Planinski vestnik 2001/01
Za deželo je čast, če ima gore z lepimi imeni (1. del)
Ali boš prišel enkrat k nam,
pokazal ti bom mlade cigane …
Bilo mi je sedem let, ko je oče začel graditi hišo. Stari zidar Andrej Vrhovnik, po domače Šuštarjev, ki je zlagal velike kamne drugega na drugega in vmes nametaval beton, se je nekoč, ko sva bila sama, zaupno sklonil k meni in mi obljubil nekaj posebnega – mlade cigane.
Kaj neki bi bilo to?
Cigane sem takrat že poznal, saj so se včasih oglasili pri nas. Pod našo šolo v Mekinjah je v Logu ob bregu Kamniške Bistrice, ki smo mu po domače rekli čisto enostavno Voh, v leseni kočici prebivala Ciganka s sinom Stankom. Z nami je hodil v prvi razred in nas je nekoč povabil na obisk, kjer bomo videli njegovega morskega prašička. A ko smo prišli za vodo, bi morali za to plačati nekaj dinarjev. Praznih žepov seveda s prašičkom ni bilo nič.
Šuštarjevega ata nisem upal vprašati, kaj so to mladi cigani. Slutil pa sem, da so nekaj čisto drugega kot običajni Cigani. Morda so to kakšne majhne živalce, nebogljeni mladički, nekaj tako mehkega in prijaznega kot majhni zajčki, ki smo jih imeli doma? Ali pa so to mladički kakšnih ptičev, gotovo pisanih in lepo pojočih?
Vse je bilo nekaj tako obetajoče lepega in skrivnega, da me je radovednost še dolgo mučila. Sosedove obljube nisem zaupal nikomur in dolga leta o tem ni sem niti črhnil. K prijaznim sosedom nikoli nisem upal, čeprav so bili čisto blizu nas in sem kasneje tam mimo hodil vsak dan, leta in leta.
In vendar je bilo v tem nekaj tiste skrivne radovednosti, ki me je gnala še marsikam.
Zeleni začetki
V Zeleniške špice naju je s Francijem Baumanom leta 1965 še kot začetnika peljal Tone Škarja. Začeli smo zgodaj, prišli mimo lovske kočice pod Črnim vrhom, čez katero je ležala debela bukev. Onstran Črnega vrha je bilo na južnem pobočju še travnato pobočje nekdanje planine Planica. Na Kamniškem Dedcu sva bila navdušena. Lahek vzpon in potem neznanski razgled na vse strani. Nato je šlo med rušjem in dalje po grebenu. Skušala sva pogledati na vsak rogelj, Tone naju pri tem ni oviral, le posredoval je, kadar mi ni bilo mogoče priti dol.
Potem se mi je med malico po bregu zakotalil nahrbtnik in sem skočil za njim … Lahko samo povem, da se takrat pravzaprav ni nič zgodilo.
Med ruševjem na sedlu pred Staničevim vrhom so se še videle starodavne pastirske in lovske poti in desno spodaj je bila gosta trava stare planine Zelenica, ki je dala ime celotnemu grebenu. Dosegli smo Staničev vrh, a naprej je bilo še daleč. Takrat je bila hvalevredna navada, da je večina plezala celoten greben. Naokrog pa je šel glas, da se tak vzpon lahko zavleče in le dobri ali pa lahkomiselni so šli semkaj brez opreme za bivakiranje. Tone je presodil, da smo prepozni in iz škrbine za Staničevim vrhom smo enostavno odplezali navzdol. Tone je bil tisto poletje prvič namenjen v Himalajo in je po steni z lahkoto prišel za nama.
Malo sva bila razočarana, ker smo odnehali. Prvi bivak sva potem dočakala še isto poletje v navezi z Božo Gorjanc, Jernejem Koritnikom in Francem Paplerjem v novi direktni varianti severozahodnega raza Votlega vrha v Loški steni (saj je kar čudno, da imena tako lepega in samostojnega vrha tudi sedaj, ko je prišel vsaj na seznam naših dvatisočakov, niti ne zapišejo na zemljevidu). Bili smo žejni, lačni in utrujeni, noč nad Koritnico pa prav takšna, o kakršnih smo dotlej samo brali in sanjali.
Zeleniških špic je bilo potem še dosti in na najrazličnejše načine.
Sprva z vrvjo in varovanjem, po raznih strmih, krušljivih in težavnih ovinkih, kakor nas je pač vodil neizkušeni nos. Posebno v strmem Debelem špicu (ki sem ga v zadnjem zemljevidu Grintovci in še v članku o Ladji v dolini Kamniške Bele napačno označil kot Največji špic in mi je za to res žal!) smo po vsej sili hoteli kar naravnost po težjem in krušljivem namesto po znamenitem prehodu, ki ga je kasneje Tine Mihelič upravičeno poimenoval Nebeška lestvica. S predzadnjega vmesnega vršiča smo se vedno spuščali po vrvi, saj je bilo »za pripravnike vedno značilno, da nikakor ne vidijo lažjih prehodov in oprimkov, ki jim butajo v nos«. Kar nekam zamalo se nam je potem zdelo, ko so nam starejši omenili, da je pri grebenskem prečenju treba le poiskati naravne prehode in pri tem ni nujno stikati po čisto vseh rogljih in vršičkih. Če pri tem po nepotrebnem preplezaš težavno mesto, ti za to ne bo nihče dal priznanja; čisto mogoče pa je, da te bo kdo nahrulil. In tako smo jih marsikdaj slišali že vnaprej.
Potem sva z Marjanom Urbanijo poskusila pozimi. V globokem in mokrem snegu nisva prišla daleč in sva se potem v strmi grapi učila, kako je mogoče priti navzdol s celo kožo.
Čemu neki služi alpinizem?
Leta 1968 nas je v Aiguille Verte v francoskih Alpah spodnesel plaz in se je pri tem najhuje poškodoval Marjan Perčič. Ostal je nezavesten v chamoniški bolnišnici. Ko smo prišli domov, me je dr. Uroš Tršan, ki nam je pomagal, povabil v Zeleniške špice. Bila sva navezana, šlo pa nama je dobro od rok. Na Staničevem vrhu je bil možic in v posodici nekaj lističev s podpisi nekaterih znanih alpinistov.
Tone Grušovnik in Ivan Obrovnik iz Ruš sta se leta 1964 kmalu zatem, ko sta bila tukaj, poslovila na vrhu Hornove smeri v Jalovcu.
France Urbanija je bil na listek napisal: Žuželke enodnevnice se rodijo zjutraj in umro, ko se dan sprevrže v noč. Daj jim še nekaj ur, pa bodo vedele, kaj je nočna skrivnost. In kako naj potem človek doume večnost …?
Uroš naju je podpisal in še nekaj pripisoval. Potem mi je zaupal, da Marjana morda ne bo več nazaj.
Naslednje leto je v Travniku vzelo tudi njega in dr. Braneta Pretnarja. Nismo mogli verjeti.
Odšel sem v Zeleniške špice, tokrat prvič brez vrvi. Na Staničevem vrhu sem prebral, kaj je bil napisal Uroš: Oblački na nebu, kam tako se vam mudi?
Vedno je bil poln otroškega navdušenja, zavzet pešec, običajno samo v vojaški srajci in opankah; pomagal je vsakemu in je za vsakogar dejal, da je njegov najboljši prijatelj. Še dostikrat sem se v hudem ali dobrem spomnil nanj in se zatekel v greben – edino zatočišče.
Thierry Maulnier je dejal: Šport je nekoristen. Nekoristen kot vse, kar pomaga prenašati življenje, kar ga upravičuje in plemeniti. Nekoristen je kot igra, saj tudi je igra. Nekoristen kot poezija; čemu neki služi poezija?
In potem se je Lionel Terray spomnil, da smo alpinisti pravzaprav osvajalci nekoristnega.
V roke mi je prišel Gruh, knjiga s podobami za odrasle Eda Deržaja, v njej pa je bilo omenjeno, da pravi dobro vzgojena deklica na prvem srečanju svojemu oboževalcu: Pojdi in se vrni, ko boš lahko z mirno vestjo trdil, da si plezalec.
Nekako takrat sem na vlaku naletel na Heleno Lužarjevo, sijajno alpinistko, ki je tudi svojega moža Naceta Bana navadila na plezanje. Omenila mi je, da je po Zeleniških tudi sestopila. Tako torej! Bilo mi je dovolj in greben je prišel na vrsto popoldne po službi, nato pa navzdol po njem.
Velika in Mala Kovačnica, Dedec in Najvišji rob Zeleniških špic
Nekega posebno srečnega dne leta 1977 me je prineslo po Šraj pesku na vrh Lepe glave nad Petkovo njivo (zanimivo, da se je veliko imen z leti spremenilo iz edninske oblike v množinsko, ne da bi bil za to kakšen resen razlog, npr. tudi Pasja peč, Podbevška peč in Za Loncem v Lučki Beli; v zadnjem času nekateri s tem mučijo tudi starodavno Dolgo njivo! Pasje peči in Petkove njive so se že toliko prijele, da ju bo težko spreminjati nazaj v prvotno obliko; vsaj druga imena pa naj le ostanejo takšna kot doslej). Tamkaj sva v votlini na severni strani leta 1964 s tabornikom Janezom Novakom našla dva lončena pokrovčka, za katera se je izkazalo, da sta stara vsaj 500 let. Pobral sem še nekaj starih črepinj, slikal lusko v Lepi glavi, ki je bila videti kot nekakšen čoln, in se odpravil po prehodih povprek pod zgornjim delom Zeleniških špic.
Na jugovzhodnem pobočju Debelega špica sem naletel na nenavaden skalni čok v obliki glave. Peter Skoberne je zanj potem ugotovil, da se imenuje Dedec. Odkritij še ni bilo konec. Približal sem se Staničevemu vrhu, a pred mano je bilo še jugovzhodno skalno rebro. V njem je bila votlina z nizkim izhodom in sledovi gamsjih nog po tleh. Če se sklonijo gamsi, se splazijo skozenj po trebuhu in si tako prihranijo nekajstometrski ovinek, sem tako naredil tudi sam. Na južni strani Staničevega vrha me je čakalo kar nekaj votlin in najlepša je bila rov skozi sam vrh, sijajna, že pozabljena posebnost. Kar nekam nejeverno so me gledali, ko sem v Krajevnih imenih v Grintovcih Vlasta Kopača (Gore in ljudje 1946 in 1947) našel ime Kovačnica (Velika Kovačnica; Mala Kovačnica pa bi bil verjetno omenjeni gamsji prehod), potrdilo o tem pa tudi v seznamu imen Pavla Kunaverja (V Kamniški Bistrici nekdaj, Kamniški zbornik V, 1959)
Zadnji vrh pred Srebrnim sedlom se po domače imenuje Najvišji rob Zeleniških špic. To opisno ime naj pač ostane, dokler ne bi morda našli prvotnega, ki se je izgubilo (jezikoslovci pravijo, da sta tudi medved in čebela le opisni imeni, saj je prvi medojed, druga pa buči; njuni prvotni imeni sta se izgubili, saj si ju naši davni predniki niso upali niti izgovoriti, da ju ne bi priklicali nadse). V tem doslej skoraj spregledanem dvatisočaku je veliko Okno in južno ob njem napol podrta kraška jama, v vzhodnem podstavku pa velika Medvedja glava. V jami smo prenočili 1. novembra 1994. leta, ko smo iskali nesrečnega Tineta Turnška in ga našli v megli malo nižje pod lahkim delom grebena.
Če ne boste pridni, greste v Zeleniške
Spet drugič je šlo z dobrim dr. Damijanom Meškorn po grebenu Planjave navzgor in v gosti megli po Zeleniških navzdol. Naslednjič s profesorjem Janezom Mrakom v megli navzgor in spotoma z zablodelima alpinistoma naprej in na pomoč planincu, ki je zašel, kasneje pa smo vsi skupaj srečali še dva, ki sta šla v napačno smer.
Nekoč sem tudi sam potreboval pomoč, ko me je nekoliko zamišljenega zadržal Slavc Šetina da nisem šel za odlomljenim stopom navzdol v Repov kot.
Drugič sva z Metodom Humarjem tjakaj odšla pokadit pipo miru in še to bolj zaradi lepšega, saj sva že davno tega pozabila, za katere načelne malenkosti je šlo.
Potem je sledil pohod planincev – večinoma planink planinskega društva SCT po grebenu v vedno slabšem vremenu. Nizka oblačnost se je stopnjevala z vetrom, meglo in dežjem, vse je bilo vedno bolj napeto. Neverjetno, kako malo vremena je bilo potrebno za veliko veselje po opravljenem vzponu.
Kasneje so prvi, zaraščen del grebena po nemarnem vedno bolj opuščali, čeprav so v njem izredno lepi skalni odstavki. Z Janetom Volkarjem in pokojnim Mihom Lahom smo se že davnega leta 1971 menili, da bi prehode malo obnovili. Potem pa je za Mihom ostal le še spomin v Razu želja Kalške gore.
Po Zeleniških se ni hotel nihče več basati po ruševju, ki je prekršilo vsa pravila. Največje je bilo prav na grebenu, prehodi so bili daleč spodaj. Zgodilo se je, da katerega od začetnikov, ki sem ga vzel s seboj v greben, potem sploh ni bilo več blizu. Sčasoma so na alpinističnem odseku mlade svarili, češ, če ne boste pridni, vas bo tale vzel s seboj v Zeleniške.
Pa v mojem receptu ni bilo prav nič drugega kot le to, da vztrajnost pomeni trmo v pravi smeri. Čeprav bi v tistem ruševju počival debelo uro, bi bil kljub temu čez pet minut spet hudo utrujen. Zato je treba biti stanoviten in si privoščiti počitek šele na Staničevem vrhu. Po tem pa le ne pozabi, da si prišel uživat. Nikar se ne trudi, da bi si zapomnil vse prehode in druge podrobnosti. Greben je dovolj dolg, da bo ostalo še kaj za drugič, saj ima kot vse gore navado počakati. Nikoli pa ne sili tjakaj nekoga, za kogar ne veš ali nisi prepričan, da je skal vajen. Če bo potem dal samo roke iz žepov, bo to tudi tamkaj premalo – pa naj gre po deželi še tak glas, da je ta greben res čisto za vsakogar.
Še nekaj o zgodovini
Zaradi nekaterih pomot naj ponovim nekaj o zgodovini.
Glede na omenjeni stari planini Planica in Zelenica je mogoče utemeljeno sklepati, da so bili prvi obiskovalci Zeleniških špic divji lovci in tamkajšnji pastirji. To potrjujejo tudi druga krajevna imena tega predela, ki sta jih zbrala Kopač in Kunaver. Najnovejše številne arheološke najdbe na vsaj desetih višinskih planinah (tudi na ne tako oddaljenih starodavnih planinah Na Stanu pod Kamniškim sedlom in na Petkovi njivi) razločno in nedvomno govorijo o obljudenosti naših gora v prazgodovini, starem in srednjem veku (glej: Tone Cevc, Davne sledi človeka v Kamniških Alpah, SAZU, Ljubljana 1997; Tone Cevc: Tri tisočletja Velike planine, objavljeno v XV. Kamniškem zborniku, 2000). Obe omenjeni planini v Zeleniških špicah bosta prej ali slej prišli na vrsto tudi za arheološke raziskave in razkrili še marsikatero skrivnost. Z veseljem se bomo dali presenetiti.
Prvi izpričani obiskovalci posameznih vrhov in prehodov Zeleniških špic so bili Valentin Slatnar – Bos in njegovi lovci. Ko je Bos, poprej strasten divji lovec, pred 130 leti nastopil službo lovskega nadzornika, paše na večini visokogorskih planin ni bilo več. Nad vso Bistrico je našel le še nekaj gamsov. Začel je zares. Poznal je izročilo rokovnjačev, starih pastirjev in divjih lovcev. Temeljito je prehodil in pregledoval njihove poti, steze in prehode vsega svojega lovskega območja. Bil je rojen plezalec in je marsikaj preplezal prvi.
Celoten greben Zeleniških špic so poleti 1911 kot prvi turisti v dveh delih pod vodstvom Bogumila Brinška preplezali Ivan Kovač, Pavel Kunaver, Ivan Michler in Ivan Tavčar. Brinšek je poznal Valentina Slatnarja – Bosa in druge lovce in poznavalce. Gotovo je govoril z njimi in se pozanimal tudi glede Zeleniških špic in bil verjetno že pred vzponom na nekaterih krajih oziroma vrhovih grebena.
In še nekaj o imenih. Dokler s skrbnim opazovanjem ne bo mogoče prepoznati tudi drugih že zapisanih starih imen v Zeleniških špicah in drugod, bi ne bilo prav izbirati novih. Res je, da bi veliko lepih krajev ostalo neopaženih, če ne bi imeli tudi lepih imen, vendar ne hitimo z uvajanjem novih. Ohranimo kar največ starih in skrbimo, da se nam ne izgubi še katero.
Nič hudega, če bo po vsakem odkritju nekaj zmešnjave. Najdeno staro ime Ladja je počasi spet pristalo na razgledni glavi nasproti Orglic v Kamniški Beli, Špegarca pa se je vrnila na svoje pravo mesto ob grebenu med Mešenikom in Kamniškim Dedcem.
Dvojna imena niso nič strašljivega
Samo gorstvo ima kar tri imena, torej Kamniške in Savinjske Alpe in še Grintovci povrhu. O prvem imenu so dolgo govorili in pisali, da je bil to le upravnopolitični pojem, ki so ga vrli kamniški meščani kot Ta Kamelsko planino podtaknili Belsazarju Hacquetu, s čimer pa naj bi mislili le na.planine južnih predgorij. Naivni Hacquet naj bi to razumel narobe in enostavno »prevedel ime v Steiner Alpen in je gorstvo s tem dobilo ime, ki ga nikoli ni bilo«. Kako lahkoten očitek dobremu staremu Bretoncu, ki je slovensko znal tako dobro, da je o slovenščini govoril kot o našem jeziku, v svoji Oriktografiji pa je na čelo zapisal stavek v slovenščini. Po vsem dobro je vedel in tudi napisal, da se Kamniku po domače reče Kamelk.
Ohranjena imena in drugi podatki govorijo, da so bile planine tudi tik pod osrednjim grebenom, od njih pa je imelo koristi mesto Kamnik. Sedanja, že omenjena arheološka odkritja govorijo tudi o tem. Izkazalo se je, da so bila kasnejša prerekanja o pravem imenu Grintovcev zanimiva, vendar ne preveč potrebna.
Dvojna imena niso nič strašljivega, še posebno, če se oboja krajem lepo podajo, na primer Orličje ali Orglice, Kobilna glava ali Jurjevška butica, Rdeča ali Krvava lokev, Jermanova vrata ali Kamniško sedlo. Zadnje ime so nekdaj preganjali kot umetno, zanimivo pa se je po tem izkazalo, da je najstarejše ime Sedlo, zapisano že leta 1499, že davno pred rokovnjačem Nandetom Jermanom – ta pa ima imen nad Bistrico na pretek.
Seveda je lepo in prav, da si zapomnimo razlago jezikoslovcev, katero ime je prvotno in bolj pravilno. Da bi pa zaradi tega kdo rohnel in »sekal glave«, je malo odveč. V znameniti bitki za pravilno pisavo in izgovarjavo Stegovnika se je na primer izgubilo važno vprašanje, kako so domačini imenovali sijajno votlino s številnimi okni. Oče in sin Janez Lončar sta potem zanjo ugotovila, da se imenuje Okno, vendar morda to še ni zadnja ugotovitev.
Če se zmotijo le mladi navdušenci, je povsem dovolj pohvala za njihovo zanimanje in ob tem poduk, kako je prav. Še najboljše pa je priporočilo, naj iščejo še naprej in bodo gotovo našli kaj res zanimivega.
Manjkajoči med dvatisočaki
Malo bolj resno je z različnimi strokovnjaki. Povsod se trudijo, da bi svoje kraje kar najbolj povzdignili, pri nas pa si nekateri, ki imajo sicer dosti posluha za vse, kar je veliko, prizadevajo, da bi iz Velikega Zvoha naredili čisto navaden Zvoh. Po drugi strani pa se je pri Dolški škrbini nekdo spomnil in zaletelo preskočil Zgornje, Srednje in Spodnje Dolce in skušal Dolsko škrbino preimenovati v Zdolško, češ da se imenuje po Suhadolniku oziroma Zdolniku. Vsi stari poznavalci so se imeli navado ustavljati pri Suhadolniku in bi se bili o tem že zdavnaj domenili, vendar to doslej ni bilo potrebno.
In kateri vrhovi še manjkajo med dvatisočaki? Še vsaj jugozahodni vrh Kokrske Kočne, Krvava peč in severovzhodni vrh Jezerske Kočne (po izročilu imenovan Koles). Zanimivo bi bilo vedeti, kateri od najvišjih vrhov je Jezerjanom kazal poldne in je imel zato nekdaj prijazno in enostavno ime Jezersko Poldne. Manjkajo še Mali Kokrski Grintovec (staro Suhadolnikovo ime in ne morda izmislek avtorja planinskih vodnikov), škrbina med Kalškim Grebenom in Veliko Kalško goro, vrh Velikega grebena, vrh Kotličev (najnižji del je prenizek) in seveda Najvišji rob Zeleniških špic.
France Malešič
