8. novembra 1989 je veliki plezalec iz Vicenze umrl v svojem domu v Recoaru. Dosegel je nepozabne podvige v Dolomitih, sodeloval na odpravi K2 leta 1954, a tudi na tekaških tekmah na zimskih olimpijskih igrah leta 1932.
“Gore te naučijo živeti: ta stavek sem že večkrat slišal, ampak … ni res. So ljudje, ki so že celo življenje v gorah, pa se niso ničesar naučili! Gore dajejo čustva občutljivim in razgledanim.”
Gino Solda
Gino Soldà zagotovo sodi v majhno skupino velikih plezalcev zlate dobe alpinizma, tistih izjemnih plezalcev, ki so se v tridesetih letih 20. stoletja z zelo omejenimi sredstvi in izjemnim pogumom soočili in rešili najbolj mogočne in zoprne stene Alp. Vse po logiki “iskanja lahkega v težkem”.
Morda zaradi njegove umirjenosti in njegovega skoraj angleškega podcenjevanja se lik Soldàja nikoli ni povzpel do slave drugih velikih sodobnikov, kot so Comici, Gervasutti ali Cassin, vendar so njegove smeri tam skupaj “sodbo o njem” dale številne slavne ponavljalce, ki pričajo o kristalni nadarjenosti alpinista, ki je iz Malih Dolomitov dosegel K2.
Življenje
Gino Duilio Soldà se je rodilv Valdagnu v provinci Vicenza 8. marca 1907. Bil je drugi izmed otrok; za njim so na svet prišli še štirje bratje in sestre. Njegov oče Leone Soldà je bil po poklicu občinski redar, mati Maria Zarantonello pa babica. Verjetno so se starši zaradi iskanja dela z družino kmalu preselili v Recoaro Terme, ob vznožju Malih Dolomitov.
Med temi gorami, ki so zaradi svoje zgodovine, geologije in zgradbe skoraj povzetek velikih masivov, po katerih so dobile ime, je Gino odkril svojo poklicanost za avanturo in šport. Pri sedemnajstih je zakoračil v svet vertikale.
V smučanju je pokazal izjemen talent. Kot smučarski tekač je sodeloval na italijanskem prvenstvu leta 1926, vendar njegova tehnika še ni bila izpopolnjena in slab rezultat je ogrozil njegov nastop. Da bi nadomestil razočaranje, se je prijavil tudi na skakalne tekme, na katerih je sodeloval z edinimi smučmi, ki jih je imel na voljo: tekaškimi!
Leta 1928 je postal gorski vodnik in z bratom Aldom prevzel vodenje zavetišča na prelazu Campogrosso v osrčju Malih Dolomitov. Tako se je začela intenzivna faza raziskovanja novih in zahtevnih smeri v domačih gorah. Izkušnje, pridobljene v “telovadnici” Piccole, je dobro uporabljal tudi med velikimi dolomitskimi masivi, kjer se je Soldà kmalu znašel v neposredni konkurenci z vodilnimi, ki so se potegovali za najprestižnejše prvenstvene vzpone in ponovitve.
Ko ni bil v steni, je bil Gino na smučeh in se tudi tam tekmoval na zelo visoki ravni. Leta 1932 je kot smučarski tekač nastopil na zimskih olimpijskih igrah v Lake Placidu in dosegel najboljši italijanski nastop na teh igrah. Vendar ni bil zadovoljen: napaka pri izbiri voska mu je onemogočila želeno uvrstitev. To nevšečnost pa je raje obrnil v spoznavanje in učenje: po vrnitvi domov se je poglobil v “umetnost drsenja smuči po snegu” in leta 1934 je začel s proizvodnjo zelo cenjenih smuči Soldà.
Intenzivna športna aktivnost ga ni ovirala pri skrbi za bližnje in družinsko življenje. Leta 1938 se je poročil z Leno Trevisan, svojo dolgoletno partnerko, s katero sta imela dva otroka: Evi in Manlia.
V zgodnjih štiridesetih letih prejšnjega stoletja je Gino še vedno “visel v stenah,” plezal in delal kot gorski vodnik in učitelj smučanja.
Med drugo svetovno vojno pa so se v gorah vršile druge službe. Soldà se je najprej skril in postal partizanski »Paolo,« vpleten v osvobodilni boj v prvi liniji, tako v vojnih akcijah z bataljonom »Tordo Valdagno« kot v nevarnih misijah, s katerimi je pomagal pri prebegih Judov in zavezniških vojakov v Švico.
V povojnih letih je bil plezalec iz Recoara še vedno v polnem zagonu: leta 1954 se je udeležil odprave na K2 in nadaljeval z novimi in ponavljanjem velikih smeri VI stopnje v Dolomitih. A tudi človeku njegovega temperamenta je čas tekel, in ko je prestopil prag 60, je prišel čas, da je prenehal biti gorski vodnik, nikakor pa ni opustil plezanja ali smučanja.
Gino je preživel svoj zadnji dan na steni pri prelepih 78-letih, v stenah njegovih ljubih Piccole Dolomiti, skupaj s sinom Manliom in vnukinjo Giorgio.
Glavni vzponi
1932, Sengio della Sisilla, Via Diretta, prva VI
1933, Guglia Negrin, prvi vzpon
1933, Punta Sibele, vzhodna stena z Raffaelejem Carlessom in Mario Luiso Orsini
1934, Dente del Sassolungo, prvi vzpon po razpoki na severovzhodni steni
1934, Ortles, direktna smer po jugozahodni steni z G. Pirovano in dvema klientoma
1935, Dito di Dio, pogled s severovzhoda, z Italo Soldà in L. Dal Lago
1936, Primo Torre del Sassopiatto, severovzhodna stena s Francom Bertoldijem
1936, Campanile Wessely, Velika zajeda jugovzhodne stene s Francom Bertoldijem
1936, Cima Ovest di Lavaredo, Via Cassin-Ratti v severni steni, tretji skupni vzpon z Raffaelejem Carlessom
1936, Sassolungo, severna stena, prvi vzpon s Francom Bertoldijem
1936, Marmolada di Punta Penia, jugozahodna stena, prvi vzpon z Umbertom Confortom
1937, Civetta – Torre di Babele, južni rob z Italo Soldà
1937, Baffelan, severovzhodna stena, z Italo Soldà
1947, Piz Ciavazes, z Guidom Paganijem
1959, Moiazza – Pala delle Masenade, prvi vzpon s Hansom Krausom …
Knjige
Vzponi – Gina Soldà, Tamari, 1980
Gino Soldà in njegov čas – Cierre, 2008
Gino Soldà – Od Malih Dolomitov do K2, Nuovi Sentieri, 2011
Filmi
Direttissima režija Lothar Brandler, Italija, 1960, 24′
Gino Soldà – Izjemno življenje, Režija: Giorgia Lorenzato in Manuel Zarpellon, Italija, 90′, 2022
