Slovenske novice, 26. oktober 2021
MATTERHORN
Letos preživel hudo prometno nesrečo, vzpona na Matterhorn žal ne. V Nepalu s helikopterjem rešili Vikija Grošlja in še tri Slovence.
Pred dvema letoma so se v strokovnih gorniških revijah pojavili prvi članki o povečanju nevarnosti, ki preži na pobočjih Matterhorna. Piramidasti masiv na meji med Švico in Italijo, tam jo imenujejo Monte Cervino, je eden najvišjih in najbolj prepoznavnih vrhov Alp.
Odprava, ki ga je osvojila prva leta 1865, je ob sestopu doživela tragedijo. Še danes severna stena Matterhorna spada med šest najtežjih v Evropi in je tudi med najnevarnejšimi. Vsako leto terja smrtni davek med ljubitelji pohodništva, gorništva in alpinizma. V zadnjih petih dnevih sta se na njegovem ostenju pripetili dve tragični nesreči.
V torek sta najprej umrla švicarska alpinista, stara 24 in 25 let, ki ju je zasulo padajoče kamenje. Med vikendom, neuradno v nedeljo, pa sta se v steno podala 30-letni Gašper Ahačič z Bleda, vojaški podčastnik, in leto mlajši Rok Leben z ljubljanskega konca, nekdanji tečajnik črnuškega alpinističnega odseka. Žal je Matterhorn stegnil svoje ostre kremplje tudi proti njima. Lebnu se je uspelo izmuzniti, Ahačiču, sicer izjemnemu ljubitelju gora in kolesarstva, na žalost ne.
«Podrobnosti nesreče nam še niso znane,« so nam povedali na sedežu kantonalne policije Valais: »Glede na kraj nesreče, ki je zahtevala smrtni davek, in na zahtevnost pristopa moramo potrpežljivo počakati na ogled in povezati vsa znana dejstva, da bomo dobili sliko dogajanja v celoti, česar pa zagotovo ne bomo opravili v le enem dnevu. Potrudili se bomo čim bolj razjasniti okoliščine tega dogodka tudi z izjavami preživelega in nato podati izčrpno poročilo, ob tem pa izrekamo iskreno sožalje domačim in prijateljem,« so dodali.
«Okrog 150 gornikov, od izkušenih alpinistov do povsem navadnih turistov, se vsak dan poda proti vrhu Matterhorna, a jih tja vsako leto pride precej manj,« je pred časom razlagal Matt Dickinson, gorski vodnik IFMGA, mednarodne zveze združenj gorskih vodnikov: »Za vzpon na 4478 metrov visoko goro se porabi od devet do 12 ur. Treba se je zavedati, da se med vzponom skriva kup nevarnosti, in tako je na gori življenje izgubilo že 500 posameznikov, tudi prvi, ki so pristopili na vrh pred dobrim stoletjem in pol.«
Na vrhovih čakal sončni vzhod
Planinska zveza Slovenije sprva o nesreči ni bila obveščena. »Po naših razpoložljivih podatkih eden od dvojice sploh ni bil naš član, za drugega pa vemo, da je bil nekoč tečajnik v črnuškem alpinističnem odseku, a pozneje o njem nismo zasledili zapisov o alpinističnih vzponih ali nadaljevanju izobraževanja,« so nam včeraj povedali na PZS in dodali, da so zjutraj prejeli klic o možnosti asistence za prevoz pokojnega v domovino: »Če oseba ni član PZS, lahko ob takem dogodku ponudimo le nabor naših informacij, več pa ni v naši moči, a se potrudimo, kar se le da.«
Gašper Ahačič, ki je bil nekoč plavalec, je v gore začel zahajati precej pozno in na Triglav prvič stopil leta 2015. »Kako bi se najbolje opisal? Adrenalin junkie, odvisen od hribov, k’ ponoči ne more spat’!« je zapisal v uvodu na svojem blogu freak.si. Po petih letih je že osvojil tri štiritisočake z Mont Blancom na čelu. Lani se je posvetil brezpotjem, v sebi odkrival avanturista, ob tem poganjal pedale z družbo, ki ga je nadvse cenila. Njegova značilnost so bili tudi tako imenovani vzponi pred jutrom, saj je štiri petine vseh opravil tako, da je na vrhu dočakal sončni vzhod.
»Začel sem uporabljati ključnik #tojtauzitek, kot odgovor na veliko vprašanj, kakšen je sploh užitek hoditi v temi na sončne vzhode, namreč nor sem na sončne vzhode v hribih. Težko je razložiti, zakaj rad hodim v hribe, najlažje se izrazim s #tojtauzitek in tako pokažem, kako super je v gorah,« je zapisal pred kratkim. Kot smo še izvedeli, je maja doživel hudo prometno nesrečo, v kateri je bil udeležen kot kolesar, in njegovo okrevanje, med drugim je bil nekaj časa tudi v komi, je trajalo v poletje. Vrnil se je k telesni aktivnosti, vzpone v gorah je nizal kot po tekočem traku, prejšnji teden bil trikrat na Triglavu, vmes skočil na Jalovec. Nato se je s prijateljem Rokom Lebnom odpravil proti Matterhornu, kjer je petdeset metrov pred vrhom omahnil v smrt. Njegov kolega na turi naj bi bil petdeset metrov za njim in videl, kako ga odnaša v 1800 metrov usodne globine.
V Nepalu jih je ustavil sneg
Povsem na drugi strani zemeljske oble, v Nepalu, kjer so najvišji vrhovi sveta, pa so zelo neobičajne vremenske razmere za ta čas, ki so najverjetneje tudi posledica podnebnih sprememb, prejšnji teden prekrižale načrte sedemčlanski ekipi alpinistov, med katerimi so bili tudi štirje Slovenci, Viki Grošelj, Stojan Burnik, Ivan Kotnik – Ivč in Danijela Lapanja Kastelic. Med trekingom jih je zaustavilo močno sneženje, ki je s seboj prineslo tudi izjemen padec temperatur. V dveh, treh urah so se te spustile vse do 10 stopinj Celzija pod ničlo. Zaradi zasneženih cest in poti jim ni uspelo prečkati prelaza Nyalu Lagna, ki leži na nadmorski višini 4995 metrov v nepalskem okrožju Humla (ta na severu meji na kitajsko avtonomno regijo Tibet). Čezenj vodi cesta med krajema Limi in Lepcha, ki vas Limi povezuje s sedežem okrožja Humla Simikot.
V Tumlingu so si tako Slovenci napravili zavetje in upali, da bodo lahko že čez kakšen dan ali dva nadaljevali po začrtani poti, a se to, kot smo izvedeli, ni uresničilo. Vreme se namreč ni in ni izboljšalo, v njihovi ekipi pa je udarila tudi bolezen, in sicer po naših podatkih pri Kasteličevi. Preostali del ekipe, med katerimi so bili tudi nosači z mulami, se je umaknil nižje v dolino, saj so le tako lahko zaščitili sebe in živali. V reševanje ujetih Slovencev so se morale po treh dneh čakanja vključiti nepalske oblasti.
S helikopterjem letalske družbe Air Dynasty so jih prejšnji petek odpeljali proti Simikotu. Slovensko članico odprave so takoj odpeljali v bolnišnico, od koder pa so jo k sreči kmalu odpustili. Četverica je včeraj že bila v nepalski prestolnici Katmandu in je čakala na polet proti Sloveniji. V domovino naj bi se, če bo šlo vse po načrtih, vrnili jutri dopoldne.
Proti najzahodnejši točki
Slovenska ekipa je v Simikotu začela krožni treking 8. oktobra, pri čemer so se želeli na izhodišče vrniti mimo jezera Nyalu, so poročali nepalski mediji. Gre za eno od zelo priljubljenih treking poti, za Grošlja pa naj bi bila to še zadnji delček v njegovi sestavljanki – narediti križ čez Nepal oziroma prečkati to himalajsko državo od juga do severa in od vzhoda do zahoda.
Za enega od najbolj znanih slovenskih alpinistov ima ta država še poseben pomen. Od leta 1975, ko je prvič stopil na njena tla, je, kot je pred časom zapisal v blogu Čebelnjak, doživel največje uspehe svoje gorniške kariere pa tudi največje tragedije. Leta 2012 pa se je odločil, da bi vse svoje odprave in potovanja po Nepalu povezal v smiselno celoto. In tako je nastal njegov načrt prehoditi in preplezati nepalsko Himalajo od vzhoda do zahoda in od juga do severa.
»Najzahtevnejše dele tega prečenja v višinah nad šest, sedem in osem tisoč metri sem že opravil. Najbolj severno točko sem dosegel 10. oktobra 1975 na vrhu 8481 metrov visokega Makaluja, ki meji na Tibet oziroma Kitajsko. Najbolj južno točko pa marca 2017, ko sem prehodil še zadnje kilometre do mesta Jogbani na meji z Indijo, ki leži le 110 metrov nad morjem,« je pred štirimi leti opisal v blogu. In še, da se mu je med potjo od zahoda proti vzhodu uspelo povzpeti na osemtisočake Manaslu, Čo Oju, Everest in Lotse ter še na nekaj lepih nižjih vrhov.
»Najbolj vzhodno točko Nepala pa sem dosegel 1. maja 1991 na vrhu 8586 metrov visoke Kangčendzenge, na meji z Indijo. Na nadaljnjih povezovalnih poteh proti zahodu mi tako ostajajo tehnično manj zahtevni, a zato nič manj zanimivi deli poti, ki ne bo več presegla višine 6000 metrov,« je še zapisal.
Med legende alpinizma oziroma pripadnike zlate generacije slovenskega himalajizma lahko štejemo tudi 70-letnega Ivana Kotnika – Ivča. S Francijem Verkom – Verčem sta kot prva Slovenca preplezala Japonsko diretisimo, najtežjo smer v zloglasni severni steni Eigerja, ki so jo zaradi številnih tragedij poimenovali Stena smrti oziroma Morilska stena. V legendarni odpravi na Everest iz leta 1979 pa je bil v tretji navezi, predvideni za vrh, a so odpravo zaradi reševanja druge naveze in smrtne nesreče vodje višinskih nosačev Ang Phuja prekinili.
Najvišji vrh na svetu se mu je tako le za malo izmaknil. Štiri leta prej pa je z Grošljem, v sklopu odprave Planinske zveze Slovenije pod vodstvom Aleša Kunaverja, osvojil prvi slovenski osemtisočak Makalu.
Aleksander Brudar, Boštjan Fon
