Helena Plahuta

Kamničanka, letnik 1947. Odraščala pod Starim gradom v Novem trgu, med travniki, gozdovi in Kamniško Bistrico. Z gradu se je lepo videlo v gore in potegnilo jo je. Ta ljubezen še vedno traja. Od osnovnošolskih let zaljubljena v gore!

Kdaj ste začeli z delovanjem v Planinskih društvih?
Od leta 1964 pri PD Kamnik, zadnjih 25 let pa pri PD Bajtar Velika planina. Obdobje, daljše od pol stoletja, me skozi delovanje vseskozi povezuje z gorami.

Na društvu ste delovali precej, “na široko”?
Pri kamniških planincih sem sodelovala pri alpinistih (vpisovanje vzponov, arhiviranje). Delala sem s Pavlom Kemprlom in arh. Vlastom Kopačem pri urejanju društvenega arhiva (1967-69).
Ko so fantje plezali v Rzeniku, sem bila v koči na Bržiču. Bodrili smo ju (Milana Humarja in Jerneja Koritnika), večkrat zapeli pesem Pod Poncami se dan budi … Oj, kje je že vse to!
Kot načelnica Mladinskega odseka sem bila zraven, ko smo organizirali prvi tabor v dolini Bele! Sodelovala sem pri prvih pohodih po poteh II. Grupe odredov. Pa nosili smo štafeto na Triglav, v Jajce. Na roke smo, kopali smo za cisterno na Kamniškem sedlu …

Pri delovanju se je zvrstilo precej ljudi?
Na društvu se je zamenjalo kar nekaj predsednikov v tistih časih (Karel Benkovič, Jurij Lemič, Bojan Pollak, Slavko Rajh). Selili smo se iz Peterlinove hiše na Šutni, v Žvokljevo hišo, pa spet na Šutno.
Sodelovala sem pri zbornikih PD Kamnik (1893-1993) – I. zbornik PD Kamnik; zbornik ob 110-letnici društva – 2003; oba je vestno uredil g. Aleksander Sarnavsky s fotografijami, starimi razglednicam, tudi iz mojega arhiva. Prav tako knjigo Mesto pod Malim gradom.
Ja, spomini na fante in dekleta, na Marjana Perčiča, Miha Laha, Štefana Kukovca, Marijo Kaplja, Ceneta Kramarja, Sonjo Lanišek, Miha Habjana – Mihola, Staneta Belaka-Šraufa, Slavca Šikonjo, Franca Baumana, Tomaža Humarja, Metoda Humarja … so še kako živi. Metod s svojim vzponom na Jalung RI – 7538 m, prvi na svetu osvojil to višino. Ko se je Metod vrnil s Himalaje, je dejal: »Saj veš, kako jaz sem pa iz Nožc, Nožce, kokr nož!«

Planina kot muza?
Zadnjih četrt stoletja pa se moje poti prepletajo največ na Veliki planini. Aktivna sem vse skozi pri našem planinskem društvu »Bajtar« Velika planina (županja bajtarjev, tajnica, kulturnik, predstavnik za stike z javnostjo), pisala v razne medije o naših prireditvah (gore-ljudje, Novice, kamnican.si), 80 in 85 – letniki v Kamniškem zborniku, sodelovala z Vilkom Riflom – Ko se planina preobleče; pripravljala in postavljala razstave: 100 letnica roj. Vlasta Kopača, 85–letnica bajtarstva na Planini, razstava o Luki Boštjančiču. Ob tem so bile izdane tudi tri zloženke. V letu 2016 sem pripravila material (iz življenja bajtarjev), ki je objavljen na stalni razstavi v MMK Kamnik na Zapricah »Na planincah, luštno biti«.

Pesmi in fotografije?
Moja ljubezen je poleg pisanja pesmi tudi fotografija. Fotoaparat je moj večni spremljevalec na vseh
poteh. Velikokrat sem slišala, zakaj fotografiram to in ono, saj naj bi imela že preveč fotografij. A kaj, ko je vedno kaj zanimivega na tem in onem koncu. Na foto razstavah in predavanjih ponesem vtise in dogodke, zgodbe v prostore, da jih v predstavitvah vidijo tudi tisti, ki niso zmožni pohoda v višave.

Kako pa je kaj s pastirji na Planini?
Poleti rada poklepetam s pastirji. Poslušam njihove prigode in zgodbe o dogodkih, ki so se jim najbolj
vtisnili v spomin ob paši, delu in življenju tam gori med prostranstvi Velike planine, ki je naša kraljica in moramo spoštovati in varovati. Ljubimo pa jo tako že skoraj celo življenje! Je zdraviteljica za mnoge stvari, k njej se zatekajo ljudje od blizu in daleč. Energijsko je močna in na njenih livadah, gozdovih in skalah, pa pašnikih, ti vedno dobro dene. Naj bo to spomladi, poleti, jeseni ali pozimi.
Mladina premalo pozna zgodbe, ki se prepletajo o tej gorski kraljici. A poslušajo zelo radi, če sedimo ob topli peči v planinski koči ali domu, kako je bilo tiste čase.
Kaj vse je delala Debevčeva Zefa, Andrej Preskar, arh. Vlasto Kopač, pa Kati Turkova! Kako smo vedno radi hodili in se ustavljali pri našima Angeli in Petru Dolinšek, ki sta preko 50 let bivala na Veliki planini. Pogrešamo ju vsi!
Prisluhnite tišini, prisluhnite vetru, ki veje čez poljane…. Poje svojo pesem o teh ljudeh, ki so pustili
neizbrisen pečat o življenju in delu tu gori.
Jaz pa tako vem, PLANINA je moja ljubezen in tako bo tudi ostalo!

Še na mnoga leta Hanip …

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja