Slovenske novice 03. julij 2015
V torkovi prometni nesreči je umrl sloviti alpinist Marjan Manfreda.
BOHINJSKA BELA – Kakšna usoda: človek, ki je v življenju ničkolikokrat gledal smrti v oči, ki naj bi že zdavnaj pokuril vse srečke življenja, a se je igra s smrtjo vendarle vedno končala samo v bolnišnici, kjer so mu po skoraj vsaki vrnitvi iz najvišjega pogorja sveta amputirali po nekaj členkov na rokah ali nogah, je v torek, na letošnji zadnji junijski dan, umrl na Gorenjskem v prometni nesreči. Njega dni vrhunskega alpinista z Bohinjske Bele in zadnje čase s kolesarstvom in motorizmom popolnoma zasvojenega 65-letnega Marjana Manfredo, ki so ga prijatelji klicali Marjon, je smrt pokosila na kolesu v Zapužah nedaleč od letališča v Lescah.
Deček sam na Triglavu
Od zgodnje mladosti je bil nemiren duh, in kot je sam priznal v svoji knjigi gorniških doživetij Ledeno sonce, ga je kot mladostnika v šoli zanimala le telovadba. Pri devetih letih so ga vpisali v planinsko društvo, pri 12 je nekega lepega počitniškega poletnega dne sedel na vlak, ki je takrat še vozil v Planico, in se iz Mojstrane sam odpravil na Triglav, ki mu je doma že vsaj leto dni buril domišljijo. Isto pozno popoldne je bil na vrhu svojih sanj in se naslednje jutro že pred zoro spet odpravil nanj, od tod pa skozi Dolino Triglavskih jezer in čez Komarčo v Bohinj ter domov na Bohinjsko Belo. Čeprav je vso pot pripravljal zmagoslavni govor o svojih doživljajih, je doma samo odložil nahrbtnik in dejal: »Mama, na Triglavu sem bil … In sem se zjokal od sreče,« kot je napisal v knjigi.
Odtlej je bil zapisan hribom ter skalnatim in ledenim strminam. Potem ko se je izkazal z vrhunskim plezanjem v balkanskih in slovenskih gorah ter v stenah najznamenitejših zahodnoevropskih hribov, je bil malone desetletje stalni član slovenskih odprav v Himalajo. Prvič je bil v tem gorstvu leta 1972, ko so slovenski alpinisti poskusili priplezati po novi smeri na vrh 8463 metrov visokega Makaluja, potem dve leti pozneje, ko je z Janezom Dovžanom in Francem Jeromnom kot tretja naveza, odkar svet stoji, priplezal na vrh 7903 metre visokega Kangbačena, in nato leto pozneje, ko je v navezi s Stanetom Belakom – Šraufom prišel na vrh Makaluja.
To je bilo plezanje, kakršnega dotlej na svetu še ni bilo. Plezalca sta se s kisikovima maskama na obrazu vzpenjala po še nikoli preplezani južni steni gore, ko je Šraufu jeklenka s kisikom odpovedala. Brez popolnega uspeha bi se moral vrniti, če mu Marjon ne bi odstopil svoje maske, češ, ti si vrh bolj zaslužiš kot jaz. Toda trmasti in trdoživi Marjon je sklenil kar brez dodatnega kisika nadaljevati plezanje, dokler bi pač šlo. In je šlo do vrha, to njegovo plezanje pa je prišlo v zgodovino svetovnega alpinizma: Manfreda je postal prvi človek na svetu, ki je priplezal na vrh katerega od osemtisočakov brez uporabe dodatnega kisika.
V svili proti strehi sveta
Posebno se je izkazal tudi na zmagoviti odpravi na 8848 metrov visoki Mount Everest leta 1979. V navezi z Vikijem Grošljem je Manfreda priplezal po prvenstveni smeri po Zahodnem grebenu do nadmorske višine približno 8200 metrov, kjer je plezalca ustavila skalna stena, ki je z debelimi rokavicami nikakor ne bi zmogla. Marjon si je brez besed snel dva para rokavic in pustil na rokah le svilene, preplezal granitno steno, zabil na vrhu klin in vanj vpel vrv ter se po njej spustil do Vikija. Toda kmalu sta oba obupano ugotovila, da ima Viki hude omrzline na nogah, Marjon pa na rokah. Naslednji dan sta se vrnila v bazni tabor, kjer se je zaradi kot črnilo črnih prstov odprava zanju končala.
Marjan Manfreda je šel dve leti pozneje spet v Himalajo, kjer so slovenski alpinisti poskusili po južni steni priplezati na vrh 8516 metrov visokega Everestovega soseda Lotseja, vendar akcija v celoti ni uspela. In še na dveh himalajskih vrhovih je stal, potem ko se je razmeroma mlad že upokojil, na 8167 metrov visokem Daulagiriju in na 6856 metrov visokem himalajskem lepotcu Ama Dablamu.
Odtlej je hodil po gorah Slovenije in njene soseščine, precej tudi kot gorski vodnik z mednarodno licenco, ko je po hribih vodil svoje kliente. Poleg hribov so postale njegova velikanska strast vožnje z motorjem in težavnostne vožnje s kolesom. V tem okolju je v torek pokuril še zadnje drobce sreče, ki mu jo je namenila usoda.
Marjan Raztresen
