kipar, vizionar in alpinist, ki je premikal meje
Guido Magnone, rojen v Torinu, 22. februar 1917, umrl v Clamartu, 9. julija 2012 je bil ena tistih osebnosti, ki jih je težko ujeti v (eno) samo definicijo. Bil je kipar, ki je razmišljal v oblikah in volumnih. Bil je alpinist, ki je v steni videl prostor za ustvarjanje. Bil je človek, ki je v povojnih letih evropskega alpinizma odprl vrata v novo dobo – drznejšo, tehnično zahtevnejšo, manj obremenjeno s tradicijo in bolj usmerjeno v raziskovanje meja človeške vzdržljivosti.
Čeprav rojen v Torinu, je odraščal v Franciji, kamor se je družina preselila kmalu po njegovem rojstvu. V Parizu je študiral kiparstvo, a je leta 1942, ko je prvič stopil v Chamonix, doživel razodetje: Mont Blanc je v njem prebudil strast, ki je presegla umetnost. Od tistega trenutka naprej je svoje življenje razdelil med dva svetova – med atelje in steno.
Vzpon, ki je spremenil alpinistično zgodovino: zahodna stena Petit Dru
V začetku petdesetih let je bila zahodna stena Malega Druja simbol nemogočega. Skoraj tisoč metrov gladkih, sivih plošč, ki so se bleščale kot steklo, je večina alpinistov razglasila za nepreplezljive. A Magnone je bil človek, ki ga je prav beseda »nemogoče« najbolj izzivala.
Leta 1952 je skupaj z Lucienom Berardinijem in Adrienom Dagoryjem začel »napad na steno«, ki je veljala za največji problem Alp. V prvem poskusu so preplezali več kot polovico stene, premagali 40‑metrski navpični raztežaj, previs »Bloc coincé« in znameniti 90‑metrski kamin, enega najbolj impresivnih odsekov v celotnem masivu. A nad njim jih je ustavila kombinacija izčrpanosti, žeje in gladke plošče, ki je ni bilo mogoče splezati.
Dva tedna pozneje so se vrnili – tokrat z drzno strategijo. Namesto da bi ponovno začeli od spodaj, so se po severni steni povzpeli do mesta, ki je omogočalo prečnico proti njihovemu prejšnjemu najvišjemu dosežku. Na popolnoma gladki plošči so uporabili nekaj ekspanzijskih klinov, kar je bilo tedaj skoraj bogokletno dejanje. A prav ta inovacija jim je omogočila prehod, nihaj in nadaljevanje proti vrhu.
Po mirnem bivaku so štirje alpinisti – Berardini, Magnone, Dagory in Lainé – dosegli vrh. Smer je bila takoj deležna ostrih kritik, a zgodovina je razsodila drugače: šlo je za eno najpomembnejših povojnih smeri v Alpah, za začetek novega obdobja tehničnega alpinizma.
Magnone je pozneje o kritikah dejal: »Kdor želi ustvariti nekaj novega, kar presega tradicijo, mora pričakovati odpor.«
Fitz Roy: srečanje z neznanim
Leta 1952 je Magnone sprejel povabilo na francosko odpravo v Patagonijo. Fitz Roy je bil takrat še vedno nepristopna gora, zavita v meglo mitov in neuspehov. Že med dostopom je odpravo pretresla tragedija: Jacques Poincenot je utonil med prečenjem deročega potoka. Ena izmed iglastih granitnih igel pod Fitz Royem danes nosi njegovo ime.
Magnone in Lionel Terray sta kljub temu nadaljevala. Viharni vetrovi, ki so presegali 200 km/h, ledene razpoke in nepredvidljivo vreme so ju spremljali vse do 31. januarja, ko sta kot prva stopila na vrh Fitz Roya. To ni bila le alpinistična zmaga – bila je prelomnica. Prvič sta se dva alpinista soočila s tako obsežnim, kompleksnim in psihološko zahtevnim problemom v divjini Patagonije.
Njuna vztrajnost je odprla pot vsem kasnejšim patagonskim odpravám.
Himalaja, Andi in simbolni vzpon na Eifflov stolp
Magnone ni bil človek enega vrha. Leta 1955 je sodeloval pri prvem francoskem uspehu na Makaluja (8462 m), leta 1962 pa je skupaj s Terrayem opravil prvo ascenzijo Chacrarajuja v Peruju. Leta 1964 je v duhu simbolike in spektakla preplezal Eifflov stolp – dogodek, ki ga je spremljala celotna Evropa.
Med letoma 1956 in 1965 je vodil Groupe de Haute Montagne, kjer je spodbujal razvoj mlajše generacije alpinistov. Bil je tudi med ustanovitelji UCPA, organizacije, ki je mladim omogočila dostop do športa in gora.
Kipar, ki je oblikoval tudi alpinistično misel
Po letu 1977 se je vrnil k svoji prvi ljubezni – kiparstvu. A gore so ostale v njegovih mislih in knjigah. Magnone je bil eden redkih alpinistov, ki je znal svoje izkušnje izraziti tudi filozofsko. Kritiziral je obsedenost z dosežki, z vrhovi, z dokazovanjem drugim. Verjel je, da je največja svoboda v tem, da se človek osvobodi potrebe po potrditvi.
Njegova misel je bila jasna: alpinistično dejanje ima vrednost samo, če je izraz notranje svobode, ne pa tekmovanja.
Zapuščina
Ko je leta 2012 umrl v Clamartu pri Parizu, je za seboj pustil dvojno dediščino: umetniško in alpinistično. V obeh je bil ustvarjalec – nekdo, ki je v granitu in bronu iskal obliko, ki je še ni bilo. Njegove smeri, njegove ideje in njegova drznost ostajajo del zgodovine, ki še danes navdihuje generacije plezalcev.
Guido Magnone je bil človek, ki je znal videti tisto, česar drugi niso – in je imel pogum, da je stopil tja, kjer so drugi oklevali.
