Heleni v spomin in zahvalo
Planinski vestnik 2005/06
Helena, roj. Lužar, poročena Ban, je začela svojo planinsko pot leta 1952 kot osemnajstletno dekle z vzponom na Triglav. Potem so jo gore povsem osvojile. Odločila se je, da bo prehodila vse večje slovenske vrhove ter obiskala vse planinske koče in domove. Za Slovensko planinsko pot od Maribora do Ankarana, ki je bila tedaj v pripravi, se je takoj navdušila in jo tudi med prvimi v celoti prehodila.
Ko je spoznala kamniške alpiniste, se je vsa predala plezariji. S Petrom Ščetininom sta prva opravila zimsko grebensko prečenje Kamniških Alp od Krvavca do Planjave. Slabo vreme jima je preprečilo, da bi ga dokončala v celoti. S Petrom sta preplezala tudi večino zahtevnih smeri v Martuljkovi skupini.
Z Lipovškovo Barbko sta opravili prvo žensko ponovitev Čopovega stebra v severni Triglavski steni in Direktno smer v Centralnem stebru Lučkega Dedca nad Korošico. Oba vzpona sta zbudila kar nekaj zavisti pri njunih moških kolegih, tako da so si rekli: »Fantje, pohitimo z odpravo v Himalajo, sicer nas bodo babe prehitele!« Plezala je seveda še v številnih drugih smereh v Kamniških in Julijskih Alpah. Sodelovala je tudi v uspešni odpravi kamniških alpinistov v Centralne francoske Alpe. Večkrat je dejala, da bi gotovo šla tudi v Himalajo, če bi bila nekoliko mlajša. Odmeven je bil njen vzpon s skupino kamniških alpinistov v Slovenski smeri v triglavski severni steni novembra leta 1957, ko jih je presenetila nenadna ohladitev. Iz objema poledenele stene so se rešili šele po dveh bivakiranjih pri -23 stopinjah Celzija. Po mnenju vseh tretjega v takih razmerah ter brez hrane in pijače ne bi preživeli. To kalvarijo je izčrpno opisal tudi Tone Škarja v svoji knjigi »Stene mojega življenja«.
Kolegi in prijatelji so Heleno navdušili tudi za mladinsko vodništvo. Veliko mladih je naučila prvih veščin varne hoje v gore. Seveda pa je bilo vodništvo povezano tudi z veliko odgovornostjo. Imela je srečo, da se nobenemu izmed varovancev ni pripetilo nič hudega. Zato so ji njihovi starši povsem zaupali.
Za delo v planinskih vrstah je prejela številna priznanja, med drugim tudi srebrni znak Planinske zveze Jugoslavije, za dosežke na področju alpinizma pa srebrni znak Planinske zveze Slovenije.
V mladih letih je bila tudi sicer vsestranska športnica. Ukvarjala se je s plavanjem, kolesarjenjem, odbojko, smučanjem, seveda vse zgolj ljubiteljsko. S starim kolesom se je npr. sama odpravila na izlet v Lienške Dolomite in na Grossglockner. V zrelih letih pa je poleg hribov imela najraje plavanje in kolesarjenje. Kolesarila je tudi pozimi, če je le bila cesta suha. Med kolesarjenjem se je tako rekoč tudi poslovila od življenja. V veliko veselje ji je bilo večkrat na leto odplavati do otoka na Blejskem jezeru. Ob večerih pa sva igrala šah. Dejala je, da tako za nekaj trenutkov pozabi na bolečine v nogah.
Oba otroka je navdušila za hojo v gore, mene pa je naučila veščin alpinizma in hoje po brezpotju.
Od vsega začetka si je skrbno zapisovala datume vzponov in poti, pa tudi imena sopotnikov. Tako je nastal dnevnik planinskih in plezalnih vzponov, ki zajema obdobje od leta 1952 do leta 2004, to je do konca njene življenjske poti. Seveda v dnevniku niso našle mesta vse hribovske poti, pač pa predvsem izleti v visokogorje. Pri oblikovanju dnevnika, ki skupaj s fotografijami obsega skoraj 200 strani, so nama pomagali tudi hči Tatjana in nekateri njeni prijatelji in sodelavci pri otroški reviji Zmajček s svojimi bogatimi izkušnjami. Natisnjen je v štirih izvodih ter namenjen družinskim članom in najožjemu krogu prijateljev.
Helenino ljubezen do gora lepo ponazarja uvodna misel iz dnevnika: »Vzponi na posamezne gorske vršace po označenih poteh, brezpotjih ali plezalnih smereh se ti globoko vtisnejo v spomin. Občutja so še posebno močna, če si ob tem doživel kaj lepega. Včasih pa so povezana s trenutki tesnobe in strahu, ko si v previsni steni iskal odrešilni skalni oprimek in skušal umiriti drhtenje rok in nog.« Tudi huda poškodba v letu 1990, ki ji je pustila trajne posledice, ni mogla premagati njene neomajne volje in veselja do izletov v gore. Na svojo zadnjo turo, opisano v dnevniku, je šla v decembru 2004; to je bil vzpon od izvira Hublja do naravnega okna na Otlici na obrobju Trnovskega gozda.
Za pokušino povzemam enega izmed opisov iz dnevnika iz leta 1956, ko se je kot mladenka povzpela na Jalovec. Opis nosi naslov: Včasih tudi vzpon na Jalovec ni bil brez težav.
»Za izhodišče vzpona na Jalovec sva si s prijateljico Ivanko Mohorič izbrali Tamar, sestopili pa sva mimo zavetišča pod Špičko na Vršič in v Kranjsko Goro. Takrat si moral za vzpon na Jalovec imeti še posebno dovolilnico. Graničarji, ki so bili nastanjeni v karavli poleg doma, so pri vsakem planincu, ki se je odpravljal na Jalovec, skrbno preverili, ali ima dovolilnico s seboj. Ker je jaz nisem imela, me niso pustili naprej. Z Ivanko in njenim bodočim možem sem bila dogovorjena, da gresta naprej in ju pozneje dohitim. Pridružil se jima je tudi Mirko Kambič, znani publicist in fotograf, otovorjen s kamerami.
Graničarje sem nameravala zamotiti, da ne bi bili pozorni na moj odhod. Zato sem se jim pridružila pri igri odbojke, čez nekaj časa pa sem skrivaj smuknila v grmovje za karavlo in pohitela proti Jalovcu. Vendar so kmalu odkrili mojo namero. Ko sem bila že visoko na melišču pod ozebnikom, sem zaslišala vpitje graničarja, ki je hitel za menoj. »Stoj! Stoj!« je vpil od daleč. Hitela sem naprej in se najprej nisem zmenila za njegovo vpitje. Ponovil je ukaz, naj počakam, in z grozečim glasom dodal: »Stoj, pucat ću!« (Stoj, streljal bom!) Sprevidela sem, da misli resno, zato sem se ustavila in sedla na skalo. Zahteval je, da sestopim do njega. Odvrnila sem mu, da nazaj ne grem, če hoče, naj pride sam k meni. Ko je prisopihal do mene, je ponovil zahtevo, naj se vrnem z njim v dolino. Pa me ni mogel prepričati, da bi se odpovedala svoji nameri, da grem na vrh. »Ne grem z vami v dolino, razen če me nesete. Namenila sem se na vrh in ga bom tudi dosegla. Lahko pa greste z menoj na vrh in potem bova skupaj sestopila v Tamar,« sem mu odločno dejala. Pogovor z graničarjem se je nazadnje končal tako, da sem mu morala izročiti osebno izkaznico, pozneje pa naj bi prišla ponjo v Tamar.
Kmalu sem dohitela svoje sopotnike. Mirko Kambič, ki je bil brez potrebne kondicije, je med vzponom proti vrhu vedno bolj zaostajal. Ponudila sem mu, da zamenjava nahrbtnika. Brez pomisleka mi je prepustil svojega. Potem je šlo hitreje, saj zame, ki sem bila nabita z energijo, tudi težji nahrbtnik ni pomenil posebnega problema. Pozneje se mi je zahvalil za pomoč s prelepo razglednico s popotovanja po Ameriki.
Čez dva tedna sem se odpravila v Tamar po osebno izkaznico. Poveljujoči podčastnik v karavli me je začudeno vprašal, kako da se nisem zglasila že prej. Odvrnila sem mu, da, kot lahko vidi, osebne izkaznice v tem času sploh nisem pogrešala.«
Nace Ban
