Naš tovariš, 18. september 1986
(* 6. maj 1906, † 9. september 1986)
Ob smrti akademika dr. Bogdana Breclja je na žalni seji v veliki dvorani Slovenske akademije znanosti in umetnosti o liku velikega pokojnika govoril dr. Franc Novak – Luka, njegov dolgoletni sodelavec in soborec, tajnik razreda za medicinske vede na naši najvišji znanstveni ustanovi. O dr. Bogdanu Breclju je povedal …
Akademik Brecelj se je rodil 6. maja 1906. leta v Gorici v družini uglednega slovenskega zdravnika. Po prvem rigorozu na nepopolni Medicinski fakulteti v Ljubljani je nadaljeval študij na Dunaju in v Innsbrucku, kjer je leta 1929 promoviral. Doktorat je nostificiral na beograjski medicinski fakulteti. Po specializaciji iz kirurgije se je posvetil tedaj pri nas malo znanima ortopediji in travmatologiji. Izpopolnjeval se je v Berlinu, Frankfurtu, na Dunaju, v Pragi, v Milanu in v Bologni. Ko je pričel z delom na ortopedskem odseku kirurškega oddelka Splošne bolnišnice v Ljubljani, je bilo na septiki le 10 postelj. Od leta 1937 do odhoda v partizane je vodil ta odsek. Takoj ko je bila ustanovljena Osvobodilna fronta Slovenskega naroda, se je zelo aktivno vključil v njene vrste. Sodeloval je pri organiziranju in izvajanju ilegalnega zdravstva, bil je član in je vodil prvi Matični odbor zdravnikov OF in skrbel za odhajanje zdravnikov in zdravstvenega osebja v partizane. Preganjali so ga in tudi zaprli. Leta 1943 je kot partizan najprej delal v konspirativnih bolnišnicah v Rogu, kjer je v najtejjih pogojih začel uvajati sodobno kirurgijo, si pridobivati mlade partizanske zdravnike za kirurško delo in jih uvajati injim pomagati pri njihovem delu; Zanemarjal pa tudi ni vzgoje ostalega partizanskega sanitetnega osebja, delavnic in zdravstvenih šol. Bil je eden od ustanoviteljev partizanskih bolnišnic po vsej Sloveniji in še posebno organizator partizanskega zdravstva na Primorskem. Bil je vodja postojank, namestnik načelnika sanitetnega oddelka glavnega štaba NOV in POS in inštruktor sanitete 7. in 9. korapusa. Pomembni so bili njegova vloga pri organiziranju Rdečega križa v partizanih in njegovi napori za mednarodno priznanje partizanskega borca, Ko je leta 1944 postal glavni kirurg narodno osvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije, je še prav posebno prišla do izraza njegova samonikli organizacijska sposobnost. Postal je nepogrešljiv inštruktor zdravnikov v bolnišnicah in bojnih enotah vse do konca vojne.
V težkem času po koncu II. svetovne vojne, ko je čakalo na zdravljenje na stotine neozdravljenih ranjencev, vojnih invalidov in drugih ortopedskih bolnikov, je bil edini ortoped v Sloveniji. Vse svoje moči je posvetil predvsem organizaciji ortopedske službe. Z izredno energijo in organizacijskimi sposobnostmi je pričel reševati najhujše probleme. Poiskal je sodelavce za to do tedaj pri nas malo cenjeno stroko in jih strokovno usposabljal. Organiziral je samostojno ortopedsko kliniko in postal njen predstojnik. Bil je pobudnik obnove bolnišnice za kostno tuberkulozo v Valdoltri, ki je že septembra 1945 leta začela sprejemati prve bolnike.
Že prvo leto je pripravil zelo širokopotezen načrt razvoja ortopedske stroke in rehabilitacije za celotno Slovenijo in ga v naslednjih letih dosledno uresničeval. Ortopedska klinika je hitro razširila svojo dejavnost. Z novimi sodelavci je reševal številne probleme; Organiziral je dom invalidne mladine v Kamniku, ki se je kasneje razdelil v Zavod za usposabljanje invalidne mladine v Kamniku za šolske otroke in Zavod za predšolsko invalidno mladino na Stari gori. Organiziral je Zavod za medicinsko rehabilitacijo v Laškem, bolnišnico za OAT v Šempetru pri Novi Gorici, nato pa ponovno obnovo specialne bolnišnice za OAT v Valdoltri.
Po kratkem izpopolnjevanju v ZDA je leta 194 7 ustanovil prvo fizioterapevtsko šolo v državi. S sodelavci jo je leta 1950 reorganiziral v višjo zdravstveno šolo za· fizioterapevtke, ki je bila tudi prva višja zdravstvena šola v državi.
Akademik Brecelj je bil strokovno široko razgledan in je izredno hitro uvajal najsodobnejše terapevtske metode in tako razvijal sodobno ortopedijo pri nas. Ljubljanska Ortopedska klinika, čeprav najmlajša tovrstna ustanova, je postala na mnogih področjih vodilna v Jugoslaviji. V delo ortopedskih bolnišnic in oddelkov je v sodelovanju z vodilnimi strokovnjaki iz inozemstva že v petdesetih letih uvedel takrat nove metode diagnostike in terapije: sodobne laboratorijske preiskave, elektromiografijo, operativno zdravljenje kostne in sklepne tuberkoloze, konserviranje kostnega tkiva z uvedbo kostne banke in presaditev konserviranega kostnega tkiva, zdravljenje kroničnih bolezni hrbtenice z izotopom Thorium X in implantacijo endoprotez kolka.
Že v prvih letih po ustanovitvi ortopedske klinike je hkrati z ustvarjanjem temeljev za sodobno strokovno delo, skupaj s sodelavci zastavil vrsto raziskovalnih programov. Večletno raziskovalno delo o fiziko-kemični karakteristiki sinovialnih eksudatov je bilo opravljeno v sodelovanju s Kemičnim inštitutom SAZU in Kemičnim inštitutom Medicinske fakultete. Najpomembnejše področje raziskovalne dejavnosti so bile prirojene malformacije kolka. Ob raziskovanju prirojenega izpaha kolka v naši državi, je v Črni gori v dolini Zete odkril izolat s tridesetkrat večjo frekvenco te anomalije kot jo najdemo drugod. Raziskovalno področje je nato razširil skoraj na vso Jugoslavijo. Izdelal je temelje neonatalne diagnostike in terapije. Rezultate raziskav, ki so trajale več let ob sofinanciranju ZDA, je objavil v knjigi Kongenitalna displazija kolkov. Ugotovitve akademika Breclja so bistveno vplivale na zgodnje odkrivanje in uspešno zdravljenje teh nepravilnosti.
Z objavo številnih del v domačih in tujih revijah in zbornikih, z aktivnim sodelovanjem na domačih in mednarodnih kongresih, predvsem pa s stiki z domačimi in inozemskimi strokovnjaki in znanstveniki je naši Ortopedski kliniki, ki jo je sam ustvaril, pridobil ugled najsodobnejše ustanove, ki so ji bolniki iz Jugoslavije in tujine upravičeno zaupali.
Svoje znanje in izkušnje je posredoval tudi drugim ustanovam in republikam. Bil je idejni vodja in glavni organizator priprav za organizacijo travmatološke službe v federaciji. Sodeloval je pri prvem zveznem programu za rehabilitacijo invalidov in izdelal podroben program službe za rehabilitacijo za Bosno in Hercegovino. Ob skopskem potresu je bil s svojo zdravstveno ekipo izredno uspešen. Po vojni je sodeloval pri ustanovitvi popolne Medicinske fakultete v Ljubljani. Septembra 1945 je bil imenovan za rednega profesorja ortopedije in bil izvoljen za prvega prodekana Medicinske fakultete. Ne smemo prezreti velikega in uspešnega pedagoškega dela, ki ga je opravil v letih vodstvenega dela na ortopedski kliniki na domala štiridesetih letnikih medicincev in veliko. število zdravnikov, ki so pod njegovim vodstvom dosegli specializacije, doktorate in habilitacije. Sodeloval je tudi pri ustanavljanju medicinskih fakultet v Sarajevu in Skopju. Redni član SAZU je bil od 6. decembra 1949. Leta 1961 je bil izvoljen za načelnika medicinskega oddelka VI. razreda, od leta 1976 pa upravnik Inštituta za medicinske vede SAZU in podpredsednik medakademijskega odbora za travmatologijo v izjemnih razmerah. Je dopisni član SANU, JAZU, ANU SR Bosne in Hercegovine, inozemski član Akademije medicinskih znanosti SSSR V Moskvi; član Societe International de Chirurgie et de Traumatologie v Bruslju, častni član Societe Francaise d’Ortopedie et de Traumatologie v Parizu; častni član Društva ortopedov in travmatologov Bolgarije; član International Society for Rehabilitation of the Disabled v New Yorku; dopisni urednik revije Yournal of Bone and Joint Surgery za Jugoslavijo. Po osvoboditvi je bil organizacijski sekretar P(okrajinskega) N(arodno) O(svobodilnega) O(dbora) za severno Primorje in Trst, poslanec, član sveta federacije in nosilec številnih visokih domačih in tujih odlikovanj in družbenih priznanj, med njimi partizanske Spomenice 1941, Zaslug za narod I. reda, znaka hrabrosti, medalje hrabrosti, Reda Republike z zlatim vencem, Reda jugoslovanske zastave z lento, Reda junaka socialističnega dela. Je prejemnik nagrade AVNOJ, Kidričeve nagrade, zaslužni profesor Univerze Edvarda Kardelja, častni občan mesta Ljubljane in častni član Slovenskega zdravniškega društva.
Poleg zdravništva je svoje srce podaril tudi hribom. Bil je odličen plezalec iz prve generacije naših alpinistov, ki so se preizkušali v domačih stenah in tujini. Pred vojno je bil član osrednjega odbora SPD in organizator gorske reševalne službe. Napisal je priročnik za reševanje in prvo pomoč v gorah. Po vojni je bil gorski reševalec, inštruktor GRS in načelnik GRS pri PZS.
Akademik Brecelj je več let spremljal predsednika Tita na njegovih številnih državniških obiskih po svetu in mu zvesto stal ob strani ob njegovi bolezni kot vodja zdravnikov, prav tako kot tovarišu Kardelju. Akademik Bogdan Brecelj je bil izjemna osebnost. Čas, v katerem je živel, je sprostil v njem pionirske sposobnosti do take mere; da je ustvaril veličastno delo, ki živi. Pri tem pa je ostal skromen, zgled partizanskega in planinskega tovarištva v najplemenitejšem pomenu besede.
Franc Novak-Luka
