Planinski vestnik 2015/07-08
Nisem tekmovalen tip
Ideja za intervju z Alainom Ghersenom se mi je porodila zato, ker mi je Nico povsod, kjer sva plezala, govoril: “Tole smer je prvi preplezal Alain; to je smer, ki jo je opremil Alain; do sedaj je samo Alain uspel preplezati to poč; to je Alain soliral pozimi …” Začela sem malo brskati po internetu in videla, da o njem ni veliko napisanega. Našla sem le kopico dobrih vzponov v balvanih, plezališčih, v gorah, celo zmage na tekmovanjih.
Bil je prvi, ki je preplezal znano Digital crack (8a) ter Au sud de nulle part (8b) na Aiguille du midiju; prvi, ki je prosto ponovil Divine Providence (ED+ 6c/A3, prosto 7b+, 900 m) v Mont Blancu; prvi, ki je pozimi soliral Bonattijev steber v Drujih … Sicer ga nekoliko poznam, saj se kdaj srečava v plezališčih, zadnja leta pa tudi na otroških igriščih, saj ima z drugo ženo petletnega sina Oscarja. Je zelo kul, skromen in sproščen, njegov glas deluje pomirjevalno. Ta mirnost je bila gotovo ključna za vse njegove solo vzpone.
Plezati ste začeli že pri šestih letih, v Fontainebleauju, tako kot mnogo Parižanov. Sklepam, da v krogu družine?
Res je. Oče je bil član skupine pariških alpinistov, ki so poleti plezali v hribih, čez leto pa so vsako nedeljo trenirali na balvanih v Fontainebleauju. Najprej nisem veliko plezal, bolj sem se igral z mivko, potem pa sem se začel vedno bolj zanimati za skale.
Vas je oče vzel seboj tudi v hribe?
Ne. Oče je kmalu nehal plezati. Pri šestnajstih letih me je v hribe, skupaj z bratom, prvič peljal François Aubert, očetov prijatelj in član prej omenjene skupine. Poleti sva z njim odšla za več tednov v masiv Mont Blanca ali v masiv Les Écrins. Do takrat sem v glavnem plezal balvane, sem in tja tudi v plezališčih, predvsem v Saussois nedaleč od Pariza.
Bili ste eden tistih, ki so veliko doprinesli k razvoju balvanskega plezanja.
Res je. V osemdesetih letih nas je bilo nekaj navdušenih balvanistov, ki smo začeli tudi resno trenirati, ne samo v naravi, tudi na plezalnih deskah. Veliko sem plezal z Jackyjem Godoffom (Jacky Godoffe, 58-letni francoski plezalec, je ikona balvanskega plezanja. Je prvi plezalec, ki mu je uspelo preplezati balvan z oceno 8A, C’était Demain v Fointainebleauju. Še vedno je aktiven, predvsem kot postavljavec smeri na mednarodnih balvanskih tekmah.) in Marcom Le Menestrelom. Skupaj smo preživeli veliko zabavnih ur, našli smo veliko lepih balvanov in linij. Začeli smo plezati prve balvane z oceno 8A in 8A+. Leta 1986 sem preplezal L’Ange naïf (8A), dve leti kasneje pa L’Aplat du Gain (8A+), svoj najtežji balvan. Privlačili so me tudi visoki balvani, saj imajo zanimivo psihološko dimenzijo. Še posebej v tistem času, ko še nismo imeli crash padov.
Ojoj, ne predstavljam si balvaniranja brez crash padov. Se niste nič poškodovali?
Ne, razen manjših poškodb nisem imel nič resnega. Dobro smo se varovali med seboj. Poškodoval sem se le, ko sem en balvan študiral z vrvjo z vrha, pa je vrv preskočila in sem padel na hrbet.
V knjigi Jerryja Moffata Revelations je začutiti, da je bilo med francoskimi in angleškimi plezalci precej tekmovalnosti, predvsem v obdobju, ko ste plezali težke smeri v Buouxu.
Osebno nisem nikoli občutil tekmovalnosti. Bolj pozitivno motivacijo. Ko sem videl, kaj so lahko storili drugi, sem to poskušal uporabiti na najboljši način, kot spodbudo, da sem dvignil tudi lastni nivo.
Sodelovali ste na prvih tekmah in v Arcu 1986 tudi zmagali. Kakšni so vaši spomini na tekme?
Hitro sem spoznal, da nisem tekmovalen tip. Na splošno ne maram spektaklov in plezanja pred občinstvom. Motilo me je tudi dejstvo, da sem se začel veseliti poraza drugih, samo da sem imel boljši rezultat. To je v nasprotju z mojo osebnostjo. So plezalci, ki so bili zelo tekmovalni in so to priznali, npr. Jerry Moffat ali Jean Baptiste Tribout, so pa tudi taki, ki so rekli, da niso tekmovalni, a so v resnici bili. Ne vem, ali sem jaz spadal v to drugo skupino. (Premislek.) Ne, odkrito mislim, da nisem bil, zato sem kljub dvema zmagama kmalu zaključil s tekmami.
Katera so vaša najljubša plezališča?
V osemdesetih letih smo veliko časa preživeli v Buouxu; iz Pariza smo odšli tja za več tednov, tako da imam nanj res lepe spomine. Kot drugi sem ponovil znano smer Minimum (8b+). Rad sem plezal tudi v plezališču Saussois v bližini doma. Veliko časa sem preživel v Cimaïju, kjer sem preplezal prve 8b-jke (Sortiliège, Les sucettes à l’anis) in svojo drugo 8b+, in sicer smer Didiera Rabatouja, Coup de bambou.
Opravili ste veliko prvenstvenih vzponov. Ni to nekakšna tekmovalnost, biti prvi, ki prepleza neko smer?
Kar je pri prvenstvenih vzponih najbolj privlačno in razburljivo, je to, da nikoli vnaprej ne veš, ali je sploh mogoče. Gre predvsem za odnos s seboj in ne za tekmovalnost z drugimi.
Leta 1988 ste se iz Pariza preselili v Chamonix. Ko sem gledala vaše vzpone na internetu, me je impresioniralo, kako hitro ste začeli plezati zelo težke smeri.
Že prej sem vse poletne sezone od leta 1982 do 1987 preživel v Chamonixu in opravil veliko vzponov ter si nabiral izkušnje. Že leta 1984 sem začel s solo vzponi in sem na tak način preplezal Walkerjev steber v Jorassih ter južno steno Meije (Les Écrins).
Mislite, da vam je pri alpinističnih vzponih pomagalo, da ste imeli tako visok nivo v balvanih in plezališčih?
Vsekakor. Težko je bilo le prenesti plezalni nivo iz plezališč v gore, saj je tehnika in filozofija plezanja tam drugačna. V hribih ne smeš pasti, medtem ko sem bil z balvanov navajen, da je ravno padec tisti, ki ti omogoča, da se učiš in napreduješ. Šele ko sprejmeš, da boš padel, v balvanu lahko napreduješ in prideš čez točko, ko te ni več strah padca. Medtem ko je v gorah padec praktično prepovedan.
Znani ste tudi po zanimivih povezovalnih vzponih. Izstopata gotovo dva, in sicer leta 1987 balvan Carnage (7B+) v Fontainebleauju, smer La Bidoule (8a+) v Saussois ter alpinistični vzpon v L’intégrale de Peuterey v Mont Blancu v 49 urah – povezano z Alfo Romeo, ter leta 1990 Directe Américaine v Drujih, Walkerjev steber v Grand Jorassih in Intégrale de Peuterey v 66 urah. Od kod ideja?
Bil sem nekakšen ujetnik tistega obdobja, saj so bila povezovanja zelo v modi. A po drugi strani se mi zdi koncept še vedno zanimiv. V tem je nekaj preussovskega (Paul Preuss (1886–1913), avstrijski alpinist, pionir alpskega solo plezanja, ki je vztrajno odklanjal uporabo klinov in vseh manevrov z vrvjo. V tem je videl nekakšen prestopek v plezalni etiki.). S tem mislim na zelo čist odnos do gora s čim manj uporabe materiala, kar je za hitre solo vzpone pogoj. S fizičnega in psihičnega vidika pri takih vzponih potisneš svoje meje više, saj gre za zelo dolgotrajen napor, kjer moraš ostati ves čas stoodstotno skoncentriran.
Kateri je po vašem mnenju vaš najboljši dosežek v plezanju?
Ne morem izpostaviti posebnega vzpona.
Ali pa mogoče vzpon, pri katerem ste se počutili res na meji?
Vedno sem se na vzpone dobro pripravil, tako da nikoli nisem imel občutka, da je moje življenje v nevarnosti.
Ko ste opravili prvo zimsko solo ponovitev Divine Providence, je bila vaša žena noseča. Niste imeli nobenih pomislekov glede tega?
Ne, takrat mi to ni predstavljalo nobenih problemov, a ko gledam nazaj, se mi zdi malo čudno. Takrat sem bil popolnoma v svojem plezalnem svetu, v nekakšnem mehurčku, odklopljen od preostalega sveta.
Torej sedaj, po rojstvu drugega sina, ne plezate več nevarnih smeri?
Ne, zdaj plezam veliko manj in nimam več solo ambicij. Zadnji resen solo vzpon sem opravil leta 2000, ko je imel prvi sin sedem let, in sicer zimski solo vzpon čez severno steno Aiguille Sans Nom (smer Gabarrou-Silvy, 6b M5, 90°, 1000 m). A moram povedati, da nisem nehal solirati zaradi otrok, temveč zato, ker mi to ni več prinašalo tistega, kar mi je v preteklosti. Solo je izgubil svoj čar novosti. Poleg tega je od mene zahteval veliko psihične angažiranosti. Dejstvo je, da se moraš pred takimi vzponi nekako zapreti v svoj svet. In te izoliranosti potem nisem več prenašal. Čutil sem, da je čas, da končno izstopim iz tega ”ego” sveta.
Kakšni so vaši vtisi iz Himalaje (južna stena Makaluja 1989)? Sklepam, da vam ni bilo ravno všeč, saj se tja niste več vrnili.
Himalaja mi je bila po eni strani všeč, po drugi pa je bilo preveč stvari, ki so me motile. Všeč mi je bilo plezanje na veliki nadmorski višini in občutki, povezani s tem, motila pa me je vsa organizacija, potrebna za osemtisočake: plačilo za dovoljenje, plačilo nosačev … Zaradi tega nisem ponovil takšnih odprav. Sem pa kasneje veliko plezal v Ameriki, tudi v Yosemitih. Preplezal sem Salathé in Tangerine trip v El Capitanu. Take ”odprave” so veliko bolj po mojem okusu.
Od leta 1993 ste tudi gorski vodnik. Verjetno ste to postali z levo roko.
Sprejemne izpite sem res opravil z lahkoto, saj sem takrat samo plezal, imel pa sem probleme kasneje med izobraževanjem, in sicer s pedagogiko in odnosom do klientov. Glede na to, da sem bil vrhunski plezalec, mi ni bilo lahko začeti delati s klienti. In kar nekaj let je trajalo, da sem v tem pogledu dozorel, se naučil potrpežljivosti in pedagoškega ravnanja. Lahko rečem, da je bilo treba najprej zaključiti kariero vrhunskega alpinista, preden sem lahko postal dober vodnik. Nikoli mi ni uspelo sočasno uskladiti obojega. Ne vem, zakaj. Šele ko sem se oddaljil od vrhunskega alpinizma, sem postal bolj pedagoški v vodniškem poklicu. Od leta 2000 sem v gorah skoraj izključno kot vodnik ali kot inštruktor vodnikov pri ENSA (École nationale de ski et d’alpinisme – Nacionalna šola za smučanje in alpinizem).
Nico (moj mož, op. p.) pravi, da ste eden redkih vrhunskih alpinistov, ki so se ”dobro” postarali. Kakšno je vaše mnenje o tem?
To mi velikokrat reče … Res je, da med “živimi” vidim veliko nekdanjih vrhunskih alpinistov, ki so depresivni. Na žalost poznam še več tistih, ki so se v gorah smrtno ponesrečili. Znati je treba nehati v pravem trenutku. Paradoksalno postane v tvoji osebni zgodbi, da je tisto, kar si počel, smiselno šele, ko si prenehal, ko si obdobje postavil v preteklost. A to je težko, saj je treba zapustiti večletno rutino. Treba je zapustiti ”mehurček”, v katerem si živel in v katerem si doživljal zelo intenzivne trenutke sam s seboj. Mogoče mi je pri tem preklopu pomagala filozofija.
Ste študirali filozofijo?
Ja, opravil sem magisterij iz filozofije, sedaj pripravljam doktorat na temo še živečega francoskega filozofa Clémenta Rosseta o unikatni realnosti, ki prej ali slej postane tragična, in o tem, kako se ji je človeški duh sposoben prilagoditi. A s filozofijo sem začel pozno, šele leta 2004. Zgodaj sem pustil šolo in samo plezal.
Ko sem po internetu iskala informacije o vas, sem naletela na spletno stran Escrocs 74 (goljufi 74), kjer dvomijo v vso trilogijo Toma Česna. Kakšno pa je vaše mnenje o njegovih vzponih?
Jaz mu verjamem. Nimam nobenih dvomov oz. mislim, da je prav, če si alpinisti zaupamo in da ni treba vedno prinašati ne vem kakšnih video dokazov o svojih vzponih.
Kaj mislite o slovenskih alpinistih nasploh?
Mislim, da so veliko doprinesli k razvoju alpinizma in himalajizma. Imajo neki poseben alpinistični duh, bili so avantgardisti, mnogo njihovih vzponov je bilo precej pred časom. Ne vem, od kot izvira ta duh, ker ne poznam dovolj zgodovine Slovenije. Z zanimanjem bom prebral knjigo Bernadette McDonald o slovenskih alpinistih, ko jo bo napisala.
Imate še kakšen plezalni projekt?
Ne, nimam jih več. Moj zadnji težji vzpon je bila Les coudes au zénith (8a+/b) v Bionnassayju leta 2011. Sicer včasih še plezam, a zdaj več časa namenjam doktoratu.
Ste zadovoljni z življenjem v Chamonixu?
So obdobja, ko imam Chamonix rad, in obdobja turističnega navala, ko mi je manj všeč. A na splošno ga imam rad, okolje je lepo. Ne vem pa, če bom tu ostal do konca življenja. Kasneje se vidim malo bliže kakšnemu večjemu mestu, da bom bliže kulturnemu dogajanju. Gledališče, razstave, festivali – tega mi tukaj malo primanjkuje.
Martina Čufar Potard
