Grif 34/2001
Pavle Kozjek
Če bi bil Pavle Kozjek Američan, bi bil profesionalni plezalec. “Probably the best high altitude climber in the world” ali pa “The most allround climber in the world” bi pisalo na oglasih v revijah Climbing in Rock&Ice in Američani bi bili prepričani, da so najboljši alpinisti na svetu. Ker pa je Slovenec, pač vodi oddelek za informatiko na Statističnem uradu Republike Slovenije …
V številkah
1 minuta in 53 sekund: ki jih je leta ’99 porabil za vzpon čez celoten slap na tekmovanju v Bohinju.
4 osemtisočaki: Broad Peak ’86, Gašerbrum ’86, Šiša Pangma ’89, Everest ’97.
6 letna hči: Ana Karin.
41 velikost čevljev na desni nogi.
42 velikost čevljev na levi nogi.
100 plus: približno število prvenstvenih smeri.
176 minut in 39 sekund: prvi maraton, ki ga je pretekel v manj kot treh urah.
1000 približno število preplezanih smeri.
8848 metrov višinskega rekorda brez uporabe kisika iz jeklenk.
… in pripravlja magisterij z nekoliko dolgočasnim naslovom: Integracija programske podpore za zbiranje in urejanje statističnih podatkov z okolja srednje … itn.
Slovenci, tisti, ki se nekoliko zanimajo za alpinizem, ga poznajo kot prvega in doslej edinega prebivalca te države, ki je osvojil vrh Everesta brez dodatnega kisika. Ker se je to zgodilo še v predinternetnem obdobju slovenskega alpinizma, je ta podatek širšim množicam ostal neznan. A med slovenskimi alpinisti si je Pavle Kozjek že zdavnaj prislužil status žive legende. Za njim so številne prvenstvene smeri v slovenskih Alpah, Paklenici, zahodnih Alpah, zahtevni vzponi v El Capitanu, v Cerro Torreju v Patagoniji, v Himalaji in v zadnjem obdobju, ko mu zaradi družinskih in službenih obveznosti zmanjkuje časa, predvsem v Andih.
41-letni Ljubljančan, ki sicer izhaja iz Mačkovega grabna pod Grmado v bližini Polhovega gradca, je s plezanjem začel pred 22-imi leti, in sicer na alpinističnem odseku Ljubljana Matica, katerega član je še danes. Pogovarjali smo se o nevarnosti, ki pretijo pri ukvarjanju z alpinizmom, o nevarnostih, ki pretijo alpinizmu, o mlajših, ki prihajajo in o generaciji, ki je slovenski alpinizem učvrstila v svetovnem vrhu in za prihajajoče postavila zelo, zelo visoke standarde.
Z izbiro prvega vprašanja ni bilo večjih težav. Kaj pa naj vprašaš človeka, ki je znan po tem, da je sam sestopil po Čihulovi smeri, tem peščenem pogrebu v severni steni Široke peči, ali da je v enem dnevu, gor in dol, preplezal štiri smeri v Mojstrovki in Travniku … ?
Si v teh 22 letih plezanja kdaj dobil občutek, da ti situacija uhaja iz rok, da nisi več tisti, ki nadzoruje položaj?
Moram malo pomisliti, ampak zdi se mi, da takih situacij … Ja, nekaj jih je že bilo, ampak v glavnem zaradi objektivnih okoliščin, na katere nisem mogel vplivati. Mislim pa, da tega ni bilo prav veliko, zdi se mi, da se pri izbiri ciljev nisem precenjeval.
Nisi nikoli skozi vsa leta ukvarjanja s tem športom dobil občutka, da je veliko odvisno od sreče?
No, nekaj je tudi, sigurno, ampak mislim, da bi, če bi verjel v to srečo, verjetno nehal plezati. Mislim, da je tudi pri alpinizmu človek daleč najbolj odvisen prav od sebe.
Leta 1989 sta z Andrejem Štremfljem preplezala prvenstveno smer v južni steni osemtisočaka Šiša Pangme, pri tem vzponu pa si utrpel hude zmrzline in kasneje zato izgubil dva prsta na nogi, si to tveganje že vnaprej vkalkuliral v ta vzpon?
Ne, take situacije, ta na Šiši Pangmi je že bila ena takih, v katerih ti položaj pomalem uhaja iz rok, so se zgodile zaradi nepredvidenih stvari. Prvo noč, ko sva bila z Andrejem v steni, se je vreme poslabšalo, zapihal je močan veter in meni se v tistem strmem delu stene ni uspelo obleči, navleči kombenizona … To je bilo povsem nepredvideno, ena od tistih stvari, ki se ti lahko zgodijo v takih velikih stenah. Ne bi pa nikoli šel v tako steno, pod katero bi rekel: “Tule imam pa petdeset odstotkov možnosti, da pridem živ iz nje.”
Zanimajo me motivi, zaradi katerih si se odločil za plezanje, za alpinizem. Misliš, da gre za povsem enake motive, ki ženejo druge športnike?
Verjetno so precej podobni. Samo, ko sem začel, o tej zadevi nisem prav veliko vedel in moj glavni motiv je bil ta, da pogledam, kako to zgleda. Šele, ko sem odkril, da je to prava stvar, ki mi leži, me je potegnilo. Nisem pa že od vsega začetka gojil nekih blaznih ciljev. Na začetku sem celo razmišljal bolj takole: “Malo bom poskusil, da vidim, kaj to sploh je, ta plezarija, pa da spoznam to družbo, da vidim, kakšni ljudje so to, ne bom rinil v ne vem kakšne ekstreme, ampak zadeva je potem sama po sebi šla v drugo smer.”
Alpinizem, tisti skrajni oziroma vrhunski, se v zadnjem času zelo spreminja. Mogoče je to še najbolj vidno prav pri nas s Humarjevim vzponom čez južno steno Daulagirija in Karničarjevim spustom z Everesta. Ali misliš, da pomeni internet rešitev ali pogubo alpinizma?
Rekel bi, da ne eno ne drugo. Rešil ga ne bo, pogubil tudi ne, bo ga pa spremenil. Tak alpinizem, kot je bil nekoč, tega gotovo ne bo več. Zdaj veljajo drugačna pravila. O tem v prehodu v novo tisočletje vsi veliko razmišljajo. Mislim, da je predvsem važno, da se akterji, sami alpinisti zavedamo, kaj so prave stvari, kaj je tisto, kar alpinizem vseeno loči od drugih športov, tekmovalnih na tak ali drugačen način. In to je etika, to so pravila, ki niso zakoni, ki niso zapisani, ampak si jih v bistvu sami določamo. In kakršna si jih bomo določili, takšna bodo. In če pustimo, da se bodo ta pravila popolnoma skomercializirala, dobesedno razprodala, potem v prihodnosti od alpinizma ne moremo preveč pričakovati. Če pa se potrudimo, da bomo ohranili neke etične kriterije, ali pa vrednote, potem pa mislim, da lahko imamo tudi v prihodnosti od alpinizma še zelo veliko.
Ali obstaja nevarnost, da bi se alpinisti pod vplivom večje medijske pozornosti in večjega vpliva pokroviteljev začeli odločati za prenevarne stene, za preseganje tiste meje, ki je še kolikor toliko zdrava?
Deloma mogoče tudi, mislim pa, da ne bistveno bolj kot prej. Zdaj je aktualen internet, prej je bil pa naslov v časopisu. Končni učinek je zdaj mogoče malo bolj očiten. Sama po sebi se mi večja medijska odzivnost alpinizma ne zdi nič slabega. Slabo se mi zdi, če to počneš zaradi tega, če je to glavni razlog, da greš plezat. Da boš na internetu. Ker potem zadeva izgubi vsebino. Drugače se mi pa zdi celo pozitivno. Pomembno je postaviti stvari na pravo mesto. Da vzpona ne proglasiš za nekaj, kar ni. To se pa tudi pojavlja. Če se še enkrat vrnem k pritiskom pokroviteljev – po eni strani je ta pritisk res večji, po drugi strani pa obstaja zdaj več možnosti, da se boš pod isto steno še kdaj vrnil kot nekoč.
Si kdaj razmišljal o tem, da bi živel od alpinizma, da bi postal profesionalec?
Mislim, da je nato pomislil skoraj vsak, ki se je kdaj resno ukvarjal s plezanjem. Tudi sam sem na začetku resno razmišljal o tem in delal v tej smeri, samo slej ko prej pristaneš na precej realnih tleh. Kakšno resno življenje od alpinizma si zelo težko organiziraš. Pri nas niti od dela gorskega vodnika ne moreš živeti tako kot recimo v Franciji ali v Švici, čeprav ni rečeno, da se to ne bo spremenilo. Tudi pri nas čakajo to vodništvo malo boljši časi, ampak kljub temu, če bi mi kdo zdaj ponudil, da lahko živim od alpinizma, tega ne bi sprejel. Zdi se mi, da če neka stvar postane tvoj poklic, je ne počneš več s takim veseljem.
Mogoče je alpinizem v današnjem športnem svetu zanimiv prav zaradi tega, ker lako “amaterji” še vedno dosegajo ravno tako vrhunske rezultate kot “profesionalci”?
Ja, čeprav je zelo težko potegniti mejo med profesionalnim in amaterskim na tem področju. Že mi smo bili leta ‘80 po svoje profesionalci, ker smo v glavnem samo plezali in za silo živeli od nekih štipendij. Zato smo se lahko popolnoma posvetili treningu in vzponom. Imeli smo tudi dobre razmere, veliko časa in mogoče so tu mlajši malo prikrajšani. Časa za karkoli je danes manj kot nekoč.
Spoznal si se tudi z drugimi športi, v zadnjem času predvsem s tekom. Pred kratkim si prvič tekel maraton hitreje kot tri ure. Vem, da si treniral po posebnem načrtu, ki je obljubljal prav to. Obstaja kak podoben “recept” za vzpon čez himalajsko steno?
Za razmeroma dobre tekaške rezultate se moram zahvaliti predvsem ženi Nadi, ki je tudi športnica (tek, triatlon) in se spozna na trening in športno prehrano. Verjetno je lažje narediti načrt za tri ure maratona kot pa za himalajsko steno. Tudi za Himalajo najbrž že marsikje piše, kaj vse moraš narediti, da ti lahko uspe tudi tam. Ampak mislim, da zahteva Himalaja nekaj več predispozicij, ki si jih za tek lažje pridobiš. Mislim na psiho, ki je predpogoj za uspešen vzpon, čeprav tudi za maraton potrebuješ psihološko pripravo, da vzdržiš pritisk zadnjih kilometrov, ki so prav tako naporni kot zadnji metri pod vrhom osemtisočaka. To so precej primerljive stvari. Himalajski vzponi se od udejstvovanja v drugih športih razlikujejo predvsem po tem, da preprosto ne moreš odstopiti, da si odvisen od sebe ali pa kvečjemu od tistega, ki je s teboj, pa še tisti ti ponavadi ne more pomagati. To je v bistvu tista razlika med alpinizmom in drugimi športi. Ko greš plezat težko steno, prevzemaš veliko odgovornost do tega, kar počneš.
Droge, šport in alpinizem …
Sam kakih takih izkušenj nimam. Zdi se mi pa oziroma lahko s precejšnjo gotovostjo rečem, da v teh himalajskih višinah teh zadev ni veliko. Preprosto, uporabljati take stvari na velikih višinah bi bilo preveč tvegano. Razlika med učinkom neke zadeve na tej nadmorski višini in pa na višini osmih kilometrov je taka, da je preprosto nemogoče predvideti reakcije in sam si česa takega ne bi upal početi.
Ampak tudi v drugih športih se droge in doping uporabljajo pri pripravah na tekmovanja, ne na tekmovanjih samih. Uporabljati doping na veliki višini je najbrž res podobno “poskusu samomora iz zasede” bi pa najbrž lahko pomagal pri pripravah na vzpon. Za bolšo telesno pripravljenost, večjo vzdržljivost, večjo moč, hitrost …
Mislim, da je zadeva upravičena pri sestopu, če te zmanjkuje. Tudi mi smo nekoč s seboj nosili neke tabletke, ki naj bi te zvlekle iz težav za eno uro, ampak tam gori si toliko časa, da je čisto brez veze računati na take stvari. Vprašanje pa je, koliko bi si lahko s prepovedanimi stvarmi pomagal pri treningu. Najbrž bi si. Ampak mislim, da smo alpinisti s temi zadevami od vseh športnikov še najmanj seznanjeni in mislim, da se te stvari do zdaj niso prakticirale.
Pripadaš zlati generaciji slovenskega alpinizma, v kateri so bili poleg tebe še Karo, Jeglič, Knez, Svetičič, če naštejem tiste najbolj znane. Preplezali ste veliko smeri predvsem v Patagoniji, pa tudi v Himalaji in s tem postavili nivo, s katerim imajo težave tudi povsem sveže generacije. Imaš občutek, da se je včasih plezalo bolje kot danes?
Težko je posploševati stvari, ampak, mislim da je ta generacija, ki si jo omenil, uspela najti oziroma je prišla v tako obdobje, ko se je uspel vzpostaviti kompromis med tradicionalnim alpinizmom, ko si hodil v hribe, ker si jih imel rad, in med novim časom, ko se je že vedelo, da brez trdega treninga ne moreš nič narediti. Mi smo bili še vedno hribovski romantiki, ki smo hodili gor, zato ker smo radi plezali, po drugi strani pa smo pogruntali, da je treba trdo trenirati. In ta kombinacija se je blazno dobro obnesla. Mislim, da je glavna stvar, ki manjka mlajšim to, da hoče preveč, brez truda, ne bom rekel na lahek način, ampak tako … z velikimi preskoki plezati velike, najtežje stene v visokih hribih. To preprosto ne gre. Za take velike, težke cilje moraš ‘najebat’, ne gre na lahek način, ni druge variante. In če se tega ne učiš v naših zimskih stenah ali v alpskih stenah, potem tega tudi v Himalaji ne moreš narediti.
Dva od petih, ki sem jih omenil, sta pri plezanju umrla. Gre vaš uspeh pripisati tudi temu, da ste več tvegali kot generacije, ki se sedaj skušajo uveljaviti?
Mislim, da ne. Za Johana (Janeza Jegliča, op. p.) tega že ne bi mogel trditi. Tisto je moral biti nesrečen slučaj. On ni nikoli tvegal čez tisto mejo, za katero je bil sposoben. Ravno v tem je tudi umetnost plezanja v Himalaji – da greš do tiste svoje meje in ne čez. In tudi tega se naučiš tako, da veliko plezaš, da si veliko v gorah.
Ti si bil znan tudi po solo vzponih in solo sestopih čez velike stene Julijcev, čez težke klasike kot so Čihulova v Široki peči, Ašenbrener v Travniku ipd. Si včasih več tvegal kot danes?
Gotovo. Zdajle ne bi več toliko tvegal. Tukaj je družina in ta seveda vpliva na tveganje, pa tudi ko si starejši, začneš malo drugače gledati na to. Čeprav, tudi takrat, ko sem to počel, mislim da nisem pretiraval. Takrat nas je bilo kar nekaj takih, ki smo veliko solirali, Johan, Franček, Silvo … Ampak takrat smo ogromno plezali, bili tako ‘not’, da se nam to ni zdelo pretirano nevarno početje. Preprosto, če imaš za seboj sedemdeset ali osemdeset dolgih smeri na leto, prideš tako not, da se ti to zdi nekaj povsem logičnega. Greš, kaj vem, po Zajedi Travnika gor in po Ašenbrenerju dol, pa za vsako smer porabiš po eno uro. In se ti to zdi varno. No, ko sva šla lani s Silvom plezat varianto Ašenbrenerja, sem pogledal navzdol in rekel: »U, pismo, tu gor bi še šel, dol pa ne več!« Tako, da lahko rečem, da se to spreminja z leti, najbolj je pa odvisno od tega, koliko si noter, koliko si uplezan. Če si, potem si pripravljen na take stvari, če pa nisi, je pa bolje, da se jih ne lotevaš.
Toda nekatere nevarnosti, ki prežijo na plezalca, niso odvisne od uplezanosti in neuplezanosti. Vem, da si nekoč že razmišljal o južni steni Daulagirija, ki jo je pred dvema letoma preplezal Tomaž Humar. Bi se danes še lotil razmišljati o kakem podobno nevarnem cilju?
Ne, mislim, da zdajle ne bi več. Bi pa o tem razmišljal še nekaj let nazaj. Na začetku devetdesetih sva imela s Šraufom resen namen lotiti se te stene, izdelan že precej podroben načrt, potem pa predvsem zaradi pomanjkanja denarja zadeva ni nikoli štartala. Zdaj take stvari ne bi šel več plezati, ker gre za velik rizik, kakorkoli že pogledaš na to. Še vedno pa me vleče v objektivno bolj varne cilje, mislim da lahko storim še zelo dobre stvari. V skali pa s takim treningom, kot ga ima sedaj, pa mislim, da res ne morem biti več konkurenca najboljšim.
Kako je sploh prišlo do teg, da sta se s Šraufom pogovarjala o južni steni Daulagirija?
Šrauf je v bistvu vodil in organiziral celo zadevo. Skupaj naj bi prišli pod steno, ki se bi je potem jaz sam lotil. Ideja se je rodila na zimskem Daulagiriju leta 1987, na naši edini zimski odpravi na osemtisočak, ko je Šrauf že četrtič poskušal priti nato goro in še četrtič za las zgrešil vrh. Zadeva je potem padla v vodo tudi zaradi ozeblin, ki sem jih dobil dve leti kasneje na Šiša Pangmi in zato dve, tri leta nisem bil sposoben za visoke gore Himalaje.
Misliš, da lahko z manjšo pripravljenostjo do tveganja še tekmuješ s plezalci, ki so lačni priznanj in so pripravljeni več tvegati?
Mislim, da tukaj ni tveganje tista stvar, ki je odločilna. Prav v prejšnji številki Grifa sem bral intervju s Steveom Housem, ameriškim plezalcem mlajše generacije, ki trdi, da ni prihodnost v tem, da boš več tvegal, ker je tveganje že zdaj na meji in če greš čez to mejo, postaneš kamikaza. Mislim, da je prihodnost v boljši, bolj strokovni pripravi na Himalajo. Vsaj večina alpinistov je do zdaj trenirala bolj po intuiciji, bolj po glavi, ‘kaj je zame najbolje’, vsak zase. Čeprav bo tudi v prihodnje najbrž treniral vsak zase, smo pač preveliki individualisti. Predvsem je važno to, da veš kaj moraš delati, da veš, kak trening potrebuješ za Himalajo. Saj osnovne stvari so znane, ampak z nekaterimi stvarmi se da to še precej izboljšati. Takole mislim: če si dobro pripravljen, si lahko hiter in če si hiter, si varen. Stoodstotno zagovarjam to trditev – v velikih stenah je hitrost varnost. Če si tako dober, da lahko hitro plezaš, si veliko varnejši, kot pa če si počasen in imaš s seboj 40-kilogramski nahrbtnik, pet bivakov … To se je pokazalo prav v Himalaji, kjer so se dobro obnesle hitre naveze ali konec koncev tudi solisti. Za počasne, kot recimo na K2 ali na Everestu pred leti, so bili pa usodni vremenski preobrati, ko je na desetine ljudi ostajalo gor.
Včasih so bili veliki problemi, veliki cilji svetovnega alpinizma veliko bolj znani in določeni kot danes, ko se je alpinizem razvil v številne zvrsti, panoge … Kaj je zate tisto pravo?
Ja, zdaj je alpinizem razdeljen na različne zvrsti, na skalno plezanje, na plezanje v ledu, na velike stene, na Himalajo … V bistvu sem vsako od teh stvari poskusil: bil sem v El Capitanu, bil sem na Cerro Torreju, bil sem na Everestu. In vsaka od teh alpinističnih panog ima svoje karakteristike, med seboj se zelo razlikujejo. V prvem delu svoje plezalne poti sem bil zelo usmerjen v skalno plezanje, potem sem se pa začel lotevati velikih sten in lednega plezanja. V bistvu se mi zdi to taka logična pot, ki ti omogoča, da si v špici tudi, ko si malo starejši. Ampak mislim, da sem se najbolj našel prav v teh hitrih vzponih z minimalno opreme, z dobrim načrtom, kako zadevo izpeljati. Tudi te zadeve, ki sem jih izpeljal po devetdesetem, ko sem začel veliko zahajati v Peru, so bile narejene na ta način. Mnogi vzponi, ki sem jih opravil v tistih stenah, na klasični način najbrž sploh niso preplezljivi, ali pa so blazno nevarni zaradi padajočega ledu in kamenja. Če si pa hiter, če si čez steno še preden posije sonce in se začne valiti led in kamenje, je pa zadeva čisto varna. Take stene in vzponi zahtevajo hitrega plezalca, pa tudi bistveno bolj uživaš, če si lahek, če s seboj ne tovoriš ogromnih nahrbtnikov.
Začel si plezati v obdobju, ko je bil alpinizem res bolj način življenja kot pa šport. In ko človek govori s teboj in prebira zapise, ki jih objavljamo v Grifu, dobi včasih občutek, da ste se včasih bolj zabavali kot se plezalci danes.
To bi težko ocenil. Če poslušam pogovore drugih, bi lahko rekel, da drži. Ampak verjetno imajo tudi mlajše generacije svoje načine, da se imajo lepo, občutek pa imam, da se ljudje vse manj srečujejo, kot smo se mi, recimo v hribih, kjer smo bili po cele vikende. Zdaj se v glavnem zjutraj odpelješ od doma in si zvečer že nazaj, ni več tiste plezalske družbe. Seveda se še zmeraj hodi na te plezalske tabore, pa tudi tega je, se mi zdi, vedno manj. Sam imam v najlepšem spominu osemdeseta in sem prav vesel, da sem tiste zadeve malo dokumentiral in jih lahko primerjam s sedanjimi.
Plezal si s številnimi soplezalci. V kakšnem spominu so ti ostali?
Moj edini klasični soplezalec, tak, da sem takrat plezal skoraj samo z njim, je bil Zvone Drobnič, ki pa je potem preživel hudo nesrečo in po njej prenehal z resnim plezanjem. Potem sem pač plezal z družbo, generacijo okrog let 59, 60, in smo se dobivali za to in za ono odpravo, za vzpone pri nas v hribih. Nisem prav pazil na to, da bi plezal samo z enim plezalcem, ampak smo se preprosto pač tako poznali med seboj, da se je lahko skoraj vsak z vsakim dogovoril za posamezen cilj.
Alpinisti velikokrat govorijo o mističnih izkušnjah, ki so jih dobili pri zelo zahtevnih vzponih. Si kdaj razmišljal na ta način oziroma doživel kaj podobnega?
Zase lahko rečem, da imam spoštljiv odnos do gore, ki se je lotevam, ne vem pa, če bi mu lahko rekel mističen. Vsake gore se lotim s spoštovanjem, tudi če je majhna, mislim, da je to zelo pomembno, pa naj gre za veliko ali majhno goro, lahko ali težko steno. Gore so tam in ti prideš k njim, ti si tujec. V tistem svetu se moraš potem temu primerno obnašati, se učiti od njih. In prek tega odnosa do hribov spoznavaš potem tudi samega sebe, kako se obnašaš v različnih zahtevnih situacijah, spoznavaš ljudi, ki so s teboj, kako se oni obnašajo v mejnih situacijah. To je tisto, kar ti lahko da zelo veliko. Ko razmišljam o tem, se velikokrat spomnim na zimski Daulagiri leta 1987, na 4. december in bivak pod vrhom. Na ta bivak se velikokrat spomnim tudi v povezavi s kasnejšim vzponom na Everest brez kisika. Tisto je bila ena taka izkušnja … S Šraufom sva pod nočjo prispela kakih sto metrov pod vrh, večerilo se je in Šrauf je sklenil, da sestopi, čeprav je vedel, da je na Daulagiriju zadnjič. Meni se je zdelo, da sem preblizu vrha in sem sklenil, da bom bivakiral, brez opreme. Zlezel sem v razpoko in prespal noč na 8000 in še nekaj, pozimi in lahko bi se zgodilo, da se zjutraj ne bi več zbudil. Ampak sem se zbudil, verjetno je bilo tukaj vmes tudi nekaj sreče, in sestopil. Takrat sem ugotovil, da lahko po štirih dnevih plezanja v alpskem slogu preživim še noč na 8000 metrih. Na ta način lahko ugotoviš svoje meje in te so mnogo višje, kot pa si jih človek sam predstavlja. Če tega ne veš, ne veš do kod lahko greš, kje so res tiste skrajne rezerve.
Alpinisti pogosto pišejo knjige, ampak prav od te, najuspešnejše generacije, ni pa nobene. Ali razmišljaš o tem, da bi jo napisal?
To je moja že dolgoletna želja in pa slaba vest. Naslednja letnica, ki sem si jo zadal za uresničitev te zamisli, je konec letošnjega leta, ampak je malo pod vprašajem, ker me čaka še magisterij, tudi v letošnjem letu, pa še kam bi rad šel. Ampak gotovo bom pa nekoč dal zadevo v obliko knjige. Teh stvari se je veliko nabralo. In ne samo to, da bi jih spravil na papir kot zanimivo branje, ampak tudi zato, da bi lahko kdo od mlajše generacije iz tega branja potegnil kakšno koristno stvar. Včasih se je lažje učiti na izkušnjah drugih kot pa na svojih.
Na kateri vzpon v svoji karieri si najbolj ponosen?
Za enega samega bi se bolj težko odločil. Omenil bi tri. Cerro torre, njegova vzhodna stena, prvenstvena smer v južni steni Šiša Pangme, in vzpon na Everest brez kisika. Ampak tisto, kar nosim s seboj za svojo dušo, so pa ta ‘laufanja’ gor in dol po naših stenah. Pet smeri v enem dnevu, par smeri v Travniku … To, se mi zdi, je tak najbolj elementaren alpinizem, ko si samo v plezalkah in z magnezijem, brez vrvi in vponk, brez svedrovcev in klinov.
Besedilo: Tadej Golob in Marjan Žiberna
Foto: Urban Golob
