Bavški Grintavec

Naš Stik

Planinska sezona se bliža vrelišču in pred nami so visoki cilji! »Grintav« planinsko pomeni slab, krušljiv. No moje izkušnje z »Grintavcem« pa le niso tako slabe …

Pozno popoldan prisopiham na planino Zapotok. Prava idila! Travnate poljane polne cvetja, žuboreči potok s svežo studenčnico in star stan na planini … kaj bi si želeli še več? Hm, kakšno pivo? No, to imam pa s seboj! V potoku najdem vrečko, v njej pa hrenovke. Kdo ve od kod in od kdaj … Pred stanom zakurim, zašpičim tri paličice, nanje nabodem hrenovke in jih položim nad ogenj. Počasi se temni. Na obzorju je cilj jutrišnje ture, Bavški Grintavec. V zadnjih žarečih žarkih počasi zahaja, jaz pa »testiram« pečenje. Hm, kar dobro je, pravzaprav je takole »na horuk« spečeno precej bolje kot doma na štedilniku! Spat se spravim v »adaptirano prvo nadstropje« na lesen pod. Malo trdo, ampak kaj bi se pritoževal … ravno takega vzdušja manjka v dolini! Ponoči se razbesni nevihta, kaplje pa skozi skodle pronicajo ravno tam, kjer ležim jaz …

Jutranjo roso brišem skozi gozdni rezervat imenovan Apica. Počasi se dvigam skozi svet redkih macesnov. Pot mi nenadoma prečka črn gad. Prav nič se ne boji! Dviga se in sika, jaz pa slikam … Tu okoli jih je res veliko. Enkrat sem štiri »srečal« na travnikih Za Razorjem. Na Jelenku pa sem enega celo pohodil! Ker sem mu stopil blizu glave, me je pičil »le« v gojzar. Ta je potem »orng« zatekel (hahaha, bi rekel Lažnivi Kljukec …). Na prevalu Velika Vrata si ogledujem, kako bi prišel naravnost gor na vzhodni greben Grintavca imenovan Sravnik. Preveč je strmo in krušljivo, s sabo nimam prave opreme, zato se raje odpravim na oglede za lažjim svetom po meliščih na severni strani. Tam se kmalu res pokaže ne prestrmo pobočje, kjer zaplezam. Po žlebu navzgor na gladke platke in levo na nekak grebenček, od koder se pokažejo prehodi na Sravnik. Res gre! Na vrhu grebena se odpre južna, trentska stran. Globoko spodaj valovi čudovita Soča. Greben je prav zanimiv, ne pretežak, vendar dovolj razgiban, da je vseeno treba kar plezati. Izpostavljenost na obe strani je mestoma velika. Na južni strani so zanimive poševne plošče, kjer plezaš čez krajše pragove. Skala je kar čvrsta, čeprav naša gora ne slovi ravno po tem. Ko se približam vrhu, pa me zmrazi. Zadaj je namreč vse črno! In že začenja bobneti! Sploh se ne razgledujem tako kot običajno, ampak jo jedrno ucvrem dol po severnem grebenu. Po zajlah skoraj tečem … za mano pa odmevajo gromi. Prve kaplje me ujamejo v severni kotanji pod vrhom. Pa počasi tudi nehajo. Čudno, lokalna nevihta se je izgleda odmaknila na južno stran. Pa tako kritično je izgledalo. Zdaj spet mirneje nadaljujem po tem sanjskem svetu …

Info: Bavški Grintavec, 2347 m, je pomemben vrh Posočja. Dostopi so zelo dolgi, nekateri tudi zelo zahtevni: iz Soče mimo planine Nad Sočo (5 h, južna stran – vroče!), iz Zadnje Trente po severnem grebenu (težja – ferata in lažja različica poti, 5 h), iz Bavšice mimo planine Bukovec po jugozahodnem grebenu ali čez sedlo Kanja po severnem grebenu (oboje zelo zahtevno, 5 h). Vodnik: Tine Mihelič, Julijske Alpe (PZS), zemljevida: Triglav ali Trenta (1 : 25.000).

Vladimir Habjan

KOMENTARJA:

Igor Pavlič, 3. 08. 2005 12:59

Ta greben (od Vel. vrat na vrh B. Grintovca) sem plezal mislim da leta 1977. Malo pod sedlom sem našel dokaj kompakne prehode v neznačilni rdečkasti skali, ni pa težko, težave nikjer ne presežejo III. stopnje, nadaljevanje po grebenu na vrh je pa sploh enostavno in prostrano. Se pa spomnim iz tistih dni, da je sestop s sedla Kanja na zahod možen tudi skoraj vodoravno, po delno opuščeni poti pod grebenom med Grinavcem in Svinjakom (Vrh nad Bandero itd). Poti je zelo težko slediti, tako da sva s kolegom nekje nad zadnjimi hišami v Bavščici sestopila naravost dol v dolino, na koncu je nekaj skokov, ki se jih pa da preplezati. Če je kdo na tekočem, me zanima, kakšno je trenutno stanje z lovsko kočo na Zapotoku in potjo od Kanje do pod Špičke.

Pavle

Boštjan Virc, 17. 08. 2005

Na planini Zapotok smo se mudili julija in je bilo kar precej obljudeno, v glavnem s plezalci. Z armafleksom in spalko je spanje čisto v redu tako na verandi kot na podstrešju, ki je bilo menda (delno) obnovljeno pred časom. Edini problem je, da streha v primeru dežja pošteno zamaka in je kar težko najti mesto, da ostaneš suh. Sta pa na podstrešju dva večja polivinila in se da z njima kaj sčarati. Par takšnih kosov in par risalnih žebljičkov pa mislim, da bi precej uredilo ta problem. Ognjišča sta nastavljena dva, kar nekaj suhega ruševja pa je v bližini.

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja