spremenjena logika poti in izgubljeni smisel planinstva
V Trentu se je v zadnjih dneh razvnela razprava o teh temah. Začela se je z napadom svetnika Luca Guglielmija na SAT, trentinsko planinsko društvo, ki z mrežo skoraj 1.200 prostovoljcev skrbi za 5.700 kilometrov poti – eno najbolj urejenih in zanesljivih mrež v Italiji. Guglielmi je prostovoljcem očital, da poti niso dovolj vzdrževane, in jih povezal z nedavnimi nesrečami, tudi smrtnimi. Predlagal je celo, da bi vzdrževanje prevzela pokrajina, z »rangerji« turističnih podjetij.
Odziv je bil (zelo) buren. Predsednik SAT Cristian Ferrari, nekdanji predsednik Claudio Bassetti, številni gorski publicisti in pisci so opozorili, da je kritika neutemeljena – in da skriva nekaj globljega: novo logiko množičnega turizma, ki želi gore preoblikovati po svoji meri.
Pisatelj Marco Albino Ferrari je v svojem odzivu zapisal nekaj, kar je zadelo bistvo: »Videli boste, če se ne bo kmalu pojavil znak: ‘Pozor, stopnica!’ Videli boste, če se na začetku poti ne bo pojavila hostesa, ki bo delila prospekte za ‘varno’ hojo.«
Ni šala. To je smer, v katero se gorski prostor že nagiba.
Nova logika turizma predlaga poti, ki bi jih bilo treba: poravnati z bagri, opremiti s stopnicami (namesto skob pocinkane rešetke, ki opankam nudijo izvrsten oprijem), opremiti z ograjami, zamenjati jeklenice za vrvi z mehkim oprijemom, upravljati kot turistične atrakcije, ne kot del gorske pokrajine. To je popoln obrat smisla hoje v gore.
Poti naj ne bi bile več del naravnega okolja, ki se mu obiskovalec prilagodi – ampak infrastruktura, ki se prilagaja obiskovalcu. Gora naj bi se uklonila turistu, ki je – kot piše Ferrari – »regradiran v otroško stanje«, ki ga je treba crkljati, voditi, zaščititi.
Rangerji (vsakovrstni nadzorniki, ki jih nastavi turizmu ljuba oblast) naj bi bili novi varuhi »varnosti«, kot v risanki o Bobu in Bobku. Gora naj bi postala zabaviščni park.
Toda: komu to koristi? In kaj to naredi nam?
Ferrari postavi ključno vprašanje: »Smo prepričani, da je vse to dobro – ne za goro, ampak za nas same?«
Hoja v gore nas uči samozavesti, odgovornosti, sprejemanja tveganja, branja prostora. Gora je odprta vsem, a ni za vsakogar v vsakem trenutku. Njena vrednost je prav v tem, da postavlja meje – in nas uči, kako jih spoštovati.
Če gore spremenimo v sterilne, zglajene, ograjene poti, izgubimo tisto, kar je bistvo gorske izkušnje: odraslost, ne infantilnost. odgovornost, ne odvisnost, spoštovanje, ne potrošnjo.
Razprava v Trentu ni le lokalna epizoda. Je simptom širšega trenda v Alpah: gore se prilagajajo turistu, turist pa se ne želi več prilagajati goram, ne okolici in ne prvotnim prebivalcem. Za turista so vedno na voljo helikopterji, če ga ujame dež ali pa toča, če se mu ne ljubi več, če se oprasne ali pa tudi ne. A kot opozarja Ferrari: gora je prostor, ki nas oblikuje – ne prostor, ki ga oblikujemo po svoji udobnosti. In če to pozabimo, ne izgublja gora. Izgubljamo mi. In dobivamo …
