Avtorja: Adrijan Vrečun in Urh Jakop
Mentorica: Marjeta Petriček, univ. dipl. inž. arh
Gorski bivaki – raziskovalna naloga (PDF 2,3 MB)
Povzetek
V gorah so planinska društva postavila majhne zasilne bivalne enote, ki ponujajo zavetje alpinistom in plezalcem v težavah, brezplačno in brez predhodne najave, imenujemo jih bivaki. Zanimalo naju je, kaj sploh je bivak, katere so njegove oblikovne, funkcionalne in konstrukcijske značilnosti, tehnologija gradnje, kako se uporablja in kakšne ideje so imeli snovalci. Pogledala sva si primere dobre prakse gradnje bivakov po svetu. Posebej so naju zanimali bivaki v Sloveniji, zato sva jih poiskala in opisala. Bolj podrobno sva obdelala predvsem novejše slovenske bivake, ki so postali nekakšni bombončki gorske arhitekture. Pri raziskovanju sva si pomagala z medmrežjem, strokovno literaturo in obiskala razstavo Slovenska alpska arhitektura v galeriji Dessa v Ljubljani. Ugotovila sva, da so bivaki pomembni mejniki sodobne slovenske alpske arhitekture in tehnologije. Prvinski element zavetja, ki v vsakem trenutku kljubuje ostrim gorskim razmeram, presega svojo osnovno funkcijo in gorniku poleg zavetja ponuja impresivne poglede in doživljanje okoliškega prostora. Na koncu sva na podlagi spoznanj tudi sama naredila idejni načrt bivaka.
Uvod
V gorah so planinska društva postavila majhne zasilne bivalne enote, ki ponujajo zavetje alpinistom in plezalcem v težavah, brezplačno in brez predhodne najave, imenujemo jih bivaki. Zanimalo naju je, kaj sploh je bivak, katere so njegove oblikovne, funkcionalne in konstrukcijske značilnosti, tehnologija gradnje, kako se uporablja in kakšne ideje so imeli snovalci. Pogledala sva si primere dobre prakse gradnje bivakov po svetu. Posebej so naju zanimali bivaki v Sloveniji, zato sva jih poiskala in opisala. Bolj podrobno sva obdelala predvsem novejše slovenske bivake, ki so postali nekakšni bombončki gorske arhitekture. Pri raziskovanju sva si pomagala z medmrežjem, strokovno literaturo in obiskala razstavo Slovenska alpska arhitektura v galeriji Dessa v Ljubljani. Ugotovila sva, da so bivaki pomembni mejniki sodobne slovenske alpske arhitekture in tehnologije. Prvinski element zavetja, ki v vsakem trenutku kljubuje ostrim gorskim razmeram, presega svojo osnovno funkcijo in gorniku poleg zavetja ponuja impresivne poglede in doživljanje okoliškega prostora. Na koncu sva na podlagi spoznanj tudi sama naredila idejni načrt bivaka. Hipoteze Postavila sva tri hipoteze: bivake uporabljajo planinci kot zasilno bivališča, kadar so v težavah, bivaki stojijo na osamljenih lokacijah stran od planinskih koč, kljub majhnosti je bivak z vidika načrtovanja, logistike in umestitve zahteven izziv.
Kaj je bivak?
Bivak v planinstvu imenujemo začasno prebivališče planincev, ki se na poti v gore znajdejo v težavah zaradi vremenskih razmer ali kakšnih drugih dejavnikov. Bivake delimo na stalne in začasne. Začasni bivaki so grajeni s stvarmi, ki jih imamo na voljo. To so razna pregrinjala, šotorska krila povezana z vrvmi, lahko so tudi vkopani v sneg. Stalni bivaki pa so majhni objekti, postavljeni na določenih točkah, trdno grajeni iz lesa, kamna, pločevine. So enostavni objekti, ki običajno obsegajo le en sam prostor, v katerem so ležišča in modul za kuhanje. Nekateri starejši bivaki so imeli tudi peč na drva in štedilnik na plin, novejši pa so dobro izolirani in opremljeni s sončnimi celicami. Bivakiranje je dejavnost, ki se jo izvaja v naravnem okolju, običajno v visokogorju, ki je zelo občutljivo za človeške posege. Že majhen človeški poseg v dragoceno visokogorsko naravno okolje lahko pomeni težko popravljivo spremembo. Ko izbiramo mesto za bivak, moramo vedno določiti tudi prostor za kuhanje, stranišče in kurjenje. Vse, kar na mestu bivakiranja postavimo (kamnito zavetje, snežno luknjo, snežno kočo, bivak iz vej…), moramo po odhodu vrniti v stanje, kakršno je bilo pred našim prihodom. S seboj odnesemo vse smeti in odpadke. To ne velja le za le za bivak na prostem, temveč tudi za bivakiranje v stavbi (bivaku, seniku, staji…). Bivak moramo zapustiti v takšnem stanju, kot smo ga dobili, za seboj ne smemo puščati odprte in pokvarljive hrane, po odhodu pa nujno preverimo ali smo bivak dobro zaprli. Bivak v osnovi predstavlja zasilno zavetišče, zato ohranjajmo njegov prvotni namen. Bivaki niso namenjeni zabavam ali preživljanju počitnic in s tem zasedanju prostora počitka potrebnim planincem, alpinistom ali gorskim reševalcem. V primeru, da je v bivaku več ljudi, kot je njegova kapaciteta, moramo za vse zagotoviti varno zavetje, zato opremo zložimo pred ali pod bivak. Kadar gremo mimo bivaka in se v njem nahaja planinska ali alpinistična oprema, jo pustimo nedotaknjeno. Po odhodu zložimo tudi uporabljene odeje in počistimo za seboj, kar zapoveduje planinska kultura in omogoča zgledno urejenost in uporabnost bivaka, ki jo lahko omogoča le skrben in vesten odnos uporabnika. V zaklenjene stavbe (bivake, staje, senike, planinske koče, zimske sobe) ne poskušajmo vlamljati. V primeru uporabe nujne sile po prihodu v dolino poiščemo lastnika in mu povrnemo škodo, ki smo jo z vlomom povzročili. Poskušajmo se držati pravil, obnašajmo se vestno, saj bomo le tako lahko ohranili naravo čisto in nedotaknjeno, bivaki pa nam bodo služili še dolga leta.
Značilnosti gradnje bivakov
V zadnjih dvajsetih letih so v Sloveniji postavili 7 novih bivakov. Za bivake so značilne novogradnje in so projekti skupine posameznikov. Izvedljivi so zaradi relativno majhne investicije. Bivaki so zaradi svoje velikosti neke velike igrače, s katerimi se lastniki le teh identificirajo, ustvarjalci pa vnesejo sodobni pristop. Naročila za projekte se oddajajo večinoma po poznanstvih, natečajev ni. K temu pripomore dejstvo, da društva nimajo denarja za gradnjo, kaj šele za javni natečaj. Vsak izmed bivakov ima svojo zgodbo. Gradnjo starejših bivakov je zaznamoval način gradnje kot drugje v Alpah, največkrat so bili polkrožne oblike, znotraj iz lesa, zunaj iz pločevine. Postavljeni so na betonsko ali armiranobetonsko ploščo in pričvrščeni z jeklenicami, da kljubujejo vetru. Nekateri tipi starejših bivakov imajo podobno zasnovo kot koče, le da so manjših dimenzij. Ti niso čisto na prostem, ampak malo bolj skriti pred vetrom. Novejši bivaki so zasnovani v obliki nepravilnih mnogokotnikov, strehe so nesimetrične iz estetskih razlogov in vetrovnih razmer. Ti bivaki stremijo k pasivni gradnji, vso energijo dobijo iz okolice. Grejejo se s pomočjo večjih oken na južni strani, nekateri imajo fotovoltaične celice za pridobivanje električne energije. Imajo leseno konstrukcijo, okvirno ali iz križno lepljenih masivnih lesenih plošč , izolirani z mineralno volno in obdani s pločevino. Sodobni so v celoti narejeni in sestavljeni v delavnicah, nato se po potrebi razstavijo na določene module in s helikopterjem pripeljejo na mesto postavitve. Tu se sestavijo, pričvrstijo in izvedejo kakšna dodatna dela.
Zelo pomembno pa je tudi vzdrževanje bivakov. Vsak bivak ima svojega gospodarja, nekateri skrbijo za bivak deset let in več. Gospodarjeva naloga je skrb za bivak, pregledovanje stanja, poročanje planinskemu društvu, osnovna vzdrževalna dela, ob večjih delih pa tudi poziv na delovno akcijo.
Funkcija bivaka
Najpomembnejša naloga gorskih bivakov je dajati zavetje planincem v težavah, s tem lahko rešujejo tudi življenja. Da lahko opravljajo to poslanstvo, morajo biti stalno odprti in namenjeni vsem obiskovalcem gora. Bivaki niso namenjeni dopustnikom in večdnevnim prenočitvam. Namenjeni so lahko tudi kot izhodiščna točka pri osvajanju daljnih vrhov, do katerih se hodi več kot en dan. Ko se je planinstvo razvijalo, še ni bilo avtomobilov in so ljudje potrebovali cel dan, da so prehodili pot, ki se danes z avtomobilom opravi že v eni uri. Planinske koče so se že postavljale, vendar je bila težava, da niso bile stalno odprte in planincem v težavah niso mogle vedno nuditi zavetja. Zato se je začelo graditi bivake, ki so manjšega obsega kot koče in bolj enostavni ter predvsem vedno odprti. Bivaki imajo le ležišča, nekatere starejše izjeme tudi jedilnice in kuhinje.
Problematika
Eden izmed večjih problemov je dostopnost in odprtost bivakov, kar marsikdo izkorišča. Bivaki v gorah so namenjeni planincem, ki se znajdejo v težavah ali želijo imeti boljše izhodišče za vzpon, občasno pa jih uporabljajo tudi gorski reševalci med reševalnimi akcijami. Vendar se vanje vse bolj zatekajo planinci in turisti, ki niso v težavah, temveč si želijo le brezplačno prenočišče. Izogibajo se prenočevanju v planinskih kočah in domovih, ki so za razliko od bivakov plačljivi in zaklenjeni, bivaki pa so stalno odprti, vendar niso namenjeni dopustovanju. Poleti so bivaki polni, v njih pa ostajajo predvsem tujci, ki se izogibajo prenočevanju v kočah. V Triglavskem narodnem parku je skupaj 18 nadzornikov, ki skrbijo za red, vendar nimajo zakonske podlage in ne morejo preganjati »zlorabljalcev« bivakov, čeprav ostajajo v njih več noči. Preganjajo lahko le tiste, ki ob njih postavljajo šotore. Veliko težav in slabe volje povzročijo tudi planinci, ki ne pospravijo bivaka za sabo. Zaklepanje bivakov za vse te težave ni rešitev. Edini zaklenjeni bivak v Sloveniji je Bivak pod Špikom. V njem pogosto prenočujejo češki alpinisti, ti pa ne pospravijo za seboj. Odprta je edino zimska soba, saj so v preteklih letih vanjo že vlomili in je zato nastala precejšna škoda. Leta 2015 so neznani planinci na IV. Bivaku na Rušju pustili odprta vrata, zato so vanj vdrle ovce in za sabo pustile hudo razdejanje. Za silo so ga uredili, a so v naslednjem letu v njem našli še uši in bolhe. Vso opremo in žimnice so morali odstraniti, tako da so v njem ostale le še deske. Tako bivak ne zagotavlja udobja, ampak le zavetje. V Zgornji Krmi so nekoč opazili šotore in ugotovili, da se planinci radi utaborijo v gorah ob jezerih. Prostor si uredijo tako, da posekajo grmičevje. Prav tako so naleteli na planinca, ki se je umival v visokogorskem jezeru s šamponom. Čeprav so ga opozorili da je to prepovedano, mu je bilo vseeno. Planinci kljub domovom, kočam in bivakom taborijo v naravi in posegajo v naravo Triglavskega narodnega parka. Eden izmed problemov je še postavljanje novih bivakov, saj ga lahko postavi vsak, ki dobi potrebna soglasja, dovoljenja in finančna sredstva. Za posamezni bivak pa se redkokdaj srečajo mnenja arhitektov, planincev, planinskih zvez, naravovarstvenikov o lokaciji, velikosti, vrste materialov, slogu bivaka ipd. Nekateri bivaki zato stojijo na mestih, kjer ne opravljajo svoje prvotne naloge.
Bivak pod Skuto
Nadmorska višina: 2070 m Planinsko društvo: Ljubljana – Matica Arhitekti: Ofis arhitekti in študenti univerze Harvard Stoji na robu Malih podov pod Skuto, do katerega vodi nemarkirana pot čez Žmavčarje. Leta 1946 je Ljubljanska podružnica Slovenskega planinskega društva zgradila prvi bivak. Bilo je prvo visokogorsko zatočišče v Kamniško–Savinjskih Alpah. V njem je lahko prenočilo 12 ljudi. Zaradi dotrajanosti so leta 2015 postavili novi ”harvardski” bivak, ki so ga načrtovali študenti z Univerze Harvard pod mentorstvom profesorice Špele Videčnik iz Ofis arhitektov. Bivak povzema značaj tradicionalne lesene gradnje v slovenskih Alpah in obliko strmih dvokapnic. Sestavljen je iz treh zamaknjenih modulov, ki predstavljajo neskončnost gora. Zaradi zunanje oblike je vznemirljiva tudi notranjost. V prvem je vhod, odložišče za opremo in mizica za kuhanje. V drugem modulu je spalnica s prostorom za druženje, v tretjem pa prostor, ki je namenjen le počitku. Obe stranski steni sta stekleni in ponujata lep razgled v dolino in Skuto. Steklo je močno, troslojno, dimenzionirano in preračunano tako, da lahko zdrži možne ekstremne vremenske razmere, ki bi lahko škodovale konstrukciji. Streha ustreza ekološkim standardom, narejena je iz recikliranih materialov. Konstrukcija bivaka je narejena iz lesa, prekrit je pa s pločevino. V notranjosti je macesnov les. Ob jasnem vremenu je od njega lep razgled proti Kamniški Bistrici, v megli pa se ga težko najde. Bivak je bil načrtovan za lokacijo Bivaka II v Julijskih Alpah kot nadomestna gradnja takrat dotrajanega. Zaradi prevelikih dimenzij je bil za to lokacijo zavrnjen, zato je bilo treba poiskati novo, saj je bil bivak takrat že narejen. Tako so izbrali novo lokacijo na Skuti, lastnik pa je postal PD Matica. Na tej lokaciji pa ima nekaj težav, vhod je zelo nizko, zato je pozimi prekrit s snegom, ni rešeno prezračevanje in odvodnjavanje.
Zaključek
Bivaki so majhne stavbe, ki v visokogorju nudijo zavetišče planincem, alpinistom in gorskim reševalcem, kadar jih ujame ujma, noč ali pa jim nudi boljše izhodišče pri zahtevnejših vzponih. Pri načrtovanju moramo najprej najti smiselno lokacijo in se te majhne, a kljub temu zahtevne naloge, lotiti z vsem spoštovanjem do dragocene gorske narave. Poleg tega mora načrtovalec upoštevati ekstremne vremenske pogoje v gorah in uporabiti preizkušene materiale in oblike. Oblikovalec bivaka je v večni dilemi, ali narediti bivak čimbolj opazen, da ga planinci v težavah lažje najdejo, ali ga narediti neopaznega, da se zlije z okoljem? Torej, narediti rdeč ali siv bivak? Atraktiven in poseben ali tradicionalen, domače in preizkušen? Odgovora na to nisva našla, bivaki v gorah so vseh vrst in oblik in polemike na to temo se ne bodo nikoli končale. Sva pa našla odgovore na najine hipoteze in jih delno potrdila. Da, bivaki so namenjeni planincem v stiski, vendar jih mnogokrat zlorabljajo kot brezplačne počitniške namestitve. Visok etični kodeks, ki je včasih veljal v planinah, je tudi že preteklost, zato nastaja precej težav pri uporabi in vzdrževanju bivakov. Ugotovila sva, da načeloma bivaki res stojijo stran od planinskih koč, je pa kar nekaj primerov bivakov, ki stojijo v neposredni bližini planinskih postojank, kar ni najbolje in so v takem primeru v funkciji zimske sobe. Tretjo hipotezo, da bivak kljub majhnosti predstavlja z vidika načrtovanja, logistike in umestitve v prostor poseben izziv, lahko v celoti potrdiva. Na primerih, ki sva jih analizirala, sva spoznala mnogo izzivov pri gradnji novih bivakov, velja pa načrtovanje in izvedba bivaka za arhitekta danes za eno najatraktivnejših nalog, zato sva se na koncu v tem preizkusil tudi sama.
