Če je plezanje umetnost gibanja, je stranišče v planinski koči umetnost sobivanja. Če se iz koče odpira dih jemajoč razgled na Vallon des Etançons, kakšen je šele pogled iz obnovljenega (suhega) sekreta.
Vsi bi radi v steni delovali kot Reinhold, potem pa v koči delujemo kot… no, kot da smo prišli s pašnika. Zato je čas za nekaj pravil, ki jih v gorah ne pišejo v vodnikih, a bi jih morali.
Najprej: sedi. Ja, tudi fantje. V gorah je gravitacija neizprosna, zato jo izkoristimo v svoj prid.
Drugič: ciljaj. Če zgrešiš, počisti. To ni streljanje na biatlonu, kjer za zgrešeno tarčo dobiš kazenski krog. Tukaj ga dobi naslednji obiskovalec.
Tretjič: papir v vrečko, ne v školjko. Vrečka je tisti čudežni predmet, ki rešuje tako naravo kot oskrbnika.
Četrtič: na pedal pritiskaj nežno. To ni sklopka na starem kombiju, ampak mehanizem, ki jo je nekdo montiral na 3000 metrih, medtem ko je veter nosil streho v drugo dolino.
In še ena večna resnica: včasih so bila stranišča vedno zunaj hiše. Na »prosti pad« in brez izpiranja (v gorskem svetu še malo dlje), to je dodatnega onesnaževanja z vodo. Ne zato, ker bi bili ljudje bolj skromni, ampak ker je bilo tako lažje za vse — za nos, za hišo in za zakon o ohranjanju narave in energije.
Za konec pa še modrost, ki jo je vredno obesiti na vrata vsakega gorskega WC-ja: največ ljudi umre v postelji, ne na stranišču. Kar pomeni, da je življenje prekratko, da bi ga preživeli v »čičanju«, v prepiru zaradi kapljic, madežev in napačno odvrženega papirja.
Zato: malo več bontona, malo manj akrobatike, pa bo tudi stranišče v visokogorski koči ostalo prostor miru, ne bojišče.
