Gora ju je vrnila iz ledenega objema

Nedeljski dnevnik 02. junij 1996

STANETA BELAKA ŠRAUFA IN JASNO BRATANIČ SO NAŠLI PO PETMESEČNEM ISKANJU MRTVA

Gora ju je vrnila iz ledenega objema

Boris Bertoncelj je ves čas kot v sanjah gledal kraj, kjer so potem našli oba ponesrečenca

Po skoraj petih mesecih negotovosti o usodi na Vršiču izginulih alpinistov Jasne Bratanič in Staneta Belaka Šraufa so ju reševalci minuli teden iztrgali iz objema plazu, iz ledu, ki ju je tistega usodnega božičnega dne ustavil na njuni poti navzgor. Morda je zgodba tudi senzacija, da ne rečemo plod čudežnega videnja in še česa. Vendar je to predvsem zgodba o prijateljih, njihovi vztrajnosti pri iskanju in ne nazadnje, govori tudi o zaupanju v Belaka in njegov zapis tiste nedelje, ko je narisal in napisal, da odhajata na Šitno glavo, Malo Mojstrovko, na Vršič ter Tičarico.

Nesreča in tudi iskanje ponesrečencev pa je bila svojevrstna zgodba. Vse skupaj se je začelo deževne nedelje 24. decembra, ko sta se vrhunska alpinista odpravila na krajši pohod v gore, iz katerih pa se nista vrnila. Tedaj so se pojavila številna neokusna ugibanja o tem, kako sta odšla v tujino, kasneje pa očitki, kaj sta v takem slabem vremenu iskala v gorah. Nesmisli.

Simbolično slovo

Reševalci pa so ju iskali. Najprej jih je bilo nekaj, potem pa več in več, do vseslovenskega srečanja gorskih reševalcev na Vršiču, ki pa je bilo spet neuspešno; morda tudi zato, ker se psi po besedah načelnika GRS Kranjska Gora Janeza Kunstlja lahko skoncentrirajo na delo le, če imajo mir. Zakaj pa so potem klicali vse reševalce na Vršič? Na izlet ali le simbolično slovo od enega najboljših slovenskih alpinistov?
Visoko v gorah sneg še počiva in tako je tudi na Vršiču. V teh še vedno hladnih dneh so številni prijatelji Jasne in Šraufa pogosto hodili na steze okoli Vršiča in iskali sled prijateljev. In potem so odkrili nahrbtnik. Tisti torek pred dobrim tednom so reševalci dvigovali dekle iz snežne luknje, kamera je grobo iskala podrobnosti, le tam zadaj, nekaj metrov višje, sta dva moža vztrajno nadaljevala svoje delo in s sondami prebadala sneg. Iskala sta še Šraufa. Zakaj, mar ni vseeno, kdaj in kdo ga odkrije, kdo odstre večni sneg? Morda, morda pa tudi ne. Šrauf je bil svojevrsten mož in besed ni hranil le zase. Mnogi so vedeli za njegovo trmo in tudi to, da v težavah zaupa le zelo tesnim prijateljem in reševalcem, ki jih je sam izšolal. Posebnost ali ne, vendar želja, ki bi jo lahko spoštovali. Raje bi šel, in je nekoč skoraj tudi šel, po trepalnicah v dolino, kot pa da bi svojim bežnim znancem pokazal svojo nemoč. In to je še kako vedel Boris Bertoncelj, reševalec in gospodar komisije za GRS pri PZS. Zaradi številnih misli, vprašanj, ki mu niso dala miru, je pač iskal v svojih mislih kraj, kjer je ostal njegov prijatelj. In v sanjah se mu je zazdelo, da ve, kje je, da je videl tisto steno in kamniti obraz v njej.

Ograjeni plaz

Odšel je k vodji GRS Mojstrana Janezu Brojanu. skupaj sta pregledovala planinske vodnike in v starih je Boris odkril podobnost. »Tu sta!« Nikoli ni verjel v nadnaravne sile ali duhove, ki bi mahali v sanjah z zastavo, ter podobne neumnosti. Je pač le mož, ki se mu je sanjalo o kraju, za katerega se je kasneje izkazalo, da je pravi. O tem ne govori, tudi zato, ker je bila to le njegova skrivnost, zvedeli pa so jo vsi.
In kaj se je res dogajalo na plazu Pod Šitno glavo in Malo Mojstrovko? Tone Sazonov -Tonač in Boris Bertoncelj sta se dogovorila, da bodo ljubljanski reševalci v nedeljo, 19. maja, spet pregledali del Vršiča. Zbrali so se ob sedmi uri ob Koči na Gozdu in se odpravili v različne smeri, del pa jih je odšlo tudi na teren, kjer je že ob prvih sončnih žarkih začel iskati Boris in svoje misli ogradil z vejicami na plazu v velikosti 30 krat 150 do 200 metrov.
Reševalci ga sprva niso jemali resno, bili so celo deležni njegove jeze, češ, povedal sem vam, kje iščite, vi pa se sprehajate po gorah. Vztrajno je iskal, neštetokrat prebodel plaz, ko so po naključju prišli mimo italijanski planinci – po njegovi gazi, po kateri so tistega dne šli tudi že drugi reševalci.

Nahrbtnik

Italijani so se ustavili pri Bertonclju ter Marku in Ljudmili Jurič, ki so sondirali. Med pogovorom pa se je enemu izmed njih vdrl sneg in odkrili so Jasnin nahrbtnik. Ljubljanski reševalci, ki so se jim kasneje pridružili še kranjskogorski, so skopali snežne jame in psi ter celo nekateri reševalci so zaznali neki vonj, vendar ponesrečencev niso odkrili.
Bertoncelj pa je vztrajal. Naslednjega dne sta se s Frenkom Kogovškom, vodjem skupine vodnikov lavinskih psov GRS Ljubljana, dogovorila, da bosta nadaljevala z iskanjem – sama, s sondami in dvema psoma ter mislimi. Sistematično sta grobo pregledovala plaz, ko sta se psa vznemirila. Zanimivo je, da sta sondirala tudi del plazu, kjer je bil kasneje najden Stane Belak, vendar s sondami na tistem mestu nista prišla do tal. S sondo je mogoče dobro zaznati človeka do poldrugega metra, pri večjih globinah pa je delo bistveno težje. »Labradorka Luca in zlati prinašalec Jandi sta se nervozno zavrtela in oba sva bila presenečena nad intenzivnostjo, s katero sta psa nakazala ponesrečenca. Tu je!«
Odkopala sta dekle, žal nekaj mesecev prepozno, čeprav bi bilo za oba ponesrečenca verjetno prepozno tudi nekaj ur po nesreči. Reševalci so iskali naprej in spet obupali, Boris Bertoncelj pa ne in je že razmišljal o tem, da bosta s Frenkom spet odšla tja gori; sama, brez firbcev in množice – po prijatelja.

Nečak in njegov idol

24. maja sta se prostovoljno lotila iskanja tudi Jure Jeršin iz GRS Rateče z lavinskim psom Arijem in alpinist Janez Jančar iz Ljubljane. Šrauf je bil njegov stric in idol.
Sta Jure in Ari le naključna junaka?
Mladi alpinist in gorski reševalec Jure Jeršin, član GRS Rateče, je bil ta petek dopoldne kdove kolikič na plazu, kjer sta s komaj poldrugo leto starim lavinskim psom Arijem poskušala srečo kar na lastno pest, hkrati pa je bila to priložnost za prve praktične vaje pravkar izšolanega psa Arija.
»Ker sem vedel, da so gorski reševalci zadnje dni s sondami prerešetali že ves sneg na razdaljah največ deset centimetrov, sem se odločil pogledati še zunaj osrednje poti, ki jo je naredil plaz. Iskala sva le nekaj metrov vstran bližje skali in v nekem trenutku je pričel Ari divje kopati. Ko sem na tem mestu zabodel sondo v nekaj metrov globok sneg, sem na dveh in pol metrih začutil odpor. Lotil sem se odkopavanja težkega snega, dokler nisem zagledal Šraufovih nog,« nam je le uro po tem žalostnem razkritju prizadeto povedal Jure, ki je prosil svojega tovariša, alpinista Janeza Jančarja iz Ljubljane, naj pogleda, ali gre za Šraufovo truplo.

Nesrečnika je takoj prepoznal

Janez Jančar, sicer nečak ponesrečenega alpinista, ki je Šraufa pogosto iskal kar sam, je nesrečneža takoj prepoznal. O koncu petmesečne akcije sta obvestila dežurnega gorskega reševalca GRS Kranjska Gora Matevža Podrekarja, ki je bil v bližini.
Ker z radijsko postajo s plazu ni mogoče neposredno kontaktirati s kranjskogorsko policijo, je Podrekar odhitel v dolino po gorske reševalce, še prej pa naročil Juretu, naj nikogar ne obvešča o tem in naj Šraufa ne odkopava naprej.

Gorskim reševalcem prisluškujejo

Vendar smo o dogodku na Dnevniku izvedeli hkrati s policijo, in še preden je helikopter pripeljal iz Kranjske Gore prve gorske reševalce, smo bili na plazu: »Kot že večkrat doslej, nam je tudi to pot ušel nadzor nad tem, kako in kdaj obvestiti o dogodku javnost. Sploh pa opažamo, da vse več ljudi sistematično prisluškuje naši radijski zvezi, kar je vse prej kot primerno.« je bil malce nejevoljen nad nadaljnjim potekom dogodkov dežurni gorski reševalec Podrekar, ki sumi kranjskogorske radioamaterje in se mu ne zdi etično, da reševalci delajo v soju kamer, kot bi bili v areni. Neprimerno pa je tudi, če se ob iskanju ponesrečenca nabira na kraju dogodka množica radovednežev, ki ovira reševalce in pse.
O tem bodo v kratkem posebej spregovorili, in kot nam je povedal Podrekar, bi morali narediti red z blokiranimi vojaškimi frekvencami: »Reševalne akcije potekajo večkrat v nemogočih razmerah, ponoči, v mrazu in v nedostopnih skalah, tedaj smo živčni in se pogovarjamo v nam lastnem žargonu o vsem mogočem. Naključni poslušalec naše pogovore razume povsem napačno: »Tako smo recimo ob nedavnem reševanju 120 kilogramov težkega planinca pod Prisankom zmerjali, da ga bomo kar tam pustili, ker ga je bilo treba nesti čez navpično steno, človek pa je bil na smrt pijan. Seveda nismo mislili zares, vendar si v napetih trenutkih na tak način damo duška,« pravi Podrekar, ki je bil prav v tednu, ko so našli Jasno in Šraufa, dežurni reševalec in torej vse dneve na plazu: »Tudi sicer smo reševalci hodili vso zimo in pomlad na plaz; prvič zato, ker smo vselej računali, da morda odkrijemo kakšno sled, in drugič zaradi treninga. Biti moramo namreč v stalni kondiciji.«

GRS sodelujejo in ne tekmujejo

Sicer se je Podrekar ob izkopavanju mrtvega Belaka spraševal, zakaj neki nista imela čelade in plezalnega pasu, če sta se namenila vstopiti v Severni raz Male Mojstrovke dvajset metrov proč
od Hanzove smeri: »To, da je imel Šrauf v roki zvito vrv, še nič ne pomeni, saj sta se morda med hojo želela le navezati. Cepine sta namreč imela privezane na nahrbtnike, ko ju je presenetil plaz. Šrauf je bil pod plazom ves polomljen in očitno se je nekaj časa poskušal reševati s »plavanjem« po vrhu. Zato ga je tudi vrglo ven iz osrednje poti, ki jo je opravil plaz, medtem ko je obležala Jasna v glavni smeri plazu.«
Občino Kranjska Gora sicer pokrivajo tri gorske reševalne službe, vendar med seboj sodelujejo in ne tekmujejo, kot je bilo slišati zadnje dni, ko se je podal v iskanje ponesrečenca pač vsak po svoje, kakor mu je dopuščal čas: »Po ustnem izročilu natanko vemo, katera GRS je formalno pristojna za neko območje, vendar pa k reševanju povabimo tudi kolege iz sosednjih GRS. Tako so v tej petmesečni iskalni akciji sodelovale vse slovenske gorske reševalne službe.«

GRS imajo 34 lavinskih psov in 33 vodnikov

Igor Potočnik, član GRS Jesenice in načelnik odseka za lavinske pse pri GRS Slovenije, je uspeh psa Arija komentiral deloma z njegovo mladostno nediscipliniranostjo: »Ari je končal marca šele prvi tečaj za lavinske pse, star je leto in pol ter mladostno neubogljiv. Torej je kopal malce po svoje, in tako je zašel tudi na sam rob plazu, kjer je bila verjetnost, da je nekdo zakopan, bistveno manjša. Sicer pa bo v reševalnih akcijah treba narediti red – pse namreč zelo moti vonj drugih ljudi, vendar jih mi s kraja nesreče ne moremo odganjati. Nekateri psi so seveda bolj talentirani od drugih, morda pa je prav Ari med obetavnimi, saj se očitno ne boji mrtvih, medtem ko se jih nekateri bojijo,« pravi Igor, ki ima prav tako uspešnega lavinca Bibo. Ta je istega dne, ko sta se ponesrečila Jasna in Šrauf, odkrila pod plazom Kredarice planinca, ki ga je prav tako zadušil plaz.
Številni prijatelji so minulo sredo pospremili Šraufa na njegovo zadnjo pot. Gore so izgubile obličje, življenje je pač trenutek v večnosti. Nobena stena ni tako visoka, da je ne bi bilo mogoče preplezati. Razen ene. Stene življenja.
Tam zadaj pa sta brez besed stala dva moža in eden in še mnogi.

TOMAŽ BUKOVEC, DRAGICA MANFREDA