Grif 17/1998
Tokrat smo se pogovarjali s Francetom Zupanom, popularnim Franclom, legendo slovenskega alpinizma petdesetih let – kdo ne pozna njegovih smeri v Koglu in Šitah – sivolasim starosto gorskih reševalcev s posebnim nasmeškom, sicer umetnostnim zgodovinarjem v pokoju.
Kako da mulc, ki je doma na Ljubljanskem barju, začne hoditi v hribe? Človek bi pričakoval, da se bo zanimal za ribolov ali pa za raubšic.
Zupan: Že res, da sem bil doma z Barja, ampak po očetovi strani sem imel vso žlahto na Gorenjskem, kjer sem tudi preživljal počitnice. Po koncu vojne sem jo takoj pobrisal na Gorenjsko in tam smo mulci hodili in plezali po Stolu ter nabirali rožice. Potem pa prideš dol s hriba in si zadovoljen, vesel in sam sebi se zdiš pomemben. To te zasvoji. Na vsakega vplivajo hribi s svojo velikostjo. Ene potem prime, da bi hodili v gore, drugi pa začnejo plezat. Imajo kakšen majčken kompleksek in nenadoma začutijo, da so tam “ta pravi”. Tako je to.
Očitno si spadal k tem drugim …
Leta 1945 sem bil še v brigadi v Bohinju in sem jo od tam pobrisal še z dvema prijateljema na Triglav. Vreme je bilo prečudovito pa smo jo stisnili v hribe in potem tudi fejst nasankali zaradi tega. To je bil moj najlepši Triglav, nobene žive duše nikjer. Koče so bile še izropane, okna so loputala v vetru.
Potem sem šel v Kamniške in s sošolci smo plezali greben Rinka – Skuta. Bili smo pod vplivom literature. Brali smo knjigo V Triglavu in soseščini in bili pod vtisom junakov Čopa, Gandija itd. Ostalo je folklora: Vsak reče, da je imel štrik od stare mame – jasno, tudi mi smo ga imeli – in smo prilezli do Konja, tam pa se je cela zadeva malo ustavila (smeh). No, potem smo le zlezli čez. To je bilo verjetno odločilno, da sva z Radom Kočevarjem, ki je tudi bil na tej turi, začela bolj resno plezati.
Kako pa so takrat izgledali plezalni tečaji?
Zupan: Takrat so v Ljubljani že osnovali alpinistični odsek, pa bivak so začeli postavljati na Podih pod Skuto. Če hodiš v hribe, te opazijo in so me prišli iskat, ko je bilo treba nositi material za ta bivak. Do Bistrice so ga pripeljali s kamionom, naprej pa na plečih. V poletnih počitnicah sem šel na Kamniško sedlo in od tam vsak dan nosil deske in podobne stvari čez Tursko goro na Pode. No, potom jo bil tudi prvi plezalni tečaj na Kamniškem sedlu, vodil ga je Modec, pomagali pa so mu še Lasič, pa Dolar in Režek. Malo so nam pokazali tehniko plezanja in varovanja, potem pa so nas peljali v Szalay-Gerinov greben v Tursko goro, v Južni raz Turske gore, pa v Planjavo. To je bila “Bistriška šola”, pod vplivom Borisa Režka. To je bil visok, postaven možakar, ki se je v starih časih še garbal po tamkajšnih gostilnah. Skratka, impresivna oseba. Tudi pisal je dobro in užitek je bilo brati njegove članke o stenah, ki sta jih preplezala z Modcem. Za nas sta bila pravi legendi. Sploh nista hodila v Julijce. Za njiju so bili hribi samo Kamniško in Savinjske Alpe. Takrat je bilo v Bistrici še zelo fajn. Z vlakom si prišel do Kamnika, potem pa peš – kdor je imel kolo, je bil že ta velik gospod in v Bistrici si vedno našel koga. No, v glavnem Režka.
Vi ste bili prva generacija, ki je že trenirala …
Zupan: Starejši so nam vedno vlivali strah pred stenami, mi pa smo kot vsaka generacija hoteli biti boljši od njih. Po eni strani se bojiš, po drugi pa veš, da je treba iti naprej. Takrat je obstajala struja med plezalci, ki so odklanjali trening. Malo so se oprli na Juga in se ravnali po načelu “Kjer je volja, tam je pot”. Predstavniki te bolj intelektualistične poti so počasi odnehali, nam pa je bilo jasno, da moramo narediti kakšen zgib, skleco, trenirati prste, pa podlakti, čeprav je bilo v primeri z današnjim treningom vse skupaj bolj naivno. Bilo pa je vsaj nekaj. Trenirali smo v Iškem Vintgarju, na Turncu in nekaj malega tudi na Šancah. Spremenila se je oprema, namesto konopljene vrvi smo dobili ameriške zelene najlonke, filcaste plezalnike pa so zamenjali t.i. “škarpočini”. Tehnično plezanje pa me ni nikoli zanimalo, raje sem imel prosto plezanje s čim manj zabitimi klini.
Vsi plezalci te najbolj poznajo po smereh v Koglu in Šitah.
Zupan: Kar nekaj časa sem hodil v Kogel, pa je enkrat bilo prezgodaj, drugič slabo vreme, sem pa z različnimi soplezalci že priplezal do gredine. Potem sem se zmenil s Ksavom Šemrovom. Bil je malo starejši od mene, velik in močan in miren. Zdelo se mi je, da je kot soplezalec ravno idealen zame. Takrat sem bil – no, še zdaj sem (smeh) – blazno suh in lahek in se mi je dobro zdelo, da me bo varoval nekdo, ki je malo bolj kompakten. Do gredine sem smer poznal, potem pa se je odprl nov svet. Ampak dan je bil kot nalašč za plezanje. Malo sem zabil, malo prečil, Ksavo je fotografiral, potem pa, kot je za Kogel značilno, sem bil kar naenkrat v travi, na Podih. Kaj več ne bi mogel reči, nobenih dramatičnih stvari ni bilo.
V Šitah pa je bilo malo drugače.
Zupan: V Šitah sva bila pa z Belačem in sva bila soplezalca na drugačni osnovi. Plezala sva cug – cug. Tudi na Belača sem se lahko stoodstotno zanesel. Sicer pa sem v Šite “padel” čisto naključno. Z Belačem sva bila v Tamarju, ko so se v dolini pojavili Nemci, s katerimi je Rado Kočevar pred nekaj dnevi preplezal novo smer v Stenarju. Grozna stvar! Zdaj bo pa še v Šitah kaj zlezel z njimi. Še posebno je šla stvar v nos Belaču, ki je bil za Šite zmenjen z Darotom Dolarjem in me je takoj poklical na bojni posvet. Odločila sva se, da greva takoj naslednji dan v steno, bilo pa je treba nažicati kline in vponke. Pri tem nama je zelo pomagala Nadja Fajdiga in še ponoči sva že bila pod steno, preplezala prvi raztežaj in počakala, da se prikaže Rado. In res je prišel: “Ohoho, kam pa ti?” “Ja”, je rekel, “grem tukaj eno smer, boj levo od vajine.” Je pa prišel s Herlecem in na z Nemcem, tako, da smo stvar brez potrebe zapanificirali. Midva sva tam obsedela, malo sva bila razočarana, da je bilo vse skupaj brez sladkega zmagoslavja ampak sva se vseeno podala naprej. Bila sva v dobri formi – tisto leto sva kot prva naveza preplezala Čopa brez bivaka – in brez težav sva prišla do pod roba stene in name je prišel raztežaj s tako lepo oporno luskico. Zapodil sem se vanjo, tako sem bil gajsten, da še klina nisem zabil do konca, nenadoma pa se je nekaj spremenilo. Luska se je odkrušila in sva odletela dol. Hec pa je bil, da sem videl svojo senco v steni, ker je v steno svetilo zahajajoče sonce. V senci sem videl, kako so mi lasje štrleli, mogoče od groze ali pa zaradi hitrosti padca. Belač je bliskovito reagiral, skrajšal vrv, vseeno pa sem se še malo prekopicoval. Zlomljeno ni bilo nič, sem bil pa precej potolčen in je zato Belač potegnil še raztežaj na rob stene.
Ko si potolčen, se ti zdi, da te hribi kar malo drugače gledajo, češ. “ti, kreten, a si videl, da se nam pravzaprav totalka jebe, kdo si ti”. Konec je z estetskimi užitki. Nič, briga jih! To je gorski svet, ki je v bistvu sovražen.
Kaj pa zimska ponovitev Jugovega stebra v Steni?
Zupan: Tja sva šla pa z Radom. V Šite ali pa kaj podobnega si takrat še nisva upala, Jugov steber bova pa že zlezla, sva si rekla. Vstopila sva s konopljeno vrvjo, oblečena pa v srajco, pulover in platneno vetrovko, celo brez gamaš. O, pismo rosno! Tudi hrane nisva nič vzela, ker sva mislila, da bova zlezla v enem dnevu. No, pa nisva. Čeprav je šlo zelo dobro, sva bivakirala. Noge sem si zavil v srajco, sedela sva na štriku in sva drgetala celo noč. Na srečo sva bivakirala že v lažjem svetu, ker je ponoči začelo snežiti. Snežilo je in snežilo – o fant, kako je stena ponoči črna, če sneži – zjutraj pa sva vsa trda in premražena nadaljevala in prišla iz stene do Morbenie in na Dolič. Ker je bila koča zaprta, sva pač vlomila, od hrane našla samo nekaj moke, tako da sva pojedla malo vode s surovo moko. Naslednji dan pa sva po mulatierah sestopila v dolino.
Smučal še nisi takrat?
Zupan: V tistih letih sploh nismo smučali, ker smučanje da že ni za alpiniste. Potem pa je imela Univerza tekmovanje na Vršiču in so nas prosili, da bi bili reševalci. Takrat je zapadlo meter in pol snega in še danes ne vem, kako, da nismo sprožili kakšnega plazu. Nekdo si je potem zlomil nogo in smo ga vlekli v dolino. Bilo je precej smešno. Do vratu smo bili v snegu, ga vlekli, samo glave so nam gledale ven, po vrhu so se pa smučarji vozili. Takrat smo tudi mi začeli malo premišljevati o smučeh.
Danes pa so tvoje odkritje big-footke!
Zupan: Ja, samo vsak sneg ni dober za to. Če ga ni v hribih, pa še vedno lahko greš na Rožnik.
Hvala za pogovor.
Pogovarjal se je Urban Golob
Fotografije iz arhiva Franceta Zupana
