NAŠ STIK
April 2001: Zdaj pa na pot! Začnemo med prvim in drugim mostom čez Savinjo, 1 km iz Luč v smeri proti Solčavi.
REKREACIJA
Za Savinjo, ki velja kot najbolj ohranjena reka Kamniških in Savinjskih Alp, je značilna velika slikovitost. Najbolj ozko sotesko zareže pri najimenitnejšem skalnemu obelisku v Sloveniji – Igli.
Soteska Savinje med Lučami in Solčavo je kratka, a razgibana deber, vrezana med strma pobočja Raduhe in Dleskovške planote s pomenljivim imenom Vrata. Ta del označuje imeniten skalni obelisk z zelo primernim imenom – to je Igla. Oblika kakih 30 m visoke skale res spominja na iglo, zlasti še, ker je med pobočjem in samotarjem ozka razpoka (uho), skozi katero je nekdaj vodila peš pot. Zgodba nam pripoveduje, da so tako velike igle uporabljali velikani, imenovani ajdi, zanimivo pa je, da so v bližnji Potočki zijalki odkrili lovsko postajo paleolitskega človeka. Med najdenimi predmeti je tudi izjemno lepo obdelana koščena igla.
Pod Iglo je tik ob cesti še ena znamenitost: Presihajoči studenec. To je ena naših najbolj znanih zaganjalk, studencev, katerih pretok se spreminja. Njihovo delovanje je navadno povezano z večjim prostorom v zaledju, ki se, potem ko se napolni, na hitro sprazni po načelu natege. V času naslednjega polnjenja je pretok studenca manjši, ali celo usahne. Presihajoči studenec je zaradi obnovljene ceste uklenjen v votlinico. Le redko lahko vidimo njegovo delovanje, saj je odvisno od količine vode. Ob visokem vodostaju teče enakomerno, ob nižjem pa presahne, zato moramo imeti nekaj sreče, da vidimo ritmično delovanje. Če bomo v studencu videli vodo, moramo biti potrpežljivi, naraščanje in upadanje vode je namreč lahko počasno in težko opazno, najbolje pa je, če nekaj časa opazujemo gladino vode na nekem izrazitem delu (npr. vrh kamna). Delovanje Presihajočega studenca je podrobno opisal naravoslovec Ferdinand Seidl leta 1909. Igla in presihajoči studenec sodita med naše starejše naravne spomenike, saj sta zavarovana že od leta 1948.
Kdor se ne bo zadovoljil s hitrim skokom iz parkiranega avtomobila, ampak si bo podrobneje ogledal sotesko, naj se poda po zanimivi pešpoti, ki popelje visoko nad desnim bregom Savinje. To je bila stara pešpot, ki so jo uporabljali, kadar je bila Savinja tako visoka, da se ni dalo priti skozi Vrata niti skozi Iglo. Pot vodi skozi Luknjo, večjo jamo v stranskem grebenu. Na drugi strani kakih 50-60 m dolge in do 12 m visoke dvorane zagledamo izhod iz jame, tako da za prehod ne potrebujemo niti baterijske svetilke. Iz vhodne dvorane se cepijo še trije rovi. V enem so našli kosti jamskega medveda in redke jamske hrošče. Na steni pred vhodom je vklesana letnica 1662 in črke I.H.S.M.R. Domnevajo, da je napis dal vklesati lučki vikar Rjavec, zato so jamo leta 1894 preimenovali v Rjavčevo zijalko. Ista pot pripelje že blizu Luč mimo vhoda v Trbiško zijalko.
Zdaj pa na pot! Začnemo med prvim in drugim mostom čez Savinjo, 1 km iz Luč v smeri proti Solčavi. Začetek markirane poti ob Savinji je zelo skrit, našli ga bomo tik ob cesti ob podrti tabli z napisom “Sprehajalna pot iz Luč do Igle”. Zeleno bele markacije nas povedejo v ključih strmo navzgor do travnikov kmetije Pečovnik. Do Trbiške zijalke ni več daleč, vhod pa je zaprt (ključ imajo pri Pečovniku, ogled brez jamarske opreme ni možen). Pot nas vodi nad Savinjo večinoma rahlo navzdol do struge in nad njo z občasnimi pogledi na reko vse do Igle. Pred njo prestopimo visečo brv. Iglo lahko krožno obhodimo za kar bomo potrebovali 15 minut. Pod Iglo ob cesti je Presihajoči studenec. Čez visečo brv se vrnemo nazaj na drugo stran. Tu zavijemo desno in sledimo oznakam “Rjavčeva luknja – Kačjak 1,5 ure”. Čez strmo pobočje v ključih se vzpnemo do prvega razgledišča. Do naslednjega prečimo nekaj strmih gruščnatih grap (ponekod nam pomagajo žične vrvi). Sledi strm vzpon, ki nas pripelje še do enega razgledišča, spet pa nam hojo lajšajo žične vrvi in lesena lestev. Za škrbino se spustimo strmo navzdol do Rjavčeve jame, na drugo stran pa nas vodi prehod. Skozi gozd sestopimo do kolovoza, po njem pa desno dosežemo cesto, po njej pa izhodišče. Pot ob Savinji je lahka, obhodna pa zahtevna. Hoje je 3 do 4 ure. Zemljevid: Kamniške in Savinjske Alpe 1: 50.000. Če smo v teh krajih, ne pozabimo obiskati razstave o Potočki zijalki v gostilni med Solčavo in Logarsko!
Vladimir Habjan