egotrip, lahko je iskreno prijateljstvo, lahko je prisilno prijateljstvo, lahko je užitek, lahko je trpljenje, lahko je utvara, da si na svetu sam, lahko je sinonim za svobodo …
Kakšni so vaši spomini na prve trenutke v steni, gorah? S kom ste največ plezali?
Spomini so unikatni. Najzanimivejše avanture sem doživel, ko še nisem bil član alpinističnega odseka. Zdelo se mi je, da odkrivam nov svet. Na začetku sem bil precej zagnan in brezkompromisen. Nisem točno vedel, v kaj se spuščam, zato so se številna lomastenja zakomplicirala. Ravno ta nepredvidljivost pa me je še dodatno nakurila in močno sem bil na trnih, če nisem našel pajdaša za naslednjo avanturo. Plezati sem začel relativno star, pri dobrih tridesetih. Bratranec, ki me je v vertikalo odpeljal prvi, je imel moje zagnanosti hitro dovolj. Potem sem somišljenike iskal povsod, neodvisno od ferajna. Na začetku sem večinoma plezal z manj izkušenimi soplezalci ter se učil na lastnih napakah. Počasi, a vztrajno sem spoznaval alpinistično sceno in s tem se je povečal tudi izbor soplezalcev, s katerimi sem bil v bolj ali manj enakovrednih navezah. Lansko plezalno sezono sem malo več plezal z dekleti in moram reči, da mi je prav pasalo skulirano žensko vzdušje brez odvečnega petelinjenja.
Bi hoteli opisati kakšen posebej zanimiv doživljaj?
Nenavadnih doživljajev je bilo več. Recimo v steni Eigerja, na bivaku smrti (Bivak smrti – primerno mesto za bivak v severni steni Eigerja – Heckmairjeva smer.), tam sem praznoval rojstni dan, za darilo pa sem dobil par dimov domačice. Komično je bilo na Svalbardu, kjer smo okoli šotorov napeljali laks ter nanj pritrdili strašilne petarde, namenjene preganjanju severnih medvedov. Jasno, petarde so ob spotikanju čez nevidni laks strašile le nas same, medvedov pa na žalost nismo videli niti od daleč. Zelo utesnjen je bil bivak v Kirgiziji, kjer smo štirje sedeli na ledeni polici in zgornjo polovico teles zbasali v bivak vrečo za dva. V vreči je bilo sicer toplo, a premakniti se nismo mogli niti za milimeter. Zdelo se mi je, da se bom zadušil. Počutil sem se, kot da bi me živega zapakirali v krsto. Istočasno pa je spodnja polovica telesa prosto uživala povsem drug tretma na svežem zraku pri –20 stopinjah.
Hecna avantura iz mojih plezalnih začetkov se mi je zgodila s starejšim soplezalcem, ki je sedaj v alpinističnem penzionu, še vedno pa je aktiven umetnik. Nisem se dovolj natančno pozanimal, kje je sestop iz Končarjevega žleba (Končarjev žleb v Trenti – zimska plezalna smer.), in ko sva v mraku prišla na vrh smeri, ga nisem našel. Za nameček sva pozabila še čelke in teren za pravo lomastenje je bil pripravljen. Najprej me je kolega spustil čez prepad, da bi našel sestop. Viseč na vrvi v temi nisem videl nič. Sledilo je mučno tulanje po zemlji in travi čez previse nazaj do njega. Komaj sem se izognil celonočnemu bingljanju v pasu. V nadaljevanju sva se raje držala manj strmega, a zato zelo težko prehodnega terena. Do jutra sva blodila po rušju nad prepadi v smeri lučk, ki so spokojno sijale v vasi Trenta. Ko sva končno stopila na trdna tla, sva opravila še inventuro opreme in ugotovila, da je kolega dobesedno puščal sled za seboj. Nevede se je namreč med iskanjem sestopa poslovil od derez, vijakov, matičark …
Leta 2004 ste bili na svoji prvi odpravi v Pakistanu, 2006 v Patagoniji in Kirgiziji, 2007 na Svalbardu, 2008 v Yosemitih, 2009 v Omanu in High Sierri, 2010 spet v Pakistanu, 2011 v Miyaru … So vas te odprave kaj spremenile v smislu, da na določene stvari gledate drugače?
Zame so odprave nepredvidljivo raziskovanje težko dostopnih delov planeta v nedotaknjenem naravnem in pogosto nerazumljivem kulturnem okolju. Avantura je zagotovljena. To je moj glavni motiv, da sploh grem. Na nek način podoben avanturističen pristop imava z Alenko (Alenka Krajnc – življenjska sopotnica.) na potovanjih in trekingih, saj se nanje ne pripravljava. Pot je plod improvizacije in trenutne inspiracije. Vsaka odprava mi je nekaj dala, večinoma v dobrem smislu. Odprave so predvsem zadostile moji želji po prakticiranju drugačnosti nekje na ekskluzivnem obrobju. Skupaj z drugimi pustolovščinami so mi razširi le obzorje in spremenile moj pogled na svet. Bolj sem kritičen do potrošništva. Udinjanje, ki služi interesom neskončnega vsakovrstnega kopičenja in razmnoževanja, mi je vedno bolj tuje. Moj občutek odtujenosti se še poglobi, ko sam lomastim po zasneženih vrhovih nekje nad meglo vsakdana.
Na odpravah ali potovanjih običajno doživim dva kulturna šoka, najprej na poti iz Slovenije ter nato ob vračanju vanjo. V Aziji sem, recimo, nazorno dojel, da sta na svetu vsaj dve realnosti, sterilna in razvajena zahodna ter kaotična in vsega hudega vajena vzhodna. V Indiji, Vietnamu ali na Tajskem sem se čudil trdoživosti ljudi, ekonomski in socialni razslojenosti, prometnem kaosu, ekološki neosveščenosti, kulinaričnim bizarnostim in presežkom …, ob povratku domov pa vedno znova ugotovil, da živim v lepi, čisti, razmeroma varni, a obenem bolj ali manj konservativni, netolerantni, predvidljivi državici.
Kaj je za vas plezalni izziv? Morda izredno težka smer, ki ima le malo ponovitev, ali ideja o prvenstveni smeri?
Izziv je oboje. Rad imam smeri, ki so na moji prostoplezalni meji. Če taka smer velja še za objektivno težko, toliko bolje. Sicer pa je težavnost relativna. Kar je zame težko, je lahko za nekoga drugega sprehod.
Prvenstvena smer pa ima čisto drugo kvaliteto. Tukaj vsaj zame največ šteje pristna avantura, manj pa težavnost vzpona. Večino prvenstvenih vzponov sem opravil v navezi, občasno pa se rad spustim v raziskovanje sam. To se mi je recimo zgodilo na Svalbardu, kjer sem stal pod steno velikosti severnega ostenja Storžiča, ki se je ni dotaknil še nihče, ter čez njo potegnil prvo smer. Ali pa lansko leto v dolini Miyar (Dolina Miyar leži na severu države Himachal v indijski Himalaji.), kjer sem splezal na hrib, ki ga je pred mano osvojila le ena naveza. Pri tem zadnjem vzponu je bilo ključno stanje duha. Ves čas sem se počutil odlično, suvereno, kot da bi bil v nekakšni coni nedotakljivosti. V resnici pa je bil vzpon kar tvegan.
Najzanimivejše je plezati po nečem, o čemer ne veš nič, in sproti reševati uganke. V Ladakhu sem lansko leto med trekingom splezal na nek šesttisočak, medtem ko je Alenka uživala v čudoviti zeleni dolini na višini dobrih štiri tisoč osemsto metrov. Vzpon je bil sicer lahek, a izlet odličen, saj pol dneva nazaj nisem niti vedel, da ta gora obstaja. Prvič sem jo namreč zagledal s prelaza, ki sva ga prečila prejšnji popoldan. Med vzponom sem se počutil kot kak prvopristopnik, sploh zato ker daleč naokoli ni bilo žive duše.
Leta 2011 ste se ponovno lotili smeri Na drugi strani časa v severni steni Triglava in uspešno opravili eno izmed njenih redkih ponovitev. Lahko kaj več poveste o smeri?
Do te smeri sem imel velik rešpekt, predvsem zato, ker sem se je neuspešno lotil že enkrat pred leti. S soplezalcem v glavah nisva bila najbolje naštelana za tak izziv. Ko sva se neodločno lotila prvega težjega raztežaja, se je na srečo ulilo in brez pretiranega obžalovanja sva zapustila prizorišče. Meni pa sta ostala v spominu klin, zabit nekje v višavah, in negotova pot do njega.
Poleti 2011 sva uganko, kako prosto priplezati do omenjenega klina in naprej čez ostale raztežaje, uspešno rešila skupaj z Nastjo (Nastja Davidova). Strinjala sva se, da je smer lepa, vredna obiska ter relativno varna, razen v omenjenem raztežaju, kjer se nekaj metrov ne sme pasti.
Februarja 2011 ste s Tomažem Jakofčičem v zimskih razmerah preplezali Metropolis v severni steni Triglava. Vemo, da ste preplezali tudi Klasično smer v Eigerju. V obeh smereh ste potrebovali bivak. Kako se psihično pripravite na takšen vzpon, tak napor?
Načeloma je najboljša psihofizična priprava na vzpon nabiranje plezalne kilometrine. Zanimiva pa je razlika med omenjenima vzponoma. Prvega sem realiziral z avtorjem smeri, ki je obenem odličen plezalec in gorski vodnik. Skoraj celo smer sem brezskrbno poplezaval za njim in se počutil kot kak klient. Poleg tega bi v smeri lahko obrnila kadar koli in se po sidriščih spustila v dolino. Bivak je bil dejansko uživancija, saj sem spal na udobnem in varnem mestu, v topli spalki in brezvetrju, s polnim želodcem. Pred tem pa sem še malo poslikal čudovito okoliško hribovje v jasni, z luno obsijani noči.
Povsem nekaj drugega je plezati v 1800 metrov visoki steni, ki jo vidiš prvič, s katere nad določeno višino ni več lahkega pobega in ki je poleg tega še močno razvpita. Za nameček sem se v Eiger podal v plezalno skromni zimski sezoni, saj sem bil pred tem na eni sami turi. Zaradi vsega tega sem bil pred vzponom precej nervozen. Dejansko sem najprej zavrnil nepričakovano plezalno ponudbo, potem pa čez noč naredil mentalni obrat, saj se taka priložnost ne pojavi pogosto, ter se naslednji dan že vozil proti Eigerju. Skuliral sem se in uspešno, skupaj s še dvema odličnima soplezalcema, preplezal famozno steno. Minule plezalne izkušnje so mi precej pomagale.
Kako skrbite za svojo formo?
Plezati sem se naučil v plezališčih, ki še naprej ostajajo moj najpogosteje uporabljan plezalni poligon in brez njih si praktično ne predstavljam kvalitetnega plezanja v hribih. Dejansko plezam v hribih redkeje, kot se zdi, ponavadi okoli 25 smeri na leto. Pozimi za popestritev izvajam tudi fitnes s cepini v drajtuliščih. Kondicijo poleti običajno nabiram na gorskem kolesu, pozimi na turnih smučeh, ob slabem vremenu pa se občasno pretegujem z izvajanjem joge. V osnovi najraje treniram v naravi, na plastičnih grifih sem le izjemoma, ko res nimam druge izbire.
Nedolgo nazaj se je v javnosti izpostavilo vprašanje o pojmovanju prvenstvenega vzpona, prvenstvene smeri. Je po vaše za prvenstveni vzpon nujno doseči vrh gore/stene?
To, kaj je prvenstvena smer, je zelo odvisno od tega, kje smer poteka in kaj hoče avtor z vzponom povedati. Če recimo plezaš 300-metrsko, prvenstveno, tehnično zahtevno smer v severni triglavski steni in jo nato priključiš na že obstoječo lažjo smer, je povsem nekaj drugega, kot če plezaš v tehnično manj zahtevnem, a objektivno zelo nevarnem terenu v Himalaji. Pri prvem vzponu je poanta v tem, da prvenstven odsek preplezaš prosto, zato je nekako logično, da nadaljevanje vzpona po tehnično in objektivno lažjem terenu, ki je bil pred tem že preplezan, ni več relevantno. V Himalaji pa je ravno obratno. Težave, ne samo objektivne, ampak tudi tehnične, po navadi naraščajo z višino. Večkrat se je že zgodilo, da so alpinisti obračali tik pod vrhom gore. V Himalaji zato, vsaj zame, največ šteje zaključena celota, uspešen vzpon na vrh in tudi sestop, ne glede na to, ali gre za prvenstveno smer ali pa ponovitev smeri.
Večinoma se postavljajo vprašanja le o pozitivnih izkušnjah, pa se midva dotakniva tistih malo manj lepih, mogoče celo žalostnih trenutkov. Ste imeli kakšno takšno izkušnjo, takšen trenutek?
V hribih je linija med biti in ne biti tanka in nekajkrat sem bil sam ali skupaj s soplezalcem blizu tega, da jo prestopim. V steno Les Droitesov sem pozimi vstopil s slabo nabrušenimi derezami in cepini. Plezal sem prvi v navezi, zadnje varovanje je bilo daleč pod mano. Med neuspešnim zabijanjem cepina v star in tanek led sta mi na skalnem drobirju derezi nepričakovano zdrsnili. Na moje veliko presenečenje me je med krikom strahu zaradi pričakovanega padca zadržal drugi cepin, nekako zataknjen v razpokanem ledu. Cepina nisem držal, a sem bil nanj privezan s pomožno vrvico. Ko sva kasneje s soplezalko sestopala na drugi strani hriba v dolino, se ji je v temi, med spustom po snežnem kuloarju, izpulil štant (Sidrišče.). V zraku je naredila salto in nekaj metrov niže pristala na nogah. Obema se je dobro izšlo, a lahko bi bilo popolnoma drugače.
Večina alpinističnih nesreč, v katerih sem bil neposredno ali posredno udeležen, je bila posledica osebnih napak in le redko objektivnih nevarnosti. Načeloma bi se jih dalo preprečiti. Nobena od njih se ni končala usodno. So se pa moji alpinistični prijatelji žal smrtno ponesrečili drugje. Ne delam si utvar, da je alpinizem varno početje. Prostora za napake je malo. Nevarnost je bistvena sestavina alpinizma in brez nje bi izgubil precej svojega čara. Kaj ti bo znotraj te resne igre namenila usoda, pa je skrivnost. Možno je vse.
Mislite, da boste ostali predani plezanju in alpinizmu še naprej, ali vas zanima oziroma privlači še kakšen drug šport, za katerega bi lahko zamenjali plezalke in vrv?
Plezanje in alpinizem mi od vseh športov dajeta največ. Celo toliko, da se je ta strast z leti prelevila v način življenja. Zato da lahko plezam, hodim na odprave, potujem, fotografiram (v steno brez fotoaparata praktično ne vstopam) ter se ukvarjam še z drugimi outdoor aktivnostmi, sem že pred leti pustil redno službo. Stroške, ki nimajo veze z naštetim, pa sem zreduciral na minimum. Pomembno, da ne rečem odločilno vlogo pri mojih prebliskih, preobrazbah … pa ima Alenka, ki me že več kot dvajset let skoraj brezpogojno spodbuja in podpira.
Športov, ki jih poleg plezanja z različno intenzivnostjo prakticiram, je kar nekaj. Gorsko kolesarjenje s poudarkom na relativno zahtevnih vzponih in spustih ter turno smučanje imam redno na repertoarju. Občasno pa še podvodni ribolov, kajak, skoke s padalom, eno leto sem celo kegljal v nekakšni državni bovling ligi, kar pa ni šlo najbolj skupaj z utrujenimi plezalnimi prsti … Za individualne športe sem običajno kar dojemljiv, tako da me je v Braziliji navdušil tudi body surfing. Škoda, da so visoki valovi tako daleč.

Maja Duh