Primorski dnevnik, 18. julij 1987
Tako smo iz tedna v teden, leto za letom noreli po naših bivakih in stenah nad njimi, in zdelo se nam je, da bo to trajalo večno. V petek smo, po službi ali predavanjih, spokali opremo in se cijazili z avtobusi do Martuljka ali Kranjske gore, v nedeljo zvečer se na isti način vračali domov. Tistih pet dni vmes mi je bilo le životarjenje, tlaka, ki sem jo lahko opravil le zato, ker sem vedel, da bom v soboto in nedeljo spet plezal, živel. Bilo je naporno, vendar tega nismo vedeli. Vedeli smo le to, da bomo konec tedna spet šli, že zdavnaj smo se prenehali o tem spraševati vsakokrat sproti. Prav v tem je bilo bistvo ogromne energije, ki nas je prežemala. Veliko jih je že naredilo napako in stopilo s tako drvečega vlaka, potem pa je bilo težko, težko se zopet povzpeti nanj. Mislili so, da se bodo le nekoliko odpočili od vsega skupaj, pa so se odvadili hitrosti. Potem se je bilo treba vsemu znova privajati in vsakokrat, ko je bila ta priložnost, so se spraševali in odločali ali naj to storijo ali ne. Veliko moči in motivov ti pobere takšno neprestano odločanje, zato je še kako pomembno plezati stalno, brez daljših prekinitev. Seveda pa je to važno tudi zaradi trajnega vzdrževanja forme. Brez stalnega stika z gorami sproščeno plezanje pač ni možno, pa če še toliko naprezaš mišice v telovadnici ali plezalnem vrtcu.
V tistih letih je v našo deželo, v katero tudi vse drugo prisopiha z zamudo, kot nekakšen bavbav z zahoda, pridivjalo prosto plezanje. Zdelo se je, da bo uničilo vso dotedanjo alpinistično zgodovino Slovencev, spridilo našo dobro, nepokvarjeno mladino in na koncu še odpravilo alpinizem nasploh. Razvnele so se velepomembne razprave o tem, ali je alpinizem šport ali ne, ali naj se pleza v čevljih z vihram podplatom ali v plezalnikih, s čelado ali brez nje. Še sreča, da so izgubljali energijo v teh nesmiselnih razpravah le ljudje, ki jim je bilo plezanje le še nedeljsko razvedrilo; plezalci so počeli dosti pametnejše stvari – namreč plezali. Prosto plezanje pa je nadaljevalo svoj pohod in danes, ko se mu je zapisala velika večina plezalske druščine, izglodajo vsi tisti boji »za« in »proti« zares smešni.
Posebej zgleda vse skupaj smešno, če vemo, da to famozno prosto plezanje ni bilo nekaj tako strašansko novega, da je osnova vsakega plezanja, že odkar so se opice začele preganjati po drevesih. Termin je dobil pomen predvsem kot kontrapunkt tehničnemu plezanju, pri katerem se napreduje s pomočjo tehničnih sredstev (klinov, zatičev ipd.), pri prostem pa se vse te pripomočke uporablja le pri varovanju, za napredovanje pa ne. Tak način plezanja prevladuje pri skoraj vsakem vzponu, posebno mesto pa je dobil še iz dveh razlogov: ker se vse bolj seli iz gora v plezalne vrtce, s čimer nastaja povsem nova panoga alpinizma, ki se bo verjetno sčasoma iz njega sploh izdvojila in ker mu je prav ta selitev omogočila izredno hiter napredek.
Rado in Igor Mezgec sta bila v tistem »prelomnem« letu prostega plezanja v vojski, z Igorjem Škamperletom pa sva hotela biti avantgardna in sva bila tako med redkimi plezalci, ki so se s tem začeli resno ukvarjati. To je pomenilo dosti več treninga, pa stalno visenje v plezalnem vrtcu in končno plezanje v obmorskih stenah Ospa, Paklenice, itd. V pravih gorah, kjer je varovanje slabo, dostopi in sestopi dolgi in naporni, vreme pa nepredvidljivo, se je težko ali pa celo nemogoče v celoti posvetiti le čisto športni plati plezanja, cela vrsta drugih stvari je zraven, ki jih je treba upoštevati. Prav ta športna plat pa je bistvo prostega plezanja, končni cilj je vedno »splezati stopnjo več kot doslej« in nič drugega. Pravi kraj za to pa so kratke stenice, kjer je veliko sonca, kjer razen vponk ne potrebuješ v smeri prav nič drugega in kjer ti jezik, zaradi dolgega dostopa, ne visi že pod steno tja do kolen.
Z Igorjem sva dejavno sodelovala pri ustvarjanju sedme in celo osme stopnje v naših stenah (do tedaj je bila najvišja ocena šest plus). Bila sva prva, ki sva v Julijskih Alpah splezala smer z oceno sedem plus in sodelovala pri plezanju prve smeri s tako oceno v Kamniških Alpah. Uživala sva v lepoti gibanja, ki je pri takem plezanju nujnost in ko sem bil zares dobro pripravljen, se mi je vse skupaj zdelo še najbolj podobno lahkotnemu plesu. Vendar pa sva kmalu spoznala, da to enostavno ni tisto, da izgubljava svoje bistvo v nepomembnem.
Plezalni vzpon je bil zame zmeraj eksistencialno, estetsko in športno doživetje. Eksistencialno zato, ker sem se zavedal, da je, kljub vsemu znanju in lahkotnosti, ki sem ju z leti pridobil, vsakokrat v igri tudi moje življenje in to tudi hotel. Estetsko zato, ker je človek, vse od tistega trenutka, ko mu je začel ostajati prosti čas, doživljal naravo in še posebej gorski svet kot nekaj skladnega, lepega, pri čemer ni prav nič važno, da si je to lastnost podelil sam. In končno, športno zato, ker gre pri vsakem vzponu tudi za preizkus fizičnih sposobnosti in, vsaj posredno, tudi za tekmovanje z vsemi, ki počno to isto. Kadarkoli je kaj od tega manjkalo, sem čutil, da doživetje ni bilo popolno. Tako nisem splezal skoraj nobene prvenstvene smeri, ker se mi je zdelo, da so bili pravi problemi naših gora že splezani, da linije, ki jih ustvarjajo nove generacije alpinistov, nimajo nič skupnega s podobo gore, po kateri križarijo. In zato, ker sva z Igorjem spoznala, da se v prostem plezanju vprašanje »ali bova splezala« sprevrže v vprašanje »kako bova splezala«, sva se odločila, da se vrneva v gore. Vedela sva, da bova še plezala prosto, vendar v okolju, kjer je na koncu važno dejanje in doživetje, ne pa številka, s katero na koncu označiš težavnost smeri.
