Slovenski narod, 9. in 10. januar 1907
Antonija Kadivec: Temna noč je razprostirala svoja krila, dež je lil, spremljan z gromom in bliskom, ko sem izstopila na postaji Dölsach. Poiščem v gostilni prenočišča in ležem k počitku z nado, da se ponoči izlije, in se prihodnje jutro pokaže vedro nebo.
Rano vstanem in pogledam skozi okno; pihal je mrzli sever, gorske vrhove je pokrivala megla. Hitro se napravim, odidem v gostilniško sobo in poprašujem došlece o vremenu: seveda me je tolažil vsakdo, da se bode po tem vetru zjasnilo, in prorokovali so mi najlepše vreme. Naročim voz, da me popelje dalje.
Ogledam si pred odhodom Defreggerjeve risbe iz mladostne dobe in prvo sliko, ki jo je izvršil v barvah: naslikal je samega sebe kot godca. Vse to hrani Putzenbacherjev hotel.
Krepko risani obrazi, kmečki fantje z zelenimi klobuki, lepo vezenimi pasovi, brhke planšarice, sveže planinsko življenje, katerega je zrl neštetokrat, gorske velikane v vsem sijaju, te mladostne spomine je upodobil Defregger na platno. Posvetil je svoje umetniško delovanje večinoma krajevnim slikam in prizorom iz domače zgodovine: s tem je vzbudil zanimanje za svojo domovino, ljudje so hiteli obiskovat te znamenite kraje, občudovat naravo, to krepko sveže ljudstvo, in rasla so letovišča in hoteli; tako je pomagal svojim rojakom do blagostanja. Cerkev v Dölsachu hrani v stranskem oltarju umotvor, krasno sliko svete družne; naj nihče ne zamudi ogledati si je, kdor obišče ta kraj.
V Dölsachu vidiš v sinji daljavi lahke obrise ampeških Dolomitov. Iznenadena gledam, ali je mogoče, da vidim naše slovenske planince; in v resnici sta bila ljuba znanca gospod Ivan Korenčan in gospa Jelica Korenčanova; vračala sta se z Ortlerja. Seveda je bil nepričakovani sestanek presrčno pozdravljen. Vprašanja so se vrstila o velikanih, katere smo posetili, o načrtih, ki jih nameravamo izršiti, in o vremenu. Veseli, da nas je privedel srečen slučaj skupaj z enakim ciljem posetiti vrh velikega Kleka smo nadalvevali potovanje. Cesta se polagoma vzdiguje, razgrinja se lepa Dravska dolina s prijaznimi vasicami, v kotu trg Lienz. Megla izginja, odkrivajo se vrhovi lienških Dolomitov. Med potjo občuduješ čedne domove, zgrajene v švicarskem slogu, okna, okrašena z lepimi cvetkami.
Dospeli smo do vasi Iselberg (1284 m); tu se cesta zopet zniža do Winklerna (958 m). Vozili smo se dalje. Vas Döllach leži 1038 m visoko; tam se nahaja v neposredni bližini krasen vodopad »Zirknitzfall«. Nedaleč od Döllacha zagledamo pred seboj veličastni snežnik »Hoher Sonnblick« in Zittelhaus 3025 m, ki je najvišja meteorologična vzhodna postojanka v Avstriji. Leto in zimo prebiva tam observator, ki pošilja brzojavno tudi nam važna meteorologična poročila. Slikoviti prizori se prikazujejo, vrhovi gora, pobeljeni s snegom, v znožju zeleni pašniki, med njimi slapovi »Jungfernsprung« s 130 m visokim padcem deroče gorske reke Moll, katera se izliva pri Möllbrückenu v Dravo. V silnih padcih se vije navzdol, bobneča drvi dalje, zvija se v kolobarjih in dolbe takozvane skalnate lonce. Mnogobrojne kapelice pričajo o pretirani pobožnosti ljudstva; gotovo zaslediš pri vsakih par hišah zidano znamenje z grozovitimi slikami. Cesta se polagoma dviga, oddaleč se nam prikazuje čarobna dolina, z vitkim zvonikom, s cerkvijo Sveta kri (Heiligenblut), obdana od gorskih velikanov, v ozadju moli svoj snežni vrh piramidi enak Veliki Klek.
Sveta Kri je najvišja vas na Koroškem (1521 m). Voz obstoji; mi izstopimo. Prva skrb je, da si preskrbimo vodnike in prenočišča. Prijazno pozdravi došlece »Mutter Schoeber«, kakor kličejo gospodinjo hotela. Silno mi je ugajala vrla žena; njen nastop kaže, da je prva avtoriteta v svojem kraju. Njenim poveljem se pokoravajo domačini; uživa splošno zaupanje. Iznenadilo me je v tem skritem kotu najti moderne naprave, električno razsvetljavo, upeljano po vseh prostorih, razsvetljeno kakor v kakem modernem hotelu ob francoski Rivieri. Ponosno nam je razkazovala svoje vzorno gospodarstvo, katero kot vdova že 18 let sama vodi. Nameravali smo takoj odriniti, ali »Mutter — Schoeber« nam je odločno odsvetovala, ravno tako tudi došli vodniki; prenočili smo torej v tej gostoljubni hiši. Ogledali smo krasno gotiško cerkev, zgrajeno 1443, in pokopališče, na katerem spe večno spanje prebivalci in ponesrečenci na gorah.
Zjutraj smo bili zarano pokonci in razpravljali o vremenu; prišli so vodniki, silno slabe volje, a zatrjevali so, da piha ugoden mrzel sever, naj se ne plašimo oblakov, gotovo se zvedri in nastane najlepši dan, ali njih obrazi so vzbujali nezaupanje. Gledali so na nas ženske s pomilovanjem, v svesti si, da bodo imeli z nami mnogo sitnosti, da gotovo opešamo.
Po daljšem posvetovanju smo odrinili dalje. Nova vozna pot od Svete Krvi h Glocknerhausu je že do treh četrtin izdelana in se vije v krasnih serpentinah visoko nad staro pešpotjo in omogoča tudi takim, ki niso turisti, hojo do Pasterce. Le zadnji košček, kake četrt ure hoda, pelje še v ozki stezici po pašnikih. Mi pa smo zavili koj na prvi serpentini na levo in se poslužili stare poti, ki pelje mimo Briciuskapelle. Pot se vije polagoma navkreber med zelenimi gozdi in pašniki; vznožju buči Möllnji se pridružujejo razni potoki, izvirajoči izpod mrzlih ledenikov. Pogled nazaj ti kaže visočino, na katero si dospel; pod teboj se razprostira, obsevana od jutranjih solčnih žarkov globoka Möllthalska dolina. Raznobojna mavrica obseva vrh Richterknopf 2343; stranska stezica drži v Gösnitzthal.
Mimogrede ogledamo znamenito kapelo sv. Bricija, znamenite stare slike, predstavljajoče čudeže iz življenja svetnikovega, izrodek človeške domišljije. Mogočno bobni v globočino, široko se razprostirajoč Leiterfall, katerega padec je 100 m.
Po triurni hoji smo dospeli v Glocknerhaus (2143 m). Koča, zgrajena leta 1876, je vedno dobro obiskana zaradi znamenite lege in krasnega razgleda na Pasterco in gorovje Velikega Kleka. Stopimo v ta prijazni dom, vljudno nas pozdravi 70-letna starka. Stene krase slike in zemljevidi Velikega Kleka in njegove okolice; lahko pogledaš, ako je tvoj načrt pravi, ako ti ne ugaja, ukreneš drugam. Potrebuješ vodnika, stopiš k telefonu, za 40 vin. se razgovarjaš o svojih potrebah. Lepa knjižnica skrbi za čtivo, primerno urejena lekarna ozdravlja bolezni, krasne spalnice nudijo prijeten počitek. V pripravno opremljeni kuhinji, s snažno posodo, se vrte brhke kuharice. Prostorna pralnica služi za snaženje perila. Ovekovečili smo svoja slovenska imena v spominsko knjigo in hajdi dalje, gledat naravne čudeže. Solnce je posijalo, pod nogami se je trgal novozapadli sneg. Pot se vzdiguje navkreber. Ko prekoračimo Pfandelscharfenbach, se strmina poviša.
Po enourni hoji dospeš do Franc Jožefove koče 2536 m. Oglejmo si to veličastvo, saj si zašel v kraljestvo, kjer kraljuje večna zima, led in sneg. Čaroben razgled te omami.
Pogled na Pasterco me je iznenadil. Pred seboj zreš največji ledenik v severnih Alpah, dolžina znaša 10 km. 1650 m široka ploščina njegova zavzema 3196 ha. Navpično moli svoj vrh Veliki Klek, okrožen od velikanov Hellersberg (3278 m) Schwertereck (3246 m), Glocknerwand (3600 m), Teufelskamm (3564 m), Johannisberg (3457 m). Zamedeni v snegu, obkroženi od ledenikov kažejo svoje vrhove v nepopisnem sijaju. Solnce obseva nežne snežene kosmiče, da se bleste spreminjajoč belo barvo v raznobojne kristale. Stopimo v kočo. Zadovoljnega se čutiš, ko stopiš v gorko zakurjeno sobo, saj te je pretresal zunaj mrzli sever. Svetla soba, skrbna postrežba, vse to te tolaži, da se ne ustrašiš težavnega pota.
Človek, ki si ne ve razlagati naravnih čudes, se poslužuje pravljice. Tako se pripoveduje, da so bivali tu nekdaj srečni ljudje, da so bile gore obraščene z drevjem, v znožju se je pasla živina, polje je bilo rodovitno. Semenj na nedeljo je zbral prebivalce celega okraja, ki so se zabavali s petjem in plesom. Na molite v so popolnoma pozabili. Kar nastane hud vihar, grom in blisk, od vrha Velikega Kleka se ulije silna ploha, uničen je bil človek in njegova okolica. Po dežju je zapihal veter, nastal je oster mraz, zmrznilo je vodovje, gore je pa pobelil sneg kot spomin na strašno kazen. Še dandanes se prikazuje človeško okostje izpod ledenih razvalin.
Odtrnimo se od pravljic in obrnimo se dalje. V skali je vdolbljeno znamenje v spomin na Karla Hoffmana, ki je prvi prišel dne 5. avgusta 1869 na vrh Kleka. Pokojnik je padel v boju pri Sedanu kot 23-letni mladenič, njegovi prijatelji so mu pa postavili spomenik.
Ozrimo se še enkrat na to neizmerno ledeno morje, obkroženo od snežnih velikanov, treba bo prekoračiti sneženo ravan, katera se tu valovito vzdiguje. Vodniki nas opominjajo k previdnosti, naj stopamo po odkazanih stopinjah, naj pazimo, da se ne spotaknemo nad ledenimi razpoklinami. Nataknemo si naočnike, pregledamo pot, katero bomo nastopili: vodnik pred nami, mi za njim. Po 1 uri 35 min smo prekoračili ledenik in občudovali silne razpoke; ali ni še prestana nevarnost, najhujše pride. Pred sabo zazreš sklade ledu, navpične pomole gladke ostrine v raznih oblikah. Mrzel sever brije, lahko pihljajoč sneženi prah nam prši v oči. Vodniki pripravijo vrvi, privežejo nas okoli pasu; sedaj pride strmina. Lezli bomo po hrbtu onega velikana, kateri nas je očaral s svojim vitkim vrhom. Vodniki nas zopet svare pred nevarnostjo, katera nam žuga; le en napačen korak in pogoltne te ledeno žrelo. Pogumno korakamo dalje, Čim višje, tem lepši prizori se kažejo, ne strašijo nas ledene razpoke, privadilo se je oko gledati ta brezdna, blesteča v solnčnem svitu z več metrov dolgimi ledenci. Opazujemo zanimivo ledeno jamo z veličastnimi ledenimi kapniki, zvitimi v vseh mogočih oblikah. Spominjajo te Postojnske jame.
Hitro mine čas in nevede prideš do visočine; pokaže se dolga strma pot, katero smo prekoračili in gazili sneg do kolen. Ako si stopil v stran, bil si do pasu v snegu. Previdnost nam znova velevajo vodniki. Prekoračili bomo ledeni most, en vodnik je odšel naprej s cepinom poskusit, ako je dovolj trden, da nas obdrži. Na lahko krenemo čez zmrzli sneg. Na straneh zija globoko žrelo, 30 do 40 metrov globoko. Strah je minil. Zopet stojimo trdno in gazimo sneg dalje. Radostni klici odmevajo po sneženi puščavi; gledamo kvišku, snel je svojo čepico in prikazal se je v vsej krasoti vrh Zvonarjev.
Višje prihajamo; med nami se razpenja jasno nebo, zvezda večernica vzhaja na obzorju, poslednji solnčni žarki rdeče gorske obronke. Oster sever piha v obraz, obleke se prijemlje sneg in zmrzuje, z urno hojo si grejemo otrple ude. Nasproti gledamo slikovite tirolske gore, Dolomite, iz daljave pozdravljamo lahke obrise naših Alp. Pod nami se razgrinjajo neizmerne doline z zelenimi gozdi, strme gore kipe k vrhu s svojimi razdrapanimi stenami, snežniki, kriti z večnim snegom, ledeniki, ki jih ne odtajajo vroči solnčni žarki.
Dospeli smo na Adlersruhe v nadvojvode Janeza kočo, 3455 metrov visoko (koča je bila povečana leta 1898, in zopet letos se izdatno razširi. Med turisti, ki so prvi dospeli na vrh leta 1880, beremo tudi ime Valentina Staniča). Hitro se preoblečemo v suho obleko, vzamemo gorkega čaja, da si nekoliko ogrejemo otrple ude. Precejšnje število nas je bilo zbranih planincev iz raznih krajev. Skupno smo se radovali krasnega večera in pozdravljali prihodnji dan. Predno gremo k počitku, pogledamo naokrog, mrak je objel dolino in noč začenja svoje vladarstvo; divje štrle strme pečine kvišku, veličastneje izgledajo v jasne noči, krite s snegom. Nad nami se razpenja jasno nebo, posejano z neštevilnimi zvezdami,okoli koče pa buči mrzel veter.
Hrup v koči nas je zbudil drugi dan, hiteli smo na prosto, ali bili smo razočarani nad prevarljivim vremenom, nad naglo spremembo, uničene so bile naše nade. Po solnčnem vzhodu je zapihal veter, gosta megla je nastopila, snežilo je kot v najhujši zimi. Vihar je tulil, da je odmevalo okoli koče, tema nas je objela, da se ni videlo nikamor. Potrti smo posedali okoli mize, z upanjem, da se naposled vihra poleže in nam omogoči priti na vrh, od katerega nas je ločilo samo še 100 m. Prihajali so novi gostje, pobeljeni s snegom. Koča se je napolnila docela. Okna so zmrzovala, toplomer je kazal 5 stopinj pod ničlo, dasi je bila peč dobro zakurjena. Veter je našel dovolj špranj, da je pripihal noter. Prisopihal je nov gost in pozdravili smo ga; vzbujal je sočutje in smeh. Njegova gola kolena so bila obdana okoli in okoli z zmrznjenimi ledenci, kateri so štrleli kakor zvonci. Snežena glava, obleka vsa snežena, izmučen od hoje, popolnoma onemogel, je bil kakor prikazen.
Svetli se, smo vzkliknili. Hiteli smo na prosto, ali bilo je le za hip. Takoj se je zopet stemnilo, da bi šli na vrh, je bilo zaman. Tolažili smo se, da bo že boljše, ali bilo je vedno hujše; naposled smo sprevideli, da ni mogoče, zato smo se vdali. Izgubljen je bil dan, in kdo ve, kaj nam prinese prihodnji. Opravila so nas klicala domov; po dolgem posvetovanju smo se odločili, da odrinemo navzdol.
Težka je bila ločitev, naš cilj ni bil dosežen. Proti enajsti uri smo oprtali prtljago, se zavili v gorko obleko, vodniki so nam pritrdili vrvi in hajdi navzdol proti vetru, ki nam je kazal svojo moč, da nas je sukal in da se jo bilo treba krepko ustavljati, da nas ni telebnil ob tla. Vračajoč se, smo vzeli drugo pot. Korakali smo čez ledenik, ki nima tako nevarnih razpoklin, vendar se je ponesrečil pred kratkim nosač, katerega je pogoltnilo ledeno žrelo. Prišli smo v Stűdlovo kočo. Našli smo turiste, katerim je bila usoda mila, da so našli zavetja v njej. Od koče nadalje se vije pot vedno navzdol. Ozirali smo se nazaj, ali megla j e ovijala obronke gor, le tuintam se j e pokazal vr h i n zopet izginil. Dospeli smo v Kals (1222 m), in se poslovili od vodnikov. Mudilo se nam je dalje, do Hubena smo imeli tri ure hoda. Oprtali smo nahrbtnike in hiteli dalje. Pot vodi skozi gozde; v znožju žubori Kalski potok. Bila je že noč, ko smo dospeli do prenočišča. Večerja in ležišče sta se nam silno prilegli.
Drugi dan ob šestih je bil pripravljen voz, da nas popelje skozi Kalsertal in Iseltal proti Lienzu (660 m). Lepo jutro je bilo, svež gorski zrak, bujni gozdi, pašniki, čedni kmetski domovi, vse to vpliva prijetno na planinca, da se mu po trudapolni gorski poti priljubi dolina. Poslovili smo se od gorskih krajev, žurili smo se in kmalu iskreno pozdravili dragi slovenski dom.
