Balandrau, viento salvaje – Zgodba gore in človeka, ki je preživel nepredstavljivo
V zadnjih letih se zdi, da se filmarji vse pogosteje ozirajo proti goram — ne k razgledom, temveč k nesrečam, ki so se tam zgodile. Morda zato, ker so gore prostor, kjer se človek sreča s svojo ranljivostjo. Morda zato, ker so zgodbe iz višav vedno zgodbe o tem, kaj pomeni biti človek. Ena takšnih je tragedija na Balandrau, ki je na katalonski strani Pirenejev pred skoraj četrt stoletja vzela življenja desetih ljudi. Zdaj prihaja v kinematografe v filmu Balandrau, vent salvatge.
V središču zgodbe je Josep Maria Vilà, edini preživeli iz svoje skupine. V intervjuju, ki ga je dal ob premieri filma, pripoveduje brez olepševanja. Tistega dne, 30. decembra 2001, je bila napoved običajna, izlet preprost, družba dobra. Vzpon na Balandrau naj bi bil le prijeten zaključek leta. Nihče ni slutil, da se bo vreme v nekaj minutah spremenilo v pekel, ki ga v Pirenejih imenujejo »torb« — veter, ki dvigne sneg, led in kamenje ter človeka pahne v popolno belo slepoto.
Vilà opisuje čas, ko je temperatura padla za več kot dvajset stopinj, ko je veter postal neznosen in ko je vsak korak postal boj za preživetje. Dvanajst ur je trajal ta boj, dvanajst ur, v katerih je izgubil vse, kar je imel s seboj — prijatelje, partnerko, občutek, da bo še kdaj videl dom. »Jaz sem bil prepričan, da umiram. Rekel sem si: še ene noči ne preživim,« pove danes, z glasom, ki nosi težo spomina, a tudi neverjetno moč.
Film, ki ga je režiral Fernando Trullols, poskuša ujeti prav to: ne spektakla, temveč resničnost in krutost gorskega sveta. Igralec Álvaro Cervantes, ki upodobi Vilàja, pripoveduje, da je bilo snemanje prizorov naporno, čeprav so ga ustvarjali v studiu. Snežni delci iz celuloze so mu rezali v oči, veter iz strojev je bil neusmiljen, in čeprav je šlo za filmsko rekonstrukcijo, je bilo jasno, da se resničnega pekla ne da v celoti ponoviti. Nekaj prizorov so posneli tudi v gorah, kjer je Cervantes doživel trenutek, ki ga opisuje kot »izjemno lepoto v popolni samoti« — trenutek, ko je čakal na helikopter, tako kot ga je nekoč čakal Vilà.
Film je tudi poklon reševalcem, predvsem Cisco Caroli, legendarnemu vodji gasilcev v regiji, ki je tistega dne vodil eno najtežjih iskalnih akcij v zgodovini Pirenejev. Njegov sin Bernat, ki je bil takrat star komaj devetnajst let, se spominja očetovih besed: »Imamo problem.« V filmu ga upodobi Marc Martínez, ki pravi, da je bilo igrati resničnega človeka, še posebej takšnega, ki je pred kratkim umrl, nekaj povsem drugega kot običajna igralska naloga. »To ni fikcija. To je življenje,« pravi.
Zgodba Balandraua je zgodba o tragediji, a tudi o tem, kako se človek pobere. Vilà danes živi mirno življenje, ima družino, hčeri, in pravi, da je našel pot naprej. »Življenje gre naprej. Ne smeš ostati zadaj.« Njegove besede so preproste, a nosijo težo nekoga, ki je preživel nepredstavljivo.
In morda je prav zato takšnih filmov vedno več. Ker nas opominjajo, da so gore čudovite, a neizprosne. Da so tragedije resnične, ne legende. In da se za vsako številko v statistiki skriva človek, ki je imel načrte, sanje in življenje — dokler ga ni prekinil trenutek, ko se je narava odločila pokazati svojo moč.
