Današnji gorski reševalci so visoko usposobljeni, zelo dobro opremljeni amaterski strokovnjaki, ki delujejo v kompleksnem sistemu zaščite, usklajevanja, nekakšne preventive in javne komunikacije. Njihova prisotnost na dogodkih, kot je razprava Varno v gore, na sejmu Alpe-Adria, kaže, da se (tudi oni) danes ne borijo le z naravo, temveč tudi z neodgovornostjo, nevednostjo in napačnimi predstavami o gorah.
Njihova statistika je zgovorna: 660 intervencij v letu 2025, 50 smrtnih »žrtev«, med njimi 15 tujih obiskovalcev. Reševalci opozarjajo na nepravilno uporabo bivakov, nepripravljene pohodnike, neodgovorno vodenje psov v zahtevne terene. Njihova sporočila so premišljena, javno dostopna, pogosto podprta z grafi povezavami in izjavami predstavnikov GRZS/PZS.
To je svet, kjer gorski reševalec ni več le tihi junak, temveč govoreči sogovornik, ki sodeluje v okroglih mizah, kampanjah in medijskih objavah. Pišejo o sebi, opozarjajo, izobražujejo. Njihova podoba je amaterska, profesionalna (podprta s strokovnimi sodelavci PZS katere člani so še naprej, politiki, …), javna, včasih skoraj institucionalna.
Pred pol stoletja: tišina, improvizacija, ramena
S čim pa so se gorski reševalci borili včasih? Če se (za primer) vrnemo pol stoletja nazaj, je bila slika povsem drugačna.
Takole nekako se je pisalo: »Prek meteorološke postaje so ob 18.40 uri poslali obvestilo o padcu planinca. Delavci javne varnosti iz Kranja so obvestili o tem dežurnega reševalca v Vratih Kristjana Langusa. Ta je zbral v Mojstrani štiri reševalce in alpinista. Zvečer so odhiteli proti Kredarici. Nekaj pred polnočjo so bili v koči in ob jutranjem svitu odšli do ponesrečenca. Mlajšega planinca srednje postave so naložili v nosila in začeli sestopati proti dolini. Toda že na četrtini poti se jim je pokvaril škripec (vilice za kolo), tako da so morali ponesrečenca nositi vse do doline. Zaenkrat še ni vesti o tem, kdo je ponesrečeni.
Kako požrtvovalni so mojstranski reševalci, se ve. Eden od njih je včeraj peljal na Triglav deset železarjev, se vrnil v dolino in odšel v službo. Že po nekaj urah je moral ponovno v Vrata in nekaj pred 23. uro je dohitel reševalce blizu Kredarice.
Ob tej akciji velja povedati tudi to, da so reševalci še vedno brez prenosnih radijskih aparatov, v letošnjih akcijah so poškodovali že veliko opreme, v skladišču imajo samo še ena nosila, od danes naprej pa nobenega škripca oziroma kolesa za nosila.«
O delovanju gorskih reševalcev je poročal specializirani novinar, ki je zadeve in ljudi poznal, šel na teren (tudi s helikopterjem) v (skoraj) vseh razmerah. Ni bilo okroglih miz, ni bilo statistik, razen poučnih zapisov Šegule, ni bilo javnih izjav. Bile so široke rame, improvizacija, tiha požrtvovalnost.
Kaj se je torej spremenilo?
Danes gorski reševalci (večinoma) prihajajo iz mest, da delujejo v gorskem svetu. Javna podoba je del njihovega dela. So del precej (nesorazmerno) povečanega živega sistema, ki mora komunicirati, izobraževati, opozarjati, da lahko tudi sam živi.
Nekoč pa so bili del večinoma zelo skromne lokalne gorske skupnosti, ki je vedela, kdo so, kaj zmorejo in kaj tvegajo — in ta jih je spoštovala brez potrebe po razlagi. Oba svetova imata svojo vrednost.
A morda je prav zdaj čas, da se ob vseh objavah, statistikah (prav bi bilo, da so skrbno prečiščene, dobro razčlenjene in vsebinsko poštene) in kampanjah spomnimo tudi tistega (znamenitega) stavka iz leta 1978: »Še dobro, da imamo široka ramena.« Ob vsem tem (samo)ponosu nekaj skromnosti ne škodi nikomur …
PN
