Gorski svet med krizo in prihodnostjo: ali bodo gore spet za ljudi ali le še za izbrance?

Vsak, ki lahko opazuje prometnice (če ne drugače pa čez spletne kamere), ki vodijo avtomobilske turiste in pohodnike k lažjemu doživljanju ter občudovanju ponekod že vijoličnega, planinskega in gorskega sveta, je med prazniki lahko zaznal nekaj manj »frkerja« …

Ko se danes pogovarjamo o krizi v gorah, se skoraj vedno začne pri snegu. A sneg je le površina. Prava vprašanja so drugje, globlje, v tem, kako smo si gore zamislili in kako smo jih desetletja uporabljali.
Pandemija, vojne, energetski pretresi — vse to je samo še bolj razgalilo, kako krhek je model, ki smo ga vzdrževali in g(n)ojili. In kako hitro se lahko sesuje.
Dolga leta smo verjeli, da je razvoj gorskega turizma nekaj samoumevnega: cesta malo višje, parkirišče malo bližje, žičnica malo hitreje, apartma malo večji. Vse je bilo usmerjeno v to, da se človek pripelje čim bližje, da mu ni treba preveč hoditi, da je »narava« nekaj, kar se gleda skozi vetrobransko steklo ali iz panoramske kabine.
In ko je bilo gorivo poceni, ko je bila energija samoumevna, ko je bila mobilnost brezmejna, je ta model deloval.
Danes pa se prvič resno sprašujemo, ali sploh še lahko.

Energetska kriza je (med turističnim prazničnim prometom že) pokazala, kako odvisni smo od nafte in elektrike. Ko se gorivo podraži, se ne podraži samo vožnja v hribe — podraži se vse: hrana, ogrevanje, žičnice, logistika. In ko se vse to zgodi hkrati, se začne lomiti nekaj, kar je bilo dolgo časa videti trdno.
V gorah se to pozna najhitreje. Gorska vas je daleč od vsega, daleč od skladišč, daleč od oskrbe. Vsaka podražitev se tam pozna dvakrat.
In tu se pojavi vprašanje, ki ga je dolgo nihče ni želel izreči: ali bodo gore postale prostor za redke izbrance, ki si lahko privoščijo drago mobilnost, drago energijo in drago bivanje?

Vse kaže, da smo na razpotju.
Na eni strani je možnost, da bi kriza končno prebudila zdravo pamet: da bi parkirišča spet postavili pod hribe, ne v in na hribe; da bi se v gore hodilo peš, ne vozilo; da bi se vasi ponovno naselile, ne izpraznile; da bi se življenje v gorah vrnilo k osnovam, k lokalni ekonomiji, k odpornosti.
To bi bil model, ki bi gore naredil bolj dostopne, ne manj. Model, ki bi jih vrnil ljudem, ne samo turistom.

Na drugi strani pa je nevarnost, da bodo podražitve izkoristili tisti, ki imajo največ.
Da bo gorski svet postal še bolj ekskluziven: kraj, kjer si lahko privoščiš biti »visoko«, ker si lahko privoščiš vse, kar je potrebno, da prideš tja.
Da bo dostopnost postala privilegij, ne pravica.
Da bo narava postala kulisa za tiste, ki lahko plačajo, ne prostor za skupnost.
In ravno zato je današnji trenutek tako pomemben.
Ne zato, ker bi se morali odločiti, ali bomo rešili smučišče ali ne.
Ampak zato, ker se moramo odločiti, kakšen gorski svet sploh želimo.
Ali takšnega, ki ga poganja pločevina, energija in denar?
Ali takšnega, ki ga poganja hoja, skupnost in zdrava pamet?
Kriza je priložnost, ki je ne bomo dobili dvakrat.
Gore bodo ostale — vprašanje je, ali bomo v njih o(b)stali tudi mi. Prav zanimivo pa bi bilo zvedeti, koliko bencinskih (naftnih) stroškov so (že) imeli tisti, ki so največkrat opisali svoje ture, se največkrat pripeljali do koder je šlo, in če bodo (nav)kljub dražitvam nadaljevali …

PN