Intervju: Aljaž Anderle

Planinski vestnik 2017/12

Pocar, ki je mislil, da bo pilot

Potem je šla stara država v franže, on pa je postal plezalec. Aljaž Anderle je eden redkih Slovencev, ki se preživljajo s tem, kar je za večino ljudi prostočasna dejavnost, za nekatere vztrajnejše in bolj zagrizene hribovce pa še “nekaj za zraven”. Kot mulc je menda po okoliških skalah in ruševinah počel take neumnosti, da ga je danes malce strah pomisliti na to, vendar so ga ravno tiste neumnosti že v osnovni šoli usmerile na pravo in varnejšo pot v svetu, ki ga je tako zelo privlačil: v alpinistično šolo. In od takrat je alpinizem v vseh mogočih oblikah njegovo življenje.

Ali pa je vse v njegovem življenju povezano z alpinizmom. Bil je eden prvih tekmovalcev v lednem plezanju pri nas, še vedno je eden najboljših lednih plezalcev na svetu, je eden od začetnikov kombiniranega plezanja v Sloveniji, alpinistični inštruktor, gorski reševalec, gorski vodnik, pisec strokovnih prispevkov o plezanju, pogosto testira alpinistično opremo in vedno je na voljo za nasvete.

Aljaž, se človek rodi kot alpinist ali to postane?
Postane, ko očara komisijo na izpitih za alpiniste. (Smeh.) No, predvsem si moraš to zares želeti, plezanje in hribi te morajo pritegniti, to moraš čutiti v sebi. Vse skupaj ti je lahko olajšano, če se rodiš z določenimi predispozicijami za to ali pa si socializiran v okolju, ki to spodbuja in sprejema, še zlasti če je to družina.
S sedemindvajsetimi leti, torej precej pozno, ste se začeli poklicno ukvarjati z alpinizmom. Na kak način? Kako je bilo pred tem?
Prej sem se pa nepoklicno, od dvanajstega leta. Bilo je še bolje. Popolnoma spontano, nedolžno, radovedno … Vendar v začetnem obdobju, ko sem vzporedno hodil v šolo, na univerzo, nikoli nisem mogel biti popolnoma absorbiran v gore. Študij me je iskreno zanimal. V tistem času nisem pisal strokovnih člankov o alpinistični opremi, temveč o varnostnih vprašanjih za revijo Obramba, veliko več kot o alpinistični zgodovini sem vedel (in še vedno vem) o politični in vojaški zgodovini, letalstvo je bilo pa tako ali tako moja strast od otroštva. Po diplomi pa sem si na križišču, ko je šla ena cesta v nadaljevanje študija in poklicno kariero, druga pa v alpinizem, izbral tisto, ki sem jo. Posvetil sem se plezanju, predvsem lednemu. Začel sem delati s pokrovitelji, Petzlom, Mammutom in Adidasom, postal gorski vodnik. Nikoli nisem gledal nazaj.
Alpinizem, kakor pogosto slišimo, zahteva celega človeka, torej prinaša veliko odrekanja. Kako je živeti s tem?
Če ti je tako življenje pisano na kožo, potem ni težko. Zaupati moraš vase in slediti svojim sanjam. Na zunaj je to razen romantičnosti, sanjskosti lahko videti kot lahkomiselnost, sebičnost, boemstvo, neodgovornost. Življenje sicer lahko postane drugačno kadar koli. Samo odločiti se moraš. Obstajajo stvari, ki me zanimajo in ki so se me dotaknile do te mere, da bi jih lahko spoznaval tako intenzivno kot gore. Mogoče kdaj. Tudi za pilotiranje še ni prepozno.
Včasih kdo reče, da je alpinizem njegovo življenje ali kaj podobno patetičnega. Zase tega ne bi rekel. Čeprav se z njim ukvarjam več kot 30 let alpinizem NI moje življenje. JE pa njegov pomembni del. Je katalizator notranje preobrazbe. Pomeni mi najvišjo stopnjo šole za življenje. Pa še službo povrhu. Zato ga v prostem času zganjam čedalje manj in manj. Ker od preobilja ni nič dobrega, tudi ne prostora za še kaj drugega. Vprašanje je, kaj narediti s tem, kar ti alpinizem prinese, kar te nauči … Če si pozoren, je tega namreč precej. Izkušnje lahko preprosto ohranjaš zase, lahko soliš pamet drugim, lahko prodajaš zgodbe o svojih sanjah, ki jih potem berejo tisti, ki si ne upajo slediti svojim. Vsak posameznik vidi svoj smisel: športni dosežek, samospoznanje, preseženo težavnost, medijsko odmevnost, zaslužek, beg pred samim sabo, življenjske izkušnje, zmago nad …
Ampak v resnici, čisto objektivno, smo le vaški posebneži, ki pišejo zgodbe o dogajanju na svojem dvorišču. To je treba nekako preseči. Zgodba z mojega dvorišča govori o tem, kaj lahko človek odnese od tega, da skače naokrog po svetu in išče zimo in led. Kaj lahko ima od tega Svet, je pa drugo vprašanje, in odgovor nanj neprestano iščem.
Marsikdo si predstavlja, da je lepo živeti od alpinizma. In vendar lahko vsak, ki ima vsaj malo izkušenj s tem, potrdi, da je ta kruh vseeno precej trd, poleg tega pa je v primerjavi z običajnimi poklici precej bolj tvegan in ima “omejen rok trajanja” …
Je več lepega kot ne. Negotovost in tveganje sta pač del igre. Vztrajanje in obstoj pri meni temeljita na zaupanju in veri, da se bodo stvari vedno sestavile tako, kot se morajo, in da bo vse v redu. Kar se pa roka trajanja tiče – nič ne traja večno. Ne razmišljam o tem, kje bom čez toliko in toliko let. To bom videl takrat in vem, da bo vse tako, kot je treba. Tudi če me sploh ne bo več v tem svetu.
Menda ste perfekcionist. Je tudi to razlog, da ste tako predani temu, kar počnete?
Ne. Ker nisem perfekcionist. Nikoli ne iščem popolnosti v ničemer, s čimer se ukvarjam. Pravzaprav v popolnost ne verjamem. Ne v fotografiji, ne pri vzponih, ne pri hrani, ne na kolesu, ne pri ljudeh. Samo na izpitih za alpiniste. (Smeh.) Pomembno mi je, da je nekaj kakovostno, zdravo, posebno, varno, zanesljivo, lepo, navdihujoče … Skratka, navdano s pozitivnimi čustvi in funkcionalnostjo. In da je vedno prostor za izboljšave. Nisem torej perfekcionist, sem pa lahko kritičen, dosleden, izbirčen in zahteven, ko je treba – predvsem ko gre za preizkušanje novosti in poučevanje. Predanost je pa posledica odnosa, torej ljubezni.
Vsak si želi opravljati sanjski poklic, vi očitno ga, ampak vsaka medalja ima dve plati …
Sanjski poklic praviloma ne bi smel imeti negativnih plati. Po drugi strani je pa res, da so tudi sanje včasih moraste. Ampak ravno takrat nam morda sporočajo kaj pomembnega. Najbolj pomembno je, da znamo vedno priti iz težav in črpati energijo in motivacijo iz lepega, dobrega. Vreme se vedno zjasni, poškodbe se zacelijo, pridejo novi gostje, delamo lahko povsod po svetu. Po drugi strani pa taka služba prinaša potencial za poškodbe, veliko odgovornosti in tudi stres. Tudi možnost, da se lahko ubiješ. Vsega tega se zavedaš, a ker počneš nekaj, v čemer si se našel in ti je pisano na kožo, greš vedno lahko čez in naprej.
Je gorsko kolesarstvo, s čimer se ukvarjate zadnja leta, posledica temnejše plati medalje ali bolj dobra priložnost, saj je tudi kolesarjenje vaša strast?
V gorsko kolesarstvo sem se malce bolj poglobil po poškodbi kolena, ki sem jo staknil med smučanjem na Norveškem. Ker sem pocar, moram v učenje vlagati veliko energije in časa, da bi prišel do ravni, ki jo imam pri plezanju. Kolesarjenje zagotovo vidim kot priložnost za delo, dopolnilo in razširitev svoje osnovne vodniške dejavnosti. Gorsko kolesarstvo je na športno turistični sceni najboljša priložnost in potencial. Hkrati pa ima z alpinizmom dovolj podobnosti, da ju zlahka dopolnjujem, tudi poklicno. Glede na položaj v Sloveniji pa potrebuje tudi čim več predanih ljudi.
Zanimivo je, da so vrhunski alpinisti individualisti, ki iščejo mir in samoto, hkrati pa jih tržna logika sili v ekshibicionizem, torej izpostavljanje v medijih in posledično prepoznavnost. Spomnimo se na primer Tomaža Humarja. Kako se spoprijema te s tem?
Humar je dvignil vrhunski alpinizem na raven biznisa, hkrati pa prenesel medijsko gladiatorstvo na tem področju na novo raven. Svet se vrti vedno hitreje in danes lahko vsak, ki ima pet minut časa in svoj ego na selfie sticku, naredi enak ali večji medijski bum z nekim projektom, ki ga s pomočjo socialnih medijev vsili sledilcem in klasičnim medijem, ki, žal, prevečkrat črpajo snov za svoje zgodbe na Facebooku in podobnih kanalih.
Doživel sem medijsko anonimnost, medijsko privlačnost, medijsko odvisnost, zdaj pa sem v fazi medijskega distanciranja, ker je scena postala smešna, nepregledna in nasičena s pozornosti željnimi samovšečki brez vsebine. Dejavnosti na prostem se vedno pomakajo v pretiravanje … Pred dvajsetimi leti v ekstremizem, potem v adrenalin, danes v avanturizem … Avantura … no, čeprav so merila za avanturo osebno različna in je za nekoga avantura to, kar je za drugega sprehod po parku, pa realno gledano avantura pomeni, da tvegaš vse. Da prestopiš točko umika. Da ni pomoči na dosegu roke ali telefonskega klica. In da so tvoje odločitve vse, kar imaš. Avanture se torej ne dogajajo prav pogosto v življenju. Kvaziavanture pač.
Kar počnem zasebno, ni stvar množic. Medijem se ne izogibam, jih pa tudi ne iščem. Skozi njih želim predvsem deliti ali objavljati stvari, ki odpirajo oči, pomagajo ali učijo. To je edino, kar danes potrebujemo – gladiatorjev, klovnov, estradnikov in pozerjev imamo že od starega Rima naprej dovolj. Imam pa težave sam s sabo, ker naš poklic v sodobnem svetu zahteva sodelovanje v tej igri izmenjavanja vtisov in objavljanja zgodb, ponudb in izkušenj na spletnih straneh, v želji, da bi si zagotovili delo. Upam, da bom lahko vedno vztrajal zgolj na obrobju tega vrtinca.
A najbrž se morate tudi zaradi pokroviteljev pojavljati v javnosti. Kaj konkretno oni pričakujejo od vas?
Vse. Prostituiranje na Facebooku, nakladanje na Twitterju, blefiranje na Youtubu in vse, kar je še “jumbo plakat kanalov” sodobnega časa. (Smeh.) V resnici pa nič izmed tega, ampak to je poslovna skrivnost.
Z vašim delom so povezane tudi zgodbe, ki jih je težko pozabiti in še težje deliti. Kako se spoprijemate z dogodki, ki zaznamujejo slehernega alpinista – z izgubo, nesrečami, poškodbami?
Razmišljam, v čem so naše zgodbe drugačne od zgodb kogar koli drugega na svetu. Mislim, da le v tem, da se dogajajo nam in okoli nas. Srečevanje z izgubami, nesrečami in njihovimi posledicami je na prvi pogled obremenjujoče, ampak vseeno gre le za naš svet, z njegovimi značilnostmi … Le za različico katerega koli drugega sveta. Nič nenavadnega ni, če se v gorah zgodi nesreča. Lahko je boleče, težko doumljivo, a hkrati neizogibno. Vsakemu izmed nas se lahko kaj zgodi, kadar koli. Tega se zavedam, zato sem za vsak nov dan posebej hvaležen. Dogodkov in obratov v življenju ne moremo vedno predvideti, jih preprečiti niti se jim izogniti. Največ, kar sami lahko storimo, je, da delamo čim manj napak in se dobro zavedamo, kaj počnemo. Če se kaj zgodi, pa je treba prepoznati razloge, jih sprejeti in se iz njih kaj naučiti. Zase in za druge.
Smo po vašem mnenju Slovenci dovolj previdni ali se precenjujemo in si prevečkrat vzamemo to, kar nam po naše pripada? Vsak mora na Triglav, plezanje je vedno bolj popularno, vsak pa ima pravico to početi, čeprav brez znanja …
Slovenci smo bili navajeni vse stvari početi sami. Tako smo zrasli, bili vzgojeni in tako so stvari delovale. Do nedavnega. Današnje generacije so malo drugačne. Če že kot otrok ne znaš pasti in se pobrati, si sam zakrpati rane, stisniti zob in prevzeti odgovornosti za svoja dejanja in odločitve, potem boš v resnejših situacijah najbrž imel težave. Oziroma boš hitro odvisen od pomoči. Današnja mladina ima manj izkušenj v naravi, na terenu. To je ena plat, torej zmanjšana kompetentnost. Druga plat zgodbe pa je trendovstvo. V času, ko je en teden popularno nekaj, naslednjega pa nekaj drugega, bi vsak rad preizkusil vse in hkrati nič. Samo zato, da se bo postavil pred drugimi ali jih posnemal. Redko kdo se zaveda, kako smešno je to videti in kako nevarno lahko postane.
Ljudje se zaradi različnih razlogov udeležujejo raznih izobraževanj, ki niso vedno “uradna”. Se vam zdi to sporno?
Ma, ne vem … Sporno ni, je pa včasih žalostno ali nerodno, ker tudi sam pogosto tekmujem na tem trgu s ponudbami, ki so dumpinške. Je pač tak trg. Na njem nastopajo šalabajzerji, profesionalci, bleferji, strokovnjaki, povzpetniki, legende, mojstri za vse … Kupci pa dobijo, kolikor dobijo. Če so zadovoljni, super. Vsaka intenzivna in površna stvar se lahko hitro izkažeta za nezadostno. In cena je pogosto premo sorazmerna s kakovostjo tovrstnih storitev, učinek pa obratno sorazmeren.
Če bi se vaši otroci začeli ukvarjati z alpinizmom in bi si izbrali podobno ali enako pot kot vi, kaj bi jim svetovali?
Če bodo prišli do te točke, jim ne bo treba ničesar svetovati, ker bodo, tako kot jaz, ravnali predvsem po svojem občutku. In to bom sprejel.
Na začetku ste rekli, da je bilo bolje, ko se s plezanjem niste ukvarjali profesionalno. A vendar me zanima, ali do tega še čutite tisto prvinsko strast.
Če gre za potrebo, da v vsakem trenutku mislim le na to, kako bi kaj preplezal, če moram nujno zlesti na vsako zanimivo skalo ali stavbo, če izkoristim vsak trenutek za pogovor o plezanju ali trening, potem nikakor. Ta čustva so izzvenela enkrat vmes na tej več kot tri desetletni poti, in prerasla v ljubezen. V razumevanje, v željo po učenju, prenašanju in spoznavanju. Ko grem plezat, s skalo vzpostavljam intimen stik, dialog, še zlasti pa z ledom, ki je najmanj razumevajoč do vsega nasilnega, nastopaškega ali izzivalnega. Enakega odnosa si želim na gorskem kolesu, le da me tam včasih še vedno zanese … In takrat pridejo buške.
Kako ste se v vseh teh letih v gorah spremenili? Je drugačen tudi vaš pogled na varnost in natančnost?
Gore te naučijo ponižnosti, hvaležnosti in spoštovanja. Umestijo te v tvoje lastno mesto v vesolju. Zaveš se svoje majhnosti, postavljen si pred zrcalo, ki te sleče v dno duše. Tako počasi začenjaš razumevati sebe, druge in se spreminjati. Rdeča nit vsega pa je sledenje svojim sanjam, spoznavanje sebe in učenje. Še vedno počnem nevarne stvari, kot vsa ta leta. Še vedno moram iskati meje, hoditi po njih in kukati na drugo stran, se učiti iz izkušenj, zaupati in biti hvaležen. Pogled na varnost se je spremenil zaradi izkušenj in prask. Na podlagi lastnih spoznanj lahko najbolje spremeniš in popraviš svoje delovanje.
Katera je vaša najljubša knjiga, povezana z alpinizmom?
Usoda je lovec Ernesta Ganna. Res, ni alpinistična, čeprav je zaradi vzporednic najboljša knjiga o alpinizmu, kar sem jih prebral. Govori o predanosti, učenju, zaupanju in želji po dojemanju delovanja Usode. Od alpinističnih je pa to že vse od njenega izida Lenarčičeva Smisel in spoznanje.
Ali po vašem mnenju drži, da je laže najti srečo v gorah kot pa jo obdržati v dolini?
Hm … Moje mnenje o tem ne obstaja. Vem le to, da sreča ni nekaj, kar se najde. Sreča je stanje duha, naša notranja izbira. Če smo srečni le v gorah, potem je to iluzija nečesa, česar v resnici nimamo.

Marta Krejan Čokl