Franc Urbanija rojen 22. septembra 1942 v Škrjančevem, posvečen 29. junija 1968 v Ljubljani. Osnovnošolsko izobrazbo v domačem kraju ter odšel na gimnazijo v Kamnik. Od tam pa je po drugem letniku odšel v Srednjo versko šolo in malo semenišče v Pazin. Maturiral je leta 1964, pred maturo pa je moral še na služenje vojaškega roka v Srbijo, ker Srednja verska šola v Pazinu ni imela statusa državne šole. Taka provokacija je bila v tistih časih žal precej »normalna in vsakdanja«. Po maturi je pričel s študijem na Teološki fakulteti v Ljubljani, ki takrat ni bila več del Univerze v Ljubljani.
Po posvečenju 29. 06. 1968, ki je bilo takrat že po petem letniku študija, je eno leto pastoralno pomagal v ljubljanski stolnici, med tednom pa v župniji Šmarje-Sap. V letih 1969-1972 je bil nastavljen za kaplana v župnijo Ljubljana-Šentvid. Že tam je bil znan kot navdušen hribolazec in vesten kaplan.
Leta 1972 je bil imenovan za župnika v Črnomlju, kjer je ostal vse do leta 1983, ko je prišel za župnika na Dovje. V času službovanja v Črnomlju je sedem let opravljal funkcijo prodekana dekanije Črnomelj. Med Belokranjci je bil zelo priljubljen in rad je organiziral tudi večdnevne izlete v visokogorje, tako doma kot na tujem.
Leta 1983 je na Dovjem nasledil že precej opešanega župnika Alojza Avguština. Kot se je izrazil sedaj že pokojni domačin in predsednik Planinskega društva Ljubljana-Matica Gregor Klančnik, je bil ta človek »cepljen na alpinizem«. In res ni se motil. Imel je sicer res precej več smisla in volje, pa tudi možnosti je bilo več takrat kot pa verjetno v letih po vojni.
Prvi zelo viden uspeh, po katerem je postal g. Urbanija znan kot Aljažev naslednik in si upravičeno pridobil ime »triglavski župnik«, je bila ponovna izgradnja porušene Aljaževe kapele na Kredarici. Odločil se je, da usmeri svoje moči v to delo, da popravi to krivico.
Je pa g. Urbanija popravil še več takih »krivic«. Sodeloval je in blagoslovil ponovno postavljen križ na Škrlatici. Poskrbel je za ponovno postavitev in blagoslov »Križa v Ridi« ob stari pešpoti na Dovje ter blagoslovil ponovno postavljen Koflerjev križ. Pomagal l. 2004 postaviti križ na Bvaščevi skali v spomin na padlega petnajstletnega dečka, ki je nosil partizanom hrano, v zahvalo pa bil pahnjen v smrt. Spominja se tudi klicanj na zaslišanja jeseniške notranje uprave, ko je v osemdesetih letih v poletnem času ponovno začel maševati v Vratih. Z nasmehom pove, da je te klice ignoriral ter še bolj vneto delal vse za »zveličanje duš«. Bil je nedvomno velik borec za povrnitev tistega, kar je povojna ideologija uničila. Del tega mu je uspelo, nekaj znamenj v župniji pa še čaka na svojo vrnitev. Ob tem naj se omeni, da je po spletu okoliščin dal postaviti križev pot na Ravnah, kjer je vsako leto v postnem času križev pot. Pa tudi drugače je ta kraj postal stičišče mnogih srečanj. L. 1999 je 29. aprila na god sv. Katarine Sienske, sozavetnice Evrope blagoslovil lesen križ na Borovju (1476 m), ki stoji tik nad vasjo Dovje in ponuja lep razgled na Julijske Alpe s Triglavom v ozadju.
