Večer, 28. februar 2011
Z motornimi sanmi imam bolj malo osebnih izkušenj. Nikoli nisem marala stvari, ki povzročajo hrup.
V času, ko sem še delala na televiziji kot avtorica dokumentarnih oddaj, je bilo nekajkrat treba uporabiti motorne sani po službeni dolžnosti. Priznam, da so hitro in učinkovito prevozno sredstvo tam, kjer pač ni spluženih cest. Nepogrešljive so za žičničarje, reševalce na smučiščih, tudi policijo. In še koga, ki ima pozimi nujne opravke na krajih, kamor se zaradi snega ni mogoče pripeljati z navadnim vozilom.
Na nekem snemanju vaj gorske reševalne službe za reševanje izpod plazov sva se morala z režiserjem kar se da hitro prestaviti s spodnjega dela snemalnega območja na zgornji rob. Vaje so potekale na plaziščih nad Vršiško cesto. Sposodila sva si policijske motorne sani in sledilo je zelo intenzivno sankaško doživetje. Prav nepozabno. Režiser, ki je sani upravljal, je bil izkušen motorist. Jaz pa na zadnjem sedežu pohlevna prtljaga. Mož ni upošteval bridkega dejstva, da sani niso motor in da pač – drsijo. Na znamenitem 17. ovinku Vršiške ceste sva zaradi neprimerne hitrosti zletela s steptanega cestišča, naredila s sanmi popoln salto v zraku in treščila v velik zamet snega. Na srečo ne pod sani, saj bi naju stroj zmečkal. Tako pa sva bila le pošteno pobunkana in ob sapo. Od takrat imam do motornih sani še večji odpor kot prej. In odkrito priznam, da sem glede teh vozil pristranska: zdi se mi povsem primerno, da jih za svoje delo uporabljajo tisti, ki jih res potrebujejo. Prostočasnega divjanja z njimi po naravnem okolju pa nikakor ne odobravam.
V teh zimskih dneh prihajajo od vseh koncev sporočila o tem, da je divjakov na saneh, ki si privoščijo adrenalinsko dirkanje po zasneženih gozdovih in planinah, iz dneva v dan več. Videti je, da so še posebno navdušeni in samopašni, odkar je načrtovana nova in strožja uredba o prepovedi vožnje v naravnem okolju padla v vodo. Okoljsko ministrstvo je moralo namreč priznati, da je s spremembami zakona o ohranjanju narave samo spodneslo pravno podlago za prepoved motoriziranega divjanja. Lastniki zemljišč in vsi tisti, ki radi doživljamo v naravi predvsem mir, že dolgo let opozarjamo na problem, ki iz leta v leto narašča. In kot je v odgovor na poslansko vprašanje o tem, kako misli ministrstvo ukrepati zdaj, ko je nova uredba padla v vodo, povedal minister Žarnič, se ministrstvo za okolje “s problematiko ukvarja že vrsto let”. Rezultat tega ukvarjanja: za motorna vozila, ki so narejena za vožnjo v naravnem okolju, zlasti za motorne sani, še zmeraj ni predpisana registracija; kazen za divjanje – 40 evrov – je tako majhna, da si jo tisti, ki so dovolj premožni za nakup hrumeče igračke, zlahka privoščijo; nadzor nad divjanjem je povsem neuspešen.
Med tem so se zgodile smrtne žrtve – tako med sankači kakor med tistimi, ki so jih sankači zadeli in podrli. Zgodile so se številne poškodbe – po nesreči, pa tudi nalašč (povožen je bil naravovarstvenik, ki je skušal preprečiti divjakom norenje po Pohorju, trikrat). Kazen zaradi divjanja s sanmi je doletela rektorja mariborske univerze. Imel je pač smolo, da so ga zasačili – večine ne. Dogajajo se nevarne situacije na smučiščih, sankači uničujejo tekaške proge, najhujše pa so seveda motnje v naravnem okolju, hrup, plašenje divjadi in vznemirjanje ljudi, ki pozimi na sprehodu iščejo predvsem mir.
Lastniki hrumečih motornih igračk, ki jih seveda kupijo z namenom, da bi dirkali po naravi (saj za to so ta vozila narejena!), seveda trdijo, da bi se jim s prepovedjo vožnje v naravi godila krivica. Deloma imajo prav – ker je bilo nakupovanje teh vozil brez omejitev ves čas dovoljeno. Motornih sani si pač nihče ne kupi zato, da bi jih imel v dnevni sobi! Trdim pa, da se zaradi neučinkovitosti ministrstev, ki že leta ne morejo s predpisom urediti, kdo je upravičen do vožnje z motornimi vozili v naravnem okolju (recimo za reševanje življenj) in kdo ne in predpisati registracije, nadzora in dovolj občutnih kazni, godi huda krivica vsem nam. Tako lastnikom zemljišč kot mirnim sprehajalcem – da o živalih in naravi sploh ne govorim. Če je kako vedenje družbeno nesprejemljivo, ga mora država sankcionirati. To je vloga države. Ne pa da, kot je povedal sam minister, “leta dolgo obravnava problem” …
Marjeta Keršič Svetel
