Gusta Podrepšek

Planinski vestnik 2003/10

Od Raduhe do dežele Šerp

Pogovor z Gusto Podrepšek

Z vlakom do Rateč in potem peš v Tamar, iz Prevalj z avtobusom do Črne in potem spet peš do Grohata pod Raduho, ali pa mimo Bukovnika daleč v Logarsko dolino in na Okrešelj. Z zadnjim avtobusom do Mojstrane in mimo Galerij po polnočni hoji naravnost pod Triglavsko steno. Vam zveni znano ali pa samo zmajujete z glavami? Vendar s(m)o tako nekoč ob številnih delovnih sobotah peš, z vlakom, s kolesom, starim motorjem ali avtobusom »hodili« oziroma se vozili pod hribe! Že bicikel je bil za nekatere nedosegljiv luksuz, o avtomobilu so lahko starejši planinci, kaj šele uboge študentske pare samo sanjali!

Pred več kot štirimi desetletji prvič v steno Raduhe

Na Alpinističnem odseku Planinskega društva TAM Maribor sem Gusto lahko videval, odkar sem sam zašel med alpiniste. Že takrat je veljala za veteranko in izkušeno gornico. Zaradi podobnih avantur na dostopih, cestah in poteh pod stene je tudi Gusti, alpinistki z domačega »ferajna«, marsikateri vzpon ostal v spominu po dolgi, nerodni nočni hoji brez čelne svetilke, ki se ji dandanes največkrat izognemo z avtomobilsko vožnjo. Podobno se je godilo na poti do njene druge plezalne smeri v življenju – Slovenske v Triglavu, ki jo je prvič preplezala že pred več kot štiridesetimi leti. »Z zadnjim večernim vlakom smo se iz Ljubljane pripeljali do Jesenic. V tistih časih so vozili vlaki še naprej po stari progi mimo Kranjske Gore do Tamarja. Izstopili smo v Mojstrani, ki je še imela železniško postajo, in šli ponoči lepo celo pot peš v Vrata. Pred Aljaževim domom smo morali prespati kar pod smreko, brez spalnih vreč, ležalnih podlog in podobnega udobja. Vrata planinskega doma so ostala zaprta, ker smo prišli tja trkat šele ob dveh ponoči, po nekajurni hoji. Zjutraj pa smo preprosto šli plezat, pa še fajn je bilo!« je takratne dogodke opisala vedno nasmejana Gusta. Posebej pa se je razgovorila, ko smo jo povprašali, kako je sploh zašla med strme skalne stene.
»Odkar vem zase, sem rada aktivna in v gibanju. Vedno sem hodila k telovadbi, moja prijateljica in pozneje redna soplezalka Nuška Zagorc pa me je navdušila še za hribe. Tako sem prišla k ‘Matici’ (na Planinsko društvo Maribor – Matica), na Mladinski odsek in se tako ali drugače zapisala tudi navpičnim stenam. V gore sem po planinsko začela zahajati že v mladih letih, odločitev za plezanje pa je padla na poletnem potepanju na Raduhi. Drago Zagorc (Spominska Zagorčeva smer v Raduhi) me je pred kočo na Grohatu preprosto vprašal: ‘Greš plezat?’ ‘Seveda!’ sem mu dejala. ‘Če si ti mene fajk (če si upaš) vzet s seboj, sem jaz tudi toliko, da si upam, ni problema!’ Pa sva šla! Tako sem začela, stara pa sem bila dvajset let.«

Učna leta – v službi na mariborskem sodišču in v hribih

Potem je Gusta iz leta v leto plezala vedno več. Predvsem s soplezalko Nuško, saj s kom drugim ni imela priložnosti, mi je še pojasnila. »Takrat sva bili edini punci v Mariboru, ki sva bili sposobni plezati kot prvi v navezi. Tudi moških članov – alpinistov je bilo pri Alpinističnem odseku Planinskega društva Matica Maribor zelo malo. Če sva hoteli v stene, nama ni preostalo nič drugega kot samostojni načrti. Alpinisti so te takrat kot soplezalko zelo neradi vzeli v steno, če nisi bila sposobna plezati kot prva v navezi, saj je bil sistem varovanja z vrvjo in golimi rokami prek ramena ali okoli pasu veliko bolj tvegan kot danes, z moderno opremo. S Francem Percem sem plezala vedno kot prva. Perc, stokilaš z ogromnimi rokami, je dejal: ‘Ti mene ne boš zadržala, če bom padel, jaz pa tebe bom! Zato ti raje plezaj naprej!’ Na alpinističnem taboru pod Grossglocknerjem, ki ga je leta 1967 vodil pokojni Ciril Debeljak – Cic, sva z Nuško že plezali sami. Leto predtem smo bili marca na Vodnikovi koči pod Triglavom. Takratni zvezni tabor je vodil Krušic, Butinar Marko pa je bil inštruktor. Uspel nam je vzpon po razu v Mišelj vrhu, plezali smo v Draških vrhovih in opravili prečenje Vernerja. Lepe ture, ki jih nikoli ne bom pozabila. Zraven tega smo pozimi tudi veliko smučali. Pa ne tako kot danes, ko so hribi ponekod že povsem prepredeni z žičnicami, vlečnicami in sedežnicami. Za vsak spust se je bilo treba na vrh potruditi peš, tako kot to počnejo še dandanes turni smučarji.«
Sicer pa sta bila takrat, kot sem že omenil, največji problem čas in prevoz. V tistih časih so imeli ob rednih delovnih sobotah prostega časa malo in vedno so morali hiteti. Predvsem zaradi prevoza, ker svojih lastnih avtomobilov še niso imeli. Že kolo je bilo nedosegljiv luksuz, vlaki in avtobusi pa so vozili redko. Vedno so hiteli in tekali, da bi ujeli zvezo za naslednji prevoz, in Gusta se tistih časov spominja z nostalgijo. »Velikokrat se je zgodilo, da sem v Prevalju zamudila avtobus, ki je vozil v Črno na Koroškem. Potem pa je bilo treba vso pot po dolini Meže in čez Sleme mimo Bukovnika v Logarsko dolino kar peš! Po nočni hoji sem prišla ravno ob petih zjutraj na Okrešelj, po uri spanca pa že v steno, če sem hotela izkoristiti lepo vreme in prost dan. Vso delovno dobo do upokojitve sem bila namreč redno zaposlena na mariborskem okrožnem sodišču.«

Najtežja preizkušnja

»Z občasnim soplezalcem Percem sva se pozneje včlanila v Alpinistični odsek Planinskega društva TAM Maribor, ker na Matici alpinistov preprosto več ni bilo. Žal je dnevnik, v katerem sem vodila seznam prvih plezarij in vzponov, ko sem bila še pri PD Matica, med selitvijo v novo stanovanje izginil neznano kam in nikoli več ga nisem našla. Nekoč bi še rada pobrskala po arhivu PD Matica in si prepisala vsaj datume in letnice svojih zgodnjih vzponov.«
Leta 1970 so šli prvič »tamovci« Miha Robnik, Jaka Cverlin, Bogica in Gusta na Mont Blanc. To je bila prva takšna tamovska »alpinistična odprava«. Z vizami in dovoljenji za prestop meje sicer niso imeli težav, zato pa toliko večje z denarjem. V tistih časih je bilo namreč dovoljeno iz Jugoslavije odnesti samo določeno, strogo omejeno količino denarja, jugo dinarjev ali deviz, ki so jih skrivali po vseh nahrbtnikih, v avtu in celo med hrano. »Tako sem se prvič seznanila s Centralnimi Alpami, ki sem jih pozneje še velikokrat obiskala. Zelo zanimivo je bilo na primer v severovzhodni steni Eigerja. V Lauperjevo smer smo vstopili zgodaj zjutraj ob 3. uri in preplezali malo več kot pol smeri, ko nas je ujelo slabo vreme. Ni nam preostalo drugega kot sestopiti po smeri vzpona. To plezanje navzdol je bilo celo težje kot vzpon gor! Spuščali smo se namreč ob vrvi, z Dülferjevo tehniko, preprostim sistemom, ko ti vrv drsi čez hrbet, prek ramena in med nogami. Strašno naporno med slapovi vode, ki so zaradi dežja padali prek stene. Po lediščih smo sestopali navzdol, sama celo z zlomljeno derezo. Ja, srečni smo bili, ko smo spet živi in celi stopili na zeleno travo pod Eigerjevo steno. Plezali smo v pumparicah iz elastičnega sintetičnega materiala, v nogavicah dokolenkah ter čisto navadnih vetrovkah. Težke in okorne usnjene čevlje nam je v Črni na Koroškem delal mojster čevljar. Takšne prave planinske s profiliranimi vibram gumijastimi podplati. Niti plezalnega pasu še takrat nisem imela!«

Še neizpolnjena želja – šesttisočak v Andih

Z možem Davorinom Podrepškom, njenim stalnim soplezalcem, sta skoraj »inventar« nad Bukovnikom, najvišje ležečo kmetijo v Sloveniji. Večino svojega prostega časa preživita pod Raduho, zato ni čudno, da se vsako leto udeležita tradicionalne smučarsko-alpinistične tekme.
»Štirideset let bo drugo leto, odkar sem prvič spomladi leta 1964 tekmovala na tekmi – Alpinističnem spustu na Grohotu pod Raduho. V senci mogočne stene, kjer se na plazišču po navadi sneg obdrži še v pozno pomlad, in v koči na Grohotu, se nas vsako pomlad zbere številna druščina ljubiteljev potepanja po nedotaknjenih zasneženih prostranstvih. Vedno je veselo in sproščeno, kljub tekmi v veleslalomskem spustu in zagrizenih bojih, zato so bila redka leta v teh štirih desetletjih, ko me ni bilo zraven. Letos sem tekmovala v kategoriji »stoletnikov«, navez torej, ki po skupnih letih presegamo sto let. Z Zdenkom Žagarjem sva med mešanimi navezami prismučala na odlično tretje mesto. Zlati klin sem kot najstarejša udeleženka prejela že pred leti, na lanskem tekmovanju torto, pa tudi sicer se organizatorji potrudijo in nas vsako leto prijetno presenetijo! Predlani sem organizirala pod Raduho, »mojo« goro, ki me spremlja že vse življenje, srečanje malo starejših slovenskih alpinistk. Presenečena sem ugotovila, da se nas je zbralo nekaj več kot dvanajst žensk, ki smo plezale (ali pa še danes plezamo) v obdobju od leta 1960. Prišle so Mica Kaverjeva, soplezalka Renčljeve Marije, Antlogar Jožica, s katero sva bili skupaj na mojem prvem zimskem taboru, in seveda moja prva soplezalka Nuška, Mariborčanka, ki sedaj živi v Slovenj Gradcu – pa so bile skoraj vse mlajše od mene, sem presenečena ugotovila. Kljub temu je bilo veselje poklepetati s starimi znankami, čeprav jih nisem mogla pripraviti za plezanje v steni. Povzpele pa smo se po zavarovani poti na vrh Velike Raduhe.«
Tudi letošnje zime Gusta ni predremala za pečjo, čeprav je uradno že v pokoju. Z možem Davorinom sta preplezala Nemško grapo v severni steni Ojstrice ter smer Dvomljivka v Lanežu, opravila pa sta tudi številne turne smuke. Načrtov za vzpone in potepanja v gorah jima zagotovo še ne bo zmanjkalo tako hitro. Lani sta si z Davorinom izpolnila dolgoletno željo. Dolg treking po Nepalu v deželo Šerp – Solo Khumbu, z ogledom najvišjega vrha na svetu, Mount Everesta, sta začinila z vzponom na dva vrhova, visoka več kot 5500 metrov.
»Naslednje leto pa upam, da naju bo pot zanesla tudi v Perujske Ande. Končno bi rada stopila tudi na vsaj enega izmed malo več kot 6000 metrov visokih vrhov nekje v ‘prostranstvih nekoristnega sveta’. Ne gre mi za nekakšno tekmovanje s samo seboj ali celo z drugimi alpinistkami. Nikoli nisem v hribe hodila zaradi točk ali priznanj. Naravo sem imela in jo še imam preprosto rada,« je najin pogovor sklenila Gusta.

Silvij Morojna