Panorama, 3. april 1965
ali pripoved o nevarnem vzponu na vrh Matterhorna
(nadaljevanje in konec)

Prvi dan vzpona mineva hitro in skoraj brez dogodkov. Tako sem zaposlen, da nimam časa niti jesti. Delo je neprestano isto, ponavlja se ves dan: nahrbtnik pritrdim na klin, preplezam štirideset metrov razpoložljive vrvi, pritrdim konec vrvi na drug klin, se zopet spustim po nahrbtnik, da si ga zadenem na rame in zopet se vzpenjam po isti poti do zadnjega klina. In tako vse do noči. Časa in utrujenosti ne upam meriti.
Noč me zopet preseneti na gladki steni, samo petnajst metrov pod edino skalno razpoko, kjer bi lahko namestil svoj bivak. Okrog mene je že skoraj trda tema in le s težavo dosežem razpoko nad seboj. V dolini me kliče Mario. Odgovarjam mu. Čeprav vse moje telo vpije od žeje, se ne morem odločiti, da bi raztalil sneg, s katerim bi si pripravil pijačo. Mrzli sunki vetra bičajo steno. Zaprem se v spalno vrečo, moje misli pa so pri Mariu, v daljni Irkutski, na »mrzlem polu«. Zopet sem v toplih in prijaznih sibirskih izbah. Slišim pesem Irkutov, polno melanholije, vroča žeja, ki me muči, pa se počasi spreminja v oster vonj vodke, ki jo pripravljajo tam daleč. Potem zagledam ženin obraz in zopet je tu občutek neskončne osamljenosti. Sam sem, popolnoma sam, obešen na klin, od ledenika pod menoj pa me loči praznina več sto metrov.
Ko se zagrizem v »angleški prehod« je ura že skoraj poldne. Skala je nedopovedljivo gladka in trdna. Niti klini se je nočejo oprijeti. Nagnjena je, jaz pa sem akrobat na njej. In povrhu vsega še tako zasnežena, da si moram očistiti sleherno stopinjo. Ko bi Gigi Panei pozabil izdreti samo nekaj klinov, bi bila situacija manj težka! Napredujem počasi. Zabijem nekaj klinov bolj za dvig morale kot za varnost. Na rami mi visi nahrbtnik, ki se mi zdi vedno težji. Zopet se moram vrniti po kline. Ves dan sem pojedel samo nekaj koščkov sladkorja.
Čez nekaj ur opazim letala, ki preletavajo steno nad menoj. Morda me iščejo, pa me ne morejo najti? Pogovarjam se z namišljenimi spremljevalci.

Na večer dosežem mesto, kamer je pred tednom dni pribita nevihta Paneia, Tassottija in mene. Tu me čaka petnajst klinov in zavoj hrane. Naš ponesrečeni poizkus, ni prav nič ohrabril mojega sedanjega samotnega vzpona. Na steno pritrdim spalno vrečo, zlezem vanjo, položim na kolena gorilnik in si pripravljam pijačo. Pogovarjam se s svojimi nevidnimi spremljevalci: »Gigi, kaj imaš raje, čaj ali kavo? In ti, Pieri, kaj boš pil?« Toda ne Gigi in ne Pieri mi ne ogovorita. Pojem nekaj prekajene slanine, lešnik in počasi prežvekujem, da prihranim želodcu nepotrebno delo. Za trenutek začutim nenavadno skrb, kot nekakšen strah, da bi zamudil važen sestanek. Kazalci na uri se pomikajo proti pol osmi. Zermatt je kot vsak večer ves v lučeh, toda to ni tista svetloba, ki jo čakam. Nocoj moram Mariu sporočiti veliko novico: odločil sem se nadaljevati vzpon do vrha, kljubovati neznanemu, ki me čaka. Še pol ure in v dolini zagori težko pričakovana luč. Odgovarjam, o odločitvi pripoveduje zelena raketa, ki sveti pet sekund in potem zopet vse izgine, kot da ni nikoli ničesar bilo.
Roke krvavijo
Položaj, v katerem preživljam noč, je sila neudoben. V nogah začutim mraz, ki bi lahko postal nevaren. Zaustavil bi krvni obtok. Z rokami bijem po podplatih, da bi jih ogrel. In tako vso noč. Bedim, nemočno zadremam in zopet bijem po podplatih. Medtem ko sem pospravljal bivak, se mi je izmuznilo iz rok kladivo in izginilo v breznu. Na srečo imam še enega. Brez njega bi bil izgubljen. Zjutraj postane na previsih, ki jih moram preplezati, nahrbtnik tako težak, da ne morem več dalje. Nadaljevati tako, se mi zdi nemogoče. Odprem nahrbtnik in odbiram odvečne predmete: kos parmezana izginja v praznini pod menoj, dve bombi plina, pri katerih malo oklevam, pa se vendarle odločim, škatla marmelade, gnjat, kolački, posušeno meso, sladkor, koncentrirana kokošja juha, kondenzirano mleko. Rad bi vse to pustil na kaki polici za tistega, ki bo prišel za menoj, toda severna stran Matterhorna ne pozna takega razkošja. Zavitki padajo tiho, komaj zaznavni glasovi prihajajo iz požrešnega brezna. Telesni napori celega dne zahtevajo najmanj deset tisoč kalorij, jaz pa jih uspem dobiti komaj petsto. Toda zdržal bom kljub temu!
Končno sem se le pregrizel čez vrsto previsov. Nazaj ne morem več. Umik je nemogoč. Nobene izbire nimam več. Za vsako ceno moram doseči vrh Matterhorna. Ta misel me tako prevzame, da popolnoma podzavestno stopim dalje. Toda nevarnost je prevelika. Kot hipnotiziran sem. Ustaviti se moram, ker ne smem tvegati nobenega nepotrebnega giba. Hočem, da je moj duh svoboden, da postane jasen in prisoten. Od teh previsov dalje se mi gora ponuja kot past. Prostran pas gladkih in poledenelih skal me loči od ostale stene. Okrog štirih popoldne je. Še dve uri in zopet bo noč. Desno od izdajalskih skal opazim primeren prostor za bivakiranje. Nebo je kot raztaljen svinec. Oglaša se ledeni veter. Ničesar živega ni okrog mene. Nič, razen »Zizi«. Mali medvedek se mi neprestano smehlja. Obrnem se k njemu, kot proti živemu bitju, kot bi imel dušo: »Kaj praviš ti, Zizi, nama bo uspelo doseči tisto točko tam gori?« Čisto nagonsko ga pobožam in šele tedaj opazim, da so roke krvave in vse razpokane od ledu. Res, redki so bili trenutki, ko sem lahko nataknil rokavice! Počutim se tako izoliranega od sveta, da ob misi na človeka zajokam.
Stena je samo še neskončna skorja ledu. Če se ozrem navzgor, ne vidim vrha, če pogledam navzdol, ni Zermatta nikjer, samo kamni, ki jih izdira veter vrše mimo mene in izginjajo v prazno. Zopet praznim nahrbtnik. V duhu si predstavljam Whymperja pred sto leti. Štiri telesa so leta 1865 strmoglavila v brezno. Morda prav na tem mestu! Kdo ve! Zmrazi me. V mislih »vidim« križ na vrhu Matterhorna, križ, ki stoji na vrhu moje Kalvarije.
Noč je. Utrujen sem in ne vem; kako mi je uspelo najti mesto, kjer sedaj bivakiram. Štiri dni je že, kar se je začela moja avantura. Jutri je zadnja. Ravnodušno čakam trpljenje, ki postaja vse bolj živo.
Ob prvem svitanju odkrijem, kaj me čaka. Petintrideset metrov visok previs krhkih skal se boči nad menoj. Letala že navsezgodaj preletavajo steno. Dajejo mi razumeti, da vrh ni več daleč. Še enkrat skušam razbremeniti nahrbtnik, da bi laže napredoval. Zopet izginja v brezna hrana, klini, stremena in skoraj bi vrgel tudi plastično čelado, ki me že štiri leta spremlja na najnevarnejših podvigih. Toda podzavestno zadržim roko in jo pritisnem k prsim. Kakšno neopravičljivo stvar bi bil pravkar napravil! Nežno ljubkujem te odrgnine in izbokline, kot bi bile resnične rane. Kamenje z Mont Blanca, Andov in s toliko drugih gora je že letelo nanjo in jo poškodovalo. Brez nje bi bil morda že mrtev. Pripnem jo nazaj na nahrbtnik, poleg medvedka in zopet moram dalje.

Križ v soncu me je omamil
Proti poldnevu se mi nenadoma zazdi, da v sunkih vetra slišim človeški glas. Nekaj trenutkov pozneje ne dvomim več. Nekdo je nad menoj! Toda kje? Na vrhu ali na grebenu Hoernli? »Kdo ste? Kje ste?« nemočno kličem v veter. Njihov odgovor mi bo morda pomagal najti vrh, ker se mi zdi stena, na prostoru, kjer sme brezoblična in Matterhom kot brez vrha. Toda njihov glas se izgublja v vetru in zopet je vse kot je bilo. Zopet sem sam s svojo utrujenostjo. Napori vseh teh dni in redkejši zrak so spremenili moj nahrbtnik v bombo z nedopovedljivo težo. Sam sebi se zdim kot svetopisemska oseba, obsojena, zaradi svojih grehov na večno vzpenjanje. Ob treh popoldne, komaj petdeset metrov pod vrhom, zagledam križ. V soncu, ki ga obseva, se mi zdi več žareč. Svetloba, ki jo izžareva, me slepi. To je neresnična čudežna stvar kot avreola svetnikov. Letala, katerih hrup me je do sem neprestano glušil, so uganila, da se nekaj dogaja. Oddaljujejo se in me puščajo samega. Morda iz sramežljivosti. Kot hipnotiziran iztegujem roke proti križu vse dokler ne začutim na svojih prsih njegovo kovinsko telo. Zgrudim se na kolena in zajokam.
Tonči Jalen